Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

                                                                                                                              Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEV 2017PRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRA PRIMORSKA

 



 

Vsebina

Vsebina.. 1

Predlog za spremembo preambule ustave RS. 1

Pobuda proglasitev 10. februarja za Dan miru in sožitja: 1

NAGRADE IN PRIZNANJA.. 1

Zlato odličje: 1

Jože Furlan. 1

Ciril Koprivc. 1

Za srebrno odličje. 1

Sveto Krmac. 1

Podelitev zlatih in srebrnih priznanj ZZB NOB.. 1

Zlate Dragica Lipovšek, Darinka Vovk in O.š. Istrskega odreda iz Gračišča. 1

Srebrne Milena Bradaškja in Marjan Vidmar. 1

IN MEMORIAM: 1

Dušan Fortič

Ciril Kobal 1

Cirilu Kobalu. 1

Aldo Pirih. 1

Aldu Pirihu. 1

Anton Tominc. 1

Antonu Tomincu. 1

Raul Šiškovič. 1

Ela Meško. 1

Angela Barut 1

Jože Race. 1

Ciril Kobal 1

DARINKO MATTIAS.. 1

Danica Venturini 1

Franc Čopi - Borutin. 1

Jože Vidmar 1

Jordan Klabjan. 1

Lojze Morel 1

MIRO KOCJAN.. 1

OSKAR KJUDER.. 1

Janko Premrl – Vojko. 1

Julij Beltram - Janko (1913 – 1989) - borec za svobodo in človekove pravice. 1

Spomini 1

100 let Anice Božič - Urške. 1

Dogodki, odmevi 1

Proslava 70. obletnice osvoboditve Kopra. 1

Govor prof. Jožeta Pirjevca: 1

NA VRH.. 1

Novinarska konferenca našega združenja pred dnevom spomina na Holokavst 1

SREČANJA OBMEJNIH PROTIFAŠISTIČNIH ORGANIZACIJ. 1

BAZOVICA 2013. 1

25. julij – 80 letnica padca fašizma v Italiji 1

Šmarje, 22. junija 2013. 1

Ob novi provokaciji »novih domobrancev« v Rovtah. 1

Dr. Jože Pirjevec: "Domobranci so bili branitelji tretjega rajha in če bi nacizem zmagal, bi bilo konec slovenskega naroda.". 1

Izjava ZZB za vrednote NOB Slovenije v zvezi s slovesnostjo v Rovtah: 1

Slovesnost v spomin na drugi požig Šmarij in osvoboditev zajetih vaščanov. 1

Govor Dušana Puha, partizana Istrskega odreda na proslavi 23.6.2012: 1

Pismo ameriškemu veleposlaniku v Sloveniji 1

Gabrovica 28. maj 1944 – 2012. 1

O Nanosu med NOB.. 1

Spomin na nanoško bitko. 1

Iz govora Miroslava Košute: 1

Hrvoji Kučibreg, 4.11.2012. 1

70 letnica ustanovitve IX. Korpusa. 1

Slavnostni govornik dr. Jože Pirjevec: 1

70 letnica nemške ofenzive v Istri 1

70 letnica ustanovitve Istrskega odreda. 1

Govor dr. Jožeta Pirjevca v Dekanih, 28. septembra 2013, ob 70 letnici nemške požigalske ofenzive v Istri in ustanovitvi Istrskega odreda. 1

Komemoracija v spomin na prve žrtve fašizma 15.5.1921. 1

Primorska za vedno. 1

Govor profesorja Milana Pahorja. 1

 


Predlog za spremembo preambule ustave RS

PREAMBULA

Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem sprejema Skupščina Republike Slovenije

USTAVO

REPUBLIKE SLOVENIJE

Opomba: Krepko pomeni dopolnitev

28. novembra 2001 je trinajst Združenje borcev in udeležencev NOB Primorske sprožilo pobudo, da Državni zbor RS uveljavi dopolnitev preambule ustave RS z dodatno utemeljitvijo njenih temeljev, "da smo Slovenci v večstoletnem prizadevanju izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem.

Slovenska ustava ima danes v svoji preambuli zapisano, "da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost".

Do leta 1848, revolucije, pomladi narodov Slovenci kot narod sploh še nismo bili konstituirani in se potemtakem ("več stoletij") nismo mogli boriti za narodno osvoboditev! Bili smo Slovenci Štajerci, Korošci, bili smo Notranjci, Dolenjci in celo Primorci! Zgodovinski boj za narodno osvoboditev je bil boj proti nacifašističnemu okupatorju 1941. leta, ki je izbojeval narodno osvoboditev in iz nekdanje Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji dosegel nastanek skupne svobodne Republike Slovenije.

Predhodnik tega boja je bil boj primorskega ljudstva proti okupaciji Italije, fašističnemu nasilnemu raznarodovanju in za združitev z matičnim slovenskim narodom. Leta 1991. pa smo se Slovenci borili za narodno osamosvojitev in lastno suvereno demokratično državo.

Nihče ne more osporavati, da brez antifašističnega boja proti italijanski okupaciji od 1920 leta dalje, za katerega so žrtvovali svoja življenja bazoviški junaki, žrtve fašističnih sodišč, Bidovec in Tovariši, pa Pinko Tomažič in Soborci, heroji oboroženega partizanskega boja Janko Premrl-Vojko in tisoči padlih borcev, da torej brez množičnega boja primorskega ljudstva Slovenci ne bi mogli uresničiti svojega ideala Zedinjene Slovenije in Republika Slovenija, ki ne bi bila danes domovina Združenih Slovencev! Antifašistični-narodnoosvobodilni boj Primorske je dobil priznanje zmagovitih zavezniških sil in potrditev v Pariški mirovni pogodbi 10.. februarja 1947. leta, ki je mednarodno priznala odpravo rapalske meje in združitev Slovenskih Primorcev in Istranov z matičnim narodom!

Povsem razumljiva in upravičena je ponovna pobuda primorskih Združenj borcev NOB, da v imenu antifašističnega in zavezniškega narodnoosvobodilnega boja Primorske in njenih žrtev zahtevajo, da Ustava Republike Slovenije uveljavi v svojih temeljnih načelih preambule nesporna zgodovinska dejstva, ki so trajnega pomena za našo suverenost in državnost, obstoj in razvoj v Evropski demokratični skupnosti

D. Fortič

 

Pobuda proglasitev 10. februarja za Dan miru in sožitja:

Pariška mirovna pogodba 10. februarja 1947, ki leta jo je podpisalo 20 zavezniških in pridruženih sil na eni strani in Italija na drugi, je odpravila krivično rapalsko mejo, ki jo je pridobila Italija z londonskim paktom kot plačilo za njen prestop med prvo svetovno vojno na stran antantnih sil. Dvajsetletna fašistična genocidna politika do Primorskih Slovencev, ki so prišli pod kraljevino Italijo, pa je še bolj stopnjevala to zgodovinsko krivico.

Pariška mirovna konferenca je bila za Primorsko še ena, tokrat diplomatska borba za priključitev matični domovini, za pravično priznanje njenega antifašističnega, narodnoosvobodilnega boja, ko se je prva v Evropi postavila po robu fašizmu in je bila z Osvobodilno fronto in oboroženim partizanskim bojem ter neštetimi žrtvami zmagoviti del protihitlerjevske, zavezniške fronte. Brez odličnih diplomatov, politikov in strokovnjakov kot so bili Kardelj, Bebler, Vilfan, Marušič, Vratuša, dr Lavo Čermelj. dr. Bogo Grafernauer, dr. Fran Zwitter in drugi bi se zlahka uresničile obljube nekaterih zahodnih državnikov Italiji, da do sprememb zahodne italijanske meje ne bo nikoli prišlo!

10. februar, dan podpisa pariške mirovne pogodbe, je bil v Italiji pred štirimi leti proglašen za državni spominski dan fojb in eksodusa na žrtve slovanskega genocidnega in barbarskega uničevanja Italijanov samo zato, ker so bili Italijani. Politični značaj Spominskega dne pa je Gianfranco Fini v funkciji podpredsednika vlade in zunanjega ministra označil s svojo revanšistično izjavo, da ne priznava za Italijo krivične izgube Slovenske Primorske in s poudarkom »Nekoč se bomo vrnili«.

»Ker Italija ni temeljito obračunala s fašizmom niti za časa Kraljevine Italije niti v Republiki Italiji, se vedno najdejo ljudje in krogi, ki leto za letom zlasti ob določenih datumih ponavljajo laži in izmišljanja v želji, da bi rehabilitirali vojne zločince in s tem tudi sebe«! (dr. Anton Vratuša 1. marca 2009)

Uveljavljanje 10. februarja kot spomina na fojbe in eksodus v Italiji je v nasprotju z duhom in mednarodnim pomenom Pariške mirovne pogodbe, ki je končala II. svetovno vojno in zagotovila mir, je stalnica italijanske politike ne glede na značaj in sestavo njenih vlad. Spreminjajo se njeni poudarki – tako dosedanje izkušnje – vendar teže obtožb na naš račun ne spreminjajo in ne priznavajo uničujoče vloge, krivde fašizma in njegovih žrtev.

Takemu potvarjanju, maličenju in reviziji smisla in pomena 10. februarja, kot ga uveljavlja Italija in obtožuje žrtev njene napadalne agresorske preteklosti, se lahko upre in zoperstavi – namesto stalne obrambe in zavračanja obtožb – objektivno vrednotenje Mirovne pogodbe in njene žive prisotnosti. Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper v sodelovanju z Združenji Izola in Piran predlaga, da sprejmemo 10. februar kot DAN MIRU IN SOŽITJA , »zgodovinski spomin na genocidno nasilje italijanskega fašizma nad slovenskim narodom, na žrtve fašističnega terorja, na mir in svobodo, pridobitve, izvojevane s protifašističnim narodnoosvobodilnim bojem. Naj bo klic, tribuna protifašizma, dejavnik odprtosti v skupnem sosedskem prostoru za sožitje, prijateljske odnose ter medsebojno humano-kulturno spoznavanje, vplivanje in sodelovanje«!

Pobudi se je odzvalo Društvo za zaščito vrednot protifašizma in protinacizma Promemoria v Trstu, ki z zadovoljstvom sprejema predlog po eni strani »zaradi okrepitve italijanskega inštitucionalnega revizionizma in vse bolj oholega nastopanja rehabilitatorjev fašizma in fašistov v propagiranju laži in zastrupljanju italijanskega javnega mnenja. Po drugi strani pa »zaradi vse bolj odločnega in organiziranega odpora , ki ga tem pojavom inštitucionalnega revizionizma nudijo italijanski protifašisti, ki so zaradi tega izpostavljeni besnim napadom – tudi fizičnim – proslavljalcev fašističnih mučenikov –fojb«. »Zato menimo – zaključuje Promemoria, da bi bilo primerno ob prihodnjem 10. februarju prirediti pobudo, ki naj združi slovenske in italijanske (in druge) protifašiste v potrditev mednarodne razsežnosti in pomena protifašistične solidarnosti kot edinega pravega dejavnika resničnega in pravičnega miru in sožitja. Javnosti naj predoči tudi našo pravo zgodovino, tisto, v kateri so se slovenski in drugi protifašisti skupno borili in zmagali proti nacifašistični zveri, ki se danes ponovno skuša prebuditi k življenju«!

D. Fortič

VA VRH ˄

 

 

NAGRADE IN PRIZNANJA

Zlato odličje:

Jože Furlan

Predlog za priznanje za življenjsko delo

Tovariš Jože Furlan je bil kljub mladosti v času NOB borec Istrskega odreda. Po vojni je opravljal pomembne zadolžitve in se je upokojil kot član izvršnega sveta koprske občinske skupščine. Poleg redne zaposlitve je delal v družbenih in političnih organizacijah. Je član naše organizacije od njene ustanovitve in eden najaktivnejših članov našega občinskega odbora. V naši organizaciij je desetletja deloval na vseh ravneh v številnih komisijah in drugih oblikah dela. Veliko je prispeval na vseh področjih od organiziranosti do skrbi za ohranjanje zgodovinskega spomina na boj istrskih ljudi za svobodo. V preteklosti je veliko je prispeval k delu naše komisije za internirance in politične zapornike. Sodeloval je pri projektih, s katerimi je naše združenje iztrgalo pozabi najpomembnejša poglavja osvobodilnega boja v Slovenski Istri in pri prenašanju zgodovinske resnice na mlajše generacije. Pomagal je pri zbiranju gradiva za našo založniško dejavnost, ki je temelj zgodovinskega prikaza NOB v naših krajih, kar šestnajst let pa je bil tajnik in član komisije za varstvo in vzdrževanje spomenikov NOB. Velika zasluga mu gre za kakovosten popis vseh 226. spomenikov in drugih obeležij NOB v občini in za usklajevanje politike glede skrbi zanje. Sodeloval je pri postavitvi številnih spominskih obeležij , pa tudi pri poimenovanju osnovne šole v Gračišču po Istrskem odredu. Stike s šolo goji že desetletja. Veliko zaslug ima za to, da na šoli zgledno skrbijo za negovanje spomina na partizansko enoto, katere ime nosijo in da so lahko za zgled pri ohranjanju vrednot NOB. Mladi mu radi prisluhnejo ob predstavitvah partizanskega boja v obšolskih dejavnostih. Že dolgo vodi tudi zelo dejavno Skupnost borcev Istrskega odreda, ki ima svoj domicil pri našem združenju in ki je tudi v zadnjem letu izpeljala vrsto prireditev. Kot slavnostni govornik je tudi zadnja leta letih nastopal na številnih proslavah in komemoracijah.

 

Ciril Koprivc

Tovariš Ciril Koprivc je bil vse življenje družbeni in politični delavec in dober poznavalec družbenih dejavnosti. V gospodarstvu je delal v pravni službi koprske Luke. Od konca šestdesetih let je bil sekretar Obalnega sindikalnega sveta, nato direktor Obalnega doma upokojencev, od 1985 do 1993 pa podpredsednik občinskega izvršnega sveta. Po upokojitvi se je leta 1998 posvetil delu v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB. V obdobju 2000 – 2004 je bil predsednik koprske občinske organizacije, kar dvanajst let pa je bil njen podpredsednik. Veliko je prispeval k organizacijski utrditvi združenja. Poskrbel je za njegovo urejeno poslovanjein za korak naprej na vseh področjih delovanja. Združenje je v tem obdobju sprejelo medse veliko število novih članov, ki so se pridružili nekdanjim borcem. Zastavilo je vrsto novih akcij in nadaljevalo pri izpeljavi tistih z daljšo tradicijo. Člani združenja so se v tem obdobju množično udeleževali proslav in drugih prireditev po Sloveniji in zamejstvu. Veliko pozornosti je bilo namenjene zgodovinopisju, pa tudi vzdrževanju pomnikov NOB. V času njegovega predsedniškega mandata je bil obnovljen spomenik padlim na pokopališču v Hrvojih, spomenik padlim v Brezovici pri Gradinu in v sodelovanju z občino Buje tudi spomenik v Kučibregu.

Veliko se je posvečal tudi socialnim razmeram borcev tako na območju Slovenske Istre, kot tudi širše. Bil je tudi član komisije za socialna, zdravstvena in pravna vprašanja pri Glavnem odboru ZZB.

Vzorno je skrbel za slodelovanje s sosednimi borčevskimi organizacijami v Italiji in na Hrvaškem. V tem obdobju je bilo sklenjeno tudi pobratenje z borčevsko organizacijo občine Buzet.

Tovariš Koprivc je v naši organizaciji ostal aktiven tudi v sedanjem obdobju. Udeležuje se vseh njenih dejavnosti, posebej zagnan pa je v okviru njene pohodne skupine. Sodeluje tudi pri stikih z borčevskimi organizacijami iz sosednjih Italije in Hrvatske. V letošnjem letu je sodeloval v okviru delovne skupine za organizacijo pravne pomoči našim članom, ki so jih prizadeli vladni ukrepi o znižanju pokojnin. Vseskozi deluje v krajevni organizaciji Pobegi - Čežarji, posebej pri organizaciji vsakoletnega obiska grobov borcev iz Slovenske Istre na Dolenjskem.

 

Tovariš GUIDO BERTOK je že vrsto let eden najaktivnejših članov Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper. V Združenju je opravljal že različne funkcije, v prejšnjem mandatu bil tudi leto dni predsednik, danes je član odbora Združenja in nepogrešljiv član kolegija predsednika, kjer tvorno sodeluje in s svojimi izkušnjami prispeva k plodnejšim razpravam in k realizaciji zastavljenih nalog. V Združenju borcev Koper so z njegovim imenom povezani številni pohodi po poteh spominov na čas narodno osvobodilne borbe slovenskega naroda. Samo v lanskem letu smo jih našteli 20, skupaj se jih je udeležilo blizu 500 pohodnikov. Večino teh pohodov, organiziranih do spominskih obeležij, spominskih slovesnosti in proslav v občini Koper in po vsej Primorski in širše ter tudi v zamejstvu, Guido Bertok tudi vodi, saj v naših krogih velja za dobrega poznavalca pomembnih zgodovinskih dogodkov iz obdobja NOB. Slednje pa tudi zna na zanimiv način in izčrpno posredovati udeležencem pohodov in tako doprinesti k utrjevanju zgodovinske resnice.  S spoštljivim odnosom do teh vrednot, s prijaznim nastopom in s svojim zgledom je tovariš Guido v zadnjih letih prispeval tudi k ohranjanju, razvijanju in prenašanju vrednot NOB na mlajše rodove in k večjemu številu novih članov Združenja borcev Koper. Z njegovim imenom je tudi že dolga leta povezano uspešno in prizadevno delo v Krajevni borčevski organizaciji Bertoki in njenem ožjem vodstvu. 

 

 

srebrno odličje

Sveto Krmac

Tovariš Sveto Krmac je neposredno po vojni, ki jo je preživel kot otrok, sodeloval na praktično vseh mladinskih delovnih akcijah, v okviru mladinske organizacije pa pri množičnih manifestacijah za priključitev naših krajev matični domovini. Vso delovno dobo je delal v okviru PTT , obenem pa je vse povojno obdobje volontersko delal v družbenih in političnih organizacijah, posebej v sindikatih.

Je ustanovitelj kluba brigadirjev Slovenske Istre in mu gre največ zaslug, da se je klub vključil v našo organizacijo. V klubu, ki je eden najštevilčnejših in najaktivnejših v Sloveniji, je bil dolgo let predsednik, še danes pa je kot podpredsednik njegova gonilna sila. V okviru kluba je organiziral tudi številne delovne akcije za vzdrževanje in čiščenje spomenikov NOB, njihove okolice in poti.

Dolga leta je sodeloval pri zbiranju dokumentov in pripravi gradiv o NOB v Slovenski Istri in o povojnem boju za priključitev k matični domovini. Sodeloval je tudi pri postavljanju številnih pomnikov NOB in pri skrbi zanje. Posebej je bil dejaven pri postavitvi spomenika na zadnji boj borcev komande mesta Koper pri Borštu in pri ureditvi poti do njega. Vodil je tudi urejanje drugih poti, po katerih potekajo naši tradicionalni pohodi.

V okviru našega občinskega združenja borcev za vrednote NOB, v katerem deluje že dolgo vrsto let, je v preteklosti opravljal odgovorne zadolžitve. Bil je predsednik krajevne organizacije ter član občinskega odbora in njegovih delovnih teles. Nekaj časa je tudi vodil občinsko organizacijo, ko je dlje časa nadomeščal hudo bolnega predsednika.

V tem mandatu je podpredsednik našega občinskega združenja in sodeluje pri vseh dejavnostih organizacije. Posebej dragocen je njegov prispevek k njenemu organizacijskemu utrjevanju, saj zelo dobro pozna ljudi in razmere na terenu. Ne moremo pa ga pogrešati niti pri pripravi in izpeljavi večjih akcij, pri katerih posreduje svoje bogate izkušnje.

 

Osnovna šola Elvire Vatovec Prade je prejela zlato plaketo ZZB Slovenije za negovanje tradicij NOB

 


Več fotografij na http://zb-koper.blogspot.com/

 

Iz obrazložitve predlagatelja: Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov  Koper:

Osnovna šola Elvire Vatovec Prade je več kot 40 let nosila ime po partizanski učiteljici Elviri Vatovec, ko ji je bilo to ime v onih prvih letih samostojne Slovenije odvzeto. Našli so se taki, ki so pod krinko prizadevanj za nevtralno šolstvo poskušali izničiti spomin na tiste, ki so najbolj zaslužni, da je tu obstala slovenska beseda. Namesto, da bi bili ponosni na junaško partizansko učiteljico, ki je žrtvovala življenje za slovensko besedo, so jo sklenili zamolčati.  Vztrajnosti tukajšnjega prebivalstva, organov  krajevnih skupnosti in borčevskih organizacij Pobegi-Čežarji, Bertoki in Sv. Anton ter Združenju borcev in udeležencev NOB Mestne občine Koper gre zahvala, da se je ime povrnilo. S prizadevanji za povrnitev imena šoli so pričeli 1997. in po štirih letih uspeli.  Leta 2001 je bila ELVIRA VATOVEC znova v imenu Osnovne šole Prade.  In učenci in učitelji te šole so na to ponosni.

Tudi v času, ki ni bil naklonjen posredovanju vrednot narodnoosvobodilnega boja mlajšim generacijam, so učenci OŠ Elvire Vatovec Prade in podružnične šole v Sv. Antonu redno in velikokrat s šolskim pevskim zborom tudi množično sodelovali na proslavah in spominskih slovesnostih, posvečenih dogodkom iz časa NOB. Največkrat v Bertokih, Pobegih – Čežarjih in Sv. Antonu ob obletnicah, posvečenih padlim in žrtvam nemške požigalske ofenzive v slovenski Istri, kjer je bilo 2. oktobra 1943 pobitih več kot dvesto njenih prebivalcev in požganih 55 istrskih vasi. Učenci te šole so tudi že večkrat sodelovali na tradicionalnih spominskih slovesnostih, posvečenih boju in padlim borcem Komande mesta Koper, v Borštu, 8. februarja 1945, pa tudi v tradicionalnih spominskih slovesnostih v Loparju, ob obletnicah v letu 1944 ustanovljenega mornariškega partizanskega odreda Koper. Učenci redno sodelujejo v  kulturnih programih proslav in srečanj ob dnevu borca, ki se v juliju mesecu že vrsto let in množično dogajajo na Srminu v Bertokih, skupaj za kar 5 krajevnih borčevskih organizacij, in v Pobegih-Čežarjih.

Skupaj z Združenjem protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in Društvom Dobrnič - Slovensko protifašistično žensko zvezo, sekcijo, ki deluje v okviru koprskega združenja borcev, so učenci in učitelji 70-letnico junaške smrti partizanske učiteljice Elvire Vatovec obeležili 8. marca 2014 z odmevno prireditvijo ob mednarodnem dnevu žena. Slavnostna govornica je bila zgodovinarka Metko Gombač. V bogatem kulturnem programu je sodelovalo preko trideset učencev. Bili smo priča otvoritvi stalne razstave o življenju in delu Elvire Vatovec, raziskovalnemu delu z naslovom: »Kaj smo izvedeli o Elviri Vatovec« in si ogledali ganljivo razstavo » Ko je umrl moj oče«, avtorjev razstave, zgodovinarjev Metke in Borisa Gombač. Razstavo spisov in risb otrok, ki so bili od poletja 1942 do septembra 1943 internirani v italijanska koncentracijska taborišča Rab in Gonars, Prireditev so učenci in učitelji obogatili tudi z razstavo slik, utrinkov iz časa NOB, slikarja amaterja, bertošana Karla Bertoka, ki je pred 82. leti obiskoval šolo v Pradah in star komaj 19 let že odšel v partizane. 

Učitelji in učenci Osnovne šole Elvire Vatovec Prade so se tudi že večkrat udeležili spominskih slovesnosti v Cerknem, v spomin na sedeminštirideset padlih tečajnikov, slušateljev šole v Cerknem, mladih, svobodoljubnih in zavednih aktivistov. Med njimi je bil tistega usodnega dne v januarju 1944 tudi naš rojak, Čežaran Kalister Zidarič. Z novogoriško osnovno šolo, ki nosi ime padle tečajnice Milojke Štrukelj sodelujejo v  spominskih slovesnostih pri spomeniku na Brcih in s to šolo vzdržujejo tudi prijateljske vezi. 

Na osnovni šoli v Pradah smo v zadnjih petih letih že dvakrat organizirali srečanje partizanskih učiteljev Primorske, pa pogovore z borci NOB in učenci, in letošnjega marca meseca izpeljali tudi programsko volilno konferenco Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, s krajšim kulturnim uvodom, ki so nam ga pripravili učitelji in učenci šole. Slednji vzorno skrbijo tudi za bližnja obeležja narodno osvobodilne borbe. 

Sodelovati z OŠ Elvire Vatovec Prade pomeni Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, enako pa tudi krajevnim borčevskim organizacijam Bertoki, Pobegi-Čežarji in Sv. Anton, prijazno dogovarjanje o nekaterih skupnih nalogah, saj smo pri realizaciji slednjih vselej deležni pripravljenosti učiteljev in mentorjev in gotove podpore vodstva šole na čelu z dolgoletno ravnateljico Franko Pegan Glavina.

S PODELITVIJO ZLATE PLAKETE ZZB NOB SLOVENIJE IZREKAMO OSNOVNI ŠOLI ELVIRE VATOVEC PRADE ZASLUŽNO IN VREDNO ZAHVALO.

 

 

Podelitev zlatih in srebrnih priznanj ZZB NOB

Zlate Dragica Lipovšek, Darinka Vovk in O.š. Istrskega odreda iz Gračišča.

Srebrne Milena Bradaškja in Marjan Vidmar

 

http://www.zb-koper.si/foto/nagrajenci.jpg

Video zapis s seje, ki ga je pripravil naš član Delgi Jerman, si lahko gledate na tej povezavi (klikni): Podelitev priznanj

Na razširjeni seji odbora našega združenja smo v torek, 10.decembra v pobeškem zadružnem domu podelili plakete ZZB za vrednote NOB Slovenije članom iz koprske občine. Srebrni sta prejela Milena Bradaškja in Marjan Vidmar, zlate pa Dragica Lipovšek, Darinka Vovk in Osnovna šola Istrskega odreda iz Gračišča. V imenu predsedstva ZZB NOB Slovenije jim jih je podelil član njenega predsedstva Štefan Cigoj, ki je v nadaljevanju seje spregovoril tudi o aktualnih političnih razmerah in o bližnji zamenjavi na vrhu slovenske borčevske organizacije.

Na seji, ki so se je poleg članov odbora udeležili tudi predsedniki in člani odborov krajevnih organizacij, predsedniki delovnih teles združenja in drugi gostje, so sprejeli program dela koprskega združenja za leto 2014.

FULVIJO JAKOMIN iz Čežarjev, C. I. Istrske brigade 58

- priznanje Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper v zahvalo za dolgoletno nošenje  prapora Komande mesta Koper

Fulvijo Jakomin, rojen 11.02.1939, že vse od leta 2002 opravlja pri koprskem Združenju borcev tudi sam častno nalogo nošenja prapora. Zadolžen je za prapor Komande mesta Koper vse od dne, ko mu ga je zaupal očetov soborec, borec Komande mesta Koper MIRKO MARKEŽIČ – BUS. 

Fulvijo je sin pokojnega  VALERIJA JAKOMINA – JELENA, edinega preživelega z bunkerja pod Hrpeljci pri Borštu, ki so ga 9. februarja 1945 obkolili Nemci, bilo jih je blizu petsto, in bili so neusmiljen večurni boj proti šestim borcem KMK. V brezishodnem položaju je komandant Franc Planinc – Frenk zadnji naboj prihranil zase, življenje štirih soborcev pa se je po vsej verjetnosti končalo v Rižarni.

Z zaupanim mu praporom Komande mesta Koper je Fulvijo Jakomin že vsa leta spoštljivo in ponosno prisoten na vseh spominskih slovesnosti, prireditvah in svečanostih, ki jih organizira Združenje protifašitov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper pa tudi druga Združenja borcev ter krajevne borčevske organizacije in krajevne skupnosti. S praporom KMK se udeležuje tudi vsakoletnih spominskih slovesnostih v zamejstvu in na Dolenjskem, kjer počiva dvesto istrskih borcev NOB.   

Že kot mladinec je v svoji krajevni skupnosti Fulvijo deloval na različnih področjih dela. Sprva v mladinski organizaciji, kasneje pa tudi v organih krajevne samouprave in v borčevski organizaciji. Vsa leta je prisoten v vseh aktivnostih, ki jih slednja vodi za ohranjanje vrednot NOB in v skrb za urejenost spominskih obeležij NOB.

Fulvijo Jakomin zasluži priznanje Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

Bruno - Rudi Kocjančič iz Ankarana, Hrvatinova ulica 11, zaslužen borec za vrednote NOB

- priznanje Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Bruno – Rudi Kocjančič se je rodil 2.12.1931 v Bertokih materi Cilki, roj. Kocjančič in Brunu Kocjančiču. Ko je bil Rudi star dve leti sta se z mamo preselila v očetovo hišo v Šentomo, (Škocjan).

Po materi izhaja Rudi iz bertoške partizanske družine, ki je bila dobro poznana na območju Slovenske Istre.  Sestri Cilka in Stana ter bratje Karlo, Silvester in Vincenc  so se še pred razpadom Italije vključili v organizirano delovanje zoper tedanjo oblastjo. Cilkin brat Vincenc Kocjančič – Marko je deloval že od leta 1930 in oktobra 1944 postal prvi predsednik NOO za okraj Lopar, ki se je spomladi 1945 preimenoval v Koprskega. Usoda je hotela, da je Rudijev stric padel prav v hiši Rudijevih staršev, decembra 1944. Takrat je imel Rudi 13 let.  Fašisti so odpeljali mamo Cilko in Rudija v koprske zapore od koder so Cilko premestili v tržaški Corroneo, Rudija pa izpustili. Do konca vojne je živel pri stricu Silvestru v Bertokih. Vrnila se je mama iz zapora, oče iz Sardinije in družina se je preselila v Ankaran. Rudi je imel še brata in sestro.

Po prihodu v Ankaran je Rudi postal mladinec.  Dva mandata je bil predsednik mladinske organizacije, bil je član Okrajnega odbora mladinske organizacije, delegat na mladinskem kongresu v Ljubljani, v delovni brigadi v Trnovskem gozdu, na telovadnem nastopu v Beogradu itd. Ob tržaškem vprašanju je pisal parole po zidovih in trosil letake. Bil je športnik in član vseh organizacij v Ankaranu. Član ZKS od leta 1953. Iz povedanega je jasno, da je ostal zvest izročilu narodno osvobodilnega gibanja. Ker spoštuje vrednote NOB, se aktivno udeležuje vseh spominskih slovesnosti kjerkoli na Primorskem in tudi v drugih krajih po Sloveniji. Še najraje gre na Dolenjsko, kjer se pred spomenikom v Ribnici pokloni spominu padlega bratranca Marija Kocjančiča v okolici Ribnice. Ponosno nosi borčevski prapor iz Ankarana, prapor koprskega Združenja  za vrednote NOB, ko nadomešča praporščaka in po potrebi tudi ostalih organizacij ZB.

Priznanje gre v prave roke.

DELGI JERMAN iz Ankarana, Pot na Brido 1 A

- priznanje Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Delgi Jerman, rojen 13.4.1948, član Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Ankaran, je ljubiteljski video snemalec. Pogosto se udeležuje proslav in spominskih prireditev, ki jih organizira koprsko Združenje borcev NOB, na katerih vedno snema dogajanje, posnetek doma uredi in ga objavi na internetu. Zadnja leta je tako pripravil in objavil veliko video posnetkov in pravih reportaž z naših prireditev, ki smo jih objavili tudi na našem spletnem mestu zb-koper.si. Omenimo naj le zadnje štiri odmevne slovesnosti: v letu 2015 proslavo partizanskega šolstva na Osnovni šoli Elvire Vatovec v Pradah, tradicionalno srečanje borcev in somišljenikov ob nekdanjem prazniku Dnevu borca na Srminu v Bertokih, slovesnost v Hrvojih in proslava Kučibregu ter v letošnjem februarju mesecu slovesnost v Borštu v spomin na napad na Komando mesta Koper.

Delgi je postal televizija koprskega Združenja borcev NOB. V zahvalo in vzpodbudo, da bo še kaj posnel in objavil, mu izročamo posebno zahvalo za njegov prispevek k ohranjanju spomina na izročilo NOB.

 

 

IN MEMORIAM:

 

DUŠAN FORTIČ

 


Zapustil nas je naš tovariš, častni član našega združenja, borec Prešernove brigade, partizanski novinar in prvi direktor koprske televizije Dušan Fortič. Od njega smo se poslovili na žalni seji 7. 10 2016. To so poslovilne besede predsednika Marjan Križmana:

»Rodil se je 1923 leta v Idriji v družini naprednih in zavednih staršev, ki so ga izpisali iz italijanske osnovne šole v Idriji ter ga poslali v Ljubljano, da je lahko nadaljeval šolanje v slovenski šoli. Fašizmu ali genocidnemu nasilju kot je sam dejal se je uprl tudi njegov oče in bil skupaj z družino izgnan v Jugoslavijo.

Nazaj na Primorsko je Dušan prišel po partizanski poti. Ta seje začela v Ljubljani z vključitvijo v vrste osvobodilne fronte, nato z odhodom v partizane v Dolomitih. Po srečnem naključju, ko se je izognil gotove smrti na Pokljuki, kjer so esesovci napadli bataljon kamor je bil namenjen se je s kurirji odpravil na Primorsko, kjer se je na planini nad Cerknim srečal s tovarišema, ki sta komaj dober mesec prej ustanovila Partizanski dnevnik, edinega v okupirani Evropi delujočega protifašističnega, partizanskega tiska. Sedel je za pisalni stroj in nekaj napisal o tragičnem boju na Pokljuki. In tako je namesto vojaške začel novo, novinarsko kariero. Kasneje, jeseni 1943 je Partizanski dnevnik postal glasilo OF za Primorsko in Gorenjsko. Dušan se je preselil v štab 9. Korpusa in prevzel mesto vodje tiskovne sekcije, odgovoren za vojne dopisnike 9. Korpusa. V tej funkciji je za prvo obletnico ustanovitve 9. Korpusa pripravil brošuro Leto borb ob Soči- september 1943-1944. Ob njegovi štirideseti obletnici je Goriški muzej v Novi Gorici izdal faksimilirani ponatis te brošure in je danes dragocen zgodovinski dokument. Kot vodja kulturno-propagandnega odseka 9. Korpusa je 1. Maja 1945 prišel v Trst, kasneje pa šel v Ljubljano na Slovenski poročevalec. Nato je kot je sam dejal zabredel v diplomacijo, na jugoslovansko ambasado v Rimu za kulturnega in tiskovnega atašeja. Po vrnitvi iz Rima je postal odgovorni urednik Tovariša, TT-ja, in nato  postal odgovorni urednik Ljubljanskega dnevnika. Upoštevajoč njegove izkušnje ga je slovenska vlada 1963. Leta postavila za direktorja televizije. Boril se je za čim hitrejšo slovenizacijo televizije in njeno neodvisnost in ob tem doživel neljub dogodek, obiskal ga je namreč sekretar osnovne partijske organizacije in mu v razgovoru naravnost zabičal, da bo moral delati tako, kot bo organizacija od njega zahtevala. Seveda mu je Dušan pokazal vrata in suvereno nadaljeval svoje poslanstvo. Tak je primorski duh in upornost je ob priliki dejal hudomušno. 15, aprila 1967 leta  je prišlo do uvedbe slovenskega televizijskega dnevnika. To je bil prelomni dogodek za slovensko televizijo in slovensko javnost. Bil je, kot je zapisano v knjigi Lebič, »pomladanski glasnik osamosvajanja od jugoslovanskega unitarizma in beograjskega centralizma. Zato tudi niso izostale kritike iz Beograda, ki so imele slovenski televizijski dnevnik za dokaz razbijanja Jugoslavije.«

V skladu z ustavnimi pravicami manjšin o enakopravnosti položaja in jezika je uvedel v programu ljubljanske televizije posebno oddajo za italijansko narodnost Costiera, Obala. Ta oddaja je bila začetek nove televizije v italijanskem jeziku, ki se je nato razvijala kot drugi eksperimentalni, televizijski barvni program  iz Ljubljane in končno kot TV Koper- Capodistria z njim kot direktorjem. Pomembna pridobitev Slovencev v Italiji pa je bila uvedba slovenske informativne oddaje Odprta meja. Koprska televizija je s tem postala v celovitem pomenu narodnostna postaja.

Po upokojitvi je Dušan postal aktivni član Združenja borcev Koper in pomemben sogovornik na vseh področjih dela. Bil je član Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ter za svoje delo prejel Zlato plaketo. Predlagal je dopolnitev Preambule in zapisal  » da smo Slovenci v večstoletnem prizadevanju za svoj obstoj izoblikovali svojo narodno samobitnost in z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem uveljavili svojo samostojnost in državnost.« Žal se njegova dolgoletna prizadevanja niso uresničila a njegova ideja še živi in nadaljevali bomo z delom tam kjer je Dušan končal, kajti to, da politika ni našla dovolj volje in moči za spremembo ustave ni neuspeh Dušana Fortiča neumornega borca za vrednote NOB, to je neuspeh nje same.«

 

Dušanu Fortiču

Cirilu Kobalu

Aldu Pirihu

Antonu Tomincu

Raulu Šiškoviču

 

Ela Meško

 

http://www.zb-koper.si/foto/ela.jpgV starosti enainosemdesetih let nas je zapustila Mihaela Meško. Kljub temu, da je z nepopisno vztrajnostjo prebrodila najhujše posledice težke bolezni, se je kruta usoda še enkrat poigrala z njo, tokrat žal dokončno.

Z rodne Štajerske se je kmalu po končanem učiteljišču leta 1953 preselila v Koper in si ustvarila družino. Delala je v prosveti, v dijaškem domu, na pomorski srednji šoli in na koprski gimnaziji, posebej pa je bila dejavna v Zvezi prijateljev mladine. Tudi po upokojitvi je nadaljevala z delom v družbenih organizacijah. Tudi glede tega, ne le glede družinskega življenja sta se vzorno ujela z možem Cirilom. Večino dela sta opravila skupaj in večkrat je bilo njun prispevek težko razmejiti.

Njeno delo v krajevni skupnosti Žusterna se je začelo že pred selitvijo na Markovec v letu 1978, saj sta z možem že tedaj postavljala na noge prve hišne svete v novem naselju. Veliko sta prispevala k razvoju krajevne samouprave. Delo sta v naslednjih desetletjih nadaljevala v organih krajevne skupnosti in v družbenih organizacijah, večkrat pa tudi na občinski ravni.  Skupaj sta opravljala tudi številne organizacijske naloge, posebej prirejanje izletov v okviru upokojenske in borčevske organizacije. Tudi z njunima imenoma so povezana številna priznanja, ki jih je prejela krajevna skupnost Žusterna.

Ela, kot smo jo klicali, je v zadnjem desetletju veliko prispevala predvsem k delu žusternske krajevne organizacije koprskega Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov, ene največjih krajevnih borčevskih organizacij v občini. Od maja 2008 do letošnjega junija je kljub hudim zdravstvenim težavam organizacijo tudi vodila kot njena predsednica, pa tudi v novem mandatu  je ostala članica njenega izvršnega odbora. Veliko je pripomogla pri pridobivanju novih članov, tako da se je v času njenega vodenja članstvo povečevalo in se je vanjo včlanilo tudi veliko mlajših simpatizerjev.

Koprsko občinsko združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov ji je na letošnji skupščini podelilo priznanje za izjemen prispevek k utrjevanju vrednot NOB, ob letošnjem krajevnem prazniku 4. juliju pa je prejela tudi najvišje priznanje krajevne skupnosti Žusterna. Že pred tem je prejela priznanje SZDL, največ pa ji je pomenilo priznanje Zveze prijateljev mladine, na katerega je bila posebej ponosna.

 


Angela Barut

Angela Barut iz Škofij, se je rodila pred 102. leti v Gabrovici, prav takrat, ko se je začela prva svetovna vojna. Bila je iz izredno zavedne družine Ivančič, ki je doživela veliko hudega že v času fašizma, med vojno pa je večina žrtvovala svoje življenje za svobodo. Bunker s tiskarno, ki so ga 28. maja 1944 iskali Nemci skupaj s italijanskimi fašisti in domobranci je bil prav v njeni hiši, a kljub pobijanju, ustreli so tudi njeno mamo, skritih partizanov ni nihče izdal. Več v poslovilnem govoru predsednika koprske borčevske organizacije Guida Bertoka. Klikni tu in preberi govor.


 

Jože Race

Sporočamo vam žalostno novico,da je je umrl borec in dolgoletni predsednik Domicilnega odbora Mornariškega odreda Koper Jože Race.

http://www.zb-koper.si/foto/race1.JPG"Upam, da smo kaj prispevali tudi k temu, da imamo danes slovensko mornarico in da se to ne bo pozabilo,« je lani ob obujanju spominov na delovanje Mornariškega odreda Koper dejal  Jože Race, častni predsednik Skupnosti partizanskih pomorščakov Slovenije. Bil je borec majhne partizanske pomorske enote, ki se je 15. oktobra 1944 v Loparju nad Koprom prvič zbrala, potem pa sodelovala pri osvobajanju severozahodne Istre - od izliva Soče v Jadran do izliva Mirne in seveda tudi Trsta. S tem je pomembno prispevala k odločitvi o tem, da imamo Slovenci danes svoje morje in da nadaljujemo pomorsko tradicijo. Po osvoboditvi se je Jože Race najprej zaposlil v Intereuropi kot voznik tovornjaka, zatem pa je bil zasebni prevoznik.

Klikni in preberi: Poslovilni govor predsednika skupnosti partizanskih pomorščakov Giorgia Ribariča.

 


Ciril Kobal

 

http://www.zb-koper.si/foto/kobal1941eboli.jpgCiril se je rodil 11. oktobra 1920 v Ponikvah na Krasu, na skromni kmetiji, ki ni zadoščala za primerno preživljanje družine. Zato so morali, čeprav zelo mladi otroci, po svetu s trebuhom za kruhom. Tako je tudi Ciril, komaj osemletnik, odšel za pastirja v Povir. Spomladi 1933 je Cirila kot dobrega učenca duhovnik Virgil Šček izbral za študenta in ga poslal v Semenišče v Gorici. Čeprav priden, Ciril ni imel veselja do duhovniškega stanu in je leta 1936 zapustil Semenišče in šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Gorici do vpoklica na služenje vojaške obveznosti, aprila 1940. Ker je v tistem času bil italijanski državljan je vojsko služil v 51. pehotnem polku v Perugii in ob vstopu Italije v drugo svetovno vojno, junija 1940, je bil na italijansko francoski meji. Kot politično nezanesljiv je bil julija skupaj z ostalimi Primorci izločen iz redne vojske, razorožen in poslan v Battaglione speciale v Benevento, na jug Italije, potem pa v 92. pehotni regiment v Torino. Maja 1942 so nezanesljivi Slovenci bili pravšnji za nadomestne vojake v prvih bojnih vrstah v Afriki in Ciril je bil med njimi. V bitki pri El Alameinu (oktobra 1942) se je predal enotam 8. britanske armade, ki jim je poveljeval general Bernard Montgomery in bil poslan v taborišče za vojne ujetnike v Egipt, nato pa ob posredovanju Ivana Rudolfa v posebno taborišče El Tahag v bližini Aleksandrije.

Na predvečer Božiča 1942 v Palestini je Ciril postal vojak jugoslovanske kraljeve vojske, že januarja naslednje leto pa vojak britanske vojske. Tam so ga usposobili za radiotelegrafista in padalca. Po kapitulaciji Italije je kot pripadnik posebne obveščevalne službe britanske vojske prispel v Bari in tam stopil v stik z bazo NOVJ, ter poučeval partizanske radiotelegrafiste. Februarja 1944 je bil v dogovoru z bazo in štabom mornarice prepeljan na Vis in od tam na Dugi otok z nalogo, da poroča zaveznikom o nemških ladjah med Trstom in Albanijo in Grčijo. Ob prihodu na Dugi otok je Ciril izjavil, da vstopa v partizansko vojsko, kar je bilo sprejeto in po prisegi 1. maja 1944 je tudi uradno prejel legitimacijo in modro titovko. Ko so se odnosi med partizani in angleži jeseni 1944 nekoliko ohladili je Ciril odpotoval v Bari in se poslovil od Angležev, ter ponovno prišel v bazo NOVJ. Iz Gravine pa je decembra 1944 odpotoval v Split. Vendar, tam ga ni pričakal partizanski sprejem, temveč so ga odpeljali v prostore OZNE, kjer je tamkajšnji šef naročil, naj ga odpeljejo v Kaštel. Vendar ga je v četi prepoznal poročnik OZNE še iz Dugega otoka in ga poslal v Zadar ter vključil v Drugi pomorski obalni sektor, kot radiotelegrafista v bojih za osvoboditev Paga, Kvarnerja, Reke, Istre, Trsta in Pulja, kjer se je za Cirila 9. maja 1945 končala druga svetovna vojna. A ni se končala s prihodom domov, temveč z aretacijo na rojstni dan. OZNA ga je odpeljala v Kaštel Sučurac in zaprla v temnico. Po dolgih 40 dni temnice in 4 mesecih preiskovalnega zapora ker je bil angleški vojak, so ga izpustili in demobilizirali.

Po tej hudi preizkušnji je prišel domov v Ponikve, a volje do dela mu ni zmanjkalo in se je takoj vključil v delo narodnoosvobodilnih odborov. Zaradi silne vneme po delu je bil sprejet v službo v Sežani kot vodja matičnega urada. A ker je to področje takrat še spadalo v cono A pod upravo zaveznikov je Ciril veliko sodeloval kot aktivist pri terenskem delu in na veliki manifestaciji za priključitev Jugoslaviji junija 1946 bil aretiran s strani Angležev in poslan v zapor v Trst za tri tedne. Izpuščen začasno do procesa, se je odpravil v cono B in v Šempasu opravil upravno politično šolo. Februarja 1947 se je preselil v Hrpelje – Kozino, po priključitvi sežanskega okraja k Jugoslaviji pa znova v Sežano, tedaj že poročen z Valerijo Ujčič, s katero sta imela štiri otroke. V Sežani je postal poverjenik za lokalno industrijo in obrt, nato šef urada za statistiko, pa finančni inšpektor, do 1958. šef odseka za gospodarstvo in komunalne zadeve občine Divača. V Ljubljani je zaključil Višjo upravno šolo in leta 1961 se je družina preselila v Koper. Služboval je na Okrajnem LO Koper, v Mladinskem zdravilišču Debeli Rtič, Intereuropi Koper in Občini Koper. Seznam društev, združenj in skupnostih, pri katerih je sodeloval je dolg in izjemen. Tudi seznam odlikovanj je tak, medalja zaslug za narod, za hrabrost, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, red republike z bronastim vencem, bronasta in srebrna plaketa vojne mornarice, častni znak svobode Republike Slovenije, številna priznanja rdečega križa, priznanja za plemenitost in človekoljubno delo in številna druga.

V svojem bogatem in raznolikem življenju je veliko svojega časa in truda namenil delu na humanitarnem področju in skrbi za ljudi, ki so se brez svoje krivde znašli v hudih stiskah.

Sodeloval je v različnih humanitarnih akcijah za pomoč žrtvam potresov in poplav, ki so bila v prejšnjem stoletju kar pogosta na področju bivše Jugoslavije pa tudi drugod po svetu. Posebno skrb pa je vsa leta namenjal vsebini in namenu krvodajalstva saj je kot krvodajalec seznanjal predvsem svoje sodelavce v Intereuropi, da je dati kri za sočloveka, ki jo potrebuje za ozdravitev ali da se izogne smrti, ena izmed najbolj humanih dejanj sočloveka. To svoje poslanstvo pa je opravljal tudi širše med prijatelji, znanci pa tudi med mladimi.

Vrsto let je bil predsednik kasneje pa član komisije za krvodajalstvo pri občinskemu združenju Rdečega križa v Kopru. V delu te komisije se je poleg ostalega prizadeval za čim tesnejše sodelovanje z drugimi organizacijami s področja krvodajalstva. Bil je pobudnik za tesnejše sodelovanje s krvodajalci iz sosednjih držav. Posebej pa je poudariti njegovo sodelovanje s krvodajalci iz občine Sesto San Giovanni iz mesta Milano, s katerimi je koprsko združenje že leta 1968 podpisalo listino o pobratenju. Pogosto je obiskoval osnovne in srednje šole ter mladim predstavljal vsebino in pomen krvodajalstva za bolj varno življenje slehernega človeka, saj kri rešuje življenja. Med krvodajalci je imel Ciril Kobal zaradi svojega dela in delovanja na področju krvodajalstva častno mesto, saj so ga vsi spoštovali zaradi vloženega dela, ki ga je vrsto let namenjal tej izjemno pomembni dejavnosti.

Ciril je bil vedno temeljit, vztrajen, iniciativen. Moje srečanje in sodelovanje z njim se je začelo, ko sem prišla v Osrednji odbor prekomorskih brigad. Njegov sprejem, spoštovanje, ki ga je vedno in vsakemu izkazoval, predanost delu so me prevzeli. Sodelovati z njim je bilo prečudovito. V spominu mi bo ostalo za vedno, da tudi, ko ni mogel več samostojno od doma, je vztrajal, da se ga pripelje na sestanek odbora. Tudi zaradi Cirila je bilo vredno soustvariti izjemno razstavo o Prekomorcih v Ljubljani.

 Ciril je ljubil naravo in bil tudi navdušen planinec, bil je filatelist, bil je človekoljub, bil je ljubeč oče. A preizkušnje so del naših življenj Ciril pa je preizkusil tisto najhujšo, ko se starš za vedno poslovi od otroka. Dvakrat je doživel to bolečino, leta 1998 pa še slovo od žene. Ko človek ostane brez partnerja in brez prijatelja se zdi, da življenje nima več smisla. A tvojega sta bogatili dve hčerki z družinami, in ker življenje nosi tudi lepe stvari je tudi v tvoje življenje prineslo toplo, srčno in čudovito osebo,  prineslo ti je Marijo Božič iz Srmina. Podala sta si roko partnerstva in prijateljstva in to negovala in se spoštovala.

Ciril, vsi, ki smo te poznali vemo, da si bil izjemen človek. V tvoji bližini smo se preprosto dobro počutili, nalezli tvojega optimizma, dobre volje in korajže. Bil si človek z veliko začetnico in ponosni smo, da smo bili del tvojega življenja in ti del našega. Pogrešali te bomo…

V imenu Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, Osrednjega odbora Prekomorskih brigad in drugih prekomorskih enot v Kopru, Območnega združenja Rdečega križa Koper, Obalnega planinskega društva Koper in v svojem imenu družini in sorodnikom izrekam iskreno sožalje, tebi Ciril naj bo lahka zemlja in počivaj v miru.

Mag. Nada Čibej


DARINKO MATTIAS

Zapustil nas je Darinko Mattias, borec NOV od leta 1941 in upokojeni delavec organov za notranje zadeve. Rodil se je pred enaindevetdesetimi leti v Ljubljani  očetu Tržačanu in materi Furlanki. Odraščal je v Bevkah, kjer je okusil  trd delavski kruh. Drugo svetovno vojno je dočakal kot voznik tovornjaka v logaškem gradbenem podjetju. Po italijanski okupaciji je našel stik z aktivisti osvobodilne fronte. S tovornjakom je velikokrat prevažal  tudi material za partizane,  od tiskanih gradiv in letakov, ki jih je trosil po terenu,  do orožja. Italijanom vsega tega ni mogel dolgo prikrivati. Marca 1942 so ga v Logatcu aretirali v trenutku, ko je po nalogu partijskega vodstva skušal posvariti aktiviste pred sovražnikovo racijo. Skupaj z očetom je bil interniran v Gonarsu. Takoj po kapitulaciji Italije se je vključil v Logaški bataljon in bil sprejet v partijo. Do konca vojne je bil podčastnik v Prešernovi brigadi. Boril se je na Cerkljanskem, kjer je sodeloval tudi pri varovanju in oskrbi bolnišnice Franja, v Poljanski dolini in v Baški grapi, po osvoboditvi Gorice pa je končal svojo bojno pot  v osvobojenem Trstu. 

Po vojni  se je nastanil v Bači, osnoval družino in ponovno prijel za volan tovornjaka. Kmalu pa se je zaposlil v milici, se z družino preselil v Postojno in leta 1951 v Koper.  Velikokrat so mu bile poverjene tudi  zelo odgovorne naloge saj je sodeloval tudi pri zavarovanju državniških obiskov in je na motorju spremljal tudi predsednika Tita.  Zaradi bolezni je moral odložiti motor v kot. Nekaj let je vozil Slavnikove avtobuse, bil je voznik pri Adriacommerceu, nato pa se je vrnil k milici, kjer je dočakal upokojitev. Poučeval je kandidate za vozniški izpit, poletja pa je skupaj z ženo Angelo preživljal med  koprskimi taborniki, kjer je poleg skrbi za gospodarjenje opravljal tudi pomembno vzgojno delo.

Ženi Angeli, hčerkama Darinki in Katjuši, sinu Jošku, vnukom in ostalim sorodnikom izrekamo globoko sožalje koprskega združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov.

 

Danica Venturini

http://www.zb-koper.si/foto/danica.jpgZa vedno nas je zapustila naša članica in vsestransko delavna tovarišica, učiteljica in novinarka Danica Venturini iz Žusterne. Rodila se je 6. 8. 1921 v Kromberku, v zavedni slovenski družini Poberaj. Po končanem liceju v Gorici je nadaljevala s študijem jezikov v Benetkah. Kljub temu, da je spoznala italijansko kulturo, ali pa mogoče prav zato, se je v času narodnoosvobodilnega boja odločila, da se kot aktivistka Osvobodilne fronte z svojim znanjem in ljubeznijo do domovine vključi v boj za svobodo in nove odnose. Kot partizanska učiteljice je že takrat spoznala svojega bodočega moža Oskarja Venturinija, ki je po primorskih krajih organiziral narodno in kulturno prebujo. Po osvoboditvi je delala v Gorici pri Ljudski prosveti in na Radiu Slovenskega Primorja v Ajdovščini. Po poroki in preselitvi v Koper je delala na okrajnem ljudskem odboru za prosveto, 1950 pa se je zaposlila na koprski radijski postaji kot novinarka in do upokojitve leta 1972 delala v italijanskem programu.

Od nje se bomo poslovili v četrtek, 29.8.2013 ob 15.00 na koprskem pokopališču.

 

Franc Čopi - Borutin

http://www.zb-koper.si/foto/Borutin.jpgZapustil nas je Franc Čopi, znani primorski prvoborec, spomeničar Borutin, iz Čezsoče, velik domoljub in vsestransko dejaven član našega društva.

Rojen je bil na začetku prve svetovne vojne, ki je močno zaznamovala njegovo Posočje. Kot otrok je doživljal italijansko zasedbo Primorske in fašistično strahovlado. Kot mladenič upornega duha je skupaj s somišljeniki iz rodne Čezsoče našel pot med Tigrovce, že ob začetku druge svetovne vojne pa med gorenjske partizane. Kot borec Cankarjevega bataljona je že konec leta 1941 prispeval pomemben delež k veliki partizanski zmagi v Rovtu pod Blegošem, kjer je padlo 45 nemških policistov. Zaradi te so se ga pred petnajstimi leti sodno lotili politični dediči domačih izdajalcev.

V Dražgošah je moral prijeti za mitraljez, ob umiku pa je bil ranjen na Mošenjski planini . Po zdravljenju v Ljubljani so ga čez Notranjsko napotili med primorske partizane v Vojkov vod. Pomagal je ustanavljati prve primorske enote v okviru Gregorčičevega bataljona in kot komandir vodil Tolminsko četo. Boril se je na Tolminskem, Kobariškem in Bovškem, pa tudi v Benečiji. Bil je med tvorci legendarne Kobariške republike in kot komandant novoustanovljenega Šavlijevega bataljona tudi njena obrambna črta. Konec oktobra 1943 je moral ponovno na Gorenjsko. Do februarja 1944 je bil namestnik komisarja Prešernove brigade. Po tečaju v bazi 20 na Rogu je dobil v drugi polovici leta 1944 nove zadolžitve. Vrnil se je na Primorsko in v okviru OZNE sodeloval pri osvoboditvi Trsta. V njenem okrilju je delal tudi v prvih povojnih letih, po demobilizaciji pa se je zaposlil v gospodarstvu. V Kopru je postal direktor Vodne skupnosti inje sodeloval pri izpeljavi pomembnih infrastrukturnih objektov. Življenje in predvsem partizanstvo ga je oblikovalo v klenega človeka, ki je znal s svojim odprtim značajem in z jasno besedo pritegniti in vzpodbijati ljudi. Za svoj prispevek k narodnoosvobodilnemu boju je prejel vrsto državnih odlikovanj na čelu s partizansko spomenico 1941, za povojno delo na številnih družbenih področjih od gospodarstva do športa pa številna družbena priznanja.

Upokojitev je pojmoval kot priložnost za družbeno in politično delo, ki se mu je zapisal že v rani mladosti. Na vseh ravneh od občinske do republiške je do nedavnega opravljal vrsto družbenih zadolžitev. Delal je v družbenopolitičnih organizacijah in v Zvezi rezervnih vojaških starešin. Lani je še zmogel odmeven govor pri dražgoškem spomeniku. Do zadnjega je živo sledil družbenim dogajanjem doma in po svetu.

Nekaj svojih spominov je zapisal v članku Sedem let dolga pot.

Od njega se je v imenu domačih, sovaščanov, lovske družine Čezsoča, zveze borcev za vrednote NOB in društva TIGR Primorske poslovil sovaščan in predsednik društva TIGR g. Marjan Bevk

NEKROLOG

 

Jože Vidmar

http://www.zb-koper.si/aktualno/Vidmar.JPGNiti mesec ni minil, ko smo skupno praznovali 103. rojstni dan našega najstarejšega člana Jožeta Vidmarja, danes, v petek 12. aprila pa smo se od njega poslovili na koprskem pokopališču.

Na žalost niso bile uslišane naše želje, ki smo mu jih izrekli, da bi bil med nami še nadaljnja zdrava leta in da bi se čez leto dni spet videli in skupno praznovali tako kot letos.

Naš član, višji vodnik sanitete je imel težko življenje in je živel v petih državah čeprav se je v svojem življenju preselil le iz rojstne Otlice na koprsko. Ukvarjal se je s kmetijstvom in furmanstvom. Med služenjem v italijanski vojski je delal v saniteti in to počel tudi v 5. prekomorski brigadi do vrnitve v domovino.

Bil je član številnih združenj in društev od ZB, ZSČ, upokojencev in invalidov.

L.B.

 

 

Jordan Klabjan

http://www.zb-koper.si/foto/Klabjan.jpgPred kratkim smo se v njegovem rodnem Ospu poslovili od člana ožjega vodstva koprskega združenja borcev za vrednote NOB in uglednega gospodarstvenika Jordana Klabjana. Kruta usoda ga je iztrgala iz kroga najbližjih le mesec dni po sedemdesetem rojstnem dnevu Že od mladih nog se je zapisal športu. Kot igralec in športni delavec je bil dolgo let tudi eden stebrov koprske košarke. Vse življenje je bil vpet v gospodarstvo. Zrasel je z Istrabenzom in bil z njim neločljivo povezan. Vmes je bil tudi finančni direktor Tomosa in podpredsednik občinskega izvršnega sveta. Dejaven je ostal tudi po odhodu v pokoj. V rodnem Ospu je bil vključen v življenje vasi. Prevzel je vodenje krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Črni kal in postal tudi član njegovega občinskega vodstva. Vrednote NOB so bile vselej temelj njegovega miselnega sveta, saj je bil iz krajev, ki so v vojni neizmerno trpeli. Pred očmi je imel domač osapski spomenik, spominska obeležja v Gabrovici in 180 imen s črnokalskega spomenika, ki opominjajo na strahotni krvni davek, ki so ga ti kraji plačali za svobodo. Tudi zato je veliko prispeval k delu in k organizacijskem utrjevanju koprskega Združenja borcev za vrednote NOB.

Več lahko prebereš tukaj: (klikni podčrtano)

 

Lojze Morel

http://www.zb-koper.si/foto/Morel.jpgZapustil nas je Lojze Morel iz Žusterne, predvojni antifašist, sopotnik Pinka Tomažiča, organizator partizanskega šolstva, borec IX. korpusa in vsestransko dejavni član našega združenja ter častni član in dolgoletni predsednik borčevske organizacije Žusterna. Rodil se je 30. Junija 1922 v Novi Sušici. Lojze Morel je eden izmed tistih številnih borcev, ki se kljub borbenim zaslugam izobraženosti ni potegoval za politično kariero, ampak se je raje posvečal bližnjim in svojemu kraju. Bil je preprosto povedano dober človek, ki je vselej vsakomur priskočil na pomoč in je bil zaradi svojih značajskih lastnosti tudi zelo priljubljen.

Več lahko prebereš tukaj: (klikni podčrtano)

 

 

MIRO KOCJAN

http://www.zb-koper.si/foto/Miro%20Kocjan.JPGZapustil nas je novinar in vsestranski družbeno politični delavec, častni občan mestne občine Koper, naš član in dolgoletni predsednik Skupnosti partizanskih pomorščakov Slovenije Miro Kocjan.

Rodil 28.12. 1924 v zavedni slovenski železničarski družini v Žirjah pri Sežani, mladost pa je preživel na jugu Italije, kamor so začasa fašizma preselili vse družine naprednih slovenskih železničarjev. V času vojne je s prekomorci prišel na Vis, kjer so ga kot mladega izobraženca zadržali v informativnem uradu vrhovnega štaba. To je bil začetek njegove novinarske poti, ki ga je pripeljala do direktorja Radia Koper – Capodistria, pod katerim je ta čezmejni in obmejni medij dosegel vrhunec svojega razvoja. Vmes je sodeloval pri razmejitvah tržaškega teritorija, bil predsednik koprske občinske skupščine in prvi predsednik Obalnega sveta. Ves čas je ostal izredno blizu ljudem in bil eden izmed glavnih nosilcev razvoja podeželja, gradnje obalne bolnišnice in hitre ceste, združevanja Primorske, povezave in odpiranje meja z Italijo ipd. za kar je prejel številna priznanja med drugim tudi prvo odličje Osimo d'oro. Kljub upokojitvi in zdravstvenim težavam, ki pridejo z leti, je še donedavnega pisal in objavljal poglobljene novinarske prispevke in komentarje.

Več o Miru Kocjanu lahko preberete v tem priloženem intervjuju.

 

 

OSKAR KJUDER

http://www.zb-koper.si/foto/Oskar%20Kjuder.JPGV starosti 86 let je umrl Oskar Kjuder, ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Rojen je bil v Lonjerju pri Trstu, bil je partizan in tudi priznani glasbenik. Njegovo življenje je tesno povezano s partizansko pesmijo in zlasti s TPPZ Pinko Tomažič, ki prav v tem času praznuje 40-letnico delovanja. Pokojni Kjuder je bil tudi politično zelo angažirana osebnost v naprednem gibanju, bil je član komunistične partije Italije (KPI).

Vir: Primorski dnevnik in

http://www.facebook.com/Pinkoti

Poglej njegov posnetek iz leta 2009 na Youtube:

http://www.youtube.com/watch?v=jbr-RlWNU5Y


 

Janko Premrl – Vojko

Ob 70 letnici smrti narodnega heroja

http://www.zb-koper.si/foto/JPV.jpg
V koprskem muzeju so v četrtek, 28. 2. 2013, odprli razstavo, ki je posvečena narodnemu heroju Janku Premrlu – Vojku. Ob tej priložnosti sta kustosinja Vlasta Beltram, ki je razstavo tudi pripravila, in Dragica Lipovšek pripravili spominski večer o tem primorskem junaku.

Predsednik našega združenja Boris Kralj je pozdravnem nagovoru med drugim tudi dejal:

»Pomembna je prav vsaka prireditev, ki pripomore k ohranitvi našega zgodovinskega spomina kot temeljnega pogoja za ohranjanje in razvijanje vrednot NOB. Vsako generacijo mladih je treba vsakokrat posebej seznanjati tudi z najbolj elementarnimi zgodovinskimi dejstvi, saj naša šola tega ne počne več. Zagovorniki kolaboracije z okupatorjem, ki so si podredili državo in odvzeli nekdanjim borcem in žrtvam fašističnega nasilja celo ustavno zajamčene pravice, so s svojo propagando naredili v javnem mnenju veliko zmede in ustvarili plodno ozračje za zgodovinski revizionizem.«



Julij Beltram - Janko (1913 – 1989) - borec za svobodo in človekove pravice

Ob stoletnici rojstva politika in državnika

Petega marca bo minilo sto let, odkar se je na Vogrskem rodil Julij Beltram - Janko, primorski politik in državnik. Rodil se je v mnogoštevilni, ugledni kmečki družini. Njegova mama Matilda Leban je rodila deset otrok. Ded Jožef je bil prvi, njegov oče Ivan pa zadnji voljeni župan na Vogrskem.

Julij je že doma, v družini, dobil prvi navdih in smisel za boj za svobodo, za pravice delovnega človeka. Vsa njegova družina je bila napredna in narodno zavedna. Njegova politična usmeritev je izvirala iz kritičnega opazovanja in doživljanja življenja v domačem, vaškem okolju, kjer je bilo mnogo revščine in izkoriščanja, ki se jima je pozneje pridružil še potujčevalski fašizem.

Tako se je še mlad, vendar že narodno zaveden kmečki sin opredelil za napredno, revolucionarno gibanje. Zaradi tega je postal fašističnim oblastem sumljiv. Zapisanega so ga imeli kot slovenskega rodoljuba, kar je bilo takrat lahko nevarno.

Kljub tveganju je 1. maja 1935 na zvoniku na Vogrskem razobesil delavsko zastavo. Kmalu so ga fašisti izsledili in aretirali, ga obsodili ter internirali na majhen otok v južni Italiji. V dveh letih, ki jih je s sotrpini preživel daleč od doma, je politično zorel in se razvil v odločnega borca za svobodo in človekove pravice.

Poleti 1937 se je vrnil domov in se takoj znova pridružil revolucionarnemu političnemu gibanju. Tega leta je postal član Komunistične partije Italije. Tedaj sem se, po nalogu partijske organizacije v Renčah, povezal z njim. Tako sva postala soborca in prijatelja. Ob fašističnih praznikih so ga večkrat zaprli in je za dan ali dva prespal v karabinjerski kasarni. V začetku leta 1941 so ga fašisti mobilizirali v delavski bataljon in ga poslali na Kalabrijo in na Sicilijo.

Izpostavil bi štiri stebre, na katerih je stala zgradba njegovega značaja: delo, poštenost, neodvisnost in solidarnost. Med vsemi naštetimi pa se prepleta še ena, mogoče najpomembnejša vez, svoboda. Ta v časih njegovega zorenja še zdaleč ni bila tako samoumevna, kot je danes. Pomenila pa mu ni zgolj svobode naroda ali posameznika, ampak tudi svobodo duha, rešenega večnih resnic ali slepe vere.

Te vrednote so zaznamovale njegovo osebnost, ki je odločno vplivala na nastajanje in razvoj Osvobodilne fronte (OF) in partizanstva na Primorskem.

Že leta 1941, po vrnitvi iz italijanske vojske, se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in kmalu postal eden najvidnejših organizatorjev OF na Goriškem in po Primorski. Zaradi njegove politične aktivnosti je že sredi leta 1942, med prvimi na Primorskem, gorela njegova domačija, njegove svojce pa so odgnali v zapor in internacijo. Tisti, ki tega niso izkusili, ne morejo vedeti, koliko poguma je bilo treba za odhod v partizane, vedoč, da ti bodo požgali hišo in zaprli svojce.

To je bil čas, ko so nacifašistične horde okupirale že skoraj vso Evropo, ko je Benito Mussolini v Gorici rohnel, da se premalo ubija, da bo na Slovenskem uveljavil svojo oblast tudi za ceno, da vsi Slovenci izginemo in da bo uničena vsa Slovenija. To je bil čas, ko je na tisoče Slovencev, mož, žena in otrok umiralo v italijanskih zaporih in taboriščih, ko so fašisti na Primorskem in po Sloveniji uničevali vse, kar je bilo slovenskega: gorele so že cele vasi. In zato je bil to tudi čas junaških odločitev primorskega ljudstva in posameznikov, ki so nosili v srcu Prešernove verze: “Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi.”

Julij Beltram, s partizanskim imenom Janko, je med vojno opravljal vrsto političnih in upravnih nalog. Decembra 1942 je postal sekretar okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS) in odbora OF za Goriško, po kapitulaciji Italije pa so ga izvolili v Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo, kjer je deloval do maja 1944. Od julija 1944 je bil inštruktor ter član Oblastnega komiteja KPS, od septembra 1944 član Izvršnega odbora OF in član Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje.

Po vojni je imel eno vodilnih vlog v boju za priključitev Primorske k matični domovini, saj je bil do leta 1947 sekretar okrožnega komiteja Komunistične partije Julijske krajine za Goriško okrožje (cona A). Ta boj je opisal v knjigi Tukaj je Jugoslavija. Po pariški mirovni pogodbi pa so mu naložili zelo odgovorno nalogo partijskega sekretarja v okviru cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki je tedaj veljalo za eno osrednjih svetovnih kriznih žarišč.

Vzljubil je Istro in njene ljudi. Globoko je razumel istrskega kmeta, slovenskega, hrvaškega in italijanskega. Tudi sam je veljal za izjemno priljubljenega voditelja. V Kopru je ostal do leta 1955. Spomine na to svojo življenjsko izkušnjo nam je zapustil v knjigi Pomlad v Istri.

Po selitvi v Ljubljano je postal član Izvršnega sveta skupščine Ljudske republike Slovenije, član predsedstva Zveze združenj borcev (ZZB) Slovenije, član centralnega komiteja KPS, ljudski poslanec in član Sveta Federacije. Bil je tudi častni občan Nove Gorice. Te odgovorne dolžnosti je opravljal z vso njemu lastno zavzetostjo in poštenostjo. Ljudje pa so ga imeli radi in ga spoštovali predvsem zaradi njegove osebne skromnosti in odkrite besede. Bil je med redkimi, ki si je upal na glas povedati tudi tisto resnico, ki je nekateri niso radi slišali. Dve stvari je vedno poudarjal: ljubezen do domovine in pravilen odnos do dela in ustvarjalnosti. Z velikim spoštovanjem je govoril o kmečkem življenju in delu, smislu in smotru človeka kmeta, nosilca narodne zavesti, kateremu je tudi sam pripadal.

Julij Beltram-Janko nam je v svojih obsežnih publicističnih delih (poleg omenjenih dveh knjig je napisal tudi delo Vogrsko v ogledalu časa, posvečeno rojstni vasi, na katero je bil vse življenje navezan) zapustil dragocene spomine, v katerih se zrcalijo življenje, trpljenje, hrepenenje in duša primorskega človeka, ljubezen do domovine in svobode.

Vsi, ki smo ga poznali, tudi 24 let po njegovi smrti v svoji globoki intimnosti še vidimo njegovo živo, pokončno, dostojanstveno in prijazno podobo, polno življenjske modrosti, ki osmišlja človeško življenje in njegovo bit. Takega bomo ohranili v trajnem spominu.

FRANC PREGELJ - BORO

 

 

 

 

Spomini

100 let Anice Božič - Urške

 

UrskaAvgusta je praznovala 100 let Anica Božič - Urška, udeleženka narodno-osvobodilnega gibanja (NOG) od leta 1941, aktivistka v južnoprimorskem okrožju, po vojni pa učiteljica.

Rodila se je v delavski družini v Trstu 12. avgusta 1914. Že leta 1919 se je družina preselila v Celje, kjer je Anica poleg osnovne šole končala še 4 razrede meščanske šole. Napad na Jugoslavijo aprila 1941 je doživela pri bratu v Boki Kotorski, ko so Italijani oba najprej zaprli, nato pa izgnali. Odšla sta k sorodnikom v Trst in se tam vključila v NOG. Decembra 1941 sta bila z bratom ponovno aretirana in zaprta v tržaških zaporih vse do kapitulacije Italije. Ko je Anica prišla iz zapora, se je zaradi varnosti preselila k drugemu bratu v Knežak, duhovniku Božidarju Božiču. Tam je mesec dni poučevala na partizanski šoli, ki jo je vodil njen brat. Decembra 1943 je bila postavljena za prosvetno referentko v pivškem okrožju. Od maja do julija 1944 se je udeležila partijske šole v Kočevskem Rogu. Po vrnitvi je bila avgusta 1944 imenovana za prosvetno referentko pri okrožnem odboru Osvobodilne fronte za južnoprimorsko okrožje in to nalogo opravljala do konca vojne. Po vojni se je izšolala za učiteljico in poučevala na šolah v Izoli, Strunjanu, Semedeli ter Kopru.

Po upokojitvi leta 1965 je svoje sile posvetila zgodovinskemu delu – v okviru odbora aktivistov OF za južnoprimorsko okrožje je zbirala razno gradivo, vezano na šolstvo (hrani ga koprski muzej), sodelovala pri organizaciji srečanj partizanskih učiteljev v primorskem in posebej južnoprimorskem prostoru, pa pisala prispevke o razvoju šolstva in kulture v južnoprimorskem okrožju za glasilo Skupnosti partizanskih učiteljev Primorske »Čas, ki živi«. 

Živi pri hčerki v Kopru, še vedno čila in bistra, pripravljena na razgovor in zato je še vedno dragocen vir spominov na našo polpreteklo zgodovino. Kot moja učiteljica mi je pred nekaj desetletji napisala v spominsko knjigo: »Bodi silna kot je silna kraška burja, z dvignjeno glavo korakaj skozi neurja!« To je postalo vodilo mojega življenja, najbrž pa je bilo tudi njeno, saj se je prebila skozi vse življenjske viharje in učakala to visoko okroglo obletnico.

Vlasta Beltram

 


Dogodki, odmevi

 

Koper, 30. april 2015

Proslava 70. obletnice osvoboditve Kopra

Pripravila sta jo naše združenje in MO Koper. Slavnostni govornik je bil prof. Jože Pirjevec, spomine na osvoboditev pa je obudil Emil Škrlj. V programu so sodelovali MPZ Lopar, LPZ Dekani, otroški pevski zbor OŠ Koper in Damjan Malalan.

 

Govor prof. Jožeta Pirjevca:

Spoštovane, spoštovani,

Odločilni trenutek v zgodovini Istre je napočil 8. septembra 1943, ko je prišla novica o kapitulaciji kraljevine Italije. To je v naših krajih  imelo za posledico razpad njenega administrativnega aparata in vojske. Fašistični režim, ki je več kot dvajset let zatiral Istro in ji v imenu italijanstva skušal zanikati njeno pluralno etnično identiteto, se je porušil kot hiša iz kart. Istrski podložni sloji, ki so bili  med najrevnejšimi v Italiji, v prvi vrsti seveda slovenski in hrvaški, a tudi italijanski,  so se dvignili v uporu, pri čemer ni moglo manjkati  maščevalnih dejanji, ki jim pravimo »istrske fojbe«. Slovenski in hrvaški živelj je bil v Istri  predolgo časa tlačen in zaničevan, da bi ne dal duška svojemu srdu. In tu ne mislim samo na razmere po prvi svetovni vojni, temveč tudi na stoletja pred njo, posebno na obdobje iredentizma v drugi polovici 19. stoletja, ko je lokalna buržuazija na vse mogoče načine skušala zatreti kulturni in politični vzpon lokalnih »ščavov«. Kakšen je bil  njen  odnos do slednjih,  zgovorno priča ugotovitev Pirančana Diega de Castra, da njegov oče,  veleposestnik, s svojimi koloni ni nikoli  spregovoril besede v njihovem jeziku. »Ker ga ni znal«, pravi de Castro, »pa tudi, če bi ga znal, bi tega ne storil«.

Po 8. septembru sta sledila dva tedna brezvladja, v času katerega sta tako tako slovensko kot hrvaško odporniško gibanje skušala obvladati razmere. Na začetku oktobra pa so v Istro vdrli Nemci in jo s pomočjo domačih fašistov s skrajnim nasiljem zasedli ter jo vključili v novo upravno enoto, imenovano »Operationszone Adriatisches Küstenland« ali po naše: »Operacijska cona Jadransko Primorje«. Šlo je za področje, ki je poleg Julijske krajine zaobjemalo tudi Ljubljansko in Videmsko pokrajino, področje, ki ni bilo del Mussolinijeve Salojske republike, marionetne države, ustanovljene po Hitler4jevi volji v Severni Italiji. Zakaj se je nemški »firer« odločil, da podvrže »Jadransko Primorje« civilnim in vojaškim oblastem »Tretjega rajha«? Prvič, ker ga  je po moji presoji po vojni nameraval  priključiti k zmagoviti Nemčiji«. Pa tudi, ker je bilo treba zatreti lokalno partizansko gibanje in preprečiti, da bi se na naših obalah izkrcali zahodni zavezniki. Ta možnost, o kateri je angleški premier Winston Churchill dosti govoril, se ni nikoli udejanjila, za Hitlerja pa je postala prava obsesija. Zato je k nam  poslal nekatere od svojih najboljših enot, na vodilna mesta pa postavil  najbolj zagrizene naciste. Spomnimo se samo na koroškega »gaulajterja« Friedricha  Rainerja, in na esesovskega morilca Odila Globočnika, na žalost sina slovenskega očeta. Pod njuno železno peto je Istra trpela od oktobra 1943 do konca aprila 1945. Pri tem pa je treba reči, da ni klonila. Kajti, kljub strahovladi, ki so jo izvajali nacistični okupatorji, domači fašisti in razne pomožne sile, pritepene  z vseh vetrov – Rusi, Čehi, Poljaki, Turkmeni, Hrvati, Srbi - odporniškega duha istrskih  ljudi ni bilo več  mogoče streti. Pri tem ni šlo samo za boj proti okupatorju, temveč tudi za socialni boj večinoma slovanskega podeželja proti mestom beneške tradicije in kulture, italijanskega jezika in zavesti. Temu boju se je na strani tlačenih  pridružil tudi italijanski proletariat, kolikor ga je pač bilo v redkih industrijskih središčih siromašne Istre.. Feldmaršal Erwin Rommel je ukazal, da je treba »slovansko-komunistično vstajo brez usmiljenja in vsemi sredstvi zatreti, ter postreliti vse, ki bi se upirali, tako Slovane kot Italijane«. Kar so seveda nacifašisti vestno počenjali a brez uspeha. »To je bilo težaško delo«, je o dogajanju poročal Globočnik, saj je bilo partizanskih napadov vse več, povračilni ukrepi pa niso imeli nobenega pravega učinka. Med februarjem in avgustom leta 1944 se je tako število vsakodnevnih sovražnih incidentov povzpelo od 60-70 na 220-250 dnevno. V času osvobodilnega boja so Nemci in njihovi zavezniki v Istri ubili 4.285 ljudi, 21.509 prebivalcev pa so deportirali v koncentracijska taborišča. 5.595 hiš so požgali ali uničili.

Spomladi leta 1945 se je končno začel nakazovati poraz Tretjega rajha. Iz Bosne in Hercegovine  se  je v naše kraje usmerila IV. armada jugoslovanske partizanske  vojske, ki jo je pred kratkim ustanovil maršal Tito z namenom, da čim prej prodre do Soče. Obenem je Narodnoosvobodilni odbor za južno Primorsko razglasil mobilizacijo vsega prebivalstva, okrajni narodnoosvobodilni odbor pa se je začel pripravljati za prevzem oblasti. 30. aprila 1945 so partizanske enote začele pohod na Koper, od koder so zbežali fašisti in njihovi nemški zaščitniki. Zadnji predstavniki vermahta so odpluli iz Kopra okrog 17. ure popoldan. Pri tem jim ni uspelo razstreliti pristanišča, kakor so nameravali, ker je to zadnji hip preprečil nek nemški vojak, ki se je nato predal novim oblastem.

Dogodki izpred sedemdesetih let,  ki se jih danes  spominjamo, so bili epohalnega pomena za naš narod, ki se je prvič v zgodovini uvrstil med zmagovalce in skušal zakoličiti svoje nove meje. Šlo je za proces, ki ni bil enostaven, saj so se morale pod pritiskom zahodnih zaveznikov, že vpetih v hladno vojno, Titove enote  12. junija 1945 umakniti iz zahodnega dela Julijske krajine. Ne pa iz Istre, kar je že napovedovalo, da rapalska meja ni več aktualna. Sledila je krčevita diplomatska borba na Pariški mirovni konferenci, ki je sicer priznavala Slovencem Soško in Vipavsko dolino in Kras, ob obali med Devinom in Novigradom pa je ustanovila Svobodno tržaško ozemlje, ki bi, če bi zaživelo, naš narod odrezalo od morja. Na srečo je bilo STO mrtvorojeno dete. Morali pa smo čakati na  Londonski memorandum iz leta 1954, da smo lahko rekli, da je Koper naš, in na  Osimske sporazume iz leta 1975, da se je sosednja Italija s tem dejstvom tudi sprijaznila. Koper je v tem obdobju doživel ogromno metamorfozo, kar zadeva etnično strukturo  prebivalstva, pa tudi njegov gospodarski pomen. Iz provincialnega obmorskega gnezda se je razvil v  pristaniško mesto mednarodnega zamaha, v potrditev tezi, da urbana središča lahko cveto samo,  če so organsko umeščena v svoje zaledje. S svojo pred petnajstimi leti ustanovljeno univerzo, se Koper vključuje v nacionalni in mednarodni intelektualni diskurz, kar še dodatno potrjuje njegovo odločilno vlogo  v okviru Republike Slovenije.

Non posso concludere questo discorso senza rivolgere anche qualche parola ai concittadini di nazionalita'  italiana nella loro lingua . Ho parlato da sloveno, e forse qualcuno di voi non sara' del tutto d'accordo con quello che ho detto. Se ho ferito qualche sensibilita' mi dispiace. Recentemente mi e' stato riferito che un vostro esponente si e' lamentato, dicendo che ha paura di parlare in italiano per le strade di Capodistria. Spero che non sia vero, ma se lo e', chiedo scusa a nome dei miei connazionali. Sono convinto infatti che la bellezza e la ricchezza di questa nostra citta', di cui mi sento parte, lavorando e insegnando da piu' di vent'anni nelle sue strutture accademiche e scientifiche, sia piu' che nella sua incantevole posizione sull'Adriatico e nel suo prezioso retagio veneto, nella diversita' etnica, culturale, lingistica dei suoi abitanti, sloveni, italiani, croati, serbi, bosniaci,  albanesi. Per quanto riguarda gli italiani mi capita, di avere fra gli studenti che frequentano i miei corsi  ragazzi che hanno studiato  al locale ginnasio italiano. E' una gioia constatare  l'ampiezza del loro orizzonte intellettuale. Nella speranza che la nostra convivenza su questo lembo di terra sia pacifica e fruttosa per tutti, desidero concludere questo mio intervento con uno degli slogan del Fronte di Liberazione che da sempre mi affascina: »Viva la fratellanza italo-slava«. »Naj živi slovansko-italijansko bratstvo!«.

NA VRH

Novinarska konferenca našega združenja pred dnevom spomina na Holokavst

Koper, 24. 1.2013.

Na njej smo predstavili tudi naše dejavnosti v naslednjih dveh tednih. Na konferenci sta spregovorila tudi preživela interniranca nemških uničevalnih taborišč Amalija Šorli in Ljubo Susič. Amalja Šorli, interniranka v Auschwitzu in Ravensbrucku, je kratko povzela svojo življenjsko pot. Obudila je spomin na čas od aretacije pri Sv. Ani v Trstu, kjer je bila izdana in trpljenja v taboriščih do osvoboditve. Predsednik italijanskega vsedržavnega združenja nekdanjih političnih preganjancev Ljubo Susič iz Trsta je predstavil svoje medvojne izkušnje od oblikovanja terenskih odborov OF v Trstu in Istri do aretacije in pregona v Buchenwald, kjer so se taboriščniki osvobodili sami, on pa je vodil tako nastalo partizansko enoto. Kot član odbora za Rižarno je predstavil tudi letošnje dejavnosti odbora ob obeleževanju obletnice.

IZ UVODA NA NOVINARSKI KONFERENCI OB DNEVU SPOMINA NA HOLOKAVST

B. Kralj:

»Slovenija obuja spomin na holokavst , ne le kot dan spomina na žrtve judovskega naroda, ampak tudi kot dan opomina na nasilje nad slovenskim narodom in spomina na vse žrtve, ki so doživele razčlovečenje iz osebe v številko v koncentracijskih taboriščih. Druga svetovna vojna je vzela življenje kar 97.500 prebivalcem Slovenije, več kot dvanajst tisoč pa je bilo taboriščnikov in oseb, ki so umrle na prisilnem delu in izgnanstvu. V vseh enajstih koncentracijskih taborišč je bilo v drugi svetovni vojni zaprtih več kot 63 tisoč Slovenk in Slovencev.«

»Za vse gorje pa ne moremo kriviti samo nacističnih zveri in njihovih fašističnih zaveznikov. Skoraj vselej so o tem, kdo bo deportiran in katero hišo bodo požgali, odločali tudi njihovi domači podrepniki in ovaduhi, ki so prisegle zvestobo najprej Duceju, nato pa še Fuhrerju.

Slovenska država je slovenskim žrtvam vojnega nasilja v preteklem letu pripravila svojevrstno darilo. V 143. členu zloglasnega ZJUJFa jim je krepko zmanjšala pokojnine na raven, ki ogroža preživetje in ki večinoma ostareli populaciji devetdesetletnikov ne omogoča več plačila nege v domovih. Odpovedala je tudi plačevanje njihovega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in tistih nekaj ugodnosti, ki so jim pripadale glede zdraviliškega zdravljenja. V našem združenju menimo, da je 143. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ o zmanjšanju pokojnin nekdanjim borcem in še nekaterim drugim kategorijam prebivalstva skrajno diskriminatoren ukrep, ki ga v naši novejši politični zgodovini civilizacijsko lahko primerjamo le z znanim izbrisom dela prebivalcev Slovenije.

Vlada je to je storila kljub 18.členu Ustavnega zakona za uresničevanje Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki pravi, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev, narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. In kljub 50. členu Ustave, ki določa, da je vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.

Petričevo Ustavno sodišče ni upoštevalo priporočila varuhinje človekovih pravic in ni zadržalo izvajanja tega ukrepa. Je pa obljubilo, da ga bo prednostno obravnavalo. Zdaj ga »prednostno obravnava« že tri četrtine leta in s tem prispeva svoj delež k zavlačevanju teh postopkov. Prepričani smo, da se bodo končali tako kot v primeru izbrisanih, le da bo za veliko število ostarelih ljudi to žal prepozno. Prizadeti borci in žrtve vojnega nasilja imajo zdaj sicer pravico vložiti tožbe zoper ZPIZ, vendar je pravdanje drago in si ga večina s svojimi mizernimi dohodki ne more privoščiti. Javne pravne pomoči pa pri nas, kot vemo, v naši pravni državi ni. Tudi glede tega je praksa že uvedla premoženjski cenzus.

Janševa vlada se je torej v imenu »varčevanja« spravila prav nad najbolj nebogljeni del populacije, tudi nad ljudi, ki so po vseh mednarodnih kriterijih največ pretrpeli. Pa ne da bi s tem kaj prihranila. Omenjeni prihranek je v pokojninski in zdravstveni blagajni kaplja v morje. Po dodatkih k pokojninam nekdanjih borcev in žrtev vojnega nasilja so udarili izključno iz sle po maščevanju. Potomci in dediči tistih, ki so ovajali okupatorjem svoje rojake so v svoji brezmejni aroganci tem ljudem zdaj za povrh vzeli še pokojnine. In pri tej raboti niso sodelovali samo izpričani zagovorniki kolaboracionistov. Za omenjeni ukrep so glasovale tudi ostale stranke koalicije vključno z Desusom, ki so ga je polna usta varovanja upokojenskih pravic. Če ne gre za nekdanje borce seveda. Povejmo še, da se je Erjavec v času, ko je paktiral z Janšo, prostodušno udeležil proslave v Dražgošah. Skratka popolnoma perverzno!

Prav je, da povemo tudi, kako so glasovali slovenski poslanci konec lanskega leta, ko je bil na tapeti spreminjevalni predlog zakona, s katerim bi vsaj delno popravili to v nebo vpijočo krivico. Podprli so ga poslanci PS in SD(razen Boruta Pahorja, ki se ni udeležil glasovanja) ter en nepovezan poslanec.«

 

SREČANJA OBMEJNIH PROTIFAŠISTIČNIH ORGANIZACIJ.

V preteklem letu smo imeli dve srečanje ANPI in ZZB Slovenije, 8. junija v Gorici in 1. decembra v Ogleju. Letos smo so se našega druženja 10. maja v Novi vasi, v občini Piran, udeležili tudi predstavniki borčevskih organizacij Hrvaške.

Na tokratnem srečanju smo uskladili še nekaj stališč in nadaljevali z razpravo o skupnih vprašanjih, ki so pomembna za vse strani, predvsem ob bližnjih volitvah v Evropski Parlament.

Menili smo, da je treba poglobitev analize trenutnega stanja v Evropi in v naših državah s strani dveh organizacij kot sta ANPI, ZZB NOB in SUAB Hrvaške, ki predstavljajo antifašistični upor, in spomin na partizansko gibanje in na skupne borbe za osvoboditev izpod nacifašističnega jarma, s posebnim poudarkom na zdrave in solidne vrednote evropske demokracije. V sedanjih razpravah moramo upoštevati tudi tveganja, ki izhajajo iz dolgotrajne ekonomske in finančne krize ter negativne posledice pri zaposlovanju, na in padanju življenjskega standarda ljudi. Opozorili smo na tveganja, od katerih je odvisna ohranitev vseh demokratičnih institucij. Širšo javnost moramo seznaniti z analizo in ocenami, ki smo jih skupno oblikovali v naših dejavnostih in društvih.

Pred volitvami v Evropski Parlament 25. maja moramo zelo jasno poudariti tudi vsa naša prizadevanja za  dejanski  antifašizem, ki je še vedno pogoj za demokracijo v Evropi.

Prizadevati si moramo tudi za uresničitev temeljnih evropskih idealov, med temi trdno enotnost, mir in delo, večje pravice in spoštovanje v medsebojnih odnosih med evropskimi narodi.

L.P.

Prispevek Lucijana Pelicona na razpravi lahko preberete tu: http://www.zb-koper.si/aktualno/Pelicon-Nova-vas.pdf

 

 

BAZOVICA 2013

Preberite govor osrednjega govornika Marka Kravosa na spominski slovesnosti 8.9.2013 pred spomenikom štirim bazoviškim junakom.


25. julij – 80 letnica padca fašizma v Italiji

Članek zgodovinarja Toneta Ferenca iz leta 1968. Klikni tu: Padec fašizma in kapitulacija Italije pred petindvajsetimi leti. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica

 

 

Šmarje, 22. junija 2013

V soboto so v Šmarjah pripravili slovesnost ob spominu na požig vasi in rešitev talcev ter Dnevu državnosti. Na njej so nastopili domači šolarji MPZ iz Pobegov in Čežarjev, klapa Semikanta in Pihalni orkester Koper. Slavnostni govornik je bil dr. Jože Pirjevec.

Tu preberi govor dr. Jožeta Pirjevca.

 

Ob novi provokaciji »novih domobrancev« v Rovtah

 
Dr. Jože Pirjevec: "Domobranci so bili branitelji tretjega rajha in če bi nacizem zmagal, bi bilo konec slovenskega naroda."

http://www.zb-koper.si/foto/rovte-pirjevec.jpg

Žirovnik, 24.8.2013, Foto: Bertok

Izjava ZZB za vrednote NOB Slovenije v zvezi s slovesnostjo v Rovtah:

Preteklo nedeljo je bila v Rovtah spominska slovesnost ob 70-letnici ustanovitve Slovenskega domobranstva (Slowenische Landeswehr) – pomožne okupatorske policijske enote SS, ki je 20. aprila 1944 svečano prisegla zvestobo Adolfu Hitlerju. Slovesnost v Rovtah je bila združena z Evropskim dnem spomina na žrtve totalitarizmov (resolucija SE 1096). Tako so pietetni spomin na žrtve naci-fašističnega totalitarizma spremenili v slavljenje povzročiteljev teh žrtev! Slovesnost je bila povezana s cerkveno mašo in pridigo teologa dr. Juhanta.

Za proslavo je bila najavljena tudi udeležba vikarja Slovenske vojske polkovnika dr. Jožeta Pluta, ki pa je zaradi protestov javnosti svojo udeležbo odpovedal in delegiral kaplana Milana Preglja. Prisotnost uniformiranega vojaka Slovenske vojske – čeprav kaplana – na proslavi totalitaristične kolaboracije je nesprejemljiva in sramotilna za Slovensko vojsko. V posmeh slovenski časti in dostojanstvu napovedujejo sedaj parlamentarno interpelacijo obrambnega ministra!

Slovesnost v Rovtah se je spremenila v politično manifestacijo, ko je kot slavnostni govornik nastopil vodja parlamentarne opozicije, ki je obsojen za tveganje korupcije. Ta je v svojem govoru obtoževal totalitaristični komunizem, popolnoma pa zanemaril dejstvo, da je totalitaristični klerikalizem v zavezništvu z naci-fašizmom na Slovenskem povzročil največ zla. Popolnoma je zamolčal dejstvo, da je bila partizanska vojska priznana od zaveznikov kot del zmagovite anti-fašistične koalicije. Lažnivemu sprevračanju zgodovinskih dejstev in hujskanju, »da se mora začeti takoj. Danes. In vsak naj naredi tisto, kar more«, je sledilo vandalistično skrunjenje spomenika padlim osvobodilnim borcem na Židovniku pri Rovtah.

Apeliramo na pristojne oblasti, da poskrbe za to, da se taki pojavi, ki sramote državo v svetu in skrunijo dostojanstvo domovine ne bodo ponovili.


Janez Stanovnik

Predsednik ZZB NOB Slovenije

Več o domobranstvu na strani: DOSJE

 

Slovesnost v spomin na drugi požig Šmarij in osvoboditev zajetih vaščanov

Govor Dušana Puha, partizana Istrskega odreda na proslavi 23.6.2012:

Zbrali smo se v spomin na zmago 18 partizanov nad 4x močnejšo okupatorsko vojsko, ki je 19. junija 1944 pod poveljstvom Bruna Bizjaka pregnala iz vasi 20 Nemcev, 35 karabinjerjev in 25 fašistov.

Čeprav je bila okupatorska vojska tisti dan demoralizirana zaradi pravkar začete Druge fronte v Normandiji in dvonočnega letalskega bombardiranja Trsta ter tudi ni imela enotnega poveljstva, je vendar predstavljala številčno zelo veliko premoč. Ne samo da je bila številčnejša od napadalcev, bila je znotraj naselja, kar po »vojaški znanosti« pomeni biti v utrdbi.

Komandir Bruno Bizjak je bil rojen vojak. Bil je iz Trsta- od sv. Ivana - in po končani veliki nemški ofenzivi je bil med tistimi 22-imi, ki smo se znašli nad kraškim robom nad Bezovico. Bil je vpadljiv že na oko. Visok kakih 190 cm. Že na zunaj se je videla njegova odločenost, da bo »planil, udaril, usekal«, kjerkoli bo prilika. Zato je postal komandir čete.

Njegova odločitev, da Šmarje napade, čeprav ni imel podatkov, kakšno je stanje v vasi, je bila po vojaških pravilih napačna. A tako je to! Njegova osebna hrabrost in odločnost je bila nagrajena z izjemno zmago. Rešil je 40 vaščanov, ki so jih okupatorji že imeli zaprte v karabinjerski vojašnici, da jih odvlečejo v Nemčijo na prisilno delo. »Vrgel je iz stroja« več sovražnih vojakov, nagnal strah v kosti fašistom. Slovencem in ostalim protifašistom v Slovenski Istri pa dvignil samozavest in prepričanje, da bo končna zmaga naša in da bodo okupatorji pregnani z naše svete slovenske zemlje.

Med nami je še eden od živečih borcev tega spopada, to je tovariš Valerij Benčič, ki živi sedaj v Piranu.

Nam, partizanom, je bilo vedno najteže to, da smo vedeli, da bo na naše akcije okupator odgovarjal z vojnimi zločini nad prebivalstvom. Seveda so se tega zavedali tudi vsi ljudje. Okupatorska soldateska, ki ni mogla zatreti partizanske vojske, je s pobijanjem ljudi, ki jim niso nikoli krivde niti poskušali dokazati, sejala strah. Kljub temu pa so istrski ljudje, možje, žene in celo otroci kljubovali terorju in se niso nikoli in nikjer vdali. Imeli so pač izkušnje iz časov, ko so okušali italijanski režim v letih od 1918. leta do septembra 1943.

Tako so fašisti – italijanski in nemški – 20. in 21. junija 1944 v Šmarjah počenjali vojne zločine nad prebivalci in njihovim premoženjem.

Žalostno in napačno je, da slovenska država zoper italijanske vojne zločince ne vodi kazenskih postopkov.

To pripisujemo borci vztrajnemu delovanju bele garde, ki se skuša oprati svoje krivde za kolaboracijo, in neodločnosti naših politikov.

Dandanes se po celem svetu mnogo govori o vrednotah. Tudi o vrednotah NOB. Za nas Slovence je najvišja vrednota našega boja v II. svetovni vojni to, da sploh še obstojamo. Če ne bi bilo partizanskega boja, se vsi tisti, ki so bili v Sloveniji rojeni po vojni, sploh rodili ne bi. Bi ne bilo niti Janeza Janše. Tudi če bi bil Hitler premagan brez našega prispevka k zmagi nad njim, nam zavezniki ne bi dali nič. Vojna je huda stvar. Kar hočeš pridobiti, si moraš s silo vzeti sam. Sam! To nas je naučila zgodovina. Ne bom vas mučil s podatki o tem, kako so se Angleži in Francozi posmehovali zahtevam slovenskih predstavnikov po prvi svetovni vojni o tem, da morata Trst in Gorica skupaj s celotnim Primorjem in Posočjem pripasti Jugoslaviji. Angleški diplomat Harold Nicolson jih je ocenil za »idiotizem«. Tako je bilo, ker smo se v prvi svetovni vojni borili za zmago Nemčije in Avstrije.

Drage Šmarčanke in Šmarčani! Saj veste, da vam nihče nikoli ničesar zastonj ne da. Da si morate vsako stvar pridobiti z delom. Najtežje pa je delo za svobodo. Samo s silo jo lahko pridobiš. Samo s silo jo lahko ohraniš. Če nisi sposoben s silo ubraniti svojih pravic, jih boš hitro izgubil. Po mednarodnem pravu je gospodar (suveren) nad ozemljem samo tisti, ki lahko s silo uveljavi svojo voljo na določenem ozemlju. To velja tudi danes, v miru.

V času boja za svobodo smo mislili na svobodo v vseh ozirih.. Nismo peli samo …tujec mora iz naše zemlje…pač pa tudi… V napad, za kruh! Saj kdor je lačen, ni svoboden. Kdor je brez strehe nad glavo… Kakšna svoboda je to? Kdor je nepismen – kako naj sploh uporabi kakršnekoli pravice

Partizani smo odgovarjali na taka vprašanja: Svoboda je takrat, ko lahko s poštenim delom pošteno zaslužiš. Da tvoji otroci ne stradajo ne kruha ne izobrazbe. Da sploh lahko imaš otroke, moraš imeti možnost z delom ustvariti sredstva, potrebna za življenje.

Mene so ljudje večkrat spraševali: Pa bomo lahko prodali svoje vino? Odgovarjal sem : Lahko. Vsi ljudje bodo imeli delo. In če imajo delavci delo, kmetje lahko prodajo svoje pridelke, ker jih bodo delavci s svojo plačo lahko plačali.

Da bi ljudje bili res svobodni, mora biti proizvodnja namenjena pokrivanju človekovih potreb in ne nečemu drugemu…..Čemu drugemu?

Sedaj veste : Profitu. Kapitalističnemu dobičku. V kapitalizmu je glavni namen proizvodnje dobiček. Ne pa pokrivanje človekovih potreb.

Vsi veste, da je človeški um ustvaril avtomatizirane tovarne, kjer en sam avtomat nadomesti tisoč delavcev. Vsi veste, da je včasih bilo potrebnih 12 dobrih koscev, da so nakosili v dveh dneh toliko sena, kolikor ga zdaj s kosilnico v enem popoldnevu pokosi 14 let star fantič.

In kaj naj dela ta velikanska »sproščena delovna sila«, ki jo nadomeščajo moderne proizvodne naprave? Kapitalista to ne zanima. On tudi tovarne seli iz Evrope v Azijo, kjer delavci delajo za suženjsko plačilo.

Starejši se spomnite tovarne Erma Šmarje. Izdelovala je tehnološko zahtevne izdelke. Odlične radijske aparate, sesalce za prah itd. Šmarje in okoliške vasi so imele delo na domačem pragu.

In vse je bilo takoj prodano.

Nekaj je bilo narobe, da se ta tovarna ni ohranila in razvila. Če bi imela sposobnega vodjo, bi danes proizvajala kdo ve kakšne nove proizvode za kdo ve katerega svetovnega kupca. V Sloveniji je kar precej majhnih krajev, kjer so odlična podjetja svetovnega slovesa. Od ajdovskega Boscarolovega Pipistrela, preko idrijskega Petričevega Kolektorja do solkanskega »obrtniškega podjetja«, ki zaposluje 40 doktorjev znanosti. In portoroškega Poliča, ki svoje proizvode prodaja celemu svetu od ZDA do Japonske.

Posebna vrednota za Slovensko Istro je tudi to, da je pridobila na desettisoče visoko, akademsko izobraženih : zdravnikov, profesorjev, inženirjev vseh vrst in vse drugih »profilov« znanja.

Oni so danes nadaljevalci partizanskega boja - za boljše življenje vseh ljudi. Ko pogledamo veličastni viadukt čez Gabroviško in Osapsko dolino, nas prevzame občutek ponosa : Glej, to je delo naših inženirjev!

Šmarčani imate dosti sposobnih ljudi, npr. inženirja Rinalda Glavino, ki ima podjetje v Kopru. Gotovo je med vami še mnogo sposobnih. Rad bi jih imenoval, a jih na žalost ne poznam. Vi pa jih le poznajte in jih posnemajte!

Med vašimi otroki v vrtcih, osnovni in srednjih šolah ter med študenti na univerzah – so lahko bodoči predsedniki republike. Ministri. Znanstveniki. Akademiki. Umetniki svetovnega slovesa. Da ne govorim o poslancih v našem slovenskem parlamentu, o županih in občinskih svetnikih.

Učitelji in starši, pripravljajte jih za te velike naloge. Ne bodite skromni! Postavljajte sebi in svojim otrokom visoke cilje. In trudite se, da jih dosežete. Pomagajte drug drugemu. Veselite se uspeha svojega soseda in mu ga privoščite iz vsega srca.

Ker je uspeh vsakogar izmed nas - tudi naš skupni uspeh.

Nadaljujmo, kar smo se naučili v osvobodilnem boju : V vsem uspeš, če začneš - in imaš voljo nadaljevati!


 

Pismo ameriškemu veleposlaniku v Sloveniji

 

December 2012

Spoštovani g. Joseph A. Mussomeli, veleposlanik ZDA v Republiki Sloveniji, ne vemo ali ste seznanjeni z dejstvom, da je Republika Slovenija med redkimi, če ne kar edina država v svetu, ki iz proračuna financira organizacijo kolaborantov okupatorja iz časa 2. svetovne vojne. Medtem, ko imamo v luči krize in zahtev sedanje vlade po ostrih varčevalnih ukrepov pri zategovanju pasu, vse preveč primerov, ko so ljudje potisnjeni zaradi tega v revščino. Najhuje je vsekakor, da so otroci v šolah lačni, vlada pa jemlje upokojencem, invalidom, bolnikom, brezposelnim, študentom in dijakom. Naravnost neverjetno, ''varčevanje'' pa ne zajema financiranja organizacije kvizlinških grupacij. To je škandalozno in nedopustno. O tem bi morali obvestiti še kakšno drugo mednarodno organizacijo. Posebej pa je pri sedanji vladni ekipi razvidno, da povsem evidentno obračunava z upokojenci, ki so sodelovali v boju proti okupatorju in prispevali ter žrtvovali mnogo, premnogi tudi njihova življenja, da danes lahko živimo v svobodni državi. Tarča sedanje vlade pa so celo veterani vojne za Slovenijo leta 1991, pripadniki teriotorialne obrambe, policije in drugih struktur, ki so pomagali uresničiti tisočletne sanje naših dedov in očetov po samostojni državi, ki smo jo dosanjali in dočakali, kar ni bilo dano mnogim narodom po svetu.

Kdo so bili in na čigavi strani so se borili domobranci, je najbolje razvidno iz njihove prisege Hitlerju na njegov rojstni dan leta 1944 na stadionu v Ljubljani, ki se je glasila: ”Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.”

Nova slovenska zaveza, ki jo vodi bivši domobranec g. Anton Drobnič, nadaljuje tradicijo svoje kvizlinške predhodnice. In takšna organizacija dobiva sredstva iz državnega proračuna, kar je sramota mednarodnih razsežnosti! Že leta 2007 je predsednik borčevske organizacije g. Janez Stanovnik zgrožen ugotovil:
»Povejte, v kateri državi v Evropi je financirana organizacija, ki je nadaljevanje kolaboracije?« Ni odveč dodati, da je bil g. Anton Drobnič kar 7 let generalni javni tožilec že v samostojni Sloveniji, ki ga je na to mesto imenovala krščanska demokracija g. Lojzeta Peterleta in je očitno namesto pregona kriminala in korupcije ter klintelizma zaradi česar smo danes v hudi politični, ekonomski in moralni krizi, več kot očino največ energije usmeril v rehabilitacijo škofa Rozmana. Sodišče ga je res rehabilitiralo vendar ne iz vsebinskih razlogov glede sodelovanja in podpiranja kolaboracije, temveč zaradi napak v sodnem postopku. Navedena politična opcija je pod krinko demokratičnih procesov omogočila divje lastninjenje, kasnejšo tajkunizacijo kakor ji danes sodobno reče g. Egon Zakrajšek, slovenec zaposlen v Ameriški centralni banki dobesedno PAJDAŠKI KAPITALIZEM.

Tudi poslanka Barbara Žgajner Tavš je na to neverjetno in skrajno neetično ravnanje pred nedavnim opozorila s poslanskim vprašanjem. Poudarila je, »da je nedopustno, da vlada iz proračuna financira domobransko Novo slovensko zavezo, ob, na primer, hkratni ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja borcem v vojni za Slovenijo, za katerega izplačilo se je Slovenija zavezala za tiste, ki izpolnjujejo določena merila.« In to vlada počne v času, ko so se na podlagi zakona o uravnoteženju javnih financ začele zmanjševati pridobljene pravice določenim kategorijam upokojencev (tudi do 30 odstotkov), brezposelnim (znižalo se je nadomestilo za primer brezposelnosti), porodnicam (znižalo se je nadomestilo starševskega nadomestila), otrokom in družinam (znižal se je otroški dodatek ob hkratnem zvišanju plačila vrtca za drugega otroka), javnim uslužbencem itd. Prav posebna kategorija upokojencev so borci NOB, s katerimi sedanji premier in njegova ekipa najbolj vneto obračunava, saj skušajo revidirati in na novo napisati zgodovino, kar pa je nedopustno. Da ne gre za bagatelne zneske, pove podatek, da pri financiranju domobranskega društva ne gre le za prilive v omenjenih dveh letih, temveč se je, kot je razvidno iz Supervizorja, v letih od 2003 pa do danes na transakcijski račun društva samo od ministrstva za delo nateklo za skoraj 440.000 evrov davkoplačevalskega denarja! Medtem ko se zaradi splošnega varčevanja zmanjšujejo donacije skoraj vsem društvom in civilnim gibanjem, ostaja Nova slovenska zveza iz tega izvzeta. Tako kot lani bodo nadaljevalci "svetle tradicije" domobranstva tudi letos in v prihodnjih letih dobivali okoli 45.000 EUR davkoplačevalskega denarja letno.

Mislimo, da vam ni potrebno še enkrat podrobno razlagati kdo je bil kdo v II. svetovni vojni na naših tleh, kdo je reševal sestreljene zavezniške pilote in kdo jih je izročal okupatorju?

V sled nevarnosti širjenja pojavov profašističnega delovanja, ki ga podpira celo Vlada RS za kar obstajajo utemeljeni dokazi, menim, da bi bilo prav, da opozorite naše in vaše oblasti, da se preneha s podpiranjem tovrstnih pojavov, ki so v svetu v prejšnjem stoletju povzročili ogromno vojaških ter civilnih žrtev, masovnega uničenja in veliko materialno škodo. In ne nazadnje tudi mnogo nepotrebnih vojaških žrtev padlih zavezniških vojakov na številnih bojiščih širom sveta, ki so se žrtvovali v skupnem boju vključno z našimi partizani in borci NOB kot priznano osvobodilno vojsko zmagovite koalicije, za osvoboditev sveta in Slovenije.

CIVILNA INICIATIVNA ANTIFAŠISTIČNE KOALICIJE SLOVENIJE

V vednost: veleposlanikom Velike Britanije, Francije, Rusije, Organizaciji Združenih Narodov, ZZB NOB, Predsednik RS, Predsednik DZ RS, Predsednik Vlade RS

 

Gabrovica 28. maj 1944 – 2012

Proslava 26.5.2012 v spomin na požig Gabrovice in poboj nedolžnih žrtev.

Kot vsako leto – polno prizorišče pred zadružnim domom.

Gabrovica je simbol upornosti Slovenske Istre, pa ne samo ta vas ampak cela Osapska dolina, od Črnega Kala do izliva v miljski zaliv pri Orehu. Prva žrtev upora proti fašizmu je bil Andrej Žerjul, ki je padel na barikadi pri Križpotu že ob volitvah 15. Maja 1921. Velika majska slovesnost v Gabrovici pa je spomin na enega najbolj žalostnih dogodkov 28. maja 1944, ko so Nemci ob pomoči italijanskih fašistov in domobrancev obkolili to vas, jo požgali in ustrelili 9 ljudi, med temi tudi štiriletno Nerino, ki je nato kot tudi drugi zgorela v domači hiši. Skoraj vse še sposobne za delo, ki so jih zajeli, so odpeljali v Rižarno ali druga koncentracijska taborišča. Ves ta teror pa je je bil zaman, saj niso odkrili ne partizanskih bunkerjev in tudi ne tiskarne, še več: če je prej še kdo pomišljal, da je premlad ali prestar za v partizane, je sedaj vedel, da mora vzeti puško, če hoče preživeti.

Datum požiga je sedaj krajevni praznik, ki na spominske slovesnosti vsako leto privabi več ljudi. Na letošnji, že dva dni pred obletnico, se jih je zbralo več kot 600. Poleg domačinov in sosedov so letos prišli še pohodniki koprskega Združenja antifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov, pa tudi večja skupina iz Dolenjske, ki so koprskim borcem vrnili prijateljski obisk. Veliko partizanov s koprskega zaledja je namreč padlo v bojih na dolenjskem, kar pričajo tudi spomeniki v Hinjah in v drugih tamkajšnjih krajih. Med temi, ki zgledno skrbijo za te spomenike je tudi Peter Radovan iz Trebnjega, ki je ob tej priložnosti prejel posebno zahvalo.

http://www.zb-koper.si/foto/gabrovica-2012a.jpg
Že ob začetku proslave je pozornost pritegnil do sedaj skrit prapor z napisom AFŽ Gabrovica, ki ga je ponosno nosila domačinka in organizatorka Majda Cergol, mlajša sestra nesrečne Nerine. Prapor je med vojno sešila in izvezla njuna mama Marija Krmac, ki je bila predsednica tamkajšnjega antifašističnega združenja žena. Zbrane na proslavi so prav prijetno presenetile učenke in učenci osnovne šole Istrskega odreda iz Gračišča, ki so zaigrali stare zgodbe in zapeli partizanske pesmi na nav in njihov način. Tudi oni so prejeli posebno priznanje, a po obrazih sodeč so bili najbolj zadovoljni s skupnim fotografiranjem z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki rad pride v Gabrovico. Tokrat je bil le občudovalec lepe proslave, ki jo je tako kot vedno izredno prijetno vodila Dragica Lipovšek.

Zbrane je najprej pozdravil predsednik krajevne skupnosti Črni Kal Janko Sever, ki seveda ni mogel mimo uspehov in problemov teh krajev pod kraškim robom, osrednja govornica pa je bila Danica Simšič, predsednica društva Dobrnič, ki goji spomin in vrednote prvega ženskega protifašističnega kongresa v okupirani Evropi. Pred kratkim so namreč v Kopru ustanovili podružnično enoto tega društva. Boj za pravice žensk pa je zelo povezan tudi z Gabrovico, saj je ena izmed partizanskih tehnik, ki so jih takrat iskali v Nemci s svojimi kolaboracionisti v Gabrovici tudi tiskarna Žena.

http://www.zb-koper.si/foto/gabrovica-gracisce.jpg
Skupinska fotografija z bivšim predsednikom Milanom Kučanom.

M. Ivančič

 

O Nanosu med NOB

Med NOB je bil Nanos večkrat prizorišče srditih bojev partizanov z okupatorjem. Sredi aprila 1942 sta se na Nanos prebili Brkinska četa in četa Šercerjevega bataljona, skupaj 53 borcev. Ker sta bili izdani, ju je 18. aprila 1942 obkolilo in napadlo 1800 vojakov italijanskih elitnih enot. Partizani so se osem ur uspešno bojevali proti premočnim okupatorjevim silam, v mraku pa so se skušali prebiti iz obroča, vendar jim je to le delno uspelo. Padlo je pet borcev, enajst pa so jih Italijani ujeli. Sodišče za zaščito države v Rimu jih je devet obsodilo na smrt, 26. junija 1942 pa so jih ustrelili. V tej bitki so padli tudi štirje italijanski vojaki, sedem pa je bilo ranjenih. Boj na Nanosu je imel velik odmev zlasti na območju, na katerem so fašisti po 1. svetovni vojni zatirali slovenski narod.

Po kapitulaciji Italije so Nemci v veliki ofenzivi jeseni 1943 želeli uničiti narodnoosvobodilno gibanje na Primorskem. Zato so obkolili in napadli na Nanosu nameščeno Gradnikovo brigado. Najhujši boj s premočnimi okupatorjevimi enotami je brigada bojevala 30. septembra in tedaj je padlo precej borcev. Glavnina brigade se je iz obroča prebila na Brkine. Tudi med nemškima ofenzivama jeseni leta 1944 in pozimi leta 1945 so na tem območju potekali srditi boji med enotami NOV in nemško vojsko.

L. Pelicon

Spomin na nanoško bitko

27. 4. 2013

Nanos2013

Iz govora Miroslava Košute:

 

»Mi smo tu, ker se zavedamo, da brez OF ne bi bilo najsilnejšega dejanja v zgodovini slovenskega naroda: upora za preživetje in ohranitev svoje podobe, osvobodilnega boja, ki nam je kljub naši majhnosti v občestvu narodov zagotovil mesto enakega med enakimi.

Brez tistega rojstva 27. aprila 1941, naj je do njega prišlo dan prej ali pozneje, se ne bi mogli ne včeraj ne danes svobodno zbirati s ponosno hvaležnostjo. Ker nas ne bi bilo tu, ne tu ne kje drugje, ker ne bi bilo slovenskega nič in nikjer.

S sedanjo pomladjo narodov bi se verjetno tudi med nami pojavila drhtavica, kot nekakšno brstenje na poseki, če ne bi bili popolnoma izruvani in izžgani, pač pa samo razkosani in razmetani po Evropi, že asimilirani deli sosedov. Glede na primorsko trdoživost sem prepričan, da bi tudi v nas kot iskra pod pepelom, da rečem s Francetom Bevkom, tlela misel, ki danes vžiga Afriško sredozemlje in Iberski polotok, in premnoge druge dežele in skupnosti na vseh koncih sveta. Ker ga ni plemena, ki ne bi po desetletjih tlačenja v nič zadrhtelo v želji po požirku svobode.

Zbrali smo se, da se obenem spomnimo bitke, do katere je prišlo prav tod leto dni po ustanovitvi OF, 18. aprila 1942, ko je bila Evropa že prelita z nacifašističnimi silami, ki so zmagovito prodirale v osrčje Sovjetske zveze. Odpor v okupiranih deželah je bil šele na začetku, na Primorskem, kjer se je fašizem izživljal že dve desetletji, pa je imel globoke korenine.

Tistega deževnega in meglenega dne so se tri partizanske enote, ki so jim poveljevali Mile Špacapan - Igor, Martin Greif - Rudi in Janko Premrl - Vojko, znašle v obroču neprimerno močnejših italijanskih sil. Po celodnevnem boju se je Vojko, domačin, prebil s svojo enoto do Trnovskega gozda, ostali so se reševali po skupinah. Sovražnik ni dosegel načrtovanega popolnega uničenja partizanske vojske, a njen davek je bil tragičen: od 54 borcev jih je padlo deset, enajst bilo zajetih. Devet od njih je posebno sodišče v Rimu obsodilo na smrt; ustrelili so jih 26. junija v zloglasni trdnjavi Forte Bravetta.

Tu se mi zdi potrebno poudariti izjemnost dveh komemorativnih dogodkov, ki sta nas trdneje povezala z ANPI, Vsedržavnim združenjem partizanov Italije. Prvo je odkritje spominske plošče na pobudo Civilne iniciative za Primorsko 29. junija lani v Rimu na pokopališču Flaminio ob spomeniku, ki ga je Jugoslavija postavila svojim padlim borcem na italijanskem ozemlju v letih 1941-1945.

Naj se vam ne zdi odveč, če ob tem omenim tudi odkritje spomenika Josipu Verginelli, slovenskemu rojaku iz Križa pri Trstu, v kraju Lumezzane pri Brescii. Komandantu 122. jurišne brigade Garibaldi, odlikovanemu s srebrno medaljo za vojaške zasluge, so letos januarja namesto pol stoletja stare spominske plošče postavili spomenik, višji in pomembnejši od samega kamnitega sklada zaradi posvetila: krajani so začutili potrebo, da ga izpišejo v svojem in našem jeziku, materinščini borca, ki se je za svobodo bojeval v Španiji, Franciji in Italiji, kjer ga je fašistična policija umorila 10. januarja 1945. Ta žlahtna gesta italijanskih tovarišev dokazuje, da skupni ideali in žrtve stkejo trdne vezi. A tudi, da je nizko nad nami, nad celotno Evropo, grozljiv in neviden strupen oblak, kar narekuje budnost in solidarnost. Zato so taki občasni prazniki potrebni, zato so mednarodni stiki zaželeni, zato so spomini dragoceni.

V pionirskih letih se mi je od mnogih herojev najbolj živo vtisnil v spomin prav Vojko, morda zaradi izrazitega profila, ki ga je mojstrsko izrisal Slavko Pengov, ali ker kapa ni bila titovka, pač pa triglavka, otroško oko je občutljivo na podrobnosti, a verjetno je srce v tem heroju začutilo bližino, domačnost, sorodnost, neposredno zvezo z žrtvami moje družine in z vaškimi borci, ki so opevali Trnovski gozd.

Zato me je globoko prizadelo, ko so se začele širiti govorice, nepreverjene in nikoli dokazane, šušljanje, zavračano kot podtikanje, posebno še v letih tragičnega razkola v komunističnem gibanju, usodnega tudi za mojo vas: o sumljivi Vojkovi smrti, o neprevidnosti komandanta Staneta, o umoru Stanka Vuka in Danice Tomažič .

Te in druge težke sence, kadar že ne blato, pričajo o krvavi resničnosti in umazanosti zgodovine, a ne omadežujejo spomina njih, ki ostajajo svetli liki v častni galeriji borcev za svobodo, niti ne zmanjšujejo veličine osvobodilnega boja. Ni več toliko pomembno, kako so padli, odločilno je, za kaj so padli. Kako njihovo žrtev občutimo, vrednotimo, spoštujemo.

Mnogo tega, kar so nam izborili, je poniknilo brez sledu. Brez sledu, ko da bi bila vsa Slovenija presušen in votel kras. Zgodi se, da se ob prebiranju časopisja, ob poslušanju radia, ob gledanju televizije nenadoma zdrzneš, ko da ti je šla konica ledenega noža po hrbtu. Zdrzneš in zamisliš:

Bili so časi, ko je bila socialna varnost — premalo;

ko je bila redna služba — premalo;

zdravstveno zavarovanje — premalo, samoumevno;

ko je bila zagotovljena penzija — premalo, prenizka;

skrb za porodnice, jasli, vrtci, šole — premalo;

univerza, dijaški domovi, štipendije — premalo, obvezujoče;

bili so časi .

Res so bili, res, časi fička in spačka, škode in wartburga — pleha iz ropotarnice spomina, kamor sodi. Si sploh predstavljate kašljanje teh kolhoznikov po naših avtocestah, ko so komaj zmogli put bratstva in edinstva?

Zdaj smo v Evropi, zdaj se vozarimo z limuzinami. Evropa pa nas je zgrabila za vrat! In otresa nas ko lutke. Ali smo sanjali o tem, ko smo sedali za okroglo mizo sedemindvajsetih?

Ha!, nam odgovarjajo, ampak prisedli ste kot mala Švica, prisedli ste z bankami, tovarnami, delavnimi rokami, elanom, ambicijo, umom, umetnostjo, tradicijo, enkratno lepoto svoje dežele. Pa se poglejte zdaj!

Gledamo in vidimo. Mnogim je, ko da so na pogrebu, dan na dan, vsako jutro že navsezgodaj, vsak večer, ko ležejo spat, pa ne zatisnejo oči! Zaenkrat je ponos, ki večini brani pokazati svoje dejansko stanje, svojo črno bedo, a kako dolgo še?

Na Nanosu si ni težko predstavljati človeka na plazu, samega, na ta hip še mirnem plazu, ki pa lahko že s prvim korakom oživi in zdrsi kot silen kamnit slap v dolino.

Tako ni samo pri nas, ni samo v Grčiji, na Irskem, na Cipru, samo v Španiji in na Portugalskem, to grozi Italiji in celo Franciji. Zato se nekaj mora zgoditi, nekaj velikega in veličastnega, enkratnega, usodnega, nekaj, kar bo premaknilo zemeljsko os, to os, ki je kriva, da je za nekatere zmeraj zima, za druge zmeraj poletje, da je za nekatere zmeraj dan, za druge zmeraj noč, zgoditi, da se po nočni temi znova zdani. Da človek ob zori ne bo trepetal v strahu za kosilo in da bo ob svojem času mirno legel k zadnjemu počitku z zavestjo, da je opravil svoje, ker imajo otroci dom in zagotovljeno prihodnost!

Na svoji zemlji nam ni treba beračiti. Očarljiva je in rodovitna. Ni bila namenjena izobilju, ampak lepoti in zadoščenju. Tod bojo živeli veseli ljudje, je bilo zapisano, čeprav je veselje prihajalo na obisk redkeje kot skrb in žalost, smeh redkeje solze .

Pojili smo jo z znojem in s krvjo. Po naših domovih ni bilo bogastva, skromna zlatnina je prehajala kot dediščina iz roda v rod, bolj spomin kot vrednost, a misel nanjo je grela srce kot skromno zavarovanje za skrajno silo. Naše bogastvo je bilo delo, naše bogastvo je bil ponos, žuljave roke in zravnana hrbtenica, sin, ki študira, pa čeprav v semenišču, za napredek, za boljši jutri! Naše bogastvo je bila vera, da pride dan!

In rasel je dom. Koča je postala hiša, hišo so ovenčali balkoni z nageljni in rožmarinom, naokrog cerkvice po gričih, v ozadju blesk gora, od morja vonj mediterana — dežela, da bi je bila vesela vsaka narodna pravljica.

Prišel je dan osamosvojitve, dan visokega neba, ki se nam je znižalo na dosego razprtih rok. S pijanimi srci smo prešerno zrli okoli sebe, nenasitno se pojili s podobami sreče, samovšečno v razkošju, dokler .

Dokler nam niso sosedje povedali, da so sinovi vse pokradli in razprodali, da verjetno ni naša več niti tista ped zemlje, na kateri nas je zamajalo. Osupli smo strmeli predse v prazno, v tovarne, ki so se zapirale, v pisma z napovedjo odpustov, v dolgove, ki so so se kopičili, v upanje, ki je kopnelo iz dneva v dan . Poslušali smo, strmeli in nismo razumeli. Kdo govori, komu govori, o čem govori?

Vsi so govorili, o nezaslišanem so govorili, o pohlepu in izdajstvu, o zločinu nad mladimi in njihovo prihodnostjo, o zločinu nad starimi in njihovo preteklostjo, o pogoltnosti, o grabežljivosti, o kopičenju kapitala in brezvestnem zapravljanju sadov tujega dela, tujega znoja, in o vzporednem grmadenju revščine, lakote, obupa.

Naenkrat je vzvalovalo. Od Drave in Kolpe do Karavank in Jadrana je v srdu zabobnelo kot napoved poslednje sodbe. Ej, prisrčnost slovenskih narečij — Gotof je! Dost mamo! Narod lačen je čist drgačen! Spokajte! — da ti usta lezejo v nasmeh, vtem ko se ti oči polnijo s solzami.

Besede, besede, vem, priznam, samo besede za trenutni obliž. Ampak gorje, če se besede spremene v dejanja, v nezadržno silo gneva in upora. Takrat se ne bo pisalo dobro ne bančnikom ne pesnikom, predvsem pa bo takrat prepozno za ohranitev suverenosti domovine. Stoletne sanje se utegnejo razbliniti v manj ko stotih dneh. Brez sledu. Pravzaprav z eno samo veliko rdečo liso. Tristoletnica tolminskega kmečkega punta naj bo memento mori njim, ki v tej izčrpani, izropani deželi odločajo o usodnih izbirah.

Pride trenutek, ko se človek upre, ker se mora upreti — pa naj ga obglavijo in razčetverijo, če mu ni dano živeti človeško!

To sa nam s svojimi žrtvami izpričali Vojko in tovariši. In z njimi vsi, ki so padli za boljši jutri, tisti boljši jutri, ki je bil zdavnaj od nespodobne rabe oguljena parola, tisti boljši jutri, ki smo ga že okušali, pa se tega nismo zavedali, dokler nam ga ni nekdo uropal! Dokler ni postal včeraj, boljši včeraj, o katerem pa kaže molčati. Molčatikoliko časa še?” 


 

Hrvoji Kučibreg, 4.11.2012

Tradicionalno srečanje borcev treh držav - Hrvaške, Italije in Slovenije v počastitev spomina na padle v skupnem boju proti fašizmu.

Iz govora slavnostnega govornika Milana Kučana:

»Kriza ni čas za žrtvovanje svobode in demokracije, je priložnost za njuno utrjevanje in za ­širitev prostora človekovih pravic. To je veljalo nekdaj in to velja tudi danes. Velja brez pomembnejših razlik za Italijo, za Hrvaško in za Slovenijo.«

Preberi ves govor Milana Kučana:

 

70 letnica ustanovitve IX. Korpusa

 

Gorenja Trebuša, 21. 12. 2013

Slavnostni govornik dr. Jože Pirjevec:

 

Drage tovarišice, spoštovani tovariši,

Nastanek IX. Korpusa je bil očitno močno vezan na kapitulacijo Italije 8. septembra 1943. Ko je zasovražena fašistična oblast propadla, je v vsej Julijski krajini izbruhnila spontana vstaja proti novim okupatorjem, Nemcem, ki so se pripravljal zasesti deželo. Primorski ljudje so na ta način jasno izrazili svojo nacionalno zavest in dokazali, da se čutijo sestavni del slovenskega naroda, s katerim želijo deliti svojo usodo. IX. Korpus, ki je nastal v teh burnih in nevarnih razmerah, se je kmalu organiziral v močno udarno silo, o kateri je neki britanski kirurg, član vojaške misije pri slovenskih partizanih, v poročilu svojim nadrejenim takole zapisal: »Od maja do septembra 1944 sem bil priključen k operativnim enotam IX. Korpusa. Področje njegovega delovanja je šlo od Bleda, Jesenic, Bohinja, Tolmina, Soške doline, Podgore, Svete Lucije, Idrije, Trnova, Trebuše, Lokev, Čepovana do Gorice. Enote so bile v veliki večini pod odličnim vojaškim in političnim vodstvom. Sodeloval sem pri vseh pomembnejših akcijah IX. Korpusa, posebno v bitki med 27. junijem in 2. julijem za komunikacije med Podgoro in Sveto Lucijo, ki se je sklenila z uspehom. Vodja britanske misije, ki je bila tedaj pri IX. Korpusu, je izrazil mnenje, da je šlo za prvorazredni vojaški uspeh, ki je imel velik pomen za istočasno zavezniško ofenzivo v Italiji. Med svojo službo pri IX. Korpusu se ne morem spomniti nobenega podviga, ki ne bi bil izpeljan na odličen način. Prav tako so bili uspešni obrambni boji, ki so bili izpeljani z najmanjšimi možnimi izgubami. Poveljnik IX. Korpusa, ki je bil v tem času Generalmajor Lado Ambrožič, in politični komisar Janez Hribar, sta bila oba kompetentna vojaka. Izgube v omenjenem obdobju so bile povprečno dve nasproti eni v prid partizanov.«

To poročilo marsikaj pove. Predvsem opozarja na enega naših najboljših in najbolj sposobnih vojaških voditeljev, Lada Ambrožiča Novljana, ki je bil proti koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja po krivici zapostavljan in v nemilosti pri takratni politični garnituri. Obenem pa opozarja tudi na dejstvo, na katerega večkrat pozabljamo. Na to namreč, da je bilo naše odporniško gibanje sestavni del velikega vojaškega napora, ki je zajel glavnino celinske Evrope, in da se Slovenci zaradi tega upravičeno vključujemo v vrste zmagovalcev v drugi svetovni vojni in osvoboditeljev naše celine izpod nacifašističnega jarma. Naj pri tem opozorim na dejstvo, da so boji, ki jih omenja avtor navedenega poročila, tekli tik pred izkrcanjem zahodnih zaveznikov v Normandiji, ko je bilo treba s sabotažno dejavnostjo preprečiti Nemcem, prisotnim na naših tleh, da bi vojaško in materialno pomagali svojim enotam v Franciji. Prišlo je tako najprej do poskusa rušenja gorenjske železnice, nato pa do rušenja Štampetovega mosta in do napada na Baško grapo, skozi katero je tekla železniška proga Jesenice-Gorica. V tej akciji, ki se je začela 28. junija zvečer, je s 4000 borci sodelovala 31. divizija pod poveljstvom Staneta Potočarja-Lazarja. Najpomembnejšo vlogo je prevzela Gradnikova brigada, na njeni desni se je razporedila Vojkova, na skrajnem desnem boku pa Prešernova brigada, kateri je štab divizije poveril zavarovanje bojišča. Enote IX. Korpusa so v napadu, ki je trajal tri dni in štiri noči, razdejale železniško progo med Jesenicami in Gorico na 150 mestih v dolžini 25 kilometrov. Ta uspešna in dotlej največja akcija v Slovenskem primorju je zelo ugodno odmevala tudi v zavezniških krogih. Poveljnik anglo-ameriških sil v Sredozemlju feldmaršal Wilson je Titu poslal brzojavko s pohvalo in priznanjem.

Ker se je avtor zgoraj omenjene poročila mudil pri IX. Korpusu le med majem in že septembrom 1944, ni sodeloval pri njegovih najpomembnejših akcijah, namreč pri pohodu v Benečijo, februarja tega leta 1944, in pri maršu na Sočo, do katerega je prišlo konec aprila leta 1945. V obeh primerih je šlo za dogodka, ki sta imela z nacionalnega zornega kota velik pomen, saj sta svetu sporočala, kje hočemo na zahodu Slovenci zakoličiti svoje meje. Treba pa je obenem povedati, da je konec aprila 1945 slovenska vojska že izgubila svojo samostojnost, saj je bila s Titovim dekretom vključena v Jugoslovansko armado in je delovala v okviru IV. Armije. Ta združitev je bila sicer nujna, kajti na spornem področju Julijske krajine je bilo treba Anglo-Američanom dokazati, da je IX. Korpus sestavni del vojaške sile, ki so jo priznavali kot zaveznico znotraj protihitlerjanske koalicije. Za samozavest Slovencev pa je bila kljub temu hud udarec, ki ga niso nikoli preboleli. Ker so izgubili svojo operativno avtonomijo, tudi niso minirali mostov na Soči, da bi preprečili Anglo-Američanom pohod na Trst in Gorico. To je bila spet racionalna poteza, saj v tistem trenutku do zahodnih zaveznikov ni bilo smotrno zavzeti sovražnega stališča, je pa vendar, kakor vemo iz pričevanja Edvarda Kardelja, zapustila grenak priokus. Ali so pri tem imeli prste vmes tudi Rusi, je težko reči. Treba pa je opozoriti na dejstvo, da je v komandi IV. Armije poleg poveljnika Petra Drapšina igral pomembno, čeprav diskretno vlogo, tudi sovjetski polkovnik, ki je pač dobival navodila iz Moskve. Vprašljivo je, kako bi se stvari razvijale, če bi Slovenci v usodnem trenutku konec aprila in na začetku maja lahko ravnali po svoje. Ne gre namreč pozabiti na latinski rek, ki pravi: »audaces fortuna iuvat«. Drznim je sreča naklonjena. V vojski še posebno.

Kljub temu, da Trsta in Gorice nismo dobili, ker smo se znašli v primežu zahodnih velikih sil, ki so celo grozile z oboroženim napadom, če bi se Jugoslovani ne umaknili iz omenjenih mest, in v primežu Sovjetske zveze, ki si zaostrovanja z Anglo-Američani ni mogla privoščiti, in nas je zaradi tega pustila na cedilu, je treba reči naslednje: obstoj IX. Korpusa in njegovo delovanja na ozemlju, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla in priključila Italija, je bil odločilnega pomena za oblikovanje naše zahodne meje. Značilno je že dejstvo, da si Zahodni zavezniki v pogajanjih, ki so tekla v Beogradu in Devinu konec maja in na začetku junija 1945, niso upali zahtevati, da se Jugoslovanska Armada umakne za rapalsko mejo temveč so se sprijaznili z razdelitvijo spornega ozemlja na dve coni. Cono A so, kot znano, upravljali sami, cono B pa Jugoslovani. Značilno je tudi, da so v svoji coni dovolili simbolno prisotnost posebnega odreda jugoslovanske vojske in s tem priznali upravičenost slovenskih teritorialnih zahtev. Zahtev, ki jih je mednarodna skupnost na Pariški mirovni konferenci v glavnem morala tudi upoštevati.

Ker sem v Primorskem dnevniku v četrtek napovedal svoj današnji nastop, mi je včeraj telefoniral Drago Košuta iz Barkovelj. Svojih misli in čustev ni znal povsem dobro izraziti, a iz povedanega je bilo razvidno, kako je v njegovem spominu, kljub letom, še živ čas, ko se je boril v vrstah IX. Korpusa. Slava njemu in vsem njegovim tovarišem!


70 letnica nemške ofenzive v Istri

70 letnica ustanovitve Istrskega odreda

Dekani, 28.9.2013

Veličastna proslava z odličnim govornikom akademikom dr. Jožetom Pirjevcem in čudovitim nastopom učencev osnovnih šol iz Dekanov in Gračišča, združenega pevskega zbora lovcev iz Dekanov in M.PZ Izola ter flavtistke Eve Mittendorfer in violinistke Nike Toškan. Program sta povezovala Tjaša Ruzzier in Brane Grubar, pripravila pa ga je Dragica Lipovšek.

Pred tem so na slavnostni seji odbora Istrskega odreda še živečim borcem podelili posebno spomenico.

Dekani-pro

Govor dr. Jožeta Pirjevca v Dekanih, 28. septembra 2013, ob 70 letnici nemške požigalske ofenzive v Istri in ustanovitvi Istrskega odreda.

 

Drage tovarišice, spoštovani tovariši

Stopimo z mislijo v september 1943, ki je bil tako usoden za naš narod posebno v Istri in na Primorskem. Po izkcanju Anglo-Američanov na Siciliji je, kakor veste, 25. julija istega leta padel Mussolini. Na čelu italijanske vlade ga je zamenjal maršal Badoglio, ki je kmalu zastavil tajne pogovore z zahodnimi zavezniki, saj je bilo jasno, da Italija ne more več sodelovati v vojni na strani Hitlerjeve Nemčije. Tretjega septembra je bila podpisana v kraju Cassibile na Siciliji kapitulacija Italije, o kateri pa se je razvedelo šele pet dni kasneje 8. septembra. Kralj Viktor Emanuel III. je z Badoglievo vlado zbežal na jug pod okrilje Anglo-Američanov, italijanska država in vojska pa sta se sesuli kot hiša iz kart. Nemci so seveda pričakovali tak razvoj dogodkov in so se pripravljali, da s svojimi enotami zasedejo apeninski polotok, kakor tudi ozemlja na Balkanu, ki so jih od napada na Jugoslavijo Italijani imeli pod svojo oblastjo. Ta operacija je zahtevala veliko število vojakov, ki pa jih Hitler po strašnih izgubah na vzhodni fronti ni imel več na razpolago. Zato so se nacisti najprej zadovoljili s tem, da so okupirali glavne postojanke, medtem ko na številne vmesne teritorije niso prodrli. V kaotičnih razmerah splošnega kolapsa je tako večina istrskega polotoka ostala brez prave oblasti. Ljudje so seveda izrabili priliko, začeli razoroževati italijanske vojake in karabinerje, napadati njihove postojanke in druga poslopja, ki so jih smatrali za centre propadlega režima, osvobajati jetnike, obenem pa se tudi maščevati na najbolj zasovraženimi predstavniki fašizma. Treba je namreč opozoriti na dejstvo, da je bil istrski fašizem, ki je izviral iz iredentizma, če je mogoče, še bolj fanatičen od tržaškega in da je bil že po tradiciji odkrito sovražen do vsega kar je imelo slovenski ali hrvaški predznak. Poleg tega je bila Istra v kleščah velike bede in socialne razslojenosti, sa je spadala poleg Kalabrije na dno najbolj revnih italijanskih dežel. V tako obupni situaciji, v kateri so bili »ščavi« smatrani kot nekakšni podljudje, je bil pravi čudež, da so se v Istri začele organizirati prve partizanske enote, ki so se povezale s slovensko OF oziroma s hrvaškim partizanskim gibanjem. Zgodilo se je nekaj, česar nihče ni pričakoval: »ščavi« so se dvignili v uporu, se začeli organizirati in skušali razširiti svojo nadzor nad celotnim istrskim polotokom. Večino italijanskega prebivalstva, ki na kaj takega ni računala, saj je na Slovane gledala kot na brezoblično čredo, je zajela panika. Toliko bolj, ker so se parizani jasno izrekali za priklučitev Istre k Sloveniji oziroma Hrvaški in se pripravljali, da sodijo aretiranim fašistom.

Obdobje svobode ni dolgo trajalo. Za Nemce je bilo namreč izredno pomembno, da razširijo svoj nadzor nad celotnim obalnim ozemljem, saj so bili prepričani, da načrtujejo Anglo-Američani izkrcanje na vzhodnem Jadranu, kar naj bi jim dovolilo da s svojimi četami udarije proti srcu Tretjega Rajha, proti Avstriji. Zaradi tega Hitler dežele Julijske Benečije tudi ni prepustil Mussolinijevi Salojski republiki, ki jo je kot marionetno državo ustanovil na severu Italije, temveč je ukazal, da se Ljubljanska pokrajina, skupaj z videmsko, tržaško, istrsko in reško oblikuje v posebno operacijsko cono, poimenovano »Adriatisches Küstenland« ali »Jadransko primorje«, ki je bilo neposredno podvrženo nemški civilni in vojaški upravi. Načeloval ji je koroški Gauleiter Rainer, z njim pa je sodeloval eden najbolj fanatičnih koroških nacistov, Odilo Globočnik, ki je bil po očetu na žalost Slovenec. Omenjeni esesovec se je od začetka vojne izkazal kot preganjalec Judov v Galiciji, kjer je uspešno sodeloval pri njihovem množičnem iztrebljanju. Dejstvo, da se je nemškim oblastem zdelo potrebno, da tega inženirja smrti pošljejo v naše kraje, samo po sebi priča, kako vznemirjene so bile zaradi slovenskega in hrvaškega partizanskega gibanja, ki ga je bilo treba na vsak način zatreti, da bi se v primeru desanta Angležev in Američanov na obalah severnega Jadrana Wehrmacht napadalcem lahko učinkovito postavil po robu. V ta kontekst je treba vključiti operacijo »Säuberung Istriens“ ali po naše „Čiščenje Istrije“, ki jo je nemška vojska sprožila na začetku oktobra 1943, da si zagotovi popolno kontrolo na polotokom. Izpeljana je bila z nezaslišano krutostjo, ki je terjala na tisoče žrtev predvsem civilnega prebivalstva, medtem ko so bile partizanske enote skoraj izničene.V tej operciji so se nacistom pridružili tudi lokalni fašisti, kar je z druge strani prisililo hrvaške partizanske oblasti, s sedežem v Pazinu, da se na hitro znebijo tistih fašističnih veljakov, ki so bili aretirani v drugi polovici septembra. Na hitro so jim sodili, včasih pa tudi brez sodbe postrelili in jih vrgli v »fojbe«. Vsega je v tem navalu nasilja izgubilo življenje okrog 400 ljudi.

Zdelo se mi je pomembno, drage tovarišice in tovariši, začrtati ta zgodovinski okvir, da vanj umestim, dva ugotovitvi. Da opozorim najprej na umetno negovano polemiko v zvezi s fojbami, ki je v sosednji Italiji še živa, in ki sloni na tezi, da so bili tisti, ki so v njih izgubili življenje, pobiti samo zaradi tega, »ker so bili Italijani«. Če tako imenovanih »istrskih fojb« ne vključimo v razmere, kakršne so nastale v Istri skozi stoletja zaradi dominacije italijanskih gospodov nad slovanskimi koloni, dominacije, ki jo je fašizem s svojim nasiljem še zaostril, in gledamo nanje kot na izraz »slovanskega barbarstva«, pademo v plen tisti retorični miselnosti, po kateri so nekateri narodi več vredni od drugih. To se na žalost v današnji Italiji še dogaja, kar pomeni, da je tistih 400 nesrečnikov, ki so septembra 1943 končali v fojbah, vrednih spomina, medtem ko pa so povsem v pozabi tisti tisoči, ki so izgubili življenje ali bili deportirani v nemška taborišča naslednjega oktobra. Taka selektivna interpretacija zgodovine je nesprejemljiva, saj ne more prispevati k sožitju med narodi, ki se srečujejo v severnojadranskem prostoru, tistemu sožitju in medsebojnem spoštovanju, brez katerega ne more biti skupnega gospodarskega in kulturnega razvoja.

Druga ugotovitev, na katero bi želel opozoriti, je naslednja: kljub nasilju, ki so ga nacisti in fašisti udejanjali proti lokalnemu prerbivalstvu v Istri, njegove uporniške volje niso zlomili. Dejstvo, da je partizansko gibanje preživelo in se v tem prostoru v drugi polovici leta 1943 vse do maja 1945 še razmahnilo, samo po sebi priča, kako močna je bila volja po nacionalni uveljavitvi in socialni preobrazbi velikega dela istrskega prebivalstva. Brez te volje bi danes ne bilo slovenske in hrvaške Istre.

Svoje nastope, drage tovarišice in tovariši, na svečanostih kakor je današnja, navadno sklenem s kratkim razmislekom tudi o sodobnih razmerah, v katerih živimo. Naj končam samo z ugotovitvijo, da smo Slovenci v preteklosti izkusili marsikaj hudega, da pa smo se znali vedno postaviti po robu sovražnim silam. Danes se dogaja, da smo pod pritiskom globalne krize pa tudi notranjih razprtij, ki jih naša desnica skuša pogrevati tudi z revizninistično interpretacijo druge svetovne vojne in z rehabilitacijo kolaboracionizma. Mislim, da tolmačim misel nas vseh, če rečem, da Primorci ostajamo zvesti dediči naših partizanskih očetov in dedov. Živela OF, živela Slovenija! Partizanska Slovenija!

VA VRH ˄

 

 

Osp 14.5.2014

Komemoracija v spomin na prve žrtve fašizma 15.5.1921

 

http://www.zb-koper.si/foto/osp-2014.jpg
(Več fotografij na - NAŠEM SPLETNEM DNEVNIKU)

Govor Miloša Ivančiča:

Tovarišice in tovariši,

Drage vaščanke in vaščani prijatelji iz sosednjih vasi, spoštovani gostje

lepo vas pozdravljam, ne samo kot predstavnik naše organizacije, ampak tudi kot domačin.

Tu živimo ali še vedno skrbimo za dom svojih prednikov  napredni in zavedni Slovenci, pravi primorski domoljubi,  ponosni na svojo zgodovino.

Tu na meji med slovanskim in romanskim svetom smo kljub vojnam in vsem grozotam, ki so jih doživljali naši predniki,  vzdržali 1500 let. Ne samo vzdržali, tu smo že pred dvesto leti postavili eno prvih slovenskih šol, nato Pevsko in bralno društvo Domovina, imeli smo več zborov,  znano godbo in celo glasbeno šolo, konzumno društvo, svojo zadrugo, ki je uredila celo dolino v zavidanja vreden vrt, v katerem je rastel najboljši radič. Naše vino so pili tudi na Dunaju, dokler niso ni prišla italijanska vojska.

Po prvi svetovni vojni, ko so te naše kraje v zahvalo za izdajstvo dobili Italijani, je tudi to našo vas kmalu obiskala zasedbena vojska. Postrojili so se prav tu, kjer sedaj stojite vi in začeli dajati glasne pripombe o ščavih in ščavetah … Naši fantje, so to razumeli, in zapele so »punje«, nato je s tega zida zadaj začelo leteti še kamenje, vojaki pa so na ukaz oficirja  začeli streljati v zrak. Ko se je na te stele zaslišal odgovor izpod stene, ki ni bil samo odmev, se je vojska umaknila.

Huje pa je bilo ob volitvah 15. maja 1921, ko so slovenska volišča množično  napadli fašisti. V koprski občini poznamo te krvave dogodke kot Marežganski upor. Fašisti pa niso napadli samo Marezig, divjali streljali in požigali so glasovnice marsikje, kjer so le vedeli, da v njihovih volilnih skrinjicah ne bo nobene za njih. Po nepopolnih podatkih je bilo v Italiji več deset takih napadov in tudi več deset mrtvih. Tak spopad je bil tudi tu v Ospu.

Sedaj, ko so nam nekateri politiki »gor iz Slovenije« in njihovi mediji oprali možgane, da naj bi bil fašizem samo nacizem, poboji pa samo holokavst, ko celo pri nas v Kopru  nekateri že pozabljajo, zakaj je ta praznik in kakšen je njihov zgodovinski pomen, je prav, da obudimo spomin tudi na te Osapske dogodke. Prav ti razkrivajo bistvo fašizma. »Zakaj pa je to potrebno?« pravijo nekateri. Zato da bomo znali razumeti današnje dogajanje po svetu, tudi Srebrenico, ali Odeso. A se tam ni zgodilo nekaj podobnega kot se je pred sedemdesetimi leti v sosednji Gabrovici. Fašizem je živ, le mutiral je in se prilagodil novim razmeram.

Spoštovani!

Dogodki v Osapski dolini ob volitvah leta 1921 so malo znani, Malokdo ve za barikade, mrtve in ranjene, za prvi požig Mačkol, nato pretepaške pohode, sojenja in zapore. Kaj se je tu dogajalo ni bilo še raziskano, kar vam bom povedal pa so meni povedali starejši ljudje..

Na večer pred volitvami, prav na današnji dan in v tem času, je bil v farovžu, kjer je bil tudi sedež društva Domovina in njegove organizacije Mladina, krajši skrivni sestanek, ki sta ga sklicala vaški župnik Franc Malalan in učitelj Alojzij Pucelj, prisotna je bila tudi moja nona, ki je bila takrat kot hči predsednika Domovine tudi predsednica Mladine. Ne vem točno, ali so dobili informacijo ali so zgolj predvidevali, da bodo naslednji dan fašisti iz Milj napadli to volišče. Malalan je po pogovoru ukazal, da se pri Križpotu, ki je bil takrat zaselek Ospa, prekoplje cesto oziroma odpre jarek od odvodnjavanja. To so mladinci iz Ospa in Mačkolj hitro opravili in tam tudi že čez noč postavili stražo. Naslednjega dne je Malalan po maši še sklical može iz vseh vasi tega volilnega okoliša oz. župnije in naročil, da postavijo barikade pred vsako svojo vasjo, čeprav je bilo volišče le v Ospu. Tu so postavili dodatno barikado na tej cesti, ki vodi proti šoli ali sedanjemu gasilskemu in kulturnemu domu, kjer je bilo volišče.

To kar so predvidevali se je tudi zgodilo, fašisti so se res odpravili na svoj pohod, a le do prve barikade pri Križpotu,  a čez niso mogli, začeli so streljati  in poslali po ojačitve, a kmalu je prišla na barikado, na pomoč svoji straži, tudi množica ljudi iz vseh vasi te doline. Med temi tudi Andrej Žerjul iz Gabrovice, po rodu pa Prebenežan. Fašisti so ga zadeli, potem ko je pobral kamen in se zravnal, da bi ga vrgel vanje. Takrat se je razplamtel pravi boj. Slovenci so odgovorili tudi s strelnim orožjem in napadalci pa so zbežali. Domačini so seveda pričakovali, da se bodo vrnili in zato so na   tej barikadi in tudi novih pred Mačkoljami, Ospom, Gabrovico in Črnim Kalom stražili celo noč.

Naslednji dan so se fašisti seveda vrnili, vendar za njimi je prišla še enota redne vojske. Ljudje tudi teh niso pustili naprej. Ko je njihov oficir duhovniku Malalanu zajamčili,  da bodo samo skrbeli za red, so barikade odstranili. Za vojaki so seveda v vas prišli tudi fašisti, ki so takoj začeli iskati volilno skrinjico. Ko so jo našli, jim jo je Malalan skušal iztrgati iz rok a so proti njemu ustrelili in krogla ga je zadela v nogo. Nato so fašisti odprli skrinjico in pregledali glasovnice ter jih vse zažgali, za njih ni bilo niti ene. Tu so ljudje glasovali le za dve stranki, za JNS - Jugoslovansko narodno stranko ali lipovo vejico, kot so rekli tej stranki, ki seje na miren način prizadevala za priključitev naših krajev k Jugoslaviji,  in za KPI, ki je med obubožanimi kmeti in delavci, ki so iskali delo v Trstu imela že veliko članov tudi tu v Ospu in zlasti Gabovici. Fašisti so se kmalu pobrali iz vasi, a se niso vrnili v Milje, ampak so po drugi poti odšli v Mačkolje in tam med divjanjem  zažgali tri stanovanjske hiše in dve gospodarski poslopji.

Drugi dan, ko v Ospu ni bilo več vojske so se fašisti vrnili z orožniki in takrat se je začelo pretepanje, pitje olja in nato še aretacije. KO so dobili nekaj ljudi, ki so jih iskali, so šli v to hišo, privlekli ven dolgo leseno klop, zavezali enega nanjo, ga pretepli, obrnili, mu zatlačili lijak v usta in nalili z ricinusovim oljem, saj veste kako to deluje. Nato so te reveže zavezali na vrv in jih vlekli po vasi. To se ni dogajalo samo v Ospu, ampak tudi drugih okoliških vaseh. Iz takratnih policijskih zapisnikov in sodnih obravnav se, lahko razbere, da je bilo iz Ospa in teh okoliških vasi aretiranih in obsojenih na zaporne kazni več deset ljudi. Med temi, ki so jih odpeljali je bil tudi Andrej Vodopivec, ki so ga tako hudo pretepli in mučili, da bi izdal še druge, da je kasneje zaradi posledic umrl v tržaški bolnišnici.

Teror nad ljudmi v tej in vseh sosednjih se je po prihodu fašistov na oblast samo še stopnjeval. Prepoved slovenske besede, spreminjane imen in priimkov in ostalo je še ostalo znano. Duhovnik Franc Malalan, ki je nato še tri fašistične mazače, ki so hoteli pomazati slovenske napise v cerkvi, oklofutal in kar sam vrgel ven, je moral v konfinacijo. V vas se je celo priselil nek italijanski fašist, ki je poskušal organizirati vsaj eno trojko, a mu ni uspelo. Med vojno pa so nekega dne prišli iz Ljubljane tudi trije domobranci, da bi tu ustanovili svojo enoto, a so že ponoči neznano kam izginili.  Kljub vsemu je tu v vasi delovala celo partizanska tehnika, partizanska kuhinja in šivalnica, kurirska in obveščevalna javka, narodnoosvobodilni odbor, celica komunistične partije, AFŽ,  in druge organizacije.

Nemci, Italijani in razni njihovi pomočniki so požgali vse okoliške vasi, in vsaka ima več obeležij , spomenikov ali nepozabljenih grobov. Absurdno, vendar resnično vas Osp je ena izmed redkih ostala nepožgana, najbrž zato ker se je sem vselila večja nemška enota, zaradi katere se  Collotti tu ni ustavil. Kljub temu je tu na spomeniku padlim in žrtvam zapisanih 21 imen, po večini padlih partizanov,  med njimi je tudi ime Andreja Vodopivca. Andrej Žerjul pa ima svoj grob in ploščo v Gabrovici. Na pokopališču pa je še nagobni kamen z imeni štirih partizanov, ki niso iz teh vasi a so padli ob osvobajanju te doline oz. Trsta.

Grozno je bilo, a ljudje so vzdržali, to pa zato, ker so bili enotni, ker so si pomagali, ker tu ni bilo izdajalcev in ker so vedeli, kaj je domoljubje, kaj je svoboda in kaj je fašizem.

Še nekaj podatkov, da bi bolje razumeli ter naše kraje in tisti čas: Andrej Žerjul, prva žrtev, je bil član KPI, njegov prijatelj Andrej Vodopivec je bil iz zelo verne družine, mežnarjev sin, duhovnik Malalan je imel brata Rika Malalana, znanega legendarnega vodjo tržaških komunistov. Njuna sestra, ki je skrbela za oba brata, in oba enako rada imela, je bila, tako je rekla moja nona, poosebljena dobrota. Pri njih se je eno leto skrival tudi Virgilij Šček. Tu so se pred fašisti skrivali tako člani Borbe, kot tudi tržaškega delavskega gibanja. Ljudje so mi pripovedovali, da so jih ponoči pogosto slišali peti Buči buči morje Adrijansko. Med domačinkami je bilo več aktivistk, kurirk in članic SKOJA, a so vse vsako nedeljo skupaj z ostalimi pevci Domovine peli med mašo na cerkvenem koru .

Zato tu ni bilo in ni moglo biti nobenega izdajstva, še dvomov v to ne. Pa še to, največ hrane za partizane je prispeval človek, ki je zato da je ohranil svojo gospodarsko dejavnost moral postati član fašistične organizacije, in celo sin priseljenega fašista, ki je odraščal v vzdušju te vasi, je šel v partizane.

Spoštovano občinstvo.

Po vojni se je sicer v tej vasi, tako kot tudi drugje, marsikaj spremenilo, še bolj po slovenski osamosvojitvi, ki so jo nekateri izkoristili tudi za rehabilitacijo izdajalcev in kolaboracionistov. Mi Primorci pa bodimo še naprej enotni in ponosni na svoje prednike in tudi na nas same. Ko pa danes poslušate nekatere naše politike, žal tudi »zgodovinarje«  in nekatere moje kolege novinarje, ki se lažejo, natolcujejo in ponovno delijo naš narod, se spomnite na to, kar sem vam povedal prej o nekdanji enotnosti te vasi.

Odprimo tudi oči in poglejmo, kje vse se danes skriva tisti mutirani fašizem. Danes se ne ustrahuje več ljudi z ricinusovim oljem, ampak z množičnimi mediji in strahom  pred terorizmom. Današnji dejanski fašizem se ne kaže več s svastikami in snopom povezanih palic. Če je nekdanji fašizem gradil na povezanosti snopa, ki mu daje moč, sedanji temelji na razvezanosti snopa nasprotnikov, razdrobljenosti delavcev, kmetov,  intelektualcev in drugih svobodnjakov, na delitvi ljudi na domačine in priseljence, pripadnike te ali one stranke, tega ali onega naroda in tudi vere pa celo na neverne in verne. Na ustvarjanju nestrpnosti med njimi. Njihovi voditelji pa obenem rušijo pravne in moralne norme in se oklicujejo za edine prave voditelje naroda. Pravijo da danes kradejo in šenkavajo to državo tujcem tako levi kot desni, spomnite se, da sta se tudi  Mussolini in Hitler  izdajala za socialista, slovenski domobranci pa za edine prave domoljube.

Tovariši, prijatelji! Ohranimo zdravo pamet in ostanimo enotni in ponosni na naše prednike.

Slava vsem žrtvam, tukaj tem na tem našem spomeniku, na pokopališču in širom po deželi ter vsem svetu, Slava vsem, ki so se borili za svobodo, enakost,  pravičnost, boljše čase in dostojanstvo ljudi

in Smrt fašizmu.

 

Primorska za vedno

lipica02

V Lipici smo z veličastno proslavo obeležili 66. obletnico priključitve Primorske k matični domovini, 70. obletnico ustanovitve IX. korpusa, 70. obletnico Prekomorskih brigad in 70. obletnico skupnosti partizanskih učiteljev.

Foto: M. Ivančič, več fotografij na:

http://zb-koper.blogspot.com/

 

Primorska za vedno. Preprosto, a učinkovito geslo je bilo osrednji protagonist sobotne množične proslave v Lipici: kraljevalo je na priložnostnih majicah, v besedah govornikov, na zastavah, ki so s padalci slovenske vojske privihrale na lipiški hipodrom.

Naj bo Primorska tudi v prihodnje simbol združevanja in ne delitev, je na proslavi ob državnem prazniku priključitve Primorske zaželel sežanski župan Davorin Terčon in opozoril tudi, da smo na Krasu ponosni na zvezde, »simbol naših dragih partizanov«. Dolgoletni ravnatelj Narodne in študijske knjižnice Milan Pahor je spomnil na vse dogodke, ki so zaznamovali Primorsko od prve svetovne vojne dalje in podčrtal, da so Primorci znali izbrati pravo pot. »Antifašistični odpor in narodnoosvobodilni boj predstavljata eno najlepših in najbolj pomembnih poglavij v slovenski zgodovini.«

Slavnostna govornica, premierka Alenka Bratušek, pa je poudarila, da se moramo zavedati svoje zgodovine, ko nam odsotnost meje včasih prehitro zamegli celovitost zgodovinske slike.« Sredi vojne vihre najdemo sobivanje namesto prevlade, spoštljivost namesto maščevalnosti, jasno vizijo skupne prihodnosti, utemeljene na pravicah in pravičnosti. Tudi tega se moramo spominjati danes, ko nam odsotnost meje in prijateljski odnosi med dvema samostojnima evropskima državama in dvema ponosnima narodoma včasih prehitro skrajšajo spomin in zameglijo celovitost zgodovinske slike. Prav v najtežjih, odločilnih trenutkih je treba znati hkrati trezno pogledati s strani in misliti daleč naprej - da bi nato znali tja tudi priti,« je v Lipici dejala predsednica vlade Alenka Bratušek.

Proslavo je v živo predvajala RTV Slovenija, izoblikovali pa so jo številni mladi obrazi - pevci, taborniki, telovadci in plesalci s Krasa, med drugimi pa tudi TPPZ Pinko Tomažič ter sežanska in proseška godba na pihala. (tekst iz spletnega Primorskega dnevnika)

 

Govor profesorja Milana Pahorja

Spoštovane, spoštovani !

 

Zbrali smo

ob70-letnici padca fašističnega režima v Italiji (25.julij 1943),

ob 70-letnici kapitulacije Italije (8. september 1943),

ob 70-letnici vseljudske primorske vstaje v septembru 1943

ob 70-letnici ustanovitve Prekomorskih brigad

 

Zbrali smo se, da podčrtamo logično posledico vseh teh dogodkov: priključitev Primorske Sloveniji.

Našo deželo Primorsko pojmujemo kot enoten in skupen prostor, v katerega je večkrat neusmiljeno poseglo nasilje.

Marsikaj se je spremenilo z zaključkom prve svetovne vojne.

Propad avstroogrske habsburške monarhije in nastanek novih držav na evropskem zemljevidu.

Z letom 1918 je v naše kraje prišla oblast kraljeve savojske Italije. Prej smo več kot 500 let prebivali v sklopu habsburške države (mesto Trst od leta 1382 dalje).

Zaradi predvojnih dogovorov med velesilami

je Italija zasedla velik del slovenskega in hrvaškega ozemlja;

v mejah italijanske države se je tako znašlo

od 550 do 600.000 Slovencev in Hrvatov,

od tega vsaj 330.000 Slovencev.

To je takrat predstavljalo (skupaj s Slovenci na Koroškem in Štajerskem ter v Porabju) tretjino celotnega takratnega slovenskega prebivalstva.

Odnos italijanskih oblasti do slovenskega in hrvaškega prebivalstva je bil od samega začetka negativen in odklonilen.

Požig Narodnega doma Trstu dne 13. julija 1920

je napovedal neusmiljeno nasilje,

ki ga je malo kasneje (od leta 1922) fašistični reži uzakonil

in napovedal smrt slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvi.

Fašistično nasilje je rodilo upravičen odpor,

to je bil protifašistični upor od leta 1927 dalje pa vse do izbruha druge svetovne vojne,

ko je povsem logično predvojni protifašizem prerasel

v oborožen narodnoosvobodilni boj (1941-1945).

Pride trenutek, ko se človek upre, ker se mora upreti,

ker mu ni dano živeti človeško.

Primorski protifašizem je bil prvi protifašistični odpor v tedanji Evropi pred drugo svetovno. Primorski upor so zaznamovale žrtve, ustreljeni junaki na prvem (4 junaki)

in na drugem procesu (5 junakov).

Osvobodilna fronta slovenskega naroda je v svojem programu takoj zapisala:

osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega ozemlja,

vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.

V sklopu narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem in Primorskem

predstavlja 8. september 1943 izredno važno prelomnico.

Po kapitulacije italijanske vojske je prišlo na Primorskem do splošne vseljudske vstaje.

Naši ljudje so september 1943

poimenovali “prva svoboda”.

In prav takrat –med vseljudsko vstajo – je 16. septembra 1943

Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda

sprejel zgodovinski sklep o priključitvi Slovenskega primorja

k svobodni in združeni Sloveniji

v svobodni in demokratični Jugoslaviji.

Odprta je bila pot do dejanske priključitve,

ki je bila izvedena v letu 1947.

Slovenski narod, in še posebej Primorci,

je stal v dvajsetem stoletju vedno na pravi strani.

Bili smo na strani protifašizma,

ki je ena izmed vrednot Evropske unije in Evrope nasploh

in celotne zahodne demokracije;

bili smo na strani zahodnih velesil

in celotne koalicije proti fašizmu in nacizmu

za časa narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda

za časa druge svetovne vojne.

Skratka slovenski človek je v prelomnih zgodovinskih trenutkih

znal izbrati svojo pravo pot

tudi ko se je zdelo, da je vse izgubljeno.

Antifašistični odpor in

narodnoosvobodilni boj

predstavljata

eno najlepših in najbolj pomembnih poglavij

v slovenski zgodovini.

Na to je ponosen vsak Primorec, vsak Slovenec.

 

In zato smo še danes tu:

svobodni in na svoji zemlji.

 

lipica01

 

 

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH