Združenje
protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper
Associazione
antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria
Spletni
bilten Združenja
DOMOV O NAS VEDNO AKTUALNO DOSJE SPOMENIKI PUBLIKACIJE VČLANI SE ISTRSKI
ODRED SPLETNI
DNEVNIK FACEBOOK POVEZAVE OSVOBODITEV
SLOVENSKEGA PRIMORJA
KOLEDAR
PRIREDITEV PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU IZROČILO
TIGRA PRIMORSKA FOJBA LAŽI
IN-MEMORIAM
Dokumentarni filmi o dogodkih iz naše novejše
zgodovine
Časovni
trak po letnicah, ki nam pomaga razumeti naš čas:
Časovni trak pomembnih
dogodkov za Primorsko po datumih
Spreobračanje zgodovine v Italiji
Crimini Italiani contro
Sloveni
Fojba laži, knjiga v
odgovor na italijanske laži o fojbah
Spreobračanje zgodovine in
skrunitev spomina na talce
Pismo iz loške doline
predsedniku Republike Italije
Pismo Stojana Spetiča
predsedniku RI Mattarelli
Odprto pismo Lucijana
Pelicona o spreobračanju zgodovine:
Nove skrunitve spomina na
žrtve fašizma
Nasilje in izgredi na
univerzitetnem predavanju o fojbah zgodovinarke Alessandre Kersevan
Gaetano Collotti za
Italijane junak, za Slovence, Hrvate in tržaške antifašiste pa vojni zločinec
Napolitano odlikoval
vojnega zločinca
Spreobračanje zgodovine
- Graziani
Zloglasni Koroneo
poimenovali po njegovemu komandantu v času nacizma
Berlusconi spet hvali
Mussolinija
RESNICA O FAŠISTKI NORMI Cosscetto
Odlikovanje fašistu, sorodnik s črno srajco
Polemika v Turinu ob dnevu
spominjanja na fojbe
Primorski dnevnik, 13.
februarja 2017
Kaj sta bila Nazario Sauro in njegov sin Italo
SPREOBRAČANJE ZGODOVINE V SLOVENIJI
Je bila osamosvojitev
zmaga domobrancev?
Druga svetovna vojna se ni končala 9. Maja 1945
DEKLARACIJA JUGOSLOVANSKE VLADE V LONDONU
Dr. Janez Rugelj: PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE
IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI
NARODNA SPRAVA JE BILA URADNO IZVEDENA 3. - 5.
AVGUSTA 1945
USTAŠI – NAJVEČJA SRAMOTA ČLOVEŠTVA:
Človeška zgodovina se razvija ciklično, je čas demokracij
in diktatur, vmes pa običajno vojn. Najvišji materialni razvoj človeštvo dosega
med diktaturami diktatorjev, ideologij vladajočega razreda, kapitala ali
cerkva. Najvišji duhovni razvoj dosega človeštvo v času demokracij pa tudi
prosvetljenih diktatur (Victorie, Napoleona, Katarine
Velike, Marije Terezije, Tita). To kar človeštvo zgradi v obeh sistemih se v
veliki meri poruši v času vojn, ki so jih vedno sprožili tisti, ki so si hoteli
prilastiti bogastvo drugih. Tudi sicer se v razvoju naše civilizacije vrstijo
še širša obdobja prosperitete in utrjevanja oblasti
kot na primer obdobje antične grške kulture, nato rimskega imperilizma,
srednjeveškega mračnjaštva, novega imperializma kolonializma Evrope in
Japonske, nato delitve sveta in prevlade ameriškega neoimperializma.
Sedaj smo priča poizkusu prodora Kitajskega produkcijskega sistema. V končni
oceni moramo upoštevati, kako kdo osvaja svet, z ideologijo, kulturo in
tehnologijo ali z orožjem in terorjem, množičnim pobijanjem iz iztrebljanjem
narodov.
Nekaj zgodovinskih dogodkov iz novejše zgodovine, ki
posebej opredeljujejo naš današnji čas:
· 1789 – Francoska revolucija, ki temelji na geslu:
Svoboda, bratstvo, enakost. Te ideje nato Napoleon z osvajalnimi vojnami
razširi po vsej Evropi.
· 1848 – Pomlad narodov in pohod liberalnih idej proti
mračnjaštvu cerkve, izkoriščanju ljudi, zadnjim ostankom fevdalizma in vedno
bolj brutalnemu kapitalizmu, ki prihajal v nasprotje z liberalističnimi idejami
o enakosti in svobodi. Istega leta so se na ulicah Pariza pojavile prve rdeče
zastave, kot simbol boja za pravičnejši družbeni sistem – socializem, Marx pa
je v Angliji izdal Manifest Komunistične partije.
· 1864 – V Londonu je ustanovljeno prvo mednarodno
združenje delavcev ali proletarcev imenovano Internacionala.
· 1864 – Papež Pij IX. je po koncilu z okrožnico obsodil
racionalizem, materializem, liberalizem, socializem oziroma komunizem,
ločevanje cerkve od države, versko svobodo, ipd.
· 1871 – Pariška komuna – prva socialistična država, ki
je nastala z uporom izkoriščenega delavskega razreda, ki pa je kmalu zatrta v
krvi.
· 1886 – Krvavi spopad policije s stavkajočimi delavci v
Chicagu, ki so zahtevali osemurni delavnik.
· 1910 – Laburisti (delavska stranka) dobijo na volitvah
za spodnji dom britanskega parlamenta 42 sedežev in nakažejo novo pot vzpona
socialističnih idej, a jih kmalu zaustavi prva svetovna vojna.
· 1914 – Začetek prve svetovne vojne, ki ga sproži
interes Nemčije, Avstrije in Italije po novi delitvi sveta, kolonijah in
ozemljih, Italija pa zaradi ozemeljskih obljub sil Antante zapusti svoje
zaveznike in se pridruži Antanti.
· 1917 – Med prvo svetovno vojno, v času najhujše bede
prebivalstva, izbruhne v Rusiji Oktobrska revolucija s katero prevzame oblast
večinska (po rusko BOLJŠEVIŠKA, boljšoj – velik/a)
Leninova socialistična stranka, ki je zmagala na volitvah, a so jim oblast
hoteli prevzeti manjšinska liberalno kapitalistična stranka ali tako imenovani Manjševiki. Lenin okliče enostransko premirje in prekine
vojno z silami Osi.
· 1918 –ZDA, VB, Francija, Poljska, Češka in Japonska ter
nekatere druge države z več strani napadejo novo državo Sovjetsko zvezo v
kateri se razvije huda več let trajajoča državljanska vojna.
· 1918 – V Nemčiji po prvi svetovni vojni zmagajo na
volitvah socialisti in ustanovijo socialistično Weimarsko republiko.
· 1919 – V Italiji se s podporo kapitala in cerkvene
oligarhije razvije FAŠIZEM, kot protiutež hitremu širjenju idej socializma in
komunizma. Začnejo se vrstiti napadi na delavce in požigi delavskih časopisnih
uredništev in domov.
· 1919 – V Nemčiji je ustanovljena NACIASTIČNA stranka,
ki nosi ime Nacionalsocialistična delavska stranka, katere najpomembnejši cilj
je zrušiti demokratično izvoljeno socialistično oblast takratne Weimarske
republike.
· 1920 – Napadi z delavskih domov se razširijo na
slovenske in hrvaške nacionalne institucije, začnejo se požigi kulturnih in
narodnih domov.
· 1922 – v Italiji prevzame oblast Mussolini, ki začne
zapirati levičarje, v Libiji pa pospeši genocid nad beduinskim prebivalstvom.
· 1922 – V Sovjetski zvezi po smrti Lenina si Stalin
prilasti vse vzvode sovjetske oblasti in v dveh letih dokončno premaga Belo
gardo in izžene iz ozemlja vse okupacijske vojaške enote Poljske, Francije, ZDA
in Japonske.
· 1934 – Oblast v Nemčiji prevzame Hitler in začne
postavljati prva koncentracijska taborišča za politične nasprotnike.
· 1934 – Nemčija in Poljska podpišeta pakt o nenapadanju,
· 1935 – Italija začne z drugo abesinsko vojno in zaostri
odnos do Slovanov.
· 1935 Angleško nemški sporazum o vojni mornarici.
· 1936 – Začne se krvava Španska državljanska vojna, s
katero je klerofašizem zruši demokratično izvoljeno
socialistično oblast.
· 1938 – Kristalna noč, požig sinanog
v Nemčiji in začetek načrtnega uničevanja Židov.
· 1938 - podpis Munchenskega
sporazuma med Nemčijo, Italijo, Veliko Britanijo in Francijo o napadu in
razdelitvi Čehoslovaške, v kateri nato sodelujejo tudi Poljska in madžarska.
· 1939 – Podpis Železnega pakta med Italijo in Nemčijo.
· 1939 – Podpis pakta Nemčijo in SZ.
· 1939 - Z nemškim napadom na Poljsko se začne druga
svetovna vojna.
· 1940 - Podpis Trojnega pakta fašističnih in nacističnih
sil Osi: Tretji rajh, Italija, Japonska, nato pristopijo še Bolgarija,
Romunija, Madžarska, Jugoslavija oz. Neodvisna država Hrvaška (NDH). Eskalacija
vojnih napadov na države skandinavskega polotoka in Beneluxa
ter Grčijo in Albanijo.
· 1941 - Napada na Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo.
Ustanavljaje nemških in italijanskih kolaboracionističnih
armad in vstaje narodov ter ustanavljanje partizanskih enot pod vodstvom
komunistov, socialistov in drugih svobodoljubnih strank v Jugoslaviji, Grčiji,
Franciji in okupiranem delu SZ.
· 1941 – Japonci napadejo Pearl
Harbur in ZDA vstopijo v vojno.
· 1943 – Prvo srečanje Churchill, Roosevelt in Stalin v
Teheranu ter dogovor o skupnem boju proti silam Osi, čemur sledijo razni
sporazumi in jaltska konferenca.
· 1943 – Poraz Nemcev v bitki za Stalingrad in prevrat na
vzhodni fronti.
· 1943 - Izkrcanje zaveznikov na jugu Italije
· 1944 – Srečanje Tito – Churcill,
s čemer Jugoslovanska partizanska partizanska vojska
postane javno priznani del zavezniške koalicije.
· 1944 – Izkrcanje zaveznikov v Normandiji.
· 1945 – Rdeča armada zavzame Berlin, ZDA z atomskimi
bombami »prepričajo« Japonce na vdajo. To je konec druge svetovne vojne v
kateri NACIFAŠIZEM povzroči smrt 66 milijonov ljudi, največ med Rusi (22
milijonov) in Kitajci. V Jugoslaviji je bilo mrtvih skoraj 2 milijona. 60 %
žrtev je bilo med civilnim prebivalstvom. Po vojni je po vsem svetu v raznih
povračilnih pobojih umre še 6 milijonov ljudi, največ na Daljnem vzhodu,
Nemčiji, SZ, Franciji, Italiji, Jugoslaviji itd.
· 1945 - Konec druge svetovne vojne je tudi začetek nove
- hladne vojne, katere cilj je bil zrušiti socializem, ki je iz druge svetovne
vojne izšel kot »največji« zmagovalec.
Zgodovina Primorske je zaradi izredne geostrateškega
položaja tega območja na na skrajni severni točki Sredozemskega
morja in stičišča treh kultur, Slovanske, Romanske in Germanske odraz
svetovnega dogajanja. To se je zrcalilo zlasti v Trstu. Svobodno mesto –
državica Trst je po stoletnih vojnah z Benečani leta 1382 prešel pod okrilje
Habsburžanov. Leta 1719 je dobil status svobodnega pristanišča. Leta se
italijanske državice in mesta združijo v eno državo, Beneška Slovenija z
plebiscitom ostane Italiji, ves ostali mediteranski del Slovenskega prostora pa
pripade Avstriji. 1867 je Trst postal prestolnica »Avstrijskega primorja«
avstrijskega cesarstva, ki je obsegala ogromen prostor od Alp do izliva Soče in
Kvarnerja. Tri leta po priključitvi Benečije Italiji, že z dekretom prepovejo
slovenske šole. Trst in Gorica se razvijata kot pomembni slovenski središči, ob
popisu prebivalstva leta 1910 je Trst z 56000 prebivalci največje slovensko
mesto.
Leta 1915 – Države Antante na predlog VB s tajnim
Londonskim sporazumom obljubijo Italiji za izdajstvo zaveznikov iz Osi velik
del slovenskega in hrvaškega ozemlja, vso Primorsko in celo Istro.
24. maja 1915 –
Italijanski vojaki v Kobaridu napadejo domačine, 62 aretirajo in 6
usmrtijo.
1918 – Italija okupira vso Primorsko, slovenski Primorci
se upirajo, Ljubljana in Beograd se ne odzivata. Začne se množično izseljevanje
Slovencev v Jugoslavijo, Argentino in druge države. Do začetka vojne se število
beguncev povzpne na več kot sto tisoč.
29. decembra 1918 – Italijanski desničarji zahtevajo
odstranitev tržaško koprskega škofa Andreja Karlina, ker je bil slovenskega
rodu. Svoj cilj dosežejo čez eno leto, ko škof Karlin odstopil in odide v
Jugoslavijo.
Leta 1919 – Bodoči Mussolinijev minister Cobolli objavi knjigo v kateri poziva, da se tiste Istrane,
ki nočejo postati Italijani pobije v puljski areni ali vrže v pazinsko Fijbo.
1919 - Prebivalci Ostrožnega Brda z orožjem napadejo
italijansko vojaško enoto in jo zapodijo v beg.
23. 3. 1919 –
Ustanovitev fašističnih militarističnih fascijev
v Milanu
3. 4. 1919 – Ustanovitev fascia
v Trstu.
3. 8. 1919 –
Fašisti in karabinjerska patrulja v Trstu, ulici Madonnina
napadejo otroke delavcev, ki se vračajo z izleta delavskih zadrug in pretepejo
njihove starše. Po poročanju Edinosti sta bila ranjena en civilist in en karabinier. Nato so
napadli in razdejali tamkajšnji delavski dom.
4. 8. 1919 – Italijanski škvadristi
nadaljujejo s požigi drugih delavskih domov in zbornic in napadejo tiskarno Il Lavoratore. Več mrtvih in
ranjenih. Podatkov ni, ker jih zbriše cenzura
30. 10. 1919 –
Fašistične tolpe demonstrirajo in razbijajo po Trstu ter poskušajo napasti
Narodni dom. Pri tem s strelnim orožjem ubijejo Antona Irgoliča, ki je bil v
Trstu predstavnik Jugoslovanskih železnic
20. september 1920 – Mussolini v Pulju zahteva
iztrebljanje vseh »slovanskih barbarov«, ki nočejo sprejeti višje italijanske
kulture.
13. julij 1920 –
»Kristalna noč« italijanskega fašizma, koi požgejo
Slovenski narodnega dom Trstu. Po tem napade še stopnjujejo in poškodujejo več
kot 130 stavb slovenskih društev, slovenskih bank, trgovin in delavnic. Večkrat
so razdejali prostore časopisov »Edinost« in »Delo«, 20 delavskih zbornic in
več zadrug. Požgejo tudi hrvaški kulturni dom v Pulju in več in razbijajo v
drugih krajih.
2. marec 1921 - upor delavcev v Labinu in ustanovitev
labinske republike, ki ga v krvi zatre italijanska vojska.
1. maj 1921.- Italijanski fašisti streljajo na delavce v
Pulju, trije mrtvi.
19. marec 1921
– Fašisti streljajo z vlaka na
strunjanske otroke, ki se igrajo ob progi. Dva ubijejo in pet ranijo, dva
ostaneta invalida vse življenje.
15 .maj. 1921 – Ob
volitvah s strelnim orožjem in bombami napadejo slovenske vasi. V Marezigah se
jim zelo odločno uprejo, v Osapski dolini pa postavijo barikade, na katerih
vzdržijo dva dni do prihoda vojske. Ob eh spopadih je več mrtvih na obeh
straneh, v Mačkoljah pa požgejo več hiš. Sledi
pretepanje, pitje olja in mučenje do smrti.
17. julij 1921 - V Izolo je Ljudska stranka organizirala
ljudsko praznovanje na trgu Garibaldi, na
njega je prišla provocirati ljudi tudi skupina fašistov iz Trsta. Fašisti
so na trgu z bombo ubili študenta Ivana Žustoviča, ki
je bil na trgu kot izletnik. Izolani so takoj
reagirali in pregnali napadalce, med katerimi je bilo tudi nekaj ranjencev.
13. marec 1922 - Tržaško sodišče prepove vsakršno uporabo
slovenščine v svoji ustanovi in uradih. Uradna raba je bila ukinjena že leta
1920. Sklep sodišča so kasneje uveljavili še v Pulju in Gorici. Oktobra 1925 pa
so ta rasistično-fašističen odlok zakonsko potrdili in je veljal v vsej
Julijski krajini. Na Slovenskem Primorju so s tem prepovedali slovenski jezik,
na področju Istre, Dalmacije in otokov pa hrvaškega.
28 oktober 1922 –
Pohodu na Rim, 17. novembera prevzame Mussolinijeva
vlada. Temu sledijo vedno hujše represalije proti slovencem.Napredne
Slovence, predvsem iz delavskih vrst, železničarje, učitelje pa tudi duhovnike konfinirajo na jug Italije. Polnijo se zapori …
1. oktober 1923 – Gentilejva reforma šolstva s katero se prepove pouk v
slovenščini in začne z sistematičnim poitalijančevanjem . Nato nastopi še
prepoved javne slovenske besede in pesmi, z dekretom pa poitalijančijo imena,
priimke, vasi in mesta. Do razpada fašizma spremenijo na zasedenih ozemljih
skoraj pol milijona slovanskih osebnih imen in toponimov.
September 1927 –
Skupni sestanek upornih Primorcev na Nanosu in uradna ustanovitev organizacije
TIGR.
17. oktober 1929 –
Ustrelitev Vladimirja Gortana iz Berama pri Pazinu je
bil kot »vodja slovanskih teroristov« aretiran in nato obsojen na smrt.
Ustreljen je bil pri Pulju.
1. do 5. septembra 1930 – Prvi Tržaški proces proti
Tigrovcem, zaradi atentata na na fašistični časopis.
Obtoženi so tigrovci Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz
Valenčič obsojeni na smrt in ustreljeni na gmajni pri Bazovici 6. septembra
1930, ostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni.
1939 - Napad Italije na Albanijo, od tu naslednje leto Grčijo.oblast
1940 - Drugi tržaški proces proti komunistom in
tigrovcem. Pinko Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal
so usmrčeni na na Opčinah. Nadaljujejo se procesi
pred posebnim sodiščem v Rimu.
1940 – prisilna mobilizacija več deset tisoč mladoletnih
slovenskih fantov v tako imenovane posebne bataljone.
1941 – Italija skupaj s svojimi zavezniki napade
Jugoslavijo, prestopi Rapalsko mejo in okupira Ljubljano ter Dolenjsko,
organizira izdajalsko belo gardo (MVAC), obda Ljubljano z bodečo žico, množično
strelja talce, internira ljudi na Rab, Gonars in druga koncentracijska
taborišča in z ofenzivami požiga vasi ter pobija ljudi.
13. maja 1941 –
Slovenski policaji izdajo italijanskim in
skupaj napadejo vodilno trojko tigrovcev, ki se je umaknila iz Primorske na
Malo goro pri Ribnici. Pri tem izgubi življenje vodja vojaškega krila Danilo
Zelen.
1941 - Primorski komunisti, povratniki z španske vojne
ustanovijo prvo primorsko partizansko četo, ki pri Kilovčah 28 .oktobra 1941
iztiri vlak na progi Pivka-Reka. V začetku leta 1942 preraste v Brkinsko četo.
18, april 1942 - Prva velika frontna bitka primorskih
partizanov z italijansko vojsko na Nanosu, po kateri kljub hudim žrtvam sledi
pravi razmah partizanskega gibanja.
8. avgust 1942 Italijani zaradi zločina, ki so ga sami
storili, požgejo vas Ustje pri Ajdovščini in zverinsko pobijejo 8 domačinov.
24. februarja 1943 Italijanska vojska na Predmeji pri
Ajdovščini zverinsko pobije družino Bizjak in nato zažge hišo. Med petimi
mrtvimi je bila tudi noseča nevesta, ki so ji prestrelili tudi trebuh.
8.9.1943 – Kapitulacija fašistične Italije po kateri se
primorski fantje in možje iz razpuščene italijanske vojske množično vključujejo
v partizanske enote. Primorsko zasedejo nemške enote, ki kljub velikim
ofenzivam in rednim čistkam skupaj z italijanskimi in slovenskim kolaborantskimi enotami pa splošnega ljudskega odpora ne
morejo zaustaviti.
16. september 1943
–. Plenum OF sprejme sklep o
priključitvi Primorske.
20. oktobra 1943 je v Gravini, na jugu Italije, ustanovljena 1. prekomorska
brigada, kateri sledijo še štiri, ki z okrog 30 tisoč borci, predvsem Primorci
in Dalmatinci, bistveno prispevajo k osvoboditvi cele Jugoslavije.
29. novembra 1943
– Na drugem zasedanju Avnoja sprejmejo sklep o priključitvi Primorske k
matični Jugoslaviji.
1944 –Trstu, v
stari rižarni pri Sv. Soboti, začne delovati množično uničevalno taborišče s
krematorijem.
1. maja 1945 so že osvobojena vsa istrska mesta, Trst in
Gorica. Prekomorskim enotam 7. armade, enotam devetega Korpusa in enotam
partizanskih mestnih komand uspe osvoboditvi svoja mesta pred prihodom Zahodnih
zavezniških enot. Pod pritiskom ZDA in VB je morala osvobodilna partizanska
vojska zapustiti tako Trst kot Gorico. S tem se je začela nova diplomatska
vojna za Trst in nova hladna vojna.
1947 - Pariška mirovna pogodba in ustanovitev Svobodnega
tržaškega ozemlja
1954 – Londonski memorandum s katerem se uveljavi sedanja
meja med Slovenijo in Italijo
M.Ivančič.
Naš spomin na nekdanje dogodke obujemo koledarsko. Pred
10. februarjem, italijanskim Dnevom spomina na fojbe in eksodus moramo poznati
vsaj to, kar so Italijani pred tem hudega storili nam. Najmanj to, da so s
svojim terorjem izgnali iz svojih domov na sto tisoče Slovencev in Hrvatov, da
jih je pobegnilo v takratno kraljevino Jugoslavijo vsaj 105.000. Pa niso bežali
zaradi optiranja, torej osebnega opredeljevanja za
neko državo, ampak zaradi terorja.
Primorski Slovenci imamo lahko take spominske dneve vsak
teden:
10. februar 1921 – Italijani uničijo tiskarno slovenskega
komunističnega časnika »Delo« v Trstu.
11. februar 1920 – Italijani izženejo škofa Antona
Mahniča v Jugoslavijo.
16. februar 1937 – Umre skladatelj in cerkveni zborovodja
Lojze Bratuž, ki so ga fašisti prisilili piti bencin in motorno olje, ker je v
božičnem času dirigiral slovenskemu pevskemu zboru.
21. februar 1931 – Zaradi fašističnega mučenja umre še ne
petnajstletni Miroslav Brezavšček, eden od Črnih bratov.
23. februar 1933 – Fašistično posebno sodišče je na
montiranem procesu v Rimu na skupaj 320 let zapora obsodilo 13 Slovencev na
podlagi lažnih obtožb, da so sodelovali pri umoru finančnega stražnika Cesara Rastrellija dne 30.
novembra 1930 v Kalu pri Kanalu. Krivi pa so bili zgolj tega, da so bili
Slovenci. Na 30 let ječe so bili obsojeni: Močnik Štefan, Jug Ivan, Lipičar Donat, Lipičar Leopold, Lipičar
Valentin, Močnik Avguštin in Pregelj Rudolf. Na 20 let ječe so bili obsojeni
Brezavšček Andrej, Lango Leopold, Lipičar
Anton, Močnik Marko, Šavli Jože in Šuligoj Leopold. Umor Rastrellija
pa je verjetno zagrešil njegov kolega finančni stražnik.
19. marec 1921 – Fašisti streljajo pri Strunjanu z vlaka
na skupino otrok pri igri. Pri tem ubijejo dva (Renato Brajko
in Domenico Bartole) ter ranijo pet otrok, od katerih
sta dva ostala trajna invalida.
21. marec 1922 – Fašisti zažgejo prostore prosvetnega
društva »Svoboda« v Renčah pri Gorici.
3. april 1919 – Le teden dni po ustanovitvi prvega
oddelka v Milanu je ustanovljen oddelek fašistične stranke v Trstu in s tem se
začne obmejni fašizem, katerega glavne žrtve so bili Slovenci in Hrvati.
7. april 1927 – Izšel je zakon o prisilnem
poitalijančevanju slovenskih priimkov. To je v praksi potekalo že od leta 1918.
Z letom 1928 je bilo prepovedano v matične knjige vpisovati slovenska imena in
priimke. Ta prepoved je veljala do leta 1967, še danes pa ne podpirajo v celoti
uporabe šumnikov.
24. april 1924 – Izdan je odlok o italijanizaciji
krajevnih imen. V praksi so jih začeli poitalijančevati že leta 1919.
15. maj 1921 – Na ta dan so bile parlamentarna volitve v
Italiji in fašisti so z ustrahovanjem skušale Slovencem preprečiti glasovanje.
Tega dne so požgali več slovenskih kulturnih ustanov, ubili 12 Slovencev in
mnoge ranili. Tega dne so koprski fašisti v Marezigah ubili Jožeta Sabadina, v
Čežarjih pa Josipa Boniona. V Ospu so postavili proti
fašistom barikade, na katerih je padel komunist Andrej Žerjul, nato so v vasi
ustrelili v nogo še organizatorja duhovnika Franca Malalana, Ker so se uprli,
so sledile krvave represalije, požgali so del vasi Mačkolje
v Ospu pa tako pretepli Andreja Vodopivca, da je kasneje umrl v bolnici. Šest
mesecev kasneje so ujeli in ubili tudi organizatorja marežganskega
upora Ivana Babiča – Jagra, imenovanega Amerikanec.
16. maj 1921 – Italijani zaprejo slovenski Narodni dom na
Proseku.
12. junij 1927 – Tajniki fašistične stranke za Trst,
Gorico, Pulj, Videm, Reko in Zadar sklenejo, da se prepovejo vsa slovanska
prosvetna, telovadna in mladinska
društva ter prepovejo vsi slovenski časopisi in
revije, vključno z verskim
tiskom, da se zaprejo vsi slovenski denarni zavodi in gospodarske ustanove, ter
da se z delovnih mest odstranijo vsi slovanski učitelji in duhovniki v Julijski
krajini. Ta sklep je potrdil Mussolini in s tem so bile odpravljene vse
narodnostne pravice Slovencev v Italiji.
22. junij 1923 – Fašisti aretirajo sedem pastirjev pri
Kobaridu in jih kasneje obsodijo na dolge zaporne kazni. Isti dan razstrelijo
spomenik skladatelju Hrabroslavu Volariču in požgejo
več hiš ter slovensko gostilno in župnišče v Drežnici.
23. junij 1923 – Fašisti uničijo prostore prosvetnega
društva »Svoboda« v Starem selu pri Kobaridu ter napadejo župljane pri maši.
Župnika Jarca za noge vlačijo po cerkvi, vsled česar
umre.
13. julij 1920 – Požig Narodnega doma v Trstu in veliko
uničevanje vsega slovenskega v Trstu. V napadu je umrl dr. Hugon
Roblek.
4. avgust 1919 – Tržaški incident, ki se je začel že dan
prej z napadom na otroke in nato nadaljeval z napadom na delavski dom in druge
objekte tiskarno Lavoratore in Edinosti. Poročila
Edinosti so bila cenzurirana, britanski kontraadmiral sir Edwyn
Sinclair Alexander-Sinclair pa je poročal, da naj bi v spopadih italijanski
vojaki streljali na množico ljudi, pretežno Slovencev, ter ubili devet ter
ranili 15-20 ljudi. Incident je zavit v plašč skrivnosti. Tega dne so Italijani
v Trstu zažgali tudi slovenski Delavski dom s knjižnico.
20. avgust 1922 – Fašistične škvadre
pustošijo po Pivškem. Pretepale so ljudi, jih silile piti ricinusovo olje,
razbijale so lokale in okna na hišah. Te akcije so v tem in naslednjem letu še
štirikrat ponovile.
6. september 1930 – Italijani v Bazovici ustrelijo štiri
bazoviške junake in tigrovce (Bidovec, Miloš, Valenčič in Marušič). To so
Bazoviške žrtve prvega tržaškega procesa.
8. september 1921 – Italijani so razdejali telovadnico
slovenskega telovadnega društva na Rojanu.
17. september 1928 – V Trstu je prepovedan slovenski
politično časopis Edinost, ki je izhajal od leta 1876.
19. september 1928 – V Trstu oblast prepove Politično
društvo Edinost.
20. september 1927 – V Trstu se zaradi nevzdržnih razmer
za delo samorazpusti slovenska Glasbena matica.
21. september 1920 – Benito Mussolini ima govor v Pulju,
kjer grozi »Slovanom« in napove, da bo z lahkoto žrtvoval 500.000 barbarskih
Slovanov za 50.000 Italijanov.
30. september 1918 – V Trstu med napadom italijanskih
nacionalistov na Narodni dom je bil ubit Slovenec Anton Irgolič
1. oktober 1923 – Sprejeta je Gentilijeva
šolska reforma (zakon no. 2185, Gazzetta ufficiale no. 250), ki je bila podlaga za ukinitev
slovenskega šolstva na Primorskem.
19. oktober 1923 – Italijanski prefekt Pisenti iz Vidma odredi, da morajo slovenska glasila odslej
izhajati dvojezično. To je uvertura v njihovo popolno prepoved leta 1927.
24. oktober 1923 – Objavljen je zakon no. 2185 (Gazzetta ufficiale no. 250) ali
t.i. Gentilejeva šolska reforma, s katero je Italija
ukinila praktično ukinila slovensko šolstvo na Primorskem.
2. november 1921 – Italijani so zažgali slovenski narodni
dom pri Sv. Ivanu v Trstu, knjige iz domske čitalnice pa so zažgali pred
Verdijevim spomenikom.
2. november 1926 – Italijani uničijo slovenski Kulturni
dom v Gorici v Ulici sv. Ivana. Prav tako opustošijo Katoliško tiskarno in
uredništvo Goriške straže v Gorici ter trgovski dom v Gorici, kjer so bili
sedeži slovenskih društev.
3. november 1918 – Italijani zasedejo Trst, kasneje pa
celotno Primorsko. V naslednjih letih bo to področje zapustilo 100.000 ljudi,
pretežno Slovencev in Hrvatov.
12. november 1921 – Italijani uničijo Narodni dom Adrija v Barkovljah.
17. november 1919 – Papež Benedikt XV pod pritiskom
italijanske države razreši tržaškega škofa Andrej Karlina, ki se je zelo
zavzemal za pravice Slovencev.
20. november 1921 – Italijani uničijo dvorano slovenskega
prosvetnega društva v Rojanu v Trstu.
22. november 1931 – Zaradi fašističnega mučenja med
zaslišanjem na goriški kvesturi umre duhovnik Bohumil
Nemec, na Češkem rojeni župnik v Komnu, ki je vztrajno širil slovenski jezik v
cerkvi.
24. november 1918 – Predsednik italijanske vlade V. E.
Orlando ukaže vrhovnemu poveljstvu okupacijskih sil represivne ukrepe proti
»Jugoslovanom« in »duhovnikom in socialistom«.
26. november 1921 – Italijani opustošijo slovenski
kulturni dom v Gradišču ob Soči.
27. november 1921 – Italijani zažgejo poslopje družine Mašera
v Kobaridu, ker so v njihovi hiši krajani obeležili spomin na smrt pesnika
Simona Gregorčiča. Zavarovalnica jim ni hotela izplačati zavarovalnine.
19. november 1918 – Italijanska nacionalistična in
iredentistična sodrga vdre v škofovsko palačo tržaškega škofa Andreja Karlina,
ki je bil Slovenec, in jo opustoši ter ogrozi samo škofovo življenje.
24. december 1925 – Sprejet zakon no. 2300, na podlagi
katerega je bilo mogoče deportirati ali odpustiti vse sumljive državnega
uradnike, kar se je na veliko uporabljalo proti vsem Slovencem v državni
službi.
Med drugo svetovno vojno se je nato zgodilo še toliko
italijanskih zločinov, da jih vseh tu zaradi omejitve prostora ni mogoče
našteti. Omenimo le:
12. april, 1941 - Zahrbtni in zločinski napad na
Jugoslavijo brez vojne napovedi.
23. februarja 1942 - ustanovljeno koncentracijsko
taborišče Gonars.
junija 1942 – ustanovitev koncentracijskega taborišča na
Rabu, nato še: Monigo, Chiesanuova,
Renicci, Visco, Lipari …
6. avgust 1942 - Ustanovitev MVAC (prostovoljne
protikomunistične milice) ali BELE GARDE.
Italijani so skupaj z Nemci med vojno od 1941 – 1945 samo
v Julijski krajini pobili 42.800 ljudi, pohabili 7.000, zaprli, internirali
ali deportirali 95.460 oseb, popolnoma uničili 19.357 stavb, delno pa 16.837. Še
bolj zgovoren je podatek, ki ga priznavajo celo v uredništvu spletnega glasila
KPI, da so italijanski vojaki pobili v zasedenih območjih Jugoslavije od
Triglava do Boke Kotorske kar 200.000 ljudi. To pa seveda še ni vse, dodati je
treba še poboje in zločine vseh njihovih kolaborantskih
enot, zlasti bele garde, ustašev, četnikov in balistov.
Temu je treba dodati še zločine v Ljubljanski pokrjini
med leti 1941 – 43. V času »poletne ofenzive« so ubili približno 2000
civilistovi, v vseh vojaških operacijah represalijah je bilo med leti 1941 in
1943 ubitih približno 5000 civilistov. Množično ubijanje so spremljali
požiganje in ropanje hiš (3000 hiš ter 800 vasi in naselij) ter zapiranje
prebivalstva v koncentracijska taborišča kot so Rab, Gonnars,
Visco in druga. Z domov je bilo pregnanih več kot
30000 moških, žensk in otrok, umrlo jih je okoli 7000. Vsi italijanski vojni
zločini so vse bolj dobivali obliko »etničnega čiščenja« Slovencev, ki se je
napovedovalo že v Okrožnici 3C generala Maria Roatte
iz 1. marca 1942 in govoru Benita Mussolinija v Gorici 31. julija 1942, ko je
napovedoval izselitev Slovencev iz »Ljubljanske pokrajine«. Največja
italijanska vojna zločinca sta bila general Mario Roatta,
poveljnik 2. italijanske armade in general Mario Robotti,
poveljnik 11. korpusa. Armade. Na seznamu vojnih zločincev, ki ga je Združenim
narodom posredovala Jugoslavija pa so bili še mnogi drugi italijanski vojni
zločinci. Nihče ni bil nikoli izročen Jugoslaviji oziroma Sloveniji in ni
stopil pred sodišče.
Italijanski alpinci strašijo
ljudi iz Baške grape z odsekano glavo partizana Jerneja Arka – Črta. Ob vsem
zgražanju nad zločini ustašev, so sami počenjli
enake, ali točneje ustaši so se marsikaj prav od njih naučili, iz njihove
dvatisočletne culture.
Italijanski fašističnou zločini
po lažnemu padcu fašizma:
·
S padcem Mussolinijeve vlade ni bilo konec fašizma, ta se
je takrat ob podpori Nemcev šele prav razplamtel. Fašistične enote salojske republike so sodelovale v najboj
hudih zverinskih operacijah, kot na primer v Gabrovici in Lipi.
·
1944 – 45 Je v Trstu deloval Posebni inšpektort
italijanske socialne republike Salo, ki je množično preganjal uporne Slovence,
skozi njegove mučilnice in zapore je šlo okrog 5.000 ljudi. Preberite si
e-knjigo Tržaška
zver Gaetano Collotti.
·
10 3. 1946 so čerini
(italijanska policija pod vodstvom Angležev) streljali na demonstrante v
Škednju in dva ubili.
·
13. Septembra 1974 so fašisti streljali na otroke na
zabavi v slovenskem krožku in pri tem ubuli 11 letno Emilio Vrabec in ranili Vando Jerman.
·
Avgust 1949 – Italijanski nacionalisti so umorili Andrea Iussa (Andreja Juša), sekretarja
Demokratične fronte Slovencev za občino Špeter (Beneška Slovenija). Po
nekaterih podatkih se je umor zgodil že 31. julija istega leta. Da je šlo za
organizirano nasilje kaže tudi dejstvo, da je bilo v noči med 23. in 24. marcem
1950 požgan tudi sedež Demokratične fronte Slovencev v Čedadu. Za umor in
nasilje so bili odgovorni italijanski nacionalisti (trikoloristi),
ki so kasneje večinoma vstopili v tajno teroristično organizacijo Gladio.
M.I.
![]() |
Plakat za spominsko srečanje na fojbe in eksodus,
katerega glavni gost je bil Nino Benvenuti, o katerem
sta koprski radio in televizija posnela dokumentarni film iz serije Sinovi dveh
narodov, zraven pa originalna fotografija italijanskih vojakov, ki streljajo
slovenske talce.
Ta fotografija, ki je last ljubljanskega muzeja novejše
zgodovine, in prikazuje kako italijanski vojaki streljajo slovenske talce iz
Loške Doline, vasi Dane, je bila uporabljena na plakatu in naj bi prikazovala
partizane, ki streljajo Italijane v Istri. Letos (2012) 2012 so to fotografijo
uporabili za plakat tudi v občini Fano:
Vrhunec predrznosti pa je uporaba te fotografije kot
ozadje oddaje Porta a porta prvega programa državne
televizije RAI, ki je bila posvečena istemu prazniku. Ko je sodelujoča
zgodovinarka iz Furlanije Alessandra Kersevan hotela opozoriti na to, jo je voditelj Bruno Vespa
večkrat grobo prekinil. Glej:
Več o tem plakatu, streljanju talcev v vasi Dane pri
Loškem potoku na strani, http://www.delo.si/mnenja/komentarji/spomenka-hribar
Več fotografij iz te serije pa lahko vidite na strani :
http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/galleria-slo-3.php
Več na to temo pa lahko preberete na posebni internetni
strani: www.diecifebbraio.info
Kdo je koga metal v Bazoviško fojbo, lahko prebereš tudi
v knjigi Peruti
tržaškega aborigina.
»Minister Gregor pa nič.«
Kaj bi pa rekli v Izraelu, če bi Nemci na tak način
zlorabljali fotografije holokavsta?
Več si preberite na https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi
Predstavniki združenj borcev za vrednote NOB so v ponedeljek
2. 4.2012 izročili italijanskemu veleposlaništvu v Ljubljani protestno pismo
zaradi zlorab fotografije slovenskih talcev iz Loške doline, v katerem ga
vljudno in izčrpno opozarjajo na grobo izkrivljanje zgodovine. Preberi pismo:
V Slovenščini: Pismo
predsedniku Republike Italije - SLO.pdf
v Italijanščini: Foibe e esodo
- la verita - Lettera al Presidende della
Repubblica Italia.pdf
Odgovor na njegov govor in potvarjanje zgodovine ob praznovanj
u dneva spomija let 2019 v Bazovici.
Protest zaradi oddaje MERIDIANI na televiziji Koper – Capodistria, predvajane 30. aprila in 21. maja t. l., ki je
spominjala na oddajo RAI PORTA A PORTA z dne 13.2.2012. Zaradi resnice in
pravice ne moremo in ne smemo molče mimo tega.
Več na: Odprto
pismo
Tržaški zgodovinar Sandi Volk je odkril veliko novih
primerov potvarjanja zgodovine v Italiji, pri katerih uporabljajo fotografije
lastnih zločinov nad Slovenci. V večini primerov so to občine, ki so na svojih
straneh počastile spomin na ta praznik in pripravile vabila, plakate in članke
s katerimi so vabile ljudi na srečanja ipd. Na razne naslove je poslal enajst
elektronskih pisem.
Nov plakat, s katerim se Italijani spominjajo na fojbe in
eksodus v občini Cervia.
Po pozivu Sandija Volka so iz občine Cervia
sporočili, da umikajo sliko iz svojih arhivov. Na strani občine Seregno se je po prejemu pisma pojavila nova fotografija.
Prav vljudno opravičilo pa je poslala samo Federica Nunziata, novinarka internetnega časopisa net1news.org,
kjer so že umaknili omenjeno fotografijo. (Glej spodaj – opravičilo je
objavljeno po Sandijevemu pismu.)
Pisma, ki jih je poslal Sandi Volk na občinske uprave in
internetne strani, ki skrunijo spomin na streljanje talcev v Danah, in
odgovori, so zbrani v posebni prilogi. Klikni
to! GIORNO DEL RICORDO)
Žal pa nismo zasledili nobenega javnega opravičila .
Torej: »Na zahodu nič novega.«
Eno od protestnih pisem tržaškega zgodovinarja Sandija
Volka organizaciji ANPI iz Cervie in nekaterim drugim
naslovom, tudi v Sloveniji. (slovenski prevod, ostalo glej: GIORNO
DEL RICORDO)
Spoštovani
Sem Alessandro (Sandi) Volk,
zgodovinar iz Trsta pišem vam v zvezi s proslavami, ki jih prireja občina Cervia v sodelovanju z krajevnim ANPIVZPI, Društom "Menocchio" ter
slikarke Micaele Zannoni ob
priliki Dneva spomina na fojbe in eksodus. Kot je zaslediti na spletni strani
Društva "Menocchio" bodo pobude propagandrirane preko plakata, ki ga pripenjam z imenom
Ricordo013_cart.jpg. Kot
izhaja iz zapisanega na spletni strani slikarke Zannoni
je plakat pripravila omenjena slikarka Očitno se je navdihnila pri fotografiji,
ki jo zasledimo na spletni strani g. Zannoni in jo
prilagam kot foibe3-2.jpg. Škoda le, da se
fotografija nikakor ne nanaša na t.i. "infojbirance",
ampak na streljanje s strani italijanske vojske nekaterih prebivalcev (mislim,
da se da dobiti tudi njihova imena in priimke) vasi Dane, v Loški dolini, v
Sloveniji, 31.7.1942. Rad bi poudaril, da so bi ti ljudje streljani kot talci.
Prilagam vam fotografijo s pravilnim podnapisom (IMG_6888.JPG).
Že nekaj italijanske javne ustanove uporabljajo za propagandiranje
Dneva spomina to fotografijo (a tudi druge slike, ki upodabljajo grozote
italijanske okupacje Jugoslavije) in na ta način hudo
žalijo žrtve barbarske fašistične okupacije, ko jih predstavljajo kot žrtve
nekega etničnega sovraštva proti Italijanom kot takim. Če me ne preseneča, da
tovrstne operacije izvajajo predstavniki ezulskih organizaciji in več ali manj
skrajne desnice, ker sem se žal v več letih, ko se profesionalno ukvarjam s to
temo, privadil videti dobesedno vsega, me pa čudi, da daje svojo podporo
podobnim operacijam organizacija kot je ANPI, kot tudi da to počne društvo, ki
nosi ime človeka. ki so ga umorili ker je prakticiral svobodo razmišljanja in
svojo osebno pot do resnice. Kaj hočemo, časi so taki, kot so in je volja po
prilagoditvi splošnemu toku očitno velika. Očitno tudi nimajo vsi poguma, ki ga
je imel Menocchio! Kot lahko opazite iz naslovnikov,
bo to sporočilo poslano v vednost tudi slovenski ambasadi v Italiji in
Generalnemu konzulatu Republike Slovenije v Trstu.
Lep pozdrav
Alessandro (Sandi) Volk
M.I.
14.02.2013
V Trstu je med drugo svetovno vojno deloval Posebni
inšpektorat italijanske policije za Julijsko krajino, ki ga je vodil Maresciallo ali generalni inšpektor Giuseppe Gueli. Collotti je bil njegov
pomočnik, Vice Maresciallo, ki je neposredno vodil
politično sekcijo policijskih inšpektorjev ali tako imenovano Bando Collotti, ki pa ni bila nobena slučajna skupina fašistov,
ampak uradna policijska skupina, ki je dobivala plačo od davkov italijanskih
državljanov. Skozi Collottijeve roke, mučilnice in
zapora na ulici Bellosguardo in Cologna
je šlo okrog 5000 Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih antifašistov.
Gaetana Collottija, so ob begu pred jugoslovansko partizansko
vojsko ujeli in skupaj z njegovo ljubico ubili italijanski partizani, leta 1954
pa je dobil visoko državno odlikovanje Republike Italije.
Leta 1954 mu je predsednik države podelil visoko državno
odlikovanje za zasluge v boju proti slovenskim »banditom«, v njegovem rojstnem
kraju pa so mu postavili spominsko obeležje.
Collottijeve priprave za
mučenje:
Električni stol.
Zaboj s pipo in cevjo z vodo, s katero so žrtvi napolnili
želodec…
Dokument o podelitvi državnega odlikovanja vodji
političnega sektorja posebnega policijskega inšpektorata v Trstu Gaetanu Collottiju.
Več v izsekih iz knjige Miloša Ivančiča http://issuu.com/milos-ivancic/docs/gaetano_collotti
ali v knjigi Peruti tržaškega aborigina: http://www.zb-koper.si/publikacije/
Napolitano odlikoval vojnega zločinca
Predsednik Republike Italije Giorgio
Napolitano je leta 2009 ob praznovanju praznika
eksodusa in fojb posthumno odlikoval tudi vojnega zločinca Giacoma
Bergoninija, ki je sokriv za požig vasi Ustje in
brutalni poboj osmih domačinov leta 1942.
To pa je izsek iz ukaza o odlikovanju temu vojnemu
zločincu, ki so ga ob koncu vojne ujeli, mu sodili in ga obsodili na smrt.
V
soboto 11. avgusta 2012, pred praznikom Marijinega vnebovzetja, so v Italiji, v
rojstni vasi fašističnega zločinca Rudolfa Graziania,
slovesno odkrili spomenik in odprli mavzolej ter spominski park temu
zloglasnemu fašističnemu poveljniku in Mussolinijevemu obrambnemu ministru, ki
je bil obsojen zaradi vojnih zločinov. Slovesnosti se je udeležil tudi
predstavnik Vatikana.
Feldmaršal Graziani se je v
zgodovino zapisal kot eden okrutnejših poveljnikov fašističnega diktatorja
Benita Mussolinija, ki je med italijansko kolonizacijo Afrike izvajal pokole v
Libiji in Etiopiji, pri čemer je uporabil tudi kemično orožje.
Več na: http://www.rtvslo.si/svet/v-italiji-z-javnim-denarjem-postavili-spomenik-fasisticnemu-klavcu/289498
24. januarja 2018, le nekaj dni pred dnevom spomina na
holokavst, so uradne oblasti v Trstu poimenovali koronejski
zapor po Ernestu Mariju. Ta je bil poveljnik zaporniških paznikov v času nemške
okupacije, in je bil za svoje zločine kmalu po končani drugi svetovni na hitrem
vojnem sodišču obsojen na smrt, usmrčen in vržen v brezno Jamlin
dol med Bazovico in Gropado in ga tako imajo za žrtev povojnih pobojev, ki naj
bi jih zagrešile jugoslovanske oblasti. Kot je znano je bil Koroneo
eden od najbolj groznih italijanskih fašisičnih
zaporov, mučilnica slovenske in italijanske antifašiste in zbirni center za
krematorij v Rižarni in druga uničevalna taborišča. Skozi njegove celice je šlo
na tisoče slovenskih domoljubov in antifašistov vseh narodnosti, od katerih se
1300 ni vrnilo.
Primorski dnevnik (spletni)27. januarja 2013
»Benito Mussolini je naredil mnogo dobrega, škoda le, da
si je izmislil rasno zakonodajo, ki je tako prizadela Jude,« je v Milanu ob
dnevu spomina na holokavst danes izjavil bivši predsednik italijanske vlade
Silvio Berlusconi in spet premierski kandidat na bližnjih volitvah. Neverjetne
besede, neverjetno je tudi Berlusconijevo stališče, da Italija v drugi svetovni
vojni nima enakih odgovornosti kot Nemčija. To ni prvič, da bivši ministrski
predsednik vehementno hvali Mussolinija in fašizem, ki je po njegovem pošiljal
antifašiste ne v deportacijo na samotne italijanske otoke, temveč kar na dopust
oziroma oddih. Preganjenim antifašistom se dejansko ni dogajalo nič slabega.
Berlusconi je vse to izjavil prav na dan, ko je nemška kanclerka Angela Merkel
povedala, da bosta Nemčija in nemški narod večno nosila krivdo za holokavst ter
za drugo svetovno vojno. Mnogi zahtevajo naj se Berlusconi javno opraviči za
hvalospev Mussoliniju.
Po italijanskemu propagandnemu filmu 'Red Land' - 'Rosso Istria' s katerim utrjujejo svoj lažni konstrukt o fojbah
in eksodusu so začeli tej fašistki po italijanskim mestih celo posvečati ulice.
Postala je prava narodna herojinja in to na lažeh, a prave resnice se ne bo
nikoli skrilo!
Profašistični provokatorski in
lažnivi film 'Red Land' - 'Rosso
Istria' je popolni in lažnivi revizionistični
zgodovinski konstrukt, ki poskuša prikriti zločine Italijanov nad drugimi
narodi. Italija je nastala šele leta 1866. Istra ni bila nikoli Italijanska, le
okupirana je bila od imperialistične Italije in od imperialističnih Italijanov.
Toda šele po 1. svetovni vojni.
Pokažite raje, kako so italijanski nacionalisti, iredentisti
in kasneje fašisti ter italijanski vojaki po zaslugi italijanskega kralja in
potem še po zaslugi vodje italijanskih fašistov izvajali genocide, etnocide in
zločine na tujih teritorijih nad Slovenci, Hrvati, Bosanci, Črnogorci, Albanci,
Grki, Etiopijci in tako naprej! Italijani so imeli več kot 200 zločinskih
koncentracijskih taborišč, kjer so stradali, mučili in ubijali ljudi! Italijani
so bili okupatorji in niso imeli tam kaj iskati, morali bi ostati v Italiji!
V tako imenovanih fojbah je zelo malo ljudi. Večinoma gre
za ostanke umrlih v 1. svetovni vojni, ki so jih tako najlažje pokopali. Potem
gre za določene ljudi, ki so jih zločinsko pobili ali fašisti med svojimi
represalijami nad civilisti ali pa kasneje nemški nacisti ko so okupirali Istro
jeseni leta 1943 po kapitulaciji fašistične Italije. In gre za okupatorske in
agresorske fašiste in naciste, ki so umrli v bojih ob koncu 2. svetovne vojne.
V vročih mesecih jih je bilo treba nekam na hitro pokopati, da ne bi okužili
vode in drugih ljudi, zato so jih pokopali v fojbe. V fojbah ni veliko ljudi in
v fojbah ni nedolžnih ljudi (z izjemo žrtev, ki so jih umorili fašisti ali
nacisti!)!
In kdo je sploh bila ta Norma Cosetto?
Ki jo v revizionističnem profašističnem filmu 'Red Land' - 'Rosso Istria' lažnivo prikazujejo kot žrtev komunizma in
partizanov (kar ni bila) ter to hkrati zločinsko pro-
in neo- fašistično posplošujejo z namenom prikriti, zminimizirati, opravičiti in/ali upravičiti monarhistične,
imperialistične, agresorsko okupatorske, rasistične, radikalno nacionalistične,
klerofašistične in fašistične italijanske zločine nad
drugimi narodi, ki so jih pod vodstvom italijanskega kralja ter vodje
italijanskih fašistov počeli zločinsko tako v Italiji kot v drugih državah nad
drugimi narodi (Jugoslavija - Slovenija, Hrvaška, Bosna, Črna gora, del Srbije,
del Makedonije ter Albanija, Grčija, Libija, Etiopija itd.)!
Rojena 17.5.1920. Živela je v Labincih
- Kaštelirju pri Vižinadi, v Istri ki danes spada pod
Republiko Hrvaško. Iz družine zemljeposestnikov in
izredno hudih, zadrtih ter izpostavljenih italijanskih nacionalistov, rasistov,
iredentistov in predvsem fašistov. Bili so zelo vzvišeni in nasilni do neitalijanov in tistih, ki se niso strinjali s fašizmom.
Njen oče je bil načelnik Vižinade in časnik fašistične
militantne organizacije. Tudi sama je bila zadrta članica fašistične
organizacije že od malega in razvila se je v zadrto osorno fašistko. Kar je
bila potem tudi na vseučilišču (fakulteti). Poleti 1943 je pripravljala
diplomsko delo na temo Rdeče Istre (istrske rdeče zemlje, ki je rdeča zaradi
boksita). Od tukaj potem tudi ideja za naziv filma.
Člani njene družine na čelu z očetom in njo samo so bili
vpleteni v nešteto hudih primerov fašističnega nasilja nad ljudmi v Istri in v
fašistična mafijska izsiljevanja ljudmi, v zlorabe ljudi in druge zločine.
Po kapitulaciji fašistične Italije 8.9.1943 je nekaj časa
v Istri vladalo brezvladje, dokler se ni v osvobojeni Istri vzpostavila oblast
narodnoosvobodilnih partizanskih odborov, kar pa je žal trajlo
le dokler niso Istre okupirali vojaško in tehnično premočni ter preštevilčni nacisti Tretjega rajha, kar je posebna
tragična zgodba.
Dejstvo je, da so 26.9.1943 Normo Cossetto
odpeljali na zaslišanje v partizansko poveljstvo v Višnjanu, potem pa so jo
izpustili. A naslednji dan so jo aretirali skupaj z več fašisti in fašističnimi
sodelavci tamkajšnje okolice in jo zaprli v Poreču, čez nekaj dni pa so jo
prestavili v Tinjan. Kljub vsemu so jo kmalu izpustili.
Dejstvo je, da je Norma Cossetto
kmalu za tem doživela tragično smrt. Po vojni l. 1946 je nek njen znanec in
praktično njen sokrajan, ki je bil do kapitulacije Italije tudi član iste
fašistične organizacije in je z Normo sodeloval, priznal, da jo je posilil, jo
umoril ter skril njeno truplo v kraško luknjo (t.i. fojbo) pri kraju Šurani blizu Tinjana. Bil je namreč zagledan v Normo, ona
pa ga je zavračala. Bile so še druge medsebojne zamere. Zločinec pa je morilsko
izkoristil svojo priložnost. Fašist je umoril fašistko, navajajo, da v noči med
4. in 5.10.1943.
Potem pa so vse skupaj fašistično zlonamerno in lažnivo
podtaknili partizanom!
Vse ostalo temelji zgolj na izjavah in bolj kot ne
lažnivem pričevanju Normine sestre Lucie, prav tako fašistke. Lažnivo so obdolžili partizane,
da so oropali njihovo hišo 25.9.1943, s čimer partizani niso imeli nič. Po
nemški nacistični okupaciji Istre, je Normina
fašistična sestra takoj lažnivo prijavila Nemcem več nedolžnih ljudi
(protifašistov), da so oni posilili, mučili in ubili njeno sestro Normo.
10.12.1943 so mrtvo telo Norme potegnili iz jame. Nemci, ki so imeli ukaz
izvajati nasilne represalije nad prebivalci Istre, in ki jim je bilo vseeno kdo
je česa res kriv in kdo ni, so ujeli lažnivo obdolžene ljudi, civiliste, kar
njih 16. Prisilili so jih, da so nič prebedeli ob trohnečem telesu mrtve Norme,
ki so jo potem pokopali na pokopališču v Labincih.
Nedolžne civiliste pa so okupatorski nacisti vse zločinsko postrelili.
Italijanski nacionalisti, preživeli fašisti, postfašisti in neofašisti so seveda iskali opravičila za
svoj fašizem in za svoje zločine. Vse to so hoteli minimizirati, ljudem obrniti
pozornost drugam, hoteli so se prikazati za protifašiste in tako naprej. Zgodbo
pa so revizionistično spremenili v pravljično tragedijo polno blodenj,
psihopatskih izmišljotin, laži in bolestnih pretiravanj, za katerih pa ni
dokazov, celo nasprotno, so dokazi, da se ni moglo zgoditi in, da se tudi ni
zgodilo tako kot oni trdijo.
Italijanski postfašistični a še
vedno zelo profašistični in nacionalistični politiki
so Normo Cosseto naredili za žrtev in za simbol
tragedije ezulov, za simbol komunističnih žrtev, čeprav je resnica bila in je
drugačna.
In če bi res partizani bili krivi ali komunisti, potem Normina sestra ne bi obtožila 16 nedolžnih civilistov ampak
resnične krivce. Te ljudi so Nemci pobrali po njihovih hišah. Ali bi partizani
čakali doma, da jih lahko pridejo nacisti iskati na dom?! Ne! Kdo je resnični
krivec, se pa ve. Prav tako, zakaj Italijani ravnajo tako!
Leta 2005 je Normo italijanski predsednik Ciampi posmrtno odlikoval z Zlato medaljo za civilne
zasluge (Medaglia d'oro al merito civile).
Z njenim imenom je bila leta 1944 u Trstu poimenovana ženska paravojaška
fašistična enota fašistične Mussolinijeve Italijanske socialne republike (RSI, Repubblica Sociale Italiana),
marionetne države nacistične Nemčije, ki je nastala po kapitulaciji fašistične
Italije in po zaslugi Hitlerja, ki je naredil taktično uslugo zavezniku
Mussoliniju. Vseučilišče v Padovi je Normi leta 1949 posmrtno dodelilo diplomo
'honoris causa'. V nekaj
italijanskih mestih so po njej poimenovali ulice, ustanove, trge. V Trstu so ji
leta 2009 postavili spomenik.
Leta 2009 so nameravali v Skupnosti Italijanov v Labinu
svoj dom poimenovati po njej, toda zaradi ostrega nasprotovanja Zveze
antifašističnih borcev Istre (Udruga antifašističkih boraca i
antifašista) do tega ni prišlo. Dejali so, da je Norma Cossetto
bila kot aktivna fašistka odgovorna za mnoge zločine nad Istrijani,
poznani so konkretni primeri, in, da zato ne zasluži nikakršnih časti in
spominov, poleg tega pa sta njen oče in stric bila fašistična vojna zločinca
(več o tem npr. v časopisu Glas Istre). Zaenkrat je
ta iniciativa zamrla.
Norma Cossetto je bila
radikalna in zlobna italijanska nacionalistka, rasistka in fašistka iz Istre,
ni bila nobena žrtev, bila je zločinka! Enako njena lažniva sestra!
Dandanašnja italijanska politika je čedalje bolj
nacionalistična, rasistična, profašistična, profašistično hujskaška, razdiralna in zopet čedalje bolj
imperialistična in to je zelo zelo slabo! Nas pa to
terja na stalno pozornost in samoobrambo pred neofašizmom in drugim zlom vseh
vrst!
In hej "Red Land",
partizani niso nosili brad, partizani niso bili tako oblečeni, partizani se
niso tako obnašali, partizani so dobri in pošteni ljudje, partizani so pravični
osvoboditelji in zmagovalci!
Smrt (neo)fašizmu, svoboda
narodu, narodom, ljudem (razen kriminalcem in zločincem)!
LIT.: C. Cernigoi, Il caso Norma Cossetto,
La Nuova Alabarda, br. 266, 6. 3. 2011., http://www .cnj
.it/documentazione/IRREDENTE/CasoNormaCossetto.pdf;
A. Di Lello; Medaglia d'oro a Norma Cossetto, Secolo d'Italia, 22. 12. 2005., http://www .lefoibe
.it/storie/cossettomedaglia.htm; M. Rimanić, Sabor neopravdano sponzorira bleiburške
derneke, Glas Istre, 18. 6. 2009.; G. Scotti, Krik iz
fojbe, Rijeka 2008.; J. Pirjevec et
al., Fojbe, Ljubljana 2012; Internet;
Predsednik italijanske republike vsako leto 10. februarja
ob dnevu spominjanja na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre podeljuje
spominske kolajne. Do ostre polemike je tokrat prišlo v Turinu, kjer se je med
dobitniki kolajne znašel tudi Filippo Polito, ki je
maja 1945 umrl v taborišču v Borovnici v Sloveniji, kjer so bili med drugim
zaprti tudi številni italijanski fašisti. Polito (služboval je na kvesturi v
Trstu) je bil med njimi in si po mnenju združenja partizanov VZPI-ANPI v skladu
z zakonom ne zasluži državnega odlikovanja, saj je po 8. septembru 1943
prestopil v kolaboracionistično Salojsko
republiko. Predsednica krajevne VZPI-ANPI Maria Grazia
Sestero je zahtevala preklic priznanja. Za napetost
na podelitveni prireditvi je poskrbel Politov
sorodnik, ki je prišel na slovesnost v črni srajci, kar so nekdanji partizani
tolmačili kot žalitev ne samo odporniškega gibanja, temveč tudi žrtev fojb. O
dogodku je obširno poročal turinski dnevnik La Stampa,
podelitve sta se udeležila tudi županja Chiara Appendino in predsednik Dežele Piemont Sergio
Chiamparino.
Max
Fabiani, ki se rodil v Kobdilju pri Štanjelu je danes zelo čaščen kot arhitekt,
ob tem pa skoraj vsi pozabljajo ali celo namerno skrivajo, da je bil fašist.
Fabiani ni Slovenec, saj so njegovi starši priseljeni Italijani, sam pa se je
najprej imel Avstrijca, nato po prvi svetovni vojni pa za Italijana. To je zelo
poudarjal, saj je bil tudi član fašistične stranke in celo vodja škvadristov ter podesta. To dokazuje tudi obrazec s podatki
o županu (podesta), ki ga je sam izpolnil.
Pismo odv. Škerka komenskemu
županu občine Komen, Marku Bandelliju
Spoštovani gospod Župan,
Bližajoča se 150-letnica rojstva Maximiliana
Fabianija je sprožila v Sloveniji vrsto pobud, ker bi ga nekateri ljubljanski
krogi hoteli vključiti med slovenske velikane naše polpretekle zgodovine,
čeprav se je njegova številčna družina smatrala za avstrijsko in oktobra 1918
se opredelila za italijansko ali avstrijsko narodnost, ne pa za slovensko.
Fabianijevo življenje moramo nujno ločiti v dve različni
in včasih protislovni si dobi. Prva gre od njegovega rojstva 29. aprila 1865 v
Kobdilju do junija 1918. Do takrat je žel izredne uspehe na področju
arhitekture in urbanistike in je zaslovel v Sloveniji in na Dunaju.
FABIANI NA PRIMORSKEM (1918-1962)
Druga doba sega od sredine leta 1918 do njegove smrti v
Gorici 18. avgusta 1962, ko se je za stalno preselil na Primorsko in tu
nepretrgoma bival. Znano je, da je žal preživel za časa 1. svetovne vojne težko
travmo, ki jo je strogo skrival, z negativnimi posledicami za njegovo
arhitektonsko danost in uravnovešenost njegove psihe.
Prav to obdobje moramo Primorci in seveda tudi Vaša
Uprava upoštevati in obravnavati. Slovenski zgodovinarji ali izvedenci niso
doslej pregledali neštevilnih bogatih fondov v Gorici, v Trstu, v Ljubljani, v
Rimu in drugje in zato prebiramo le pavšalne stvari, napisane pozitivno za
arhitekta in to pogosto na osnovi izjav oseb iz druge ali tretje roke, kar je
za utemeljitev zgodovine nepomembno in v danem primeru vsekakor demantirano v
uradnih dokumentih. Ko sem pred 18 meseci začel obravnavati Fabianijevo
življenje, sem nasedel takšnemu pogledu, toda kasneje, na osnovi enosmernih
obilnih listin, ki so na razpolago v raznih fondih, sem ugotovil, da vsi
enosmerno dokazujejo prav drugačen lik Fabianija, in sicer kot vnetega
Italijana in aktivnega dejavnika dokončnega poitalijančevanja Slovencev ter
pomembnega in zagrizenega fašista.
Ker se je tudi Vaša občinska uprava odločila, da se
vključi v razne pobude, si dovoljujem Vam nasloviti javno pismo z nujno
prošnjo, da ga primerno upoštevate.
Na kratko, nekoliko suhoparno, želim obrazložiti glavne
ugotovitve in njihov pomen, ki potrjujejo, da je bil Fabiani povsem negativen
dejavnik za Slovence.
Objektivno izhajajo sledeči osnovni stebri njegovega
potujčevanja Slovencev in globokega prepričanja v fašistično ideologijo, ki jih
je Fabiani povsem prostovoljno sprejel in izvajal in ki so ga spremljali na
Primorskem. Mnenja sem, da je naša dolžnost, da tudi to obravnavamo in primerno
ter pošteno ocenjujemo celovito sliko arhitekta.
FABIANI, ITALIJANSKI PATRIOT IN ZVEST KRALJEVINI ITALIJI
Fabiani se je ob prihodu italijanskih čet v Gorico, sredi
novembra leta 1918, takoj izjavil za pripadnika italijanske narodnosti in
vdanega Savojski kraljevini ter dokazoval globoko predanost italijanski
domovini (Patria), čeprav sta takratna zasedbena vojska in začasna nova civilna
oblast notorično izvajali nasilno nacionalistično protislovensko upravljanje in
politiko. Takoj je bil, že 30. oktobra 1918, imenovan za predstojnika Urada za
obnovo stavb Gorice in Gradišča ob Soči (Ufficio per la ricostruzione di Gorizia e Gradisca).
Toda predno je Urad začel z rednim delovanjem, je bil razpuščen 15.03.1919 in
Fabiani odpuščen 15.04.1919. V tem času mu je le uspelo, da bi izkazal svoja
patriotska čustva, postaviti velikega kamnitega leva sv. Marka nad glavna vrata
goriškega gradu, kjer ga do takrat ni nikoli bilo. Njegovo odkritje je
spremljala prva množična manifestacija italijanskih nacionalistov proti
goriškim Slovencem. Uspelo mu je tudi biti imenovan, 1.01.1919, za profesorja
zgodovine umetnosti na novoustanovljeni italijanski gimnaziji-liceju Vittorio Emanuele III, kjer je poučeval do svoje upokojitve
1.01.1925. Fabiani je takoj prekinil v Gorici vse stike s Slovenci in se
vključil izključno v italijansko nacionalistično družbo in to tudi po koncu 2.
svetovne vojne.
FABIANI ŠKVADRIST, UDELEŽENEC FAŠISTIČNE REVOLUCIJE
(RIVOLUZIONE FASCISTA)
POŽIG NARODNEGA DOMA V TRSTU
Pri tem moramo nujno poznati pomen in cilje fašistične
ideologije. Bila je nasprotnik demokracije, liberalizma in kapitalizma.
Zagovarjala je močno državo, ki se polasti vseh vzvodov oblasti, gospodarstva,
financ, kulture itd. ter jih korporativistično upravlja
pod vodstvom ene same stranke. Zagovarjala je tudi, da v okviru državnih meja
obstaja le visoko kulturni italijanski narod, potomec Rimljanov, in da se
morajo zato vsi drugi čimprej in z uporabo vseh
sredstev, tudi nasilnih, poitalijančiti. O fašistični doktrini, ki se je
razširila po Evropi, je bilo v Italiji napisanih najmanj tisoč knjig in je celo
obstajala tozadevna fakulteta na univerzi v Bariju.
Fabiani si je prisvojil in ostal zvest tej ideologiji in
jo je tudi aktivno izvajal do 25. julija 1943, ko je fašizem padel. Za časa
fašistične revolucije (Rivoluzione fascista), ki je uradno trajala od ustanovitve stranke v
Milanu 23.03.1919 do 28.10.1922,ko je Kralj Vittorio
Emanuele III poveril Benitu Mussoliniju, kasnejšemu Duceju,
sestavo vlade, so škvadristi, ob odsotnosti državnih
oblasti, zlasti po severni Italiji, napadali in uničevali demokratične
organizacije, pretepali, mučili in včasih tudi ubijali njihove člane in
predstavnike in se polaščali oblasti. Na Primorskem je bilo nasilje še
krutejše, saj so hoteli Slovence, kot tujerodce in
pripadnike manjvredne rase, iztrebiti.
Fabiani se je vpisal v fašistično stranko v Gorici zelo
zgodaj, že 15. maja 1921. Bil je tako prisoten, ko so njegovi škvadristi pripravljali napade na ustanove in posamezne Slovence
z rabo motornega olja in lesenega pendreka (olio e manganello), oziroma z drugimi nasilnimi sredstvi. Vse to
je videl in vedel in logično odobraval tudi kasneje, saj so se škvadristi, deležni posebne časti in privilegijev, bahali
še desetletja.
S svojim vpisom med črnosrajčnike, le 8 mesecev potem, ko
so škvadristične tolpe napadle in zažgale, tudi s
človeškimi žrtvami, 13.07.1920, „njegov“ veličastni Narodni dom v Trstu, ki so
ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu z leta 1902 in ga uporabljali za sedež
svojih takratnih glavnih kulturnih in drugih organizacij, je Fabiani poteptal
vsako načelo človeškega in etičnega dostojanstva!
FABIANI, „NJEGOV“ TRGOVSKI DOM V GORICI,
POITALIJANČEVANJE SLOVENCEV IN ZAGRIZEN FAŠIST
Fabiani je odobraval in bil celo navdušen, da so „njegov“
veliki Trgovski dom v Gorici, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu
leta 1903 in ga namenili vsem svojim glavnim organizacijam, uspeli spremeniti v
hišo fascia (Casa del Fascio), kot sedež Soške federacije (Federazione
dell'Isonzo). Tu se je med
svojimi črnosrajčniki počutil kot doma. Navdušen je bil, da so palačo oblačili
s fašističnimi in italijanskimi zastavami, ki so visele iz vseh oken in
balkonov ter z gesli "Duce" in
"Verjeti, ubogati, boriti se" (Credere, obbedire, combattere). Po vstopu
Italije v drugo svetovno vojno 10.06.1940 so dodali še "Zmagali bomo"
(Vinceremo).
Fabiani se je udeleževal, oblečen v fašistično črno
uniformo iz lodena s škornji (znana kot „orbace“), manifestacij in proslav („adunate“
in druge), ki so jih v Gorici in drugje pogosto prirejali civilna oblast,
vojska in fašisti. Gojil je uspešne vezi z najvišjimi njihovimi predstavniki in
bil celo vabljen na seje na goriški prefekturi, ko so odločali ne samo o
urbanističnih posegih temveč tudi o „politiki“ poitalijančevanja. Bil je celo
trikrat sprejet pri Mussoliniju.
FABIANI MILIČNIK (MILIZIA VOLONTARIA SICUREZZA NAZIONALE)
Milizia (M.V.S.N.) je
bila organizirana in oborožena vojaška veja fašistične stranke z izrecno nalogo
zaščite države (Sicurezza dello
Stato). Vsaka italijanska pokrajina (Provincia) je imela svojo enoto in sedež ter komando legije
(Legione). V Gorici je bila to Legione
dell'Isonzo s podružnicami
po posameznih občinah. Enaka Legione (za tržaško
provinco – Provincia di Trieste) je imela sedež v Sežani. Fabiani, prostovoljec, je
bil „caposquadra“, to se pravi komandant skupine
približno petnajstih škvadristov, oboroženih s
puškami, bombami in mitraljezom. Škvadristi so
pogosto protizakonito izvrševali nasilna dejanja po teritoriju, pretepali in
mučili ljudi, jih aretirali in jih pošiljali v zapore in koncentracijske lagerje po Italiji. Ko se je na Primorskem v letu 1942
začelo množično razvijati partizanstvo, so tudi sodelovali pri spopadih,
ubijali civiliste in zažigali hiše. Fabiani je za vse to vedel in včasih celo
videl ter logično sprejemal, saj so se ti kruti dogodki na žalost pogosto
odigravali tudi v njegovi občini.
FAŠISTIČNI SINDIKAT INŽENIRJEV IN ARHITEKTOV. VITA
ISONTINA
Fabiani je bil izredno aktiven v fašističnem sindikatu inženirjev
in arhitektov. Uspelo mu je, da je celo bil imenovan v njegovo vsedržavno
predsedstvo v Rimu kot predstavnik njegovega desničarskega krila (arh. Piacentini).
Leta 1924 je začela izhajati revija „Vita Isontina“ na 30. straneh A4, ki jo je izdajala goriška
pokrajina (Provincia di Gorizia). Dejansko njen odgovorni urednik je skoraj 20 let
bil Max Fabiani. Revija je prinašala nekaj strani kulturnega značaja, druge pa
političnega, v glavnem o dogajanju italijanskih pobud in ukrepov ter
fašističnih proslav na goriškem.
FABIANI, ČASTILEC III. ITALIJANSKE ARMADE
Fabiani je desetletja imel odlične stike z višjimi
oficirji italijanske vojske, se je ukvarjal s postavitvijo spomenikov, obeležij
in drugih objektov v čast in slavo vojakom III. Italijanske Armade v 1.
svetovni vojni z zaničevanjem avstroogrskih. Za
velikanski kamniti spomenik v slavo te Armade, ki bi pokrival dve tretjini
glavnega trga (Travnika) v Gorici, je Fabiani pripravil načrt in uspel
zagotoviti finančna sredstva. Ni bil pa realiziran, ker je sovpadal z gradnjo
kostnice v Redipulji. Celo leta 1942 je načrtoval in dal postaviti v Gorici
spomenik generalu Pellizzariju.
FABIANI BURKEŽ, ČASTIHLEPEN IN USTVARJALEC LAŽNIH MITOV
Fabiani je strogo odločil, da ne pove ničesar o svoji
preteklosti in sedanjosti, ter se hvalil za stvari, ki jih ni opravil. Naprimer mit o njegovi glavni vlogi za obnovo Posočja,
izredno hudo prizadetem v 1. svetovni vojni. Resnica je, da je Fabiani, po
nalogu avstroogrske oblasti, izdelal od junija do
septembra 1918 le načrt za obnovo oglejske bazilike in tamkajšnjega muzeja.
Toda italijanske oblasti so ta načrt zavrnile in je bila obnova izvršena na
podlagi drugih načrtov. Šele junija 1925 mu je goriška pokrajina (Provincia di Gorizia)
poverila nalog, da izdela do 30. novembra 1925 urbanistične načrte vseh naselij
in mest, 92 po številu, kar je Fabiani pravočasno izvršil. Njegovi načrti so
bili uzakonjeni toda malokatera občina jih je
spoštovala, ker so bili predragi in neučinkoviti in so kmalu bili deloma ali
popolnoma zamenjani. Fabiani ni podpisal niti enega načrta obnovitvene narave
neštevilnih javnih in privatnih zgradb ali drugih objektov, razen zavoda
Uršulink v Gorici – Collegio delle
Orsoline in je bila zato njegova vloga kot arhitekt
ali urbanist nepomembna.
Ravno tako ne vzdrži zgodovinske presoje njegov mit o
italijanskem izvoru Fabianijevih. Družine s priimkom Fabian so prisotne na
Krasu in v Vipavski dolini že pred vdori Turkov. Pred 250 leti jih je bilo v
Kobdilju 5, v Kobjeglavi 7, itd. Priimek je poitalijančil njegov oče Anton ob
poroki v Trstu dne 7. maja 1848, ko je dodal črko „i“ k prejšnjemu priimku
Fabian. Zaradi gornjega ne držijo trditve Fabianija, da so izvori priimka iz
vasi Paularo v zgornji Carniji.
Pri tem gre omeniti, da Fabiani, po prihodu Italijanov, je opustil uporabo
pravega imena Maximilian in ga zamenjal za
starorimskega Massimo in kot takega so ga poznali
njegovi kamerati in drugi. Max je bil le za ožje
sorodnike in par redkih prijateljev.
Bil je častihlepen in se včasih podpisoval z vsemi svojimi
naslovi: cav. Prof. Ing. Arch.
dr. s samim priimkom.
Znan je bil tudi kot burkež (burlone),
ki si je pripisoval neresnična dejanja ali ustvarjanja in ker je bil izredno
polemičen, ni imel prijateljev, saj je njegov pogreb spremljalo niti dvajset
oseb.
FABIANI PODESTA' OBČINE ŠTANJEL (SAN DANIELE DEL CARSO)
IN VITEZ (CAVALIERE DEL REGNO D'ITALIA)
Goriški Prefekt, kot organ notranjega Ministrstva, je
imenoval 15.12.1935 Fabianija, kot vdanega fašističnemu režimu (saj je bil škvadrist) in inštitucijam domovine (patria)
za Podestaja takratne Občine San Daniele del Carso, mu določil trajanje funkcije in plačo. Ni mogoče
uporabiti naziva „župan“, ker so bili ti izvoljeni, ne pa imenovani od
prefektov. Podestŕ je bil zato zadnji organ na teritoriju
represivnega aparata totalitarne fašistične Italije. Moral je, ne le upravljati
administrativne posle, ampak tudi delovati in odgovarjati za politične razmere
v občini ter o tem ustno in pismeno poročati Prefekturi, kjer so sedeli
funkcionarji zloglasnega Ufficio confini,
ki se je izrecno ukvarjal s poitalijančevanjem drugih narodov v mejah
italijanske Kraljevine. Takrat je bilo Fabianiju dodeljeno odlikovanje svetnika
(Cavalliere del Regno d'Italia), katerega so bili deležni le redki za njihove domovinske
in fašistične usluge.
FABIANIJEVA CASA DEL FASCIO V ŠTANJELU. DANES ZADRUŽNI
DOM
Fabiani, da bi ojačil italijaniziranje domačega
slovenskega prebivalstva, si je takoj zamislil gradnjo velike fašistične hiše (Casa del Fascio), z obširnimi
prostori tudi za „dopolavoro“, z urejenimi površinami
za šport, namenjene za mladino in za manifestacije (adunate).
Po odobritvi njegovih načrtov, ki so jih hierarhi
črnosrajčnikov sprejeli z velikim navdušenjem, so takoj pričeli z gradnjo, tudi
s prostovoljnim delom. Vkolikor se niso moški
prijavili, so jih miličniki poiskali, pretepli ali na druge načine prisilili,
da so se javili na delovišču. Fabiani, kot odgovoren za gradnjo, je vse to
videl in vedel ter posledično odobraval. Na Občini so sestavljali sezname z
imeni in naslovi moških, na delovišču pa evidence odsotnih! Uradna otvoritev
"Case del Fascio"
je bila največja in najbolj odmevna fašistična manifestacija na Krasu. Po njeni
svečani otvoritvi je civilna in vojaška elita šla v pohodu pod velik slavolok,
zgrajenim v spodnjem Kobdilju, na bogato zakusko, ki jo je ponudil na svojem
posestvu dr. Edmund Fabiani, vdan fašističnemu režimu in inštitucijam domovine
(devoto al Regime fascista ed alle patrie
istituzioni), vpisan v fašistično stranko že od
29.03.1926 in pogosto imenovan za člana občinskega odbora (Giunta
comunale).
FABIANI PRIVATNIK V KOBDILJU DO 15. DECEMBRA 1935
Do imenovanja za Župana Fabiani ni imel nikakršne
funkcije ali zadolžitve v okviru občinske uprave. Če se je zanimal, mora to
biti dokazano na podlagi dokumentov, ki so doslej vsekakor neznani. V
nasprotnem primeru gre le za govoričenje brez zgodovinske osnove.
FABIANI PODESTA' „DOBER ČLOVEK“ (15.12.1935 – 08.09.1943)
Te dobe ni mogoče torej nikakor vključiti v umetno
ustvarjeni mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Iz uradnih dokumentov izhaja,
da je bilo v Občini Štanjel vpisanih v fašistične organizacije, ne samo zaradi
oportunizma za ohranitev delovnih mest ali drugih dejavnosti, temveč tudi iz
globokega prepričanja v fašistično doktrino, lepo število slovenskih in
italijanskih mož (Fascio Maschile).
Dalje, mladih fašistov (Giovani Fascisti),
kot tudi fašističnih žensk (Fascio Femminile). Potem kmečke gospodinje (Massaie
rurali), mlade fašistke (Giovani
Fasciste), nadalje „avanguardisti“
in „balilla“ ter nazadnje mlade Italijanke (Giovani Italiane). Ob
manifestacijah (adunate) se jih je zbralo nad 500
organiziranih, pošlušali so govore Podestaja Fabianija, oblečenega v črno obleko iz lodena s škornji, ki je goreče povzdigoval italijanski nacionalizem
in fašizem in ploskal, ko so razne skupine nastopale v svojih vlogah. Ob
otvoritvi in ob zaključku je izrekal hvalnice Duceju,
italijanskemu Kralju itd. To „neprijetno“ zgodovino poznajo sinovi in nečaki
takratnih nastopajočih in je tudi najmanj 50 še živih, ki so pri tem sodelovali
ali vsaj videli. Ker bi očitno hoteli izbrisati te nehvaležne spomine, so si
izmislili mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Če že je kaj dobrega napravil,
je to le za svoje kamerate in njihove sorodnike.
Vsekakor, ko jih vprašate, kaj je konkretnega pomembno
storil v dobro, ne boste prejeli odgovora, ki bi potrjeval navedeni mit. Če
bodo zagovorniki „dobrega človeka“ to dokazali z dokumenti, bom rade volje
spremenil moje dosedanje ugotovitve, toda do takrat zgornje besedičenje so le
zavajajoče prazne fraze.
PRIKRIVANJE PROTISLOVENSTVA IN FAŠIZMA PODESTAJA
FABIANIJA
V to smer so se vključili nekateri mediji, zlasti
Primorske Novice in Radio Koper, ki prikazujejo razmere na Krasu v tistem času
kot dobre, saj je bilo dovolj, da si prišel do fašistične „tessere“
in s tem je bilo vse lepo urejeno tudi za otroke. Poslužujejo se oseb, ki niso
nikoli videle Fabianija in ki so popolnoma prezrle in pozabile množično
preganjanje v tisti dobi naših ljudi in naš upravičen odpor. To ustvarja
nezgodovinsko filoitalijansko sliko v totalnem
nasprotju z dogajanjem in ki jo bo treba nujno zavreči. Ne gre za nikakršno
politično konfrontacijo, saj je fašizem dokončno umrl pred 70 leti in zato s
pokojnimi ni dialektike, ampak le za objektivno ugotovitev relevantnih
zgodovinskih dogodkov.
USTANOVA MAKS FABIANI IZ ŠTANJELA
Pri prikrivanju sodeluje tudi Ustanova Maks Fabiani iz
Štanjela, kot med drugim dokazuje katalog iz leta 2005 z naslovom “Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel“. Nezgodovinsko so napisali,
da je bil Fabiani Župan in ne Podestŕ (namreč Podestŕ je bil imenovan, Župani pa so bili izvoljeni). Pod
fotografijo Fabianijeve "Casa del Fascio" so ravno tako napisali le "Zadružni dom
Štanjel". Ob fotografiji "Štanjelsko pokopališče pri Sv. Gregorju,
leta 1944" so zapisali "Po bitki med Partizani in Nemci". Gre za
pravi škandal. Fotografija je bila posneta 27. februarja 1943, kot je napisano
na njenem hrbtu. Na sredini so trupla osmih ustreljenih Partizanov in Podestŕ Fabiani, za njim na levi pet italijanskih oficirjev
divizije "Veneto", na desni Toccafondi v uniformi oficirja milicije,
ob njem miličnik. Tragični zločin je bil tudi večkrat obravnavan v literaturi
in je zato gornje prikrivanje Fabianijevega fašizma v Štanjelu na žalost več
kot dokazano.
KRATEK ZAKLJUČEK
To, kar se dogaja in se bo dogajalo v Štanjelu in na
Primorskem v zvezi s Fabianijem, bo predmet, upajmo, demokratične dialektike,
saj tudi dokumenti, ki sem jih pred kratkim pregledal in s katerimi deloma
razpolagam, opravičujejo željo oziroma zahtevo, da bi se Občinska Uprava
spomnila s primerno knjigo ali drugim spominskim obeležjem vseh onih, ki so se
upirali njegovemu neslutenemu početju, saj ogromna
večina naših ljudi je ohranila dostojanstvo našega naroda in se pridružila narodnoosvobodilnemu
gibanju.
Prepričan sem, da boste Vi, kot predstavnik vseh občanov,
skrbno sledil razvoju dogodkov v dobrobit prednostnih potreb vsega teritorija.
Vsekakor sem Vam na razpolago za kakršenkoli razgovor ali
drugi prispevek, v kolikor bi Vi smatral kot primerno, da bi pozitivno in
pošteno obravnavali to tragično obdobje našega Krasa in pripomogli k
prepotrebnemu gospodarskemu in kulturnemu razvoju.
Z odličnim spoštovanjem
dr. Jože Škerk
Nekateri italijanski nacionalisti, tudi iz naše manjšine,
poskušajo na razne načine rehabilitirati Koprčana Nazaria
Saura, ki je dezertiral iz nekdanje avstorogrske vojske in nato kot italijanski mornariški
oficir potapljal svoje bivše ladjevje. Kasneje so ga Nemci ujeli in usmrtili.
To da so ga nacisti za izdajstvo usmrtili, seveda ne pomeni, protifašist, ampak
obratno bil je izredno zagrizen iredentist ali kot pravi Umberto
Echo prafašist.
Sicer pa je znano, da so najhujši janičarji in Kvizlingi
ki zatajijo svoj narod, Sauro je namreč vsaj po
priimku Istran slovanskega rodu. Ta kompenzacijski kompleks, kot ga je imenoval
dr. Pečjak, se je pozna tudi njegovima sinovoma, zlasti Italu,
ki je bil ideolog in nosilec izvajanja etnocida nad slovanskim prebivalstvim. To
dokazuje njegovo pismo Benitu Mussoliniju, ki ga lahko prebere tu.
Mussolini ga je
postavil celo za svojega svetovalca za slovanska vprašanja. V nadaljevanju
povzemam tekst Danijela Drmeka, ki ga je objavil v
spletni Regional Obali. »Italo
je ugotovil, da je v Istri in na primorskem ter Dalmaciji skoraj vsa zemlja v
rokah Slovanov, Zato je Italo Sauro
9. decembra 1939 sestavil memorandum za Mussolinija, kjer je nanizal vrsto
ukrepov, ki naj jih Italija izvaja zoper "slovansko" prebivalstvo, da
se doseže italijanizacija novih ozemelj. Ti ukrepi so zajemali spodbujanje
izseljevanja "Slovanov", prepoved nakupa zemlje za
"Slovane", razlaščanje "slovanske" zemlje s pomočjo
kreditnih institucij, davčnega sistema ali administrativnih ukrepov,
kolonizacijo Italijanov iz Istre in Furlanije (ki so vajeni odpora Slovanom),
marginalizacija "Slovanov" z urbanističnimi predpisi,postavitev novih
italijanskih vrtcev in šol, vzpostavitev vohunske mreže proti
"slovanskim" voditeljem in agitatorjem itd. Ti ukrepi so zajemali 16
točk in teh 16 točk je postalo stalnica Saurove
politike do Slovanov. V bolj ali manj enaki obliki se pojavljajo v vrsti
njegovih dokumentov.
V svoji študiji v
oktobru 1939 je Sauro zapisal, da "Slovani"
ostajajo "Slovani" navkljub benevolentni
italijanski propagandi in da je potrebno še naprej študirati ta problem, da bi
se te meje zlomilo in bi se omogočila (italijanska op. a.) razširitev. Dne 5.
junija 1940 je Sauro pisal Gianniju
Apolloniju, prefektu Istre, in ga vprašal za nasvete.
Ta je predlagal vzpostavitev koncentracijskih taborišč za vse "sumljive
alogene", torej Slovence in Hrvate, ter prestavitev "slovanskih"
vojakov z jugoslovanske meje v notranjost države. Sauro
se je z ukrepi strinjal in jih že 10. junija posredoval v obliki predloga
Ministrstvu za notranje zadeve.
Da so bili
"Slovani" za Itala Saura
glavni sovražniki je razvidno tudi iz tega, da je po tem, ko je bil vpoklican v
enoto, ki se je borila proti Britancem, sam prosil Mussolinija za premestitev v
enoto, ki bi se naj borila proti "Slovanom", ki jih je Sauro štel za sovražnika št. 1. Ob tej priložnosti je 1.
julija 1940 pisal Mussolinijevem osebnem tajniku Oswaldu Sebastianiju:
"Ali bi prosili Duceja, da mi podeli dodatni
privilegij biti v prvi vrsti proti sovražnikom moje krvi, Slovanom." (Vi prego di dire
al Duce di
concedermi un altro pivilegio; essere in prima linea contro il
nemico del mio sangue, lo slavo).
Nazario Sauro
Ob začetku napada
Italije na Jugoslavijo je Sauro 6. aprila 1941 pisal
iz "Klane na vzhodni meji" (blizu Reke). Prosil je Mussolinijevega
tajnika Sebastianija, da njegovo pisanje posreduje Duceju, v pismu pa je zapisal, da vse ljudstvo Jadrana zre
na Mussolinija kot svetilnik. Dne 31. julija istega leta je pisal Mussoliniju
iz Kopra in predlagal, da se "slovanski" problem reši pri koreninah.
Ponovno je pozval k razlastitvi zemlje, ki jo imajo v rokah
"Slovani", "Slovanske" najemnike zemljišč pa bi bilo treba
razseliti v druge dele Italije. Prav tako je predlagal premestitev
"slovanskih" duhovnikov v notranjost Italije, italijanskim učiteljem
pa naj se naloži, da ostanejo v svojih vaseh tudi tekom počitnic, saj se sicer
v tem času rezultati njihovega dela izničijo.«
Da je imel Sauro Slovence za manjvredne dokazuje tudi njegov odnos do
Slovencev v notranjosti, to je v okupirani Ljubljan
in na dolenjskem. »Posebej zaskrbljen je bil Sauro
zaradi namere Italije, da si Ljubljansko pokrajino in druga novo osvojena
ozemlja s posebnim zakonom popolnoma priključi in nanjo razširi vse
državljanske pravice. Zato je 18. februarja 1943 pisal Mussoliniju in
predlagal, da se Ljubljanska pokrajina iz tega zakona izključi. S tem predlogom
je uspel, saj je ozemlje bilo priljučeno, vendar
prebivalci niso dobili polnih državljanskih pravic.
Po kapitulaciji
Italije je skušal Sauro svojo politiko izvajati tudi
pri Nemcih. Tako je leta 1944 predlagal SS brigadnemu poveljniku Güntherju, da se celotno neitalijansko
prebivalstvo v starosti med 15 in 45 let v Jadranskem primorju (operativni
coni) izseli kot ukrep protipartizanske represije. Nemci tega niso sprejeli,
saj so šteli, da je takšen ukrep nepraktičen.
Čeprav je jasno,
da je Italo Sauro kot visok
fašistični funkcionar s svojim delom v veliki meri vplival na zločinsko
politiko fašistične Italije in zločin nad Slovenci in Hrvati, za svoje zločine
nikoli ni odgovarjal. Mirno je umrl leta 1995, star 85 let."
Izjava
italijanskega okupatorskega generala Ruggera v
pogovoru s škofom Rožmanom jeseni 1942 o belogardizmu imenovanem tudi MVAC:
»Povedal Vam bom
odkrito, kaj jaz mislim o MVAC. Nisem Slovenec, a tako gledam na Slovence in
njihov boj: MVAC nam Italijanom mnogo pomaga … a med vami Slovenci ustvarja
takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.«
Priporočam knjigo Frančka Sajeta Belogardizem.
Ne pozabite:
Bela garda, Erlichove straže,
domobranstvo in podobna združbe so bila slovenska oblika fašizma, konkretneje klerofašizma.
Ustaštvo je bilo kombinacija klerofašizma
in nacizma.
Četništvo, še bolj lotičevstvo
ipd, je bilo srbska varianta klasičnega fašizma, balizem
albanskega.
Mlada Bosna je bila prav tako klasični fašizem, ki se je
nato z oblikovanjem posebnih muslimanskih bojnih enot SS združil z nacizmom.
Ne pozabite: vsi ti in še drugi so bili kolaboracionisti
z okupatorjem, katerega cilj je bil uničiti ali si popolnoma zasužnjiti te
narode. Ti so se borili, da bi bili rablji svojemu narodu ali sosednjemu.
Duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar: »Rajši so
sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To
je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more
izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična
usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da
sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je
bolečina vseh bolečin.«
11 septembra 1944 je na londonskem radiu
član kraljeve vlade dr. Alojz Kuhar med drugim dejal:
» Vsi oni, ki se hočejo boriti za svobodo domovine in to mora biti danes
največji vzor vsakega slovenskega človeka, pojdejo po najkrajši poti v OF, ki
je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše
osvobojene…«
Nova jugoslovanska vlada je dvakrat uradno objavila
povabila vse kolaborantske enote da se priključijo
partizanskim oziroma odvržejo orožje in se predajo in za vse te razglasila
pomilostitev.
Prva in zadnja stran letaka, ki so ga nad Slovenijo
odmetavali zavezniki:
Ne pozabite, 9. Maja 1945, ko so Nemci položili orožje in
se predali, so domobranci in ostali kolaboracionisti nadaljevali z vojno proti
lastnemu narodu in se zato, ker so imeli veljko
grehov s pobijanjem ljudi ljudi bežali pred pravično
kaznijo.
Ta kazen je bila zelo jasno napisana tudi v takratni tudi
od zaveznikov še vedno priznani zakonodaji kraljevine Jugoslavije, saj je noben
akt Avnoja še ni spremenil. Kolaboristi so torej bili
po takrat možnih hitrih sodiščih po takrat veljavni zakonodaji kraljevine
Jugoslavije, ki je veljala še leta 1946. To potrjuje tudi njihov veliki
častilec in zagovornik Lovro Šturm, kot državni tožilec, podpisan pod tem dokumentom spodaj
(preberi v celoti v dodatku na koncu objave uradnem listu RS).
Ne verjemite lažem in drugim načrtnim manipulacijam
nekaterih politikov in njihovih pisunov ter prodanih novinarjev, ki se od
nekdanjih kolaborantov ne ločijo veliko.
»Prostovoljna protikomunistična milica je bila italijansko
vodena paravojaška organizacija, ki je bila ustanovljena kot del Milizie volontarie anticomunista (MVAC) na področju Ljubljanske pokrajine 6.
avgusta 1942 na ukaz poveljnika 11. armadnega zbora generala Maria Robottija. Pokroviteljstvo okupatorja nad nekdanjimi
vaškimi stražami so zahtevali slovenski politiki, ki so se odločili za
sodelovanje z okupatorjem, in militantna duhovščina RKC.
MVAC je bila najprej s strani Komunistične partije in
nato od pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja poimenovana tudi z izrazom Bela
garda, po ruski beli gardi, ki se je borila proti boljševikom na strani
carja med rusko državljansko vojno.
Sodelovanje z okupatorjem so slovenski pripadniki MVAC
sprejemali na priporočilo duhovščine RKC; ob skritem pričakovanju, da bodo ob
morebitnem porazu sil Osi lahko stopili pod pokroviteljstvo zahodnih zaveznikov
in preprečili komunistično revolucijo.«
Za boljše razumevanje: MVAC se ni bila ustanovljena z
imenom PPKM, to je Prostovoljna protikomunistična milica, tudi ne dvojezično
MVAC – PPKM, torej je bila že zasnovi italijanska milica za poitalijančene
Slovence ali hlapce, ki bodo izvajali etnocid in genocid nad lastnim narodom,
najprej seveda nad takoimenovanim komunističnim delom
naroda.
Po razpadu fašistične Italije so se belogardistične enote
udinjale Nemcem kot domobranci. Po Wikipediji: Slovensko
domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SD) je bila policijska-paravojaška
organizacija, ki jo je na pobudo slovenskih antikomunističnih
politikov septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala
nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po
kapitulaciji Italije). Njen namen je bil boj proti partizanom ter zaščita
prebivalstva pred revolucionarnim nasiljem. SD je bila naslednica prostovoljne
protikomunistične milice, ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za
Turjak.
Poleg teh dveh so v Sloveniji delovale še vaške straže,
ki so bile v sestavu MVAC in domobrancev, Plava garda, ki je bila del
četništva, Črna roka, ki je bila tajna udarna enota v boju proti partizanskim
ilegalcem, Legija smrti in Štajerska legija smrti, pa tudi razni fašisti in
nacisti, ki so zatajili svojo slovensko narodnost in se udinjali okupatorju v
njegovih rednih enotah.
https://www.youtube.com/watch?v=V14a2rp5fAM&feature=player_embedded
General Rupnik, Škof Rožman in nemški oficirji ob
zaprisegi domobrancev Hitlerju. Povečaj fotografijo.
Kdo so bili in na čigavi strani so se borili domobranci,
je najbolje razvidno iz njihove prisege Hitlerju na njegov rojstni dan leta
1944 na stadionu v Ljubljani, ki se je glasila: \"Prisegam pri Vsemogočnem
Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju
z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS
četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom
svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne
Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog
pomagaj.\"
Kaj so počeli domobranci z ujetimi partizani?
Več o fotografiji na
strani E-knjige: https://issuu.com/zb-koper/docs/mu_eni_ka_pot_k_svobodi
Raztrganci
ali Gegenbanden so delovali med letoma 1942 in 1944, nemški okupator pa jih je ustanovil na pobudo
F. Petschauerja, kulturnega
referenta podružnice koroškega propagandnega urada na Bledu,
ki je predlagal, naj v boj proti
partizanom pritegnejo tudi domačine, ki bi delovali v civilu pod komando nemške policije. S tem bi razcepili prebivalstvo in zanetili boj med Slovenci. Ljudje so jih imenovali raztrganci,
ker so hodili naokoli v razcapanih uniformah s partizanskimi oznakami, ropali ljudi in kmetije, pretepali, pobijali ipd, da bi tako
očrnili partizane ter ljudi odvračali
od sodelovanja z njimi. Obenem so za SS opravljali tudi vohunsko delo.
Te zločine
raztrgancev slovenska desnica še danes pripisuje partizanom in jih uporablja za
blatenje NOB.
Ob slovesnosti in maši ob 70. obletnica prve vaške straže
v Šentjoštu nad Horjulom je nekdanji predsednik Kmečke stranke, danes SLS, član
predsedstva Republike Slovenije v času osamosvajanja Ivan Oman izjavil
naslednje:
"Ta prireditev je pač spomin na drugo slovensko
vojsko, torej, imeli smo dve slovenski vojski. Tista prosovjetska je
triumfirala leta 45, druga, ki si je prizadevala za demokratično Slovenijo, je
izgubila vojno tisti hip, ko je kralj podpisal sporazum in je bila leta 45
pobita. Zmagala pa je 45 let po smrti na cvetno nedeljo leta 90 z volitvami, ko
smo dobili demokratično Slovenijo,"
Ta druga vojska so torej bili belogardisti in domobranci!
Je bila slovenska osamosvojitev dokončna zmaga
domobrancev? Se je zato zrušilo vse kar je narod naredil v času socializma? Se
je zato vse razprodalo Nemcem, Avstrijcem, Italijanom in drugim?
Več na: http://www.rtvslo.si
Domobranci iz Šentjošta (občina Dobrava – Polhov Gradec)
so si 30.6.2013 nadeli nove uniforme in celo puške. Več poglej tu. Več poglej tu
To svoje domobranstvo slavijo vsako leto. 2019 je bil
slavnostni govornik Lojze Peterle, ki je končno pokazal svojo klerofašistično barvo.
Predsednik demosove vlade in
evropski poslanec Lojze Peterle kot slavnostni govornik na proslavi v čast
domobrancev 2. 7. 2019 v Šentjoštu.
Ob vsem sedanjem poročanju medijev ob prekopu posmrtnih
ostankov škofa Rožmana in pokopu v domovini je vredno prebrati tudi naslednje
članke:
Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana z nacisti
V zgodovini slovenskega naroda ni
večje sramote kot je bila belogardistična in domobranska kolaboracija politične
desnice z okupatorji.
Da bi pred novimi generacijami oprali to sramoto, namesto
priznanja napake danes še naprej širijo ideje fašizma, širijo laži in delijo
narod, tako so 6.4. s postavitvijo spomenika domobrancem v Grahovu
celo počastili proslavili spomin na vdor njihovih zaveznikov na naše ozemlje in
začetek druge svetovne vojne, ki je v Jugoslaviji zahtevala dobri poldrugi
milijon mrtvih, na vsem svetu pa kar 60 milijonov po vojni pa še 6 milijonov
zaradi raznih maščevanj.
Otvoritve spomenika domobrancem 6. 4. 2014 v Grahovem so
se (kot poroča Delo) udeležili tudi številni politiki, med drugim predsednik
SDS Janez Janša, predsednica NSi Ljudmila Novak, predsednik Zbor za republiko
Lovro Šturm, evropski poslanec Lojze Peterle, vodja poslanske skupine SDS Jože
Tanko, predsednik sveta SDS France Cukjati in župan občine Cerknica Marko
Rupar. Kot slavnostni govornik je nastopil Anton Drobnič, nekdanji predsednik
društva Nova Slovenska zaveza.
Uradni konec II. svetovne vojne je v Evropi 9. maja 1945,
vendar se je na teritoriju Jugoslavije - Slovenije, končala šele 15. maja ob
19.00 uri, ko je načelnik generalštaba Jugoslovanske Armade (JA) Arsa Jovanović raportiral Titu: druže komandante - rat je završen. Takrat je tudi na predlog Arsa
Jovanovića maršal Tito izdal ukaz o prepovedi o samovoljnem ravnanju z zajetimi
okupatorjevimi vojaki in njegovimi sodelavci. Najhujšo vojni zločinci in
fanatiki, fašisti italijanske salojske republike, SS
in njihovi kolaboranti so vojno nadaljevali, dokler niso zahodnih zaveznikov,
med katerimi so jim nekateri tudi obljubljali skupno nadaljevanje vojne proti
komunizmu. Najhujši krvniki iz balkana so bežali prav
čez ozemlje Slovenije, večina proti Avstriji, številni pa proti Trstu. Sploh pa
se je 2. svetovna vojna za ves svet končala šele 2. Sept. 1945 s končno predajo
Japonske.
Dne 15. maja 1945 je general Arso
Jovanović iz Postojne poslal telegram Titu v Beograd, da so končane zaključne
borbe za osvoboditev Jugoslavije. Enote JA so imele v teh bojih 18.838 mrtvih
in 61.671 ranjenih vojakov in častnikov, Nemci in kolaboranti ali kvislingi pa so imeli 100.000 mrtvih in 300.000 zajetih (in
ranjenih). Navedene številke ponavljam tudi zaradi tega, da bi dodatno
predstavil pomen »asanacije bojišča« oziroma pokop 120.000 vojakov ene in druge
strani v neposredni okolici zaključnih bojev. Zato vsaka odkrita grobnica ne bi
smela dandanes predstavljati morišča, saj je logično, da so prava morišča (kot
v slovenjebistriškem primeru) skrivali in predolgo prikrivali! (vir Marijan F.
Kranjc )
Po 15. maju je bilo kar nekaj samovolje in nespoštovanja
Titovega ukaza, zato so bili samovoljni oficirji, podoficirji in vojaki
degradirani ter obsojeni na zaporne kazni. O temu je pisal pokojni partizan,
general Stevan Mirković, ki je bil nekje do 1989 načelnik
general štaba JNA. Novo dobni politiki in
kolaboracija prikazuje partizane in JA kot samovoljno bando krvolokov kar je v
nasprotju z dejanskim stanjem, to je urejeno vojsko s svojo hierarhijo in
delovanjem na osnovi mednarodnih pravil v sestavu zavezništva. Angleži so
vrnili zajeto kolaboracijo v Jugoslavijo kot je bilo dogovorjeno na Jalti: da
se vse vojne zločince in pripadnike SS vrne tja, kjer so izvajali zločine, da
se jim sodi.
Kot vojak z visokimi etičnimi in viteškimi pogledi, ki mu
je bilo tuje vsako maščevanje nad nemočnimi ujetniki, je takoj reagiral! Njegov
pomočnik v Beogradu, general Vladimir Terzić, je s celotnim problemom takoj
seznanil Vrhovnega poveljnika. Že 14. maja 1945 je GŠ JA poveljnikom vseh
štirih armad in GŠ NOV Slovenije ter Hrvaške poslal Titov cirkularni
ukaz, s katerim je Vrhovni poveljnik strogo prepovedal vsakršne likvidacije
ujetih Nemcev in kvislingov - ustašev, četnikov in
domobrancev! Primerek tega ukaza za GŠ NOV Slovenije naj bi se nahajal v
Državnem arhivu - zdaj Arhiv Slovenije (škatla 41, fascikel 3), kar pa doslej
naši javnosti ni bilo znano! Nasprotno, tudi mnogo vidni zgodovinarji in
publicisti so krivdo valili izključno na JLA in Tita! (vir Marijan F. Kranjc)
Vrnjeni kolaborantski vojaki iz
Koroške in vojaki zajeti na teritoriju Jugoslavije so bili uradno sojeni in
obsojeni na hitrih vojaških sodiščih. Za vojna hudodelstva kot so umori,
posilstva, požigi ropi in podobni vojni zločini so bile izrečen smrtne obsodbe
skladne z veljavno zakonodajo. Obsojeni za samo kolabaracijo
pa na zaporne kazni in so bili na osnovi Amnestije izdane 3. avgusta 1945
izpuščeni.
Ko bo čas odprtja arhivov v Beogradu bo vse znano.
Na Nurnberških procesih v Nemčiji
so od 14. novembra leta 1945 do 1949, sodili vojnim zločincem II. svetovne
vojne in na teh procesih so proglasili in obsodili Gestapo
in SS enote kot zločinske organizacije. Pod SS enote so spadali: Ustaši, enote
Četnikov, Balistov, Hanđar
bataljoni in Belogardisti. Belogardisti na Gorenjskem pa so spadali pod komando
Gestapa.
Vsekakor pa vse naštete enote se niso brezpogojno vdale
9. maja in položile orožje, zato niso več bile pravno podvržene vojnemu pravu.
Obravnavale so se kot samovoljne oborožene skupine, kriminalci ali tolpe v
skladu z njihovim stanjem in početjem.
O pravni ureditvi v partizanih pa je pisal dr. Metod
Mikuž - predstavnik škofovske konference v GŠ NOV in POS v knjigi zgodovina
slovenskega osvobodilnega boja, kot je bil odposlanec Kočevskeg
zbora in kasneje odposlanec II. zasedanja AVNOJA v Jajcu 1943.
Metod Mikuž, "Zgodovina slovenskega osvobodilnega
boja", 1970.
Foto: fašistični emblemi - grbi SS enot, med njimi tudi
Ustaški, Belogardistični in drugi.
Franko Pleško, odbor AVNOJ Slovenija pri PS ZB NOB Južna
Primorska.
Jugoslovanska vlada v izgnanstvu je že leta 1944 postavila stvari na pravo
mesto!
London, 21. Avgusta
1944.
Jugoslovanska vlada v
Londonu smatra svojo sestavo kot zahtevo narodne volje, izražene v boju in
odporu narodov Jugoslavije proti sovražniku, in istočasno kot predpogoj za odstranjenje storjenih napak in ovir, ki so
preprečevale vzdrževanje in jačanje
prijateljskih odnosov med velikimi zavezniki in nami.
V svojem delu bo
upoštevala ta dejstva ter popolnoma izvršila sporazum, ki je bil 16. junija t.
l. sklenjen na osvobojenem ozemlju med predsednikom jugoslovanske vlade dr.
Ivanom Šubašićem in predsednikom Nacionalnega Komiteta Osvobojenja Jugoslavije maršalom Josipom Brozom - Titom.
(…)
Istočasno izraža
jugoslovanska vlada priznanje odporu vsega ljudstva, katerega najvišji izraz je
NOV Jugoslavije, ki je v triletnem
boju dosegla in ohranila dragocene narodne in demokratične pridobitve.
Vlada priznava začasno upravo, ki jo je
postavil Protifašistični Svet Narodnega Osvobojenja
Jugoslavije in Nacionalni Komitet Osvobojenja
Jugoslavije, kakor tudi potrebo po vzdrževanju
notranjega miru in reda in narodne pomoči borcem Osvobodilne Vojske, dokler se ne osnuje
enotno državno predstavništvo.
Vsa zla, ki so jih
sovražniki in njihovi pomagači zagrešili v naši državi, smatramo za težak zločin, ki mora biti primerno kaznovan. Vse one, ki so na katerem koli delu naše države javno ali
prikrito sodelovali s sovražnikom, obsojamo, ker so s tem izvršili najtežji zločin izdajstva naroda in
njegovih svetinj. Oni bodo izročeni narodnemu sodišču kot izdajalci. (…)
Vlada poziva vse naše
ljudstvo, da se združi v enotno bojevno fronto pod
vodstvom maršala Tita, da bi se doseglo čimprejšnje izvojevanje
zmage nad sovražnikom in pristopilo k mirnemu in plodnemu delu za obnovo
države. (…) Vlada bo osredotočila vse svoje sile za izgradnjo notranjega miru bodoče demokratične in federativne Jugoslavije, organizirane po
svobodni volji jugoslovanskih narodov. (…)
Vlada si bo prizadevala,
da v skladu s postavljenimi cilji vojne osvobodi in priključi Jugoslaviji vse one
kraje, v katerih živi naše ljudstvo in
ki niso bili doslej sestavni del Jugoslavije, ter da se tej in taki Jugoslaviji
zagotovi popolna državna neodvisnost in suverenost. (…)
Slovenski poročevalec, 31. avgusta 1944
Oglejmo si na kratko drugo, predvsem originalno slovensko
dejavnost, ki se je povsem samostojno razvijala – kot vojaško sodstvo – tja do
1. Septembra 1944, ko je tudi pri nas morala začeti – povsem razumljivo –
veljati uredba vrhovnega štaba o vojaških sodiščih, ki je izšla že 24. Maja
1944. (Mimogrede povedano, je vrhovni štab izdal uredbo o organizaciji vojnih
sodišč že konec decembra 1942, ki pa iz doslej še nepoznanega vzroka ni prišla
v Slovenijo.)
Do prvega osvobojenega ozemlja 1942 v Ljubljanski
pokrajini so se partizanska sodišča, ali boljše rečeno, začasna partizanska
sodišča ustanovljena za konkretne primere pri štabih partizanskih enot,
razvijala na podlagi določb enega najstarejših zapisanih partizanskih
dokumentov v Sloveniji, na podlagi tako imenovanega Partizanskega zakona od
srede julija 1941 in na podlagi dva meseca kasneje izdanega odloka SNOO o
zaščiti slovenskega naroda. O dejavnosti teh sodišč vemo iz dokumentov silno
malo, pravzaprav le to, da so bila izredno stroga in da je na izrek kazni –
kljub tričlanskemu sodišču – meritorno vplivalo soglasje partizanske enote,
zlasti če je šlo za sojenje partizanu. Še manj kot samo to, da je bilo zelo
strogo, a natančno do najmanjših podrobnosti, vemo o sodiščih specialne
organizacijo VOS in zelo malo o tako imenovanih ljudskih sodiščih, ki so začela
že zelo zgodaj nastajati pri odborih OF.
Osvobojeno ozemlje in prvi pojavi oboroženega
belogardizma so nujno terjali prvo organizacijo partizanskega vojaškega
sodstva. Do 10. Avgusta 1942 se je na osvobojenem ozemlju razvilo troje vrst
partizanskih vojaških sodišč: vojaško sodišče pri štabu odredov ali štabu grupe
odredov za vse vrste hujših kaznivih dejanj civilnih in vojaških oseb na
osvobojenem ozemlju, izredna sodna komisija pri samem IOOF, ki je sodila v
takrat najbolj delikatnih zadevah, spadajočih pod udar odloka SNOO o zaščiti
slovenskega naroda in odloka o edini slovenski partizanski vojski in še posebna
nagla, bataljonska sodišča. Po odloku poverjenika za občo upravo NOS od 10.
Avgusta 1942, je bilo vojaškim enotam, posebno nižjim, prepovedano izvrševanje
sodne oblasti nad civilnim prebivalstvom. Vojaške enote so smele osumljenca
sicer aretirati, a so ga morale takoj izročiti z vsem obtežilnim materialom
preko štaba odreda izredni sodni komisiji.
Velika italijanska ofenziva je z osvobojenim ozemljem
vred uničila tudi te vrste vojaško sodstvo in ostala so le izredna bataljonska
sodišča s strogimi predpisi zlasti proti belogardističnim organizatorjem.
Nova doba se v našem vojaškem partizanskem sodstvu
začenja šele začetek avgusta 1943 z ustanovitvijo brigadnih in odrednih sodišč,
ki so bila stalne ustanove, s tremi člani, namestnikom, tožilcem in njegovim
namestnikom. Vlogo in značaj teh sodišč so podrobneje določala Navodila št. I
sodnega oddelka pri glavnem štabu NOV in POS od 30. Avgusta 1943. Navodila imenujejo
ta sodišča sicer izredna, a le v tem smislu, ker so imela opraviti z najhujšimi
slučaji in s krivci, ki so tako ogrožali NOB, da jih je bilo treba takoj
kaznovati, ker bi sicer nastopila še večja škoda. Glavna naloga sodišča je bila
ugotoviti, ali je krivda obtoženca popolnoma dokazana in ugotovljena,
obtoženčeva obramba je morala biti zapisana, po dokaznem postopku pa je bilo
treba izreči sodbo po tajnem posvetovanju in jo objaviti obsojencu. Vsako
sodbo, zlasti smrtno, je bilo treba utemeljiti.
Pospešeni razvoj sodstva so prinesli dogodki po
kapitulaciji Italije. Pri komandah področij so bila za razbremenitev brigadnih
in odrednih sodišč ustanovljena področna sodišča, kot sodišče druge stopnje pa
višje vojaško sodišče. Temu so morala vsa prvostopenjska sodišča, torej
brigadna, odredna in področna dostavljati vse sodbe v potrditev; izvršitev
sodbe, zlasti najtežje, pa so morali redno odložiti do potrditve sodbe po
višjem vojaškem sodišču. Temeljne probleme teh sodišč, zlasti pa kaznovanje, so
urejala Navodila štev. 3 sodnega oddelka, ki so določala, da morajo biti
sodišča pri izrekanju kazni pravična, a zelo stroga. Izrecno so navodila
poudarjala, da se z najstrožjo kaznijo, to je s smrtjo, vselej kaznuje dezertacija in vsi belogardisti ali plavogardisti, če bi
jih še tedaj ujeli z orožjem.
Pomemben je bil Pravilnik za organizacijo in poslovanje
brigadnih in odrednih vojaških sodišč, ki ga je izdal sodni oddelek 19. In 19.
Oktobra 1943, ali kot so mu na kratko dejali Pravilnik BOVS. S tem je bila
zaključena faza v razvoju partizanskega vojaškega sodstva, ki se je začela
začetek avgusta 1943, torej še pred kapitulacijo Italija in je trajala do 20.
Aprila 1944, ko je izdal sodni oddelek enotno uredbo o vojaškem sodstvu, ki je
prinesla dve bistveni novosti.
Pravilnik BOVS je določal, da izvršujejo vojaška sodišča
sodno oblast za vsa kazniva dejanja vojaškega in nevojaškega značaja
pripadnikov NOV in POS ali civilnih oseb. Zato je bilo v vsaki brigadi in odredu
NOV in POS po eno redno vojaško sodišče, za posebne primere pa je bilo
dopuščeno tudi izredno, pomnoženo brigadno in izredno bataljonsko sodišče.
Redna sodišča so sestavljali trije člani in njih namestniki, tožilec in njegov
namestnik. Biti so morali člani štaba brigade ali pripadniki brigade odnosno
odreda ali enot v bližini štaba in imenoval jih je, na predlog štaba enote,
sodni oddelek glavnega štaba. En član in namestnik je moral biti iz komandnega
sestava, en član in namestnik iz komisarskega sestava, en član in namestnik iz
partizanov, tožilec in njegov namestnik pa iz komisarskega sestava. Vsaj en
član sodišča je moral biti diplomiran pravnik.
Pod redna sodišča in izredna sodišča so spadala kazniva
dejanja po obeh že omenjenih odlokih SNOO iz jeseni 1944, zločini zoper narod
in posameznika, ki so presegala navaden prestopek, a niso spadala pod zgoraj
omenjena odloka, na primer umor, tatvina čez 1000 lir in vojaško kazniva
dejanja, ki so presegala običajne disciplinske prestopke. Kazni in očuvalne odredbe so bile po Pravilniku BOVS: ukor, zaplemba
imovine, izgon iz bivališča, prisilno delo, težko
prisilno delo, usmrtitev. Zanimiv je komentar, ki ga je k Pravilniku BOVS
izdelal sodni oddelek, v katerem je bilo poudarjeno temeljno načelo, da vojaška
sodna organizacija ne priznava pravne kontinuitete, priznava pa dosedanje obče
principe kazenskega prava in splošne norme, pa tudi te le, kolikor so v skladu
z NOB in njeno politično linijo.
Pravilnik BOVS je torej urejeval temelje rednih vojaških
sodišč. Tožilec je vodil preiskavo in vložil obtožbo in je bil član sodišča.
Dalje je Pravilnik BOVS uvedel tudi izredno pomnoženo brigadno oziroma odredno
sodišče za posebno važne politične in vojaške primere in to tako, da so k
rednemu sodišču pristopili še člani, ki jih je po štiri izbral vsak bataljon v
brigadi ali odredu. Dopuščal je tudi izredna bataljonska sodišča pet članov; ta
sodišča so nastopila le takrat, če je bataljon operiral samostojno in ni imel
zveze z brigado ali odredom. Ostala so tudi še področna vojaška sodišča.
Nadaljnji razvoj je kljub takrat dosti jasnim določbam
Pravilnika BOVS zahteval precizacijo nekaterih določb
in pojmov.
Zato so 7. Januarja 1944 izšla Navodila štev. 4. Ta so
najprej pojasnila pojem zaplembe imovine (da prisilni
odkup ni isto kot prisilni odvzem) dalje, da se sme nad pripadnikom NOV in POS
izvršiti smrtna kazen šele po določbi višjega vojaškega sodišča in da Pravilnik
BOVS in praksa pomilostitve ne predvidevata, je pa treba v vsakem primeru
počakati z izvršitvijo obsodbe do odločbe višjega vojaškega sodišča. No,
pomilostitev je nekoliko kasneje predsedstvo SNOS le uvedlo.
Konec januarja 1944 je poslovalo že 16 brigadnih, 7
odrednih in štiri področna sodišča. Največji sodni proces po kapitulaciji
Italije je bil začetek oktobra 1943 pred posebej imenovanim izrednim vojaškim
sodiščem proti dvanajstim belogardističnim in plavogardističnim organizatorjem
v Kočevju.
Sredi marca 1944 je poslovalo že 31 vojaških sodišč,
sredi aprila 1944 pa 34. Z uredbo sodnega oddelka glavnega štaba od 20. Aprila
1944 o vojaškem kazenskem sodstvu, sta bili uvedeni dve bistveni novosti. Kot
preiskovalec je bil postavljen javni tožilec, ki je bil neodvisen od sodišča in
podrejen izključno glavnemu javnemu tožilcu, ta pa predsedstvu SNOS. Odpravljeno
je bilo višje vojaško sodišče, kot drugostopenjski sodišči pa sta bili
postavljeni dve višji vojaški sodišči pri štabih obeh slovenskih korpusov.
Medtem pa so se že začele približevati Sloveniji določbe,
ki jih je vsebovala že omenjena uredba vrhovnega štaba o vojaških sodiščih.
Naši pravniki so se jim skraja nekaj časa upirali in dokazovali, da so številne
kompliciranosti v tej uredbi popolnoma brez potrebe. Pri nas je nova odredba
postala sicer obvezna že nekako konec maja 1944, vendar so naša sodišča poslovala
po že ustaljeni in veliko enostavnejši, a zato nič manj temeljiti praksi še od
začetka septembra 1944. Novi uredbi, ki je poskušala uvesti enotno sodno prakso
pri vseh vojaških sodiščih NOV in POJ bi se bilo seveda nesmiselno upirati, je
pa sodni oddelek glavnega štaba NOV in POS še konec julija 1944 sporočil
sodnemu oddelku vrhovnega štaba, da se njegova nova uredba »zlasti v pogledu
organizacije vojaškega sodstva bistveno razlikuje od naše dosedanje ureditve,
ki je zrasla iz posebnih pogojev naše narodnoosvobodilne borbe in dobila
formalno ureditev v naši uredbi od 20. Aprila 1944.«
Odredba vrhovnega štaba je predvsem uvedla nova sodišča
in to višje vojaško sodišče pri glavnem štabu, vojaška sodišča pri štabu
korpusa in vojaško sodišče pri korpusni oblasti ter vojaška sodišča pri štabih
brigad in odredov. Nova sodišča so imela senat. Senat višjega vojaškega sodišča
pri glavnem štabu je imenoval vrhovni štab kot tudi predsednike in
podpredsednike sodišč pri korpusih in korpusnih vojaških oblasteh.
Zanima nas sedaj, kakšni delikti so bili predmet obravnav
pri naših sodiščih na primer od začetka januarja pa do začetka septembra 1944
in kakšne kazni so bile izrečene. Po zaslugi naših takratnih pridnih in vestnih
sodnikov bi mogli navesti prav matematično natančno število vsega tega, a
oglejmo si na tem mestu le nekaj najbistvenejših podatkov. V tem času so naša
sodišča sodila 2457 dezerterjem in skrivačem, 306 tatovom kolektivne lastnine,
1775 krivcem zaradi službe okupatorju ali sodelovanja z okupatorjem in zaradi
15 umorov. V tem času so bile izrečene tele kazni: 4045 ukorov, 228 kazni
prisilnega dela, 163 kazni težkega prisilnega dela, 1755 zaplemb premoženja
(delnih ali popolnih), 17 izgonov iz kraja stalnega bivališča in 467 smrtnih
kazni.
Naš pregled ne bi bil popoln, če ne bi pregledali še
razvoj civilnega sodstva. Seveda ne tistega, ki se je na silno zanimiv način
razvijal v odborih OF. Dne 3. Septembra 1944 je izšel odlok predsedstva SNOS o
začasni ureditvi narodnih sodišč in o narodnih sodnikih. Odlok je predvideval
ustanovitev okrajnih, okrožnih in višjih narodnih sodišč. Pod ta sodišča so
spadale vse zadeve, ki niso bile pridržane vojaškemu kazenskemu sodstvu. Vsa
sodišča naj bi bila zborna, sodnike pa so volile narodno osvobodilne skupščine,
od okrajnih navzgor. Glede pristojnosti okrajnih in okrožnih narodnih sodišč se
je od srede marca 1945 izoblikovala sledeča praksa: okrajna narodna sodišča so
bila pristojna za prekrške do 10.000 lir, odnosno odvzem svobode ali kazen
prisilnega dela do 6 mesecev itd. Pod okrožna narodna sodišča pa so spadala
kazniva dejanja, če je bila zagrožena kazen nad 10.000 lir, odnosno odvzem
svobode ali prisilno delo nad 6 mesecev itd.
Kljub vsem težavam je šlo ustanavljanje teh narodnih
sodišč izredno hitro. Konec novembra 1944 sta v Ljubljanski pokrajini poslovali
že okrajno narodno sodišče v Črnomlju in Metliki, ustanavljali pa so okrožno
narodno sodišče v Novem mestu, s sedežem v Črnomlju, za območje belokranjskega,
novomeškega in dela ribniško notranjskega okrožja. Ustanavljati so začeli tudi
okrajno narodno sodišče za Žužemberk, Novo mesto, Ribnico in Kočevje. Na
Primorskem so bila v tem času že ustanovljena – niso pa še funkcionirala –
okrožna sodišča, večji del okrajnih narodnih sodišč in celo višje narodno sodišče.
(Ta naglica je bila razumljiva, ker so pričakovali anglo
ameriško izkrcanje v tržaškem zalivu in za vezniški vojski bi se morala naša
ljudska oblast predstaviti v vsej popolnosti!) Na Štajerskem je bil pri PNOO za
Štajersko le sodni referent z nalogo ustanoviti – kjer bi se dalo – okrajna
narodna sodišča.
Razumljivo je, da se je delovanje narodnih sodišč najbolj
razvilo v Ljubljanski pokrajini, kjer je bilo stalno osvobojeno ozemlje.
Poročilo od srede aprila 1945 – torej tik pred osvoboditvijo – nam pove, a je
imelo do tega časa novomeško okrožno narodno sodišče že 22 kazenskih in
civilnih zadev ter 20 prizivov, okrajno narodno sodišče Črnomelj 23 kazenskih
in 5 civilnih zadev, okrajno narodno sodišče Metlika 19 kazenskih in 2 civilni
zadevi, okrajno narodno sodišče za Kočevje, ki je začelo poslovati 15.
Februarja 1945 je imelo 6 kazenskih primerov in okrajno sodišče za Ribnico, ki
je začelo poslovati marca 1945, 2 kazenska primera.
Ne samo, da je primanjkovalo pravnikov, obstajala je še
druga težava, na katero je pokazal prvi sestanek pravnikov 28. Novembra 1944.
Na tej konferenci je takratni glavni javni tožilec pri predsedstvu SNOS dr.
Vito Kraigher v referatu med drugim dejal, da »smo premalo, odnosno nič
storili, da bi iz seve izruvali vso staro pravno navlako, ki je tvorila prepad
med pravniškim kadrom in ljudstvom… Še vedno korenini globoko v nas zgrešena
zavest o vseobvladajočem pravu, ki se kaže v črki
zakona, paragrafu, ki naj bo povsod pričujoč in brez katerega naj bi ne bilo
ničesar pravilno n zakonito ukreniti, brez katerega je podana nezakonitost,
samovolja.«
Po mnenju nekaterih pravnikov je predvsem obstajala vacatio legis (ne-obstajanje
zakona) in dr. Vito jo je dopolnjeval in izpolnjeval takole:
Ni samo pisan zakon s svojimi paragrafi vir prava. Tudi
običajno pravo je še danes priznano kot popolnoma enakovreden vir in osnova
prava. Treba je torej ugotoviti, koliko je to običajno pravo v skladu s cilji
NOB. To je treba zapisati in uvajati v prakso, »vse ostalo pa iztrgati iz
ljudske zavesti.«
Ugotavljati je treba »nove silnice, izhajajoče iz novega
življenja slovenskega ljudstva, iz novih gospodarskih in socialnih temeljev, iz
prave ljudske pravice.«
Vse preveč se po eni strani naslanjamo »na pičle novo
izdane pravne norme,« iščemo analogije v starih zakonih, ne vidimo pa tudi »v
političnih smernicah pravne materije,« ki je tudi obvezna za našo vsakdanjo
prakso.
Razvila se je zanimiva diskusija, iz katere povzemimo
samo bistveno. Tržaški pravnik dr. Ferfolja je zagovarjal tezo, da ni mogoče
tudi v sedanji fazi ostati brez zakonov in pravnih norm. Ne more se soditi po
pameti in treba je stremeti za neko enotnostjo . Tudi načelnik sodnega oddelka
pri predsedstvu SNOSS Pakiž je bil načelno proti vacatio
legis, kar je utemeljeval: če že sodišče samo bazira
na zakonski odločbi, mora tudi njegov delo. Dr. Bebler je poudaril, da moramo
odstopiti od načela, da bi se »brez pisanega zakona, brez konkretnih pravnih
norm ne dalo soditi.« Dr. Marijan Brecelj je poudarjal, da vacatio
legis ne obstaja, kajti »že čas, v katerem živimo in
dogajanja okrog nas nam nudijo osnovo za reševanje problemov.« Pravnik naj ne
črpa norm zgolj iz zakonov, temveč iz problematike, osnov in ciljev našega
dela. Osnova pravnikovemu delu mora biti »čut pravičnosti in duh, ki vodi vse
naše delo. Zakon ne sme predpisovati našega življenja in pogoje tega življenja,
zakon naj bo registracija našega življenja.« Tudi dr. Vavpetič je poudaril, da
zakon ni nekaj absolutnega. Naravna funkcija države je, da postavlja pravila, a
to je jemati le principielno. Moremo pa uporabljati
tudi običajno pravo, tudi politične programe itd.
Diskusija in referat dr. Vita nam je torej pokazala, kje
je bila glavna težava pri začetkih našega civilnega narodnega sodstva, reči pa
je treba, da te težave ta prva konferenca še ni povsem odpravila. Zato je
oddelek za sodstvo pri predsedstvu SNOS izdal 15. Marca 1945 nekaj zanimivih
pravnih načel, ki so bila na kratko sledeča:
1. Ukinja se ves pravni red, ki ga je vpeljal okupator;
2. Od pravnih norm pred 6. Aprilom 1941 veljajo le tiste,
ki niso v nasprotju s pridobitvami NOB;
3. Naši NOO in narodna sodišča so dokazala, da so v
stanju rešiti tudi komplicirane naloge brez podrobno predpisanih pravnih norm,
upoštevajoč pri tem pravno zavest, ki živi v ljudstvu in idejo pravičnosti kot
osnovno načelo narodno osvobodilnega gibanja.
Oddelek za sodstvo je te določbe podkrepil še z odlokom
predsedstva Avnoj od 3. februarja 1945, ki je prinesel osnovna načela pravnega
reda. Ta naj bi veljala do ustave in bodočih narodnih zakonov:
1. Ukinjajo se vsi predpisi predaprilskih zakonov, ki so
v nasprotju s pridobitvami NOB in z odloki z zakonsko močjo najvišjih zveznih
in federalnih organov. Stari zakoni se torej lahko uporabljajo le v toliko,
kolikor niso v nasprotju z gornjim načelom, a brez sklicevanja nanje;
2. Možen je tudi postopek po predpisih bivših zakonov, a
brez sklicevanja nanje in če so ti predpisi v skladu z demokratičnimi načeli, z
idejo pravičnosti in s krajevnimi prilikami.
UVODNI PRIPOMBI:
1. Vključujem se v polemično razpravo o likvidaciji
belogardistov, ki jo je v sobotni prilogi Dela sprožil Tine Hribar, odgovoril pa
mu je Janez Stanovnik, ki ga je Hribar v zadnjem prispevku zavrnil. Ker sem
psihiater in sem kot mlad partizan natančno poznal poglavitne partizane in
belogardiste v nekdanji občini Mirna na Dolenjskem, sem z retrospektivno
analizo njihovih šolskih uspehov in osebnostnih značilnosti prišel do zelo
zanimivih spoznanj, seveda na mikro ravni, ki
utegnejo poglobiti uvid v bistvo dostojanstvene partizanske maščevalnosti nad
narodnimi izdajalci.
V polemiko se vključujem tudi zato ker vse kaže,
da nekateri ljudje v množičnih občilih tako močno simpatizirajo z
belogardističnimi narodnimi izdajalci, da zavirajo objavljanje avtentičnih
poročil o bistvenih osebnostnih razlikah med partizani ni belogardisti, kar
meji na kriminal.
2. To besedilo, ki je zamišljeno kot uvod v širšo
razpravo, se nanaša izključno na psihiatrične vidike osebnostnih
značilnosti »navadnih« partizanov in belogardistov, ki sem jih osebno poznal.
To pomeni, da se ne spuščam v analizo »višje« politike med vojno in po njej; partizanščino pa z zgodovinskega, antropološkega in
psihiatričnega vidika štejem za najčistejšo narodnostno akcijo Slovencev v
naši zgodovini.
Seveda pa so vrhunski komunistični glavarji (Tito, pa
naša Kardelj in Maček, pa Hrvaški Krajačić ter
njihovi z zveličavnim komunizmom indoktrinirani posnemovalci) izrabili
partizanski boj za razraščanje nove protiljudske in na psihopatiji vseh
komunističnih voditeljev zasnovane tvorbe – komunizma.
SIMPATIZERJI BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI SE ŠE VEDNO
ŠOPIRIJO V MNOŽIČNIH OBČILIH IN S TEM ZAVIRAJO SPRAVO
(predelen komemorativni nagovor ob Spomeniku padlih
borcev na Rojah pri Mirni, 31.10.2003)
Dobrih 58 let potem ko smo skupaj z zavezniki premagali
Hitlerjevo soldatesko in njihove belogardistične
pomagače, kar pomeni, da ob komemoraciji padlim junakom še živi partizani
slavimo dve okoliščini: prvič, da ne trohnimo tukaj skupaj s padlimi junaki, in
drugič, da smo vzdržali teh 58 let.
Ker razni zagovorniki sramotne izdaje belogardistov in
katoliške Cerkve na svojih komemoracijah v Rogu in na Teharjih
ter po množičnih občilih trosijo lažniva in žaljiva stališča o nas, zmagovalcih
v 2. svetovni vojni (kar je psihološko razumljivo, saj si s tem
malo podpirajo klavrno samozavest premagancev in izdajalcev), sem se
odločil, da spregovorim o doslej neobdelani temi »PSIHIATRIČNI VIDIKI
PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI«, še zlasti ker o tem ni do sedaj
še nihče odkrito spregovoril. Edini psihiater, ki je sodeloval v NOB, je bil
pokojni dr. Janez Kanoni, ki se v to področje ni poglabljal. Drugi psihiater,
dr. Janko Kostnapfel je postal – kot jaz – zdravnik
in psihiater po vojni, ki pa tudi še ni jasno spregovoril o tej zadevi. Ker sem
edini psihiater, ki kljub 63 letom pokojninske dobe še nisem upokojen, torej še
vedno delam in zelo poglobljeno spremljam vse kar se o medvojnem narodnem
izdajstvu piše pri nas in po svetu, imam pravico in dolžnost, da o navedenem
vprašanju nekaj povem. Moram pa omeniti, da tega področja še nisem sistematično
raziskoval, prebral pa sem domala vse, kar se vsaj smiselno nanaša na to
vprašanje. Bom pa sodeloval pri morebitnem projektu raziskave tega področja
naše zgodovine.
Bil sem zelo mlad partizan, star slabih 15 let ko sem,
seveda oborožen, kolovratil po teh krajih kot samotni kurir (in se tako že
tedaj oblikoval v svobodnjaka!) in ko se sedaj ponovno oziram nazaj ugotavljam
velike razlike v osebnostnih lastnostih partizanov in belogardistov.
1. Najprej nekaj osebnostnih lastnostih partizanov:
- med partizani, s katerimi sem jaz prišel v stik, ni
bilo niti enega z zveriženo osebnostjo, vsi so bili urejeni in predani
naši stvari,
- da bom do konca iskren, povem, da sem poznal enega
partizana, ki je s preveliko gorečnostjo (vendar legalno in legitimno) streljal
na smrt obsojene partizane,
- vsi partizanski komandanti, ki sem jih osebno poznal,
so bili v danih razmerah genialni in do konca pošteni možje in bojevniki,
ki so tudi do žensk, svojih prijateljic, gojili veliko spoštovanje, kar
razodeva njihovo osebnostno urejenost,
- predvsem pa so bili partizani-borci zelo modri in
predani svojemu narodu, zato so se tudi odločili za boj proti okupatorju, ne pa
za zaroto proti svojemu narodu.
2. Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih
značilnostih belogardistov:
- o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali
obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani
ali/in psihopati (motene osebnosti):
- zarukani (saj med njimi ni
bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske
vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej
knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu
nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju,
ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi
psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi
tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo z trditvijo, da so
bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance,
saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni
razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo
imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane:
nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),
- psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi
podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti
svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega
izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej
temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F. Saje: Belogardizem; 2.
S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),
- s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse
ljudi, zlasti razne pisune - sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako
predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju; s svojim
zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in
maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo
temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so
zato zaslužili smrtno kazen.
/Da bo bralcem jasno o čem pišem, bom preprosto in
natančno opisal bistvo motene osebnosti: Psihopat ali motena osebnost je
človek, ki zaradi nespodbudnih pogojev za psihosocialni razvoj (kar ni možno
razumeti, če se ne prebere sorodne knjige kot je S. Forward:
Strupeni starši, Tangram, Lj.
2001), ni razvil empatičnega odnosa do sočloveka, zato v življenju uveljavlja
predvsem egoistične cilje, ki v glavnem izvirajo iz zavednih in nezavednih
zamer, ki so se mu nakopičile v zanj sovražnih razvojnih pogojih. Psihopata ni
možno prevzgojiti, saj je ni na svetu inštitucije, ki bi utegnila v
dolgotrajnem (prev)zgojnem procesu (katerega bistvo
je fenomenalno prikazal v svojih knjigah Tine Hribar) v celoti nadoknaditi
zamujene spodbudne pogoje v otroštvu; pa tudi, če bi se kdo tega lotil,
zanesljivo ne bi uspel, kajti motene osebnosti sploh niso motivirane za
»spreobrnitev«, saj ne sledijo pozitivni osebnosti (pre)vzgojitelja,
torej niso z njim sposobni vzpostaviti pozitivnega transferja, ki je absolutni
pogoj za uspešno psihoterapijo in prevzgojo, pač pa se povezujejo izključno z
voditelji antisocialnih skupin. Zato je njihovo antisocialno vedenje možno
nadzorovati samo z dobro zamišljenimi in natančno uresničevanimi represivnimi
ukrepi, denimo v zaporih z izolacijo v samici.
3. In še nekaj bogokletnega bom povedal in sicer zato,
ker se večina nekdanjih ponosnih partizanov (ki so postali nerazumljivo
strahopetni in zaradi domnevnega karierizma in obsedenosti, da bi bili cenjeni
in »važni« tudi v sprenevedajočem tranzicijskem obdobju, ko je dovoljeno, da
belogardistični podrepniki dvigajo glavo) ne upa povedati resnice o poboju
belogardistov:
- belogardisti se niso predali legitimni in
zmagoslavni partizanski vojski; če pa bi se, bi bili v veliki večini
deležni amnestije, krvniki pa bi šli v keho, kakšen
pa tudi na vislice; temu pa bi se lahko vsak izognil s samomorom, kot je to
storil Gδring, spoštujoč izročilo M. Blanchota, ki je zapisal, da je premišljen samomor (tudi
zaradi od Cerkve in medicine onemogočene evtanazije) najbolj dostojanstven
odhod iz življenja (Nova revija, št.118-119:163-184),
- aktualna mednarodna situacija je kazala na možnost
nadaljevanja vojne, zlasti zaradi Trsta;- vsi smo vedeli, da bi se v morebitnem
nadaljevanju vojne belogardisti spet postavili proti svojemu narodu,
zato so jih Angleži tudi predali partizanom, pač v roke pravice;
partizani pa se niso imeli za tako nespametne, da bi v svojih nedrjih gojili
zanesljive nasprotnike,
- partizani (pa tudi ves slovenski narod!) smo bili
bolj prizadeti zaradi tiranije, umazanije in zločinov belogardistov kot pa
zaradi zločinov okupatorjev(meni se še danes, po 58 letih, inako
stori, če o tem spregovorim), zato smo gojili reaktivno in ponosno partizansko
maščevanje do izdajalcev, in zato sem trdno prepričan, da bi vsak ozaveščen
partizan, če bi ga doletela ta dolžnost, podpisal likvidacijo izdajalcev. To bi
storil tudi jaz, čeprav sem bil takrat star 16 let in nisem nič vedel o pobojih
(izraz poboj pa ni v skladu z logiko narodnega izdajstva: ni šlo za poboje,
temveč za samoumevno likvidacijo izdajalcev, ki so jo opravili
zaradi izdajstva prizadeti in naravno, reaktivno maščevalni partizani, seveda
po ukazu svojih legitimnih voditeljev; med maščevalno usmerjene partizane sem
tudi sam spadal in sem bil prizadet ker svoje maščevalnosti nisem mogel
uresničiti, zato moj poglavitni objektni cilj maščevanja še sedaj tlači travo,
kar ni naravno),
- ne verjamem, da je med likvidiranimi belogardisti
kakšen nedolžen, dopuščam pa možnost, da je med njimi bil kakšen imbecil, ki se ni mogel zavedati svojega položaja
v vlogi Hitlerjevega pomagača; v tem primeru je kriv njegov
organizator, saj bi moral vedeti, da imbecil pač ni
sposoben za osnovno presojo položaja,
- kljub vsemu pa nismo dosegli upravičene maščevale ihte
francoskih partizanov, ki so takoj po osvoboditvi Pariza postrelili okrog
15.000 izdajalcev – Hitlerjevih podrepnikov, pa se jih zaradi tega ne
drzne obrekovati nihče od simpatizerjev izdajalcev; mi pa smo do teh
psihopatskih obrekovalcev preveč strpni, čeprav imamo pravico, da
vsakega takega vsaj ovadimo, da sodišča aktualizirajo bistvo narodnega
izdajstva,
- končno moramo izpostaviti nesporno dejstvo, da leta 1945
nismo imeli dovolj moči in strpnost za obvladovanje 10.000 psihopatov, saj bi
morali ustanoviti posebna taborišča in izmisliti pozneje uveljavljen in
popolnoma neuspešen sitem Mao Ce
Tungove prevzgoje, kar bi terjalo izredno število
vrhunskih (pre)vgojiteljev,
ki jih nismo imeli,
- pa še nekaj: protičloveško delovanje nacizma in fašizma
so tenkočutni in zaradi trpljenja ljudstev prizadeti ljudje ocenili kot
najhujši množični zločin nad človeštvom, zato je Stalin predlagal, da se
Nemčijo po končani vojni dobesedno zravna z zemljo, pa ostala dva iz »velike
trojke« tega nista sprejela, saj nista bila niti malo tako prizadeta kot
sovjetsko ljudstvo in Stalin.
4. Bodimo ponosni zmagovalci
Bodimo ponosni na svoja bojna dejanja (katera nam
priznajo vsi naši veliki zavezniki) in zadovoljni, da smo v mozaik temeljev
slovenske prabiti vgradili dodatni, silno važen
kamenček, ki bo sijal, dokler bo obstajal slovenski rod: izdajalec naroda
zasluži smrt, zato ga je treba likvidirati, kajti uspešna prevzgoja in (re)habilitacija psihopatov - tudi v skladu s spoznanji
psihiatrije – ni možna (enako je nujno sedaj »uničiti« pedofile in posiljevalce
z brezpogojno kastracijo). Tudi meni, čeprav že 30 let vodim najbolj zahteven
psihiatrični program radikalne psihoterapije in (pre)vzgoje
na svetu, še ni uspelo prevzgojiti nobenega »normalnega« psihopata, zato tudi
ne bi pristal na program prevzgoje najhujših psihopatov – narodnih izdajalcev.
(Tudi v strokovni literaturi nisem zasledil niti enega primera znanstveno
dokumentirane uspešne prevzgoje motene osebnosti).
Psihopati so za družbo nevarni marginalci dokler so živi,
zato je vprašanje, ali bi na tako eleganten način dosegli nesluten
razvoj in osamosvojitev Slovenije, če ne bi pravočasno likvidirali
belogardističnih izdajalcev. Samo upoštevajmo, kako strupeno in provokatorsko
razni simpatizerji belogardističnega izdajstva, pišejo o dostojanstvenem boju
partizanov in s tem še vedno motijo ljudsko sožitje. Kako bi se ta psihopatska
svojat šele obnašala. če bi bili živi in bi imeli možnost , da indoktrinirajo
svoje okolje s sovražnostjo do narodnih osvoboditeljev.
5. Pa še nekaj: tisti, ki niso bili v partizanih, ne
morejo razumeti dostojanstvene maščevalne drže partizanov do belogardističnih izrodov, kajti razlika med bojevnikom in nebojevnikom je približno takšna kot med homo sapiensom in neandertalcem
(tudi Tine Hribar kot nebojevnik ne more razumeti
ponosnega partizana Janeza Stanovnika, zato vse kar zrcali Stanovniku spada v
običajno »nakladanje«, na žalost, saj smo že zdavnaj pri skrivačih poslušali
podobna opravičevanja.
V času okupacije so se slovenski možje samodejno, odvisno
od več ali manj zrele osebnosti, razvrstili v tri skupine: partizani, skrivači
in belogardisti. Pravi, tvorni Slovenci smo bili edino partizani, ostali
so bili neposredni ali posredni Hitlerjevi pomagači. To je nesporna
resnica. Bojevniki pač skrivačev in izdajalcev nismo nikoli cenili, saj
tega niso zaslužili. Zaslužili so pač prezir zmagovalcev! Tega stališča pač
nismo razbobnali, dokler je še veliko skrivačev bilo
živih, kajti sodišča bi imela preveč dela z njihovimi manipulativnimi tožbami.
Sedaj jih je malo, ki bi imeli ustrezno moč, zato lahko gremo na plan z resnico
o bistvu njihove osebnostne motenosti, da se vsaj pred odhodom na nek način
spokorijo.
Se strinjamo, a ne?
Osvobodilna fronta, Avnoj in drugi vodstveni organi
partizanske vojske so že med vojno in po njej izdali več pozivov
kolaboracionistom k predaji in splošni pomilostitvi. Tu so trije taki dokunenti:
Amnestija OF iz septembra leta 1943
Amnestija SNOS iz avgusta 1944
UKAZ O SPLOŠNI AMNESTIJI IN POMILOSTITVI iz 3. avgusta
1945 objavljen v Uradnem Listu DEMOKRATSKE FEDERATIVNE JUGOSLAVIJE, Nedelja,
dne 5. avgust 1945, (ki dokazuje, da je bila takrat izvedena uradna narodna
sprava in postavlja na laž sedanje zagovornike "Narodne sprave") in
ODLOK O PREHODU SOVRAŽNIKOVEGA IMETJA V DRŽAVNO SVOJINO,
O DRŽAVNEM UPRAVLJANJU IMETJA ODSOTNIH OSEB IN O ZASEGI IMETJA, KI SO GA
OKUPATORSKE OBLASTI PRISILNO ODTUJILE v Uradnem Listu DEMOKRATSKE FEDERATIVNE JUGOSLAVIJE,
Torek, dne 6. februar 1945.
Predsedstvo AVNOJA je 3. avgusta izdalo Ukaz o splošni
amnestiji in pomilostitvi kar je razvidno iz prispevka Povojna koncentracijska
in delovna taborišča v Sloveniji objavljenega v Večeru, str. 34., sobota 3. maj
2008 pisca dr. Milka Mikule.
Tako so vsi kolaborantje razen
vojnih zločincev, bili pomiloščeni s strani zmagovalca in kar pomeni uradno
narodno spravo. Dobili so državljanske pravice, premoženje in vse drugo in so
bili kot vsi ostali državljani enaki pred zakonom. Prispevek tudi omenja
vojaška sodišča, kar dokazuje, da se ne gre za izven sodne poboje v določenih
primerih in, da o teh usmrtitvah obstajajo sodne odločbe.
Zgodbe, da se še nismo spravili, ki krožijo zadnjih 30
let ali več tako ne držijo in ustvarjajo občutek, da je nekaj drugega v ozadju
in da se nekdo igra s čustvi svojcev. Uradna sprava je bila leta 1945 in je
dejstvo, osebna sprava med državljani pa je zadeva osebne odločitve in ne
državne ali druge prisile.
NOB se je opravičila za povojne dogodke, druga stran pa
še NARODU ni izrekla obžalovanja zaradi sodelovanja z okupatorjem, se odrekla
okupatorjevi ideologiji, priznala kapitulacijo Nemčije ter sil osi in zmago v
II. svetovni vojni silam Zavezništva.
Pokop posmrtnih ostankov pripadnikov kolaboracij zaradi
posledic II. svetovne vojne je eno stransko in priviligirano
dejanje, saj pokop ne urejuje pokopa na tisoče umrlih v koncentracijskih
taboriščih, ureditve in prekop iz partizanskih grobišč in padlih (tudi prisilno
mobiliziranih v nemško, italijansko, madžarsko ali drugo okupatorsko vojsko) po
bojiščih II. svetovne vojne. Tako bi bilo smiselno izkopati posmrtne ostanke
umrlih državljanov Slovenije po svetu, ki so umrli zaradi II. svetovne vojne in
za katere smrt so krive okupatorske države, jih identificirati ter pripeljati
domov in pokopati na ustrezen način, to je v grobove svojcev ali v skupne
gobove z ustreznim obeležjem na strošek okupatorskih držav.
Prapori borcev NOB niso bili povabljeni na proslavo Dneva
državnosti leta 2012, v času vlade Janeza Janše, češ da nosijo rdečo zvezdo, ki
naj bi bila simbol agresije na Slovenijo.
VABILO SLOVENSKIM PRAPORŠČAKOM.
Fotografija zaprisege prve generacije slovenskih
nabornikov maja 1991 v takratnem Učnem centru mestnega sekretariata za ljudsko
obrambo Ljubljana na Igu – pod slovensko zastavo z rdečo zvezdo.
Ustaši sio bili zagotovo
najhujšo krvniki od vseh faširov na svetu. To so
ugotovili celo italijakski okupatorski vojaki. To je
nazorno opisla tudi General Alessandro
Luzani v pismu
Mussoliniju. To je povzet prevod:
»Duče! Moja brezmejna vdanost vam
naj mi dovoli odstop od strogega vojaškega protokola. Ko sem obiskal Stolac, Čapljino, Ljubinje in
Dubrovnik, sem videl ustaške zločine nad Srbi. Nimam besed, da bi jih opisal. V
šoli sem našel zaklane učiteljico in 120 učencev, nihče ni bil starejši od 12
let. Mnogim so odsekali glave in jih posadili na klopi, izvlekli so jim čreva
in z njimi krasili učilnice kot novoletnimi trakovi. Klali so jih počasi in jim
vmes solili rane. Zločinci so naprej posiljevali učiteljico pred otroškimi
očmi, šele nato so začeli klati. Posilili so tudi osemletne učenke. Ves ta čas
jim je igral na silo pripeljan orkester Ciganov. Na večno sramoto naše
Rimskokatoliške cerkve je sodeloval tudi župnik. Isti dan so ustaši polovili
700 prebivalcev in jih zmetali v jamo. Peščica preživelih bo močnejša od
največje Pavelićeve divizije. Izgubili so vse, kar so imeli: otroke, žene,
matere, sestre, domove, celo strah pred smrtjo. Smisel njihovega življenja je
le še maščevanje, strašno maščevanje, po svoje jih je celo sram, da so sploh preživeli.«
Pismo v italijanščini in
slovenščini
Preberite si tudi to spletno stran:
http://spirituallysmart.com/croatia2.html
Združenje
protifašistov Koper in Miloš Ivančič © |