Človeška zgodovina se razvija ciklično, je čas demokracij in diktatur, vmes pa običajno vojn. Najvišji materialni razvoj človeštvo dosega med diktaturami diktatorjev, ideologij vladajočega razreda, kapitala ali cerkva. Najvišji duhovni razvoj dosega človeštvo v času demokracij pa tudi prosvetljenih diktatur (Victorie, Napoleona, Katarine Velike, Marije Terezije, Tita). To kar človeštvo zgradi v obeh sistemih se v veliki meri poruši v času vojn, ki so jih vedno sprožili tisti, ki so si hoteli prilastiti bogastvo drugih. Tudi sicer se v razvoju naše civilizacije vrstijo še širša obdobja prosperitete in utrjevanja oblasti kot na primer obdobje antične grške kulture, nato rimskega imperilizma, srednjeveškega mračnjaštva, novega imperializma kolonializma Evrope in Japonske, nato delitve sveta in prevlade ameriškega neoimperializma. Sedaj smo priča poizkusu prodora Kitajskega produkcijskega sistema. V končni oceni moramo upoštevati, kako kdo osvaja svet, z ideologijo, kulturo in tehnologijo ali z orožjem in terorjem, množičnim pobijanjem iz iztrebljanjem narodov.

Nekaj zgodovinskih dogodkov iz novejše zgodovine, ki posebej opredeljujejo naš današnji čas:

· 1789 – Francoska revolucija, ki temelji na geslu: Svoboda, bratstvo, enakost. Te ideje nato Napoleon z osvajalnimi vojnami razširi po vsej Evropi.

· 1848 – Pomlad narodov in pohod liberalnih idej proti mračnjaštvu cerkve, izkoriščanju ljudi, zadnjim ostankom fevdalizma in vedno bolj brutalnemu kapitalizmu, ki prihajal v nasprotje z liberalističnimi idejami o enakosti in svobodi. Istega leta so se na ulicah Pariza pojavile prve rdeče zastave, kot simbol boja za pravičnejši družbeni sistem – socializem, Marx pa je v Angliji izdal Manifest Komunistične partije.

· 1864 – V Londonu je ustanovljeno prvo mednarodno združenje delavcev ali proletarcev imenovano Internacionala.

· 1864 – Papež Pij IX. je po koncilu z okrožnico obsodil racionalizem, materializem, liberalizem, socializem oziroma komunizem, ločevanje cerkve od države, versko svobodo, ipd.

· 1871 – Pariška komuna – prva socialistična država, ki je nastala z uporom izkoriščenega delavskega razreda, ki pa je kmalu zatrta v krvi.

· 1886 – Krvavi spopad policije s stavkajočimi delavci v Chicagu, ki so zahtevali osemurni delavnik.

· 1910 – Laburisti (delavska stranka) dobijo na volitvah za spodnji dom britanskega parlamenta 42 sedežev in nakažejo novo pot vzpona socialističnih idej, a jih kmalu zaustavi prva svetovna vojna.

· 1914 – Začetek prve svetovne vojne, ki ga sproži interes Nemčije, Avstrije in Italije po novi delitvi sveta, kolonijah in ozemljih, Italija pa zaradi ozemeljskih obljub sil Antante zapusti svoje zaveznike in se pridruži Antanti.

· 1917 – Med prvo svetovno vojno, v času najhujše bede prebivalstva, izbruhne v Rusiji Oktobrska revolucija s katero prevzame oblast večinska (po rusko BOLJŠEVIŠKA, boljšoj – velik/a) Leninova socialistična stranka, ki je zmagala na volitvah, a so jim oblast hoteli prevzeti manjšinska liberalno kapitalistična stranka ali tako imenovani Manjševiki. Lenin okliče enostransko premirje in prekine vojno z silami Osi.

· 1918 –ZDA, VB, Francija, Poljska, Češka in Japonska ter nekatere druge države z več strani napadejo novo državo Sovjetsko zvezo v kateri se razvije huda več let trajajoča državljanska vojna.

· 1918 – V Nemčiji po prvi svetovni vojni zmagajo na volitvah socialisti in ustanovijo socialistično Weimarsko republiko.

· 1919 – V Italiji se s podporo kapitala in cerkvene oligarhije razvije FAŠIZEM, kot protiutež hitremu širjenju idej socializma in komunizma. Začnejo se vrstiti napadi na delavce in požigi delavskih časopisnih uredništev in domov.

· 1919 – V Nemčiji je ustanovljena NACIASTIČNA stranka, ki nosi ime Nacionalsocialistična delavska stranka, katere najpomembnejši cilj je zrušiti demokratično izvoljeno socialistično oblast takratne Weimarske republike.

· 1920 – Napadi z delavskih domov se razširijo na slovenske in hrvaške nacionalne institucije, začnejo se požigi kulturnih in narodnih domov.

· 1922 – v Italiji prevzame oblast Mussolini, ki začne zapirati levičarje, v Libiji pa pospeši genocid nad beduinskim prebivalstvom.

· 1922 – V Sovjetski zvezi po smrti Lenina si Stalin prilasti vse vzvode sovjetske oblasti in v dveh letih dokončno premaga Belo gardo in izžene iz ozemlja vse okupacijske vojaške enote Poljske, Francije, ZDA in Japonske.

· 1934 – Oblast v Nemčiji prevzame Hitler in začne postavljati prva koncentracijska taborišča za politične nasprotnike.

· 1934 – Nemčija in Poljska podpišeta pakt o nenapadanju,

· 1935 – Italija začne z drugo abesinsko vojno in zaostri odnos do Slovanov.

· 1935 Angleško nemški sporazum o vojni mornarici.

· 1936 – Začne se krvava Španska državljanska vojna, s katero je klerofašizem zruši demokratično izvoljeno socialistično oblast.

· 1938 – Kristalna noč, požig sinanog v Nemčiji in začetek načrtnega uničevanja Židov.

· 1938 - podpis Munchenskega sporazuma med Nemčijo, Italijo, Veliko Britanijo in Francijo o napadu in razdelitvi Čehoslovaške, v kateri nato sodelujejo tudi Poljska in madžarska.

· 1939 – Podpis Železnega pakta med Italijo in Nemčijo.

· 1939 – Podpis pakta Nemčijo in SZ.

· 1939 - Z nemškim napadom na Poljsko se začne druga svetovna vojna.

· 1940 - Podpis Trojnega pakta fašističnih in nacističnih sil Osi: Tretji rajh, Italija, Japonska, nato pristopijo še Bolgarija, Romunija, Madžarska, Jugoslavija oz. Neodvisna država Hrvaška (NDH). Eskalacija vojnih napadov na države skandinavskega polotoka in Beneluxa ter Grčijo in Albanijo.

· 1941 - Napada na Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Ustanavljaje nemških in italijanskih kolaboracionističnih armad in vstaje narodov ter ustanavljanje partizanskih enot pod vodstvom komunistov, socialistov in drugih svobodoljubnih strank v Jugoslaviji, Grčiji, Franciji in okupiranem delu SZ.

· 1941 – Japonci napadejo Pearl Harbur in ZDA vstopijo v vojno.

· 1943 – Prvo srečanje Churchill, Roosevelt in Stalin v Teheranu ter dogovor o skupnem boju proti silam Osi, čemur sledijo razni sporazumi in jaltska konferenca.

· 1943 – Poraz Nemcev v bitki za Stalingrad in prevrat na vzhodni fronti.

· 1943 - Izkrcanje zaveznikov na jugu Italije

· 1944 – Srečanje Tito – Churcill, s čemer Jugoslovanska partizanska partizanska vojska postane javno priznani del zavezniške koalicije.

· 1944 – Izkrcanje zaveznikov v Normandiji.

· 1945 – Rdeča armada zavzame Berlin, ZDA z atomskimi bombami »prepričajo« Japonce na vdajo. To je konec druge svetovne vojne v kateri NACIFAŠIZEM povzroči smrt 66 milijonov ljudi, največ med Rusi (22 milijonov) in Kitajci. V Jugoslaviji je bilo mrtvih skoraj 2 milijona. 60 % žrtev je bilo med civilnim prebivalstvom. Po vojni je po vsem svetu v raznih povračilnih pobojih umre še 6 milijonov ljudi, največ na Daljnem vzhodu, Nemčiji, SZ, Franciji, Italiji, Jugoslaviji itd.

· 1945 - Konec druge svetovne vojne je tudi začetek nove - hladne vojne, katere cilj je bil zrušiti socializem, ki je iz druge svetovne vojne izšel kot »največji« zmagovalec.

Časovni trak pomembnih dogodkov za Primorsko po datumih

Zgodovina Primorske je zaradi izredne geostrateškega položaja tega območja na na skrajni severni točki Sredozemskega morja in stičišča treh kultur, Slovanske, Romanske in Germanske odraz svetovnega dogajanja. To se je zrcalilo zlasti v Trstu. Svobodno mesto – državica Trst je po stoletnih vojnah z Benečani leta 1382 prešel pod okrilje Habsburžanov. Leta 1719 je dobil status svobodnega pristanišča. Leta se italijanske državice in mesta združijo v eno državo, Beneška Slovenija z plebiscitom ostane Italiji, ves ostali mediteranski del Slovenskega prostora pa pripade Avstriji. 1867 je Trst postal prestolnica »Avstrijskega primorja« avstrijskega cesarstva, ki je obsegala ogromen prostor od Alp do izliva Soče in Kvarnerja. Tri leta po priključitvi Benečije Italiji, že z dekretom prepovejo slovenske šole. Trst in Gorica se razvijata kot pomembni slovenski središči, ob popisu prebivalstva leta 1910 je Trst z 56000 prebivalci največje slovensko mesto.

Leta 1915 – Države Antante na predlog VB s tajnim Londonskim sporazumom obljubijo Italiji za izdajstvo zaveznikov iz Osi velik del slovenskega in hrvaškega ozemlja, vso Primorsko in celo Istro.

24. maja 1915 – Italijanski vojaki v Kobaridu napadejo domačine, 62 aretirajo in 6 usmrtijo.

1918 – Italija okupira vso Primorsko, slovenski Primorci se upirajo, Ljubljana in Beograd se ne odzivata. Začne se množično izseljevanje Slovencev v Jugoslavijo, Argentino in druge države. Do začetka vojne se število beguncev povzpne na več kot sto tisoč.

29. decembra 1918 – Italijanski desničarji zahtevajo odstranitev tržaško koprskega škofa Andreja Karlina, ker je bil slovenskega rodu. Svoj cilj dosežejo čez eno leto, ko škof Karlin odstopil in odide v Jugoslavijo.

Leta 1919 – Bodoči Mussolinijev minister Cobolli objavi knjigo v kateri poziva, da se tiste Istrane, ki nočejo postati Italijani pobije v puljski areni ali vrže v pazinsko Fijbo.

1919 - Prebivalci Ostrožnega Brda z orožjem napadejo italijansko vojaško enoto in jo zapodijo v beg.

23. 3. 1919 – Ustanovitev fašističnih militarističnih fascijev v Milanu

3.4.1919 – Ustanovitev fascia v Trstu.

3 .8. 1919 – Fašisti in karabinjerska patrulja v Trstu, ulici Madonnina napadejo otroke delavcev, ki se vračajo z izleta delavskih zadrug in pretepejo njihove starše. Po poročanju Edinosti sta bila ranjena en civilist in en karabinier. Nato so napadli in razdejali tamkajšnji delavski dom.

4. 8. 1919 – Italijanski škvadristi nadaljujejo s požigi drugih delavskih domov in zbornic in napadejo tiskarno Il Lavoratore. Več mrtvih in ranjenih. Podatkov ni, ker jih zbriše cenzura

30. 10. 1919 – Fašistične tolpe demonstrirajo in razbijajo po Trstu ter poskušajo napasti Narodni dom. Pri tem s strelnim orožjem ubijejo Antona Irgoliča, ki je bil v Trstu predstavnik Jugoslovanskih železnic

20. september 1920 – Mussolini v Pulju zahteva iztrebljanje vseh »slovanskih barbarov«, ki nočejo sprejeti višje italijanske kulture.

13. julij 1920 – »Kristalna noč« italijanskega fašizma, koi požgejo Slovenski narodnega dom Trstu. Po tem napade še stopnjujejo in poškodujejo več kot 130 stavb slovenskih društev, slovenskih bank, trgovin in delavnic. Večkrat so razdejali prostore časopisov »Edinost« in »Delo«, 20 delavskih zbornic in več zadrug. Požgejo tudi hrvaški kulturni dom v Pulju in več in razbijajo v drugih krajih.

2. marec 1921 - upor delavcev v Labinu in ustanovitev labinske republike, ki ga v krvi zatre italijanska vojska.

1. maj 1921.- Italijanski fašisti streljajo na delavce v Pulju, trije mrtvi.

19. marec 1921 – Fašisti streljajo z vlaka na strunjanske otroke, ki se igrajo ob progi. Dva ubijejo in pet ranijo, dva ostaneta invalida vse življenje.

15 .maj. 1921 – Ob volitvah s strelnim orožjem in bombami napadejo slovenske vasi. V Marezigah se jim zelo odločno uprejo, v Osapski dolini pa postavijo barikade, na katerih vzdržijo dva dni do prihoda vojske. Ob eh spopadih je več mrtvih na obeh straneh, v Mačkoljah pa požgejo več hiš. Sledi pretepanje, pitje olja in mučenje do smrti.

17. julij 1921 - V Izolo je Ljudska stranka organizirala ljudsko praznovanje na trgu Garibaldi, na njega je prišla provocirati ljudi tudi skupina fašistov iz Trsta. Fašisti so na trgu z bombo ubili študenta Ivana Žustoviča, ki je bil na trgu kot izletnik. Izolani so takoj reagirali in pregnali napadalce, med katerimi je bilo tudi nekaj ranjencev.

13. marec 1922 - Tržaško sodišče prepove vsakršno uporabo slovenščine v svoji ustanovi in uradih. Uradna raba je bila ukinjena že leta 1920. Sklep sodišča so kasneje uveljavili še v Pulju in Gorici. Oktobra 1925 pa so ta rasistično-fašističen odlok zakonsko potrdili in je veljal v vsej Julijski krajini. Na Slovenskem Primorju so s tem prepovedali slovenski jezik, na področju Istre, Dalmacije in otokov pa hrvaškega.

28 oktober 1922 – Pohodu na Rim, 17. novembera prevzame Mussolinijeva vlada. Temu sledijo vedno hujše represalije proti slovencem.Napredne Slovence, predvsem iz delavskih vrst, železničarje, učitelje pa tudi duhovnike konfinirajo na jug Italije. Polnijo se zapori …

1. oktober 1923 – Gentilejva reforma šolstva s katero se prepove pouk v slovenščini in začne z sistematičnim poitalijančevanjem . Nato nastopi še prepoved javne slovenske besede in pesmi, z dekretom pa poitalijančijo imena, priimke, vasi in mesta. Do razpada fašizma spremenijo na zasedenih ozemljih skoraj pol milijona slovanskih osebnih imen in toponimov.

September 1927 – Skupni sestanek upornih Primorcev na Nanosu in uradna ustanovitev organizacije TIGR.

17. oktober 1929 – Ustrelitev Vladimirja Gortana iz Berama pri Pazinu je bil kot »vodja slovanskih teroristov« aretiran in nato obsojen na smrt. Ustreljen je bil pri Pulju.

1. do 5. septembra 1930 – Prvi Tržaški proces proti Tigrovcem, zaradi atentata na na fašistični časopis. Obtoženi so tigrovci Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič obsojeni na smrt in ustreljeni na gmajni pri Bazovici 6. septembra 1930, ostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni.

1939 - Napad Italije na Albanijo, od tu naslednje leto Grčijo.oblast

1940 - Drugi tržaški proces proti komunistom in tigrovcem. Pinko Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal so usmrčeni na na Opčinah. Nadaljujejo se procesi pred posebnim sodiščem v Rimu.

1940 – prisilna mobilizacija več deset tisoč mladoletnih slovenskih fantov v tako imenovane posebne bataljone.

1941 – Italija skupaj s svojimi zavezniki napade Jugoslavijo, prestopi Rapalsko mejo in okupira Ljubljano ter Dolenjsko, organizira izdajalsko belo gardo (MVAC), obda Ljubljano z bodečo žico, množično strelja talce, internira ljudi na Rab, Gonars in druga koncentracijska taborišča in z ofenzivami požiga vasi ter pobija ljudi.

13. maja 1941 – Slovenski policaji izdajo italijanskim in skupaj napadejo vodilno trojko tigrovcev, ki se je umaknila iz Primorske na Malo goro pri Ribnici. Pri tem izgubi življenje vodja vojaškega krila Danilo Zelen.

1941 - Primorski komunisti, povratniki z španske vojne ustanovijo prvo primorsko partizansko četo, ki pri Kilovčah 28 .oktobra 1941 iztiri vlak na progi Pivka-Reka. V začetku leta 1942 preraste v Brkinsko četo.

18, april 1942 - Prva velika frontna bitka primorskih partizanov z italijansko vojsko na Nanosu, po kateri kljub hudim žrtvam sledi pravi razmah partizanskega gibanja.

8. avgust 1942 Italijani zaradi zločina, ki so ga sami storili, požgejo vas Ustje pri Ajdovščini in zverinsko pobijejo 8 domačinov.

24. februarja 1943 Italijanska vojska na Predmeji pri Ajdovščini zverinsko pobije družino Bizjak in nato zažge hišo. Med petimi mrtvimi je bila tudi noseča nevesta, ki so ji prestrelili tudi trebuh.

8.9.1943 – Kapitulacija fašistične Italije po kateri se primorski fantje in možje iz razpuščene italijanske vojske množično vključujejo v partizanske enote. Primorsko zasedejo nemške enote, ki kljub velikim ofenzivam in rednim čistkam skupaj z italijanskimi in slovenskim kolaborantskimi enotami pa splošnega ljudskega odpora ne morejo zaustaviti.

16. september 1943 –. Plenum OF sprejme sklep o priključitvi Primorske.

20. oktobra 1943 je v Gravini, na jugu Italije, ustanovljena 1. prekomorska brigada, kateri sledijo še štiri, ki z okrog 30 tisoč borci, predvsem Primorci in Dalmatinci, bistveno prispevajo k osvoboditvi cele Jugoslavije.

29. novembra 1943 – Na drugem zasedanju Avnoja sprejmejo sklep o priključitvi Primorske k matični Jugoslaviji.

1944 –Trstu, v stari rižarni pri Sv. Soboti, začne delovati množično uničevalno taborišče s krematorijem.

1. maja 1945 so že osvobojena vsa istrska mesta, Trst in Gorica. Prekomorskim enotam 7. armade, enotam devetega Korpusa in enotam partizanskih mestnih komand uspe osvoboditvi svoja mesta pred prihodom Zahodnih zavezniških enot. Pod pritiskom ZDA in VB je morala osvobodilna partizanska vojska zapustiti tako Trst kot Gorico. S tem se je začela nova diplomatska vojna za Trst in nova hladna vojna.

1947 - Pariška mirovna pogodba in ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja

1954 – Londonski memorandum s katerem se uveljavi sedanja meja med Slovenijo in Italijo

M.Ivančič.

KOLEDAR NAJHUJŠIH ZLOČINOV ITALIJANSKIH NACIONALISTOV IN FAŠISTOV PROTI SLOVENCEM V OBDOBJU MED OBEMA VOJNAMA

Naš spomin na nekdanje dogodke obujemo koledarsko. Pred 10. februarjem, italijanskim Dnevom spomina na fojbe in eksodus moramo poznati vsaj to, kar so Italijani pred tem hudega storili nam. Najmanj to, da so s svojim terorjem izgnali iz svojih domov na sto tisoče Slovencev in Hrvatov, da jih je pobegnilo v takratno kraljevino Jugoslavijo vsaj 105.000. Pa niso bežali zaradi optiranja, torej osebnega opredeljevanja za neko državo, ampak zaradi terorja.

Primorski Slovenci imamo lahko take spominske dneve vsak teden:

10. februar 1921 – Italijani uničijo tiskarno slovenskega komunističnega časnika »Delo« v Trstu.

11. februar 1920 – Italijani izženejo škofa Antona Mahniča v Jugoslavijo.

16. februar 1937 – Umre skladatelj in cerkveni zborovodja Lojze Bratuž, ki so ga fašisti prisilili piti bencin in motorno olje, ker je v božičnem času dirigiral slovenskemu pevskemu zboru.

21. februar 1931 – Zaradi fašističnega mučenja umre še ne petnajstletni Miroslav Brezavšček, eden od Črnih bratov.

23. februar 1933 – Fašistično posebno sodišče je na montiranem procesu v Rimu na skupaj 320 let zapora obsodilo 13 Slovencev na podlagi lažnih obtožb, da so sodelovali pri umoru finančnega stražnika Cesara Rastrellija dne 30. novembra 1930 v Kalu pri Kanalu. Krivi pa so bili zgolj tega, da so bili Slovenci. Na 30 let ječe so bili obsojeni: Močnik Štefan, Jug Ivan, Lipičar Donat, Lipičar Leopold, Lipičar Valentin, Močnik Avguštin in Pregelj Rudolf. Na 20 let ječe so bili obsojeni Brezavšček Andrej, Lango Leopold, Lipičar Anton, Močnik Marko, Šavli Jože in Šuligoj Leopold. Umor Rastrellija pa je verjetno zagrešil njegov kolega finančni stražnik.

19. marec 1921 – Fašisti streljajo pri Strunjanu z vlaka na skupino otrok pri igri. Pri tem ubijejo dva (Renato Brajko in Domenico Bartole) ter ranijo pet otrok, od katerih sta dva ostala trajna invalida.

21. marec 1922 – Fašisti zažgejo prostore prosvetnega društva »Svoboda« v Renčah pri Gorici.

3. april 1919 – Le teden dni po ustanovitvi prvega oddelka v Milanu je ustanovljen oddelek fašistične stranke v Trstu in s tem se začne obmejni fašizem, katerega glavne žrtve so bili Slovenci in Hrvati.

7. april 1927 – Izšel je zakon o prisilnem poitalijančevanju slovenskih priimkov. To je v praksi potekalo že od leta 1918. Z letom 1928 je bilo prepovedano v matične knjige vpisovati slovenska imena in priimke. Ta prepoved je veljala do leta 1967, še danes pa ne podpirajo v celoti uporabe šumnikov.

24. april 1924 – Izdan je odlok o italijanizaciji krajevnih imen. V praksi so jih začeli poitalijančevati že leta 1919.

15. maj 1921 – Na ta dan so bile parlamentarna volitve v Italiji in fašisti so z ustrahovanjem skušale Slovencem preprečiti glasovanje. Tega dne so požgali več slovenskih kulturnih ustanov, ubili 12 Slovencev in mnoge ranili. Tega dne so koprski fašisti v Marezigah ubili Jožeta Sabadina, v Čežarjih pa Josipa Boniona. V Ospu so postavili proti fašistom barikade, na katerih je padel komunist Andrej Žerjul, nato so v vasi ustrelili v nogo še organizatorja duhovnika Franca Malalana, Ker so se uprli, so sledile krvave represalije, požgali so del vasi Mačkolje v Ospu pa tako pretepli Andreja Vodopivca, da je kasneje umrl v bolnici. Šest mesecev kasneje so ujeli in ubili tudi organizatorja marežganskega upora Ivana Babiča – Jagra, imenovanega Amerikanec.

16. maj 1921 – Italijani zaprejo slovenski Narodni dom na Proseku.

12. junij 1927 – Tajniki fašistične stranke za Trst, Gorico, Pulj, Videm, Reko in Zadar sklenejo, da se prepovejo vsa slovanska prosvetna, telovadna in mladinska društva ter prepovejo vsi slovenski časopisi in revije, vključno z verskim tiskom, da se zaprejo vsi slovenski denarni zavodi in gospodarske ustanove, ter da se z delovnih mest odstranijo vsi slovanski učitelji in duhovniki v Julijski krajini. Ta sklep je potrdil Mussolini in s tem so bile odpravljene vse narodnostne pravice Slovencev v Italiji.

22. junij 1923 – Fašisti aretirajo sedem pastirjev pri Kobaridu in jih kasneje obsodijo na dolge zaporne kazni. Isti dan razstrelijo spomenik skladatelju Hrabroslavu Volariču in požgejo več hiš ter slovensko gostilno in župnišče v Drežnici.

23. junij 1923 – Fašisti uničijo prostore prosvetnega društva »Svoboda« v Starem selu pri Kobaridu ter napadejo župljane pri maši. Župnika Jarca za noge vlačijo po cerkvi, vsled česar umre.

13. julij 1920 – Požig Narodnega doma v Trstu in veliko uničevanje vsega slovenskega v Trstu. V napadu je umrl dr. Hugon Roblek.

4. avgust 1919 – Tržaški incident, ki se je začel že dan prej z napadom na otroke in nato nadaljeval z napadom na delavski dom in druge objekte tiskarno Lavoratore in Edinosti. Poročila Edinosti so bila cenzurirana, britanski kontraadmiral sir Edwyn Sinclair Alexander-Sinclair pa je poročal, da naj bi v spopadih italijanski vojaki streljali na množico ljudi, pretežno Slovencev, ter ubili devet ter ranili 15-20 ljudi. Incident je zavit v plašč skrivnosti. Tega dne so Italijani v Trstu zažgali tudi slovenski Delavski dom s knjižnico.

20. avgust 1922 – Fašistične škvadre pustošijo po Pivškem. Pretepale so ljudi, jih silile piti ricinusovo olje, razbijale so lokale in okna na hišah. Te akcije so v tem in naslednjem letu še štirikrat ponovile.

6. september 1930 – Italijani v Bazovici ustrelijo štiri bazoviške junake in tigrovce (Bidovec, Miloš, Valenčič in Marušič). To so Bazoviške žrtve prvega tržaškega procesa.

8. september 1921 – Italijani so razdejali telovadnico slovenskega telovadnega društva na Rojanu.

17. september 1928 – V Trstu je prepovedan slovenski politično časopis Edinost, ki je izhajal od leta 1876.

19. september 1928 – V Trstu oblast prepove Politično društvo Edinost.

20. september 1927 – V Trstu se zaradi nevzdržnih razmer za delo samorazpusti slovenska Glasbena matica.

21. september 1920 – Benito Mussolini ima govor v Pulju, kjer grozi »Slovanom« in napove, da bo z lahkoto žrtvoval 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov.

30. september 1918 – V Trstu med napadom italijanskih nacionalistov na Narodni dom je bil ubit Slovenec Anton Irgolič

1. oktober 1923 – Sprejeta je Gentilijeva šolska reforma (zakon no. 2185, Gazzetta ufficiale no. 250), ki je bila podlaga za ukinitev slovenskega šolstva na Primorskem.

19. oktober 1923 – Italijanski prefekt Pisenti iz Vidma odredi, da morajo slovenska glasila odslej izhajati dvojezično. To je uvertura v njihovo popolno prepoved leta 1927.

24. oktober 1923 – Objavljen je zakon no. 2185 (Gazzetta ufficiale no. 250) ali t.i. Gentilejeva šolska reforma, s katero je Italija ukinila praktično ukinila slovensko šolstvo na Primorskem.

2. november 1921 – Italijani so zažgali slovenski narodni dom pri Sv. Ivanu v Trstu, knjige iz domske čitalnice pa so zažgali pred Verdijevim spomenikom.

2. november 1926 – Italijani uničijo slovenski Kulturni dom v Gorici v Ulici sv. Ivana. Prav tako opustošijo Katoliško tiskarno in uredništvo Goriške straže v Gorici ter trgovski dom v Gorici, kjer so bili sedeži slovenskih društev.

3. november 1918 – Italijani zasedejo Trst, kasneje pa celotno Primorsko. V naslednjih letih bo to področje zapustilo 100.000 ljudi, pretežno Slovencev in Hrvatov.

12. november 1921 – Italijani uničijo Narodni dom Adrija v Barkovljah.

17. november 1919 – Papež Benedikt XV pod pritiskom italijanske države razreši tržaškega škofa Andrej Karlina, ki se je zelo zavzemal za pravice Slovencev.

20. november 1921 – Italijani uničijo dvorano slovenskega prosvetnega društva v Rojanu v Trstu.

22. november 1931 – Zaradi fašističnega mučenja med zaslišanjem na goriški kvesturi umre duhovnik Bohumil Nemec, na Češkem rojeni župnik v Komnu, ki je vztrajno širil slovenski jezik v cerkvi.

24. november 1918 – Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando ukaže vrhovnemu poveljstvu okupacijskih sil represivne ukrepe proti »Jugoslovanom« in »duhovnikom in socialistom«.

26. november 1921 – Italijani opustošijo slovenski kulturni dom v Gradišču ob Soči.

27. november 1921 – Italijani zažgejo poslopje družine Mašera v Kobaridu, ker so v njihovi hiši krajani obeležili spomin na smrt pesnika Simona Gregorčiča. Zavarovalnica jim ni hotela izplačati zavarovalnine.

19. november 1918 – Italijanska nacionalistična in iredentistična sodrga vdre v škofovsko palačo tržaškega škofa Andreja Karlina, ki je bil Slovenec, in jo opustoši ter ogrozi samo škofovo življenje.

24. december 1925 – Sprejet zakon no. 2300, na podlagi katerega je bilo mogoče deportirati ali odpustiti vse sumljive državnega uradnike, kar se je na veliko uporabljalo proti vsem Slovencem v državni službi.

Med drugo svetovno vojno se je nato zgodilo še toliko italijanskih zločinov, da jih vseh tu zaradi omejitve prostora ni mogoče našteti. Omenimo le:

12. april, 1941 - Zahrbtni in zločinski napad na Jugoslavijo brez vojne napovedi.

23. februarja 1942 - ustanovljeno koncentracijsko taborišče Gonars.

junija 1942 – ustanovitev koncentracijskega taborišča na Rabu, nato še: Monigo, Chiesanuova, Renicci, Visco, Lipari …

6. avgust 1942 - Ustanovitev MVAC (prostovoljne protikomunistične milice) ali BELE GARDE.

Italijani so skupaj z Nemci med vojno od 1941 – 1945 samo v Julijski krajini pobili 42.800 ljudi, pohabili 7.000, zaprli, internirali ali deportirali 95.460 oseb, popolnoma uničili 19.357 stavb, delno pa 16.837. Še bolj zgovoren je podatek, ki ga priznavajo celo v uredništvu spletnega glasila KPI, da so italijanski vojaki pobili v zasedenih območjih Jugoslavije od Triglava do Boke Kotorske kar 200.000 ljudi. To pa seveda še ni vse, dodati je treba še poboje in zločine vseh njihovih kolaborantskih enot, zlasti bele garde, ustašev, četnikov in balistov.

Temu je treba dodati še zločine v Ljubljanski pokrjini med leti 1941 – 43. V času »poletne ofenzive« so ubili približno 2000 civilistovi, v vseh vojaških operacijah represalijah je bilo med leti 1941 in 1943 ubitih približno 5000 civilistov. Množično ubijanje so spremljali požiganje in ropanje hiš (3000 hiš ter 800 vasi in naselij) ter zapiranje prebivalstva v koncentracijska taborišča kot so Rab, Gonnars, Visco in druga. Z domov je bilo pregnanih več kot 30000 moških, žensk in otrok, umrlo jih je okoli 7000. Vsi italijanski vojni zločini so vse bolj dobivali obliko »etničnega čiščenja« Slovencev, ki se je napovedovalo že v Okrožnici 3C generala Maria Roatte iz 1. marca 1942 in govoru Benita Mussolinija v Gorici 31. julija 1942, ko je napovedoval izselitev Slovencev iz »Ljubljanske pokrajine«. Največja italijanska vojna zločinca sta bila general Mario Roatta, poveljnik 2. italijanske armade in general Mario Robotti, poveljnik 11. korpusa. Armade. Na seznamu vojnih zločincev, ki ga je Združenim narodom posredovala Jugoslavija pa so bili še mnogi drugi italijanski vojni zločinci. Nihče ni bil nikoli izročen Jugoslaviji oziroma Sloveniji in ni stopil pred sodišče.

Odbornico preseneča razburjenje zaradi spornega plakata | Dnevnik

Italijanski alpinci strašijo ljudi iz Baške grape z odsekano glavo partizana Jerneja Arka – Črta.

Italijanski fašističnou zločini po lažnemu padcu fašizma:

1. avgust 1949 – Italijanski nacionalisti umorijo Andrea Iussa (Andreja Juša), sekretarja Demokratične fronte Slovencev za občino Špeter (Beneška Slovenija). Po nekaterih podatkih se je umor zgodil že 31. julija istega leta. Da je šlo za organizirano nasilje kaže tudi dejstvo, da je bilo v noči med 23. in 24. marcem 1950 požgan tudi sedež Demokratične fronte Slovencev v Čedadu. Za umor in nasilje so bili odgovorni italijanski nacionalisti (trikoloristi), ki so kasneje večinoma vstopili v tajno teroristično organizacijo Gladio.

M.I.

Spreobračanje zgodovine v Italiji

Crimini Italiani contro Sloveni

Fojba laži, knjiga v odgovor na italijanske laži o fojbah

Spreobračanje zgodovine in skrunitev spomina na talce

Plakat za spominsko srečanje na fojbe in eksodus, katerega glavni gost je bil Nino Benvenuti, o katerem sta koprski radio in televizija posnela dokumentarni film iz serije Sinovi dveh narodov, zraven pa originalna fotografija italijanskih vojakov, ki streljajo slovenske talce.

Ta fotografija, ki je last ljubljanskega muzeja novejše zgodovine, in prikazuje kako italijanski vojaki streljajo slovenske talce iz Loške Doline, vasi Dane, je bila uporabljena na plakatu in naj bi prikazovala partizane, ki streljajo Italijane v Istri. Letos (2012) 2012 so to fotografijo uporabili za plakat tudi v občini Fano:

Vrhunec predrznosti pa je uporaba te fotografije kot ozadje oddaje Porta a porta prvega programa državne televizije RAI, ki je bila posvečena istemu prazniku. Ko je sodelujoča zgodovinarka iz Furlanije Alessandra Kersevan hotela opozoriti na to, jo je voditelj Bruno Vespa večkrat grobo prekinil. Glej:

Več o tem plakatu, streljanju talcev v vasi Dane pri Loškem potoku na strani, http://www.delo.si/mnenja/komentarji/spomenka-hribar

Več fotografij iz te serije pa lahko vidite na strani :

http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/galleria-slo-3.php

Več na to temo pa lahko preberete na posebni internetni strani: www.diecifebbraio.info

Kdo je koga metal v Bazoviško fojbo, lahko prebereš tudi v knjigi Peruti tržaškega aborigina.

»Minister Gregor pa nič.«

Kaj bi pa rekli v Izraelu, če bi Nemci na tak način zlorabljali fotografije holokavsta?

Več si preberite na https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi

Pismo iz loške doline predsedniku Republike Italije

Predstavniki združenj borcev za vrednote NOB so v ponedeljek 2. 4.2012 izročili italijanskemu veleposlaništvu v Ljubljani protestno pismo zaradi zlorab fotografije slovenskih talcev iz Loške doline, v katerem ga vljudno in izčrpno opozarjajo na grobo izkrivljanje zgodovine. Preberi pismo:

V Slovenščini: Pismo predsedniku Republike Italije - SLO.pdf

v Italijanščini: Foibe e esodo - la verita - Lettera al Presidende della Repubblica Italia.pdf

Pismo Stojana Spetiča predsedniku RI Mattarelli

Odgovor na njegov govor in potvarjanje zgodovine ob praznovanj u dneva spomija let 2019 v Bazovici.

Odprto pismo Lucijana Pelicona o spreobračanju zgodovine:

Protest zaradi oddaje MERIDIANI na televiziji Koper – Capodistria, predvajane 30. aprila in 21. maja t. l., ki je spominjala na oddajo RAI PORTA A PORTA z dne 13.2.2012. Zaradi resnice in pravice ne moremo in ne smemo molče mimo tega.

Več na: Odprto pismo

NA VRH

Nove skrunitve spomina na žrtve fašizma

Tržaški zgodovinar Sandi Volk je odkril veliko novih primerov potvarjanja zgodovine v Italiji, pri katerih uporabljajo fotografije lastnih zločinov nad Slovenci. V večini primerov so to občine, ki so na svojih straneh počastile spomin na ta praznik in pripravile vabila, plakate in članke s katerimi so vabile ljudi na srečanja ipd. Na razne naslove je poslal enajst elektronskih pisem.

Nov plakat, s katerim se Italijani spominjajo na fojbe in eksodus v občini Cervia.

Po pozivu Sandija Volka so iz občine Cervia sporočili, da umikajo sliko iz svojih arhivov. Na strani občine Seregno se je po prejemu pisma pojavila nova fotografija. Prav vljudno opravičilo pa je poslala samo Federica Nunziata, novinarka internetnega časopisa net1news.org, kjer so že umaknili omenjeno fotografijo. (Glej spodaj – opravičilo je objavljeno po Sandijevemu pismu.)

Pisma, ki jih je poslal Sandi Volk na občinske uprave in internetne strani, ki skrunijo spomin na streljanje talcev v Danah, in odgovori, so zbrani v posebni prilogi. Klikni to! GIORNO DEL RICORDO)

Žal pa nismo zasledili nobenega javnega opravičila . Torej: »Na zahodu nič novega.«

Eno od protestnih pisem tržaškega zgodovinarja Sandija Volka organizaciji ANPI iz Cervie in nekaterim drugim naslovom, tudi v Sloveniji. (slovenski prevod, ostalo glej: GIORNO DEL RICORDO)

Spoštovani

Sem Alessandro (Sandi) Volk, zgodovinar iz Trsta pišem vam v zvezi s proslavami, ki jih prireja občina Cervia v sodelovanju z krajevnim ANPIVZPI, Društom "Menocchio" ter slikarke Micaele Zannoni ob priliki Dneva spomina na fojbe in eksodus. Kot je zaslediti na spletni strani Društva "Menocchio" bodo pobude propagandrirane preko plakata, ki ga pripenjam z imenom Ricordo013_cart.jpg. Kot izhaja iz zapisanega na spletni strani slikarke Zannoni je plakat pripravila omenjena slikarka Očitno se je navdihnila pri fotografiji, ki jo zasledimo na spletni strani g. Zannoni in jo prilagam kot foibe3-2.jpg. Škoda le, da se fotografija nikakor ne nanaša na t.i. "infojbirance", ampak na streljanje s strani italijanske vojske nekaterih prebivalcev (mislim, da se da dobiti tudi njihova imena in priimke) vasi Dane, v Loški dolini, v Sloveniji, 31.7.1942. Rad bi poudaril, da so bi ti ljudje streljani kot talci. Prilagam vam fotografijo s pravilnim podnapisom (IMG_6888.JPG). Že nekaj italijanske javne ustanove uporabljajo za propagandiranje Dneva spomina to fotografijo (a tudi druge slike, ki upodabljajo grozote italijanske okupacje Jugoslavije) in na ta način hudo žalijo žrtve barbarske fašistične okupacije, ko jih predstavljajo kot žrtve nekega etničnega sovraštva proti Italijanom kot takim. Če me ne preseneča, da tovrstne operacije izvajajo predstavniki ezulskih organizaciji in več ali manj skrajne desnice, ker sem se žal v več letih, ko se profesionalno ukvarjam s to temo, privadil videti dobesedno vsega, me pa čudi, da daje svojo podporo podobnim operacijam organizacija kot je ANPI, kot tudi da to počne društvo, ki nosi ime človeka. ki so ga umorili ker je prakticiral svobodo razmišljanja in svojo osebno pot do resnice. Kaj hočemo, časi so taki, kot so in je volja po prilagoditvi splošnemu toku očitno velika. Očitno tudi nimajo vsi poguma, ki ga je imel Menocchio! Kot lahko opazite iz naslovnikov, bo to sporočilo poslano v vednost tudi slovenski ambasadi v Italiji in Generalnemu konzulatu Republike Slovenije v Trstu.

Lep pozdrav

Alessandro (Sandi) Volk

M.I.

Nasilje in izgredi na univerzitetnem predavanju o fojbah zgodovinarke Alessandre Kersevan

14.02.2013

Gaetano Collotti za Italijane junak, za Slovence, Hrvate in tržaške antifašiste pa vojni zločinec

V Trstu je med drugo svetovno vojno deloval Posebni inšpektorat italijanske policije za Julijsko krajino, ki ga je vodil Maresciallo ali generalni inšpektor Giuseppe Gueli. Collotti je bil njegov pomočnik, Vice Maresciallo, ki je neposredno vodil politično sekcijo policijskih inšpektorjev ali tako imenovano Bando Collotti, ki pa ni bila nobena slučajna skupina fašistov, ampak uradna policijska skupina, ki je dobivala plačo od davkov italijanskih državljanov. Skozi Collottijeve roke, mučilnice in zapora na ulici Bellosguardo in Cologna je šlo okrog 5000 Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih antifašistov.

Gaetana Collottija, so ob begu pred jugoslovansko partizansko vojsko ujeli in skupaj z njegovo ljubico ubili italijanski partizani, leta 1954 pa je dobil visoko državno odlikovanje Republike Italije.

Leta 1954 mu je predsednik države podelil visoko državno odlikovanje za zasluge v boju proti slovenskim »banditom«, v njegovem rojstnem kraju pa so mu postavili spominsko obeležje.

Collottijeve priprave za mučenje:

Električni stol.

Zaboj s pipo in cevjo z vodo, s katero so žrtvi napolnili želodec…

Dokument o podelitvi državnega odlikovanja vodji političnega sektorja posebnega policijskega inšpektorata v Trstu Gaetanu Collottiju.

Več v izsekih iz knjige Miloša Ivančiča http://issuu.com/milos-ivancic/docs/gaetano_collotti ali v knjigi Peruti tržaškega aborigina: http://www.zb-koper.si/publikacije/

Napolitano odlikoval vojnega zločinca

Predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano je leta 2009 ob praznovanju praznika eksodusa in fojb posthumno odlikoval tudi vojnega zločinca Giacoma Bergoninija, ki je sokriv za požig vasi Ustje in brutalni poboj osmih domačinov leta 1942.

To pa je izsek iz ukaza o odlikovanju temu vojnemu zločincu, ki so ga ob koncu vojne ujeli, mu sodili in ga obsodili na smrt.

Spreobračanje zgodovine - Graziani

V soboto 11. avgusta 2012, pred praznikom Marijinega vnebovzetja, so v Italiji, v rojstni vasi fašističnega zločinca Rudolfa Graziania, slovesno odkrili spomenik in odprli mavzolej ter spominski park temu zloglasnemu fašističnemu poveljniku in Mussolinijevemu obrambnemu ministru, ki je bil obsojen zaradi vojnih zločinov. Slovesnosti se je udeležil tudi predstavnik Vatikana.

Feldmaršal Graziani se je v zgodovino zapisal kot eden okrutnejših poveljnikov fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, ki je med italijansko kolonizacijo Afrike izvajal pokole v Libiji in Etiopiji, pri čemer je uporabil tudi kemično orožje.

Več na: http://www.rtvslo.si/svet/v-italiji-z-javnim-denarjem-postavili-spomenik-fasisticnemu-klavcu/289498

Zloglasni Koroneo poimenovali po njegovemu komandantu v času nacizma

24. januarja 2018, le nekaj dni pred dnevom spomina na holokavst, so uradne oblasti v Trstu poimenovali koronejski zapor po Ernestu Mariju. Ta je bil poveljnik zaporniških paznikov v času nemške okupacije, in je bil za svoje zločine kmalu po končani drugi svetovni na hitrem vojnem sodišču obsojen na smrt, usmrčen in vržen v brezno Jamlin dol med Bazovico in Gropado in ga tako imajo za žrtev povojnih pobojev, ki naj bi jih zagrešile jugoslovanske oblasti. Kot je znano je bil Koroneo eden od najbolj groznih italijanskih fašisičnih zaporov, mučilnica slovenske in italijanske antifašiste in zbirni center za krematorij v Rižarni in druga uničevalna taborišča. Skozi njegove celice je šlo na tisoče slovenskih domoljubov in antifašistov vseh narodnosti, od katerih se 1300 ni vrnilo.

Berlusconi spet hvali Mussolinija

Primorski dnevnik (spletni)27. januarja 2013

»Benito Mussolini je naredil mnogo dobrega, škoda le, da si je izmislil rasno zakonodajo, ki je tako prizadela Jude,« je v Milanu ob dnevu spomina na holokavst danes izjavil bivši predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi in spet premierski kandidat na bližnjih volitvah. Neverjetne besede, neverjetno je tudi Berlusconijevo stališče, da Italija v drugi svetovni vojni nima enakih odgovornosti kot Nemčija. To ni prvič, da bivši ministrski predsednik vehementno hvali Mussolinija in fašizem, ki je po njegovem pošiljal antifašiste ne v deportacijo na samotne italijanske otoke, temveč kar na dopust oziroma oddih. Preganjenim antifašistom se dejansko ni dogajalo nič slabega. Berlusconi je vse to izjavil prav na dan, ko je nemška kanclerka Angela Merkel povedala, da bosta Nemčija in nemški narod večno nosila krivdo za holokavst ter za drugo svetovno vojno. Mnogi zahtevajo naj se Berlusconi javno opraviči za hvalospev Mussoliniju.

RESNICA O FAŠISTKI NORMI Cosscetto

Po italijanskemu propagandnemu filmu 'Red Land' - 'Rosso Istria' s katerim utrjujejo svoj lažni konstrukt o fojbah in eksodusu so začeli tej fašistki po italijanskim mestih celo posvečati ulice. Postala je prava narodna herojinja in to na lažeh, a prave resnice se ne bo nikoli skrilo!

Profašistični provokatorski in lažnivi film 'Red Land' - 'Rosso Istria' je popolni in lažnivi revizionistični zgodovinski konstrukt, ki poskuša prikriti zločine Italijanov nad drugimi narodi. Italija je nastala šele leta 1866. Istra ni bila nikoli Italijanska, le okupirana je bila od imperialistične Italije in od imperialističnih Italijanov. Toda šele po 1. svetovni vojni.

Pokažite raje, kako so italijanski nacionalisti, iredentisti in kasneje fašisti ter italijanski vojaki po zaslugi italijanskega kralja in potem še po zaslugi vodje italijanskih fašistov izvajali genocide, etnocide in zločine na tujih teritorijih nad Slovenci, Hrvati, Bosanci, Črnogorci, Albanci, Grki, Etiopijci in tako naprej! Italijani so imeli več kot 200 zločinskih koncentracijskih taborišč, kjer so stradali, mučili in ubijali ljudi! Italijani so bili okupatorji in niso imeli tam kaj iskati, morali bi ostati v Italiji!

V tako imenovanih fojbah je zelo malo ljudi. Večinoma gre za ostanke umrlih v 1. svetovni vojni, ki so jih tako najlažje pokopali. Potem gre za določene ljudi, ki so jih zločinsko pobili ali fašisti med svojimi represalijami nad civilisti ali pa kasneje nemški nacisti ko so okupirali Istro jeseni leta 1943 po kapitulaciji fašistične Italije. In gre za okupatorske in agresorske fašiste in naciste, ki so umrli v bojih ob koncu 2. svetovne vojne. V vročih mesecih jih je bilo treba nekam na hitro pokopati, da ne bi okužili vode in drugih ljudi, zato so jih pokopali v fojbe. V fojbah ni veliko ljudi in v fojbah ni nedolžnih ljudi (z izjemo žrtev, ki so jih umorili fašisti ali nacisti!)!

In kdo je sploh bila ta Norma Cosetto? Ki jo v revizionističnem profašističnem filmu 'Red Land' - 'Rosso Istria' lažnivo prikazujejo kot žrtev komunizma in partizanov (kar ni bila) ter to hkrati zločinsko pro- in neo- fašistično posplošujejo z namenom prikriti, zminimizirati, opravičiti in/ali upravičiti monarhistične, imperialistične, agresorsko okupatorske, rasistične, radikalno nacionalistične, klerofašistične in fašistične italijanske zločine nad drugimi narodi, ki so jih pod vodstvom italijanskega kralja ter vodje italijanskih fašistov počeli zločinsko tako v Italiji kot v drugih državah nad drugimi narodi (Jugoslavija - Slovenija, Hrvaška, Bosna, Črna gora, del Srbije, del Makedonije ter Albanija, Grčija, Libija, Etiopija itd.)!

Rojena 17.5.1920. Živela je v Labincih - Kaštelirju pri Vižinadi, v Istri ki danes spada pod Republiko Hrvaško. Iz družine zemljeposestnikov in izredno hudih, zadrtih ter izpostavljenih italijanskih nacionalistov, rasistov, iredentistov in predvsem fašistov. Bili so zelo vzvišeni in nasilni do neitalijanov in tistih, ki se niso strinjali s fašizmom. Njen oče je bil načelnik Vižinade in časnik fašistične militantne organizacije. Tudi sama je bila zadrta članica fašistične organizacije že od malega in razvila se je v zadrto osorno fašistko. Kar je bila potem tudi na vseučilišču (fakulteti). Poleti 1943 je pripravljala diplomsko delo na temo Rdeče Istre (istrske rdeče zemlje, ki je rdeča zaradi boksita). Od tukaj potem tudi ideja za naziv filma.

Člani njene družine na čelu z očetom in njo samo so bili vpleteni v nešteto hudih primerov fašističnega nasilja nad ljudmi v Istri in v fašistična mafijska izsiljevanja ljudmi, v zlorabe ljudi in druge zločine.

Po kapitulaciji fašistične Italije 8.9.1943 je nekaj časa v Istri vladalo brezvladje, dokler se ni v osvobojeni Istri vzpostavila oblast narodnoosvobodilnih partizanskih odborov, kar pa je žal trajlo le dokler niso Istre okupirali vojaško in tehnično premočni ter preštevilčni nacisti Tretjega rajha, kar je posebna tragična zgodba.

Dejstvo je, da so 26.9.1943 Normo Cossetto odpeljali na zaslišanje v partizansko poveljstvo v Višnjanu, potem pa so jo izpustili. A naslednji dan so jo aretirali skupaj z več fašisti in fašističnimi sodelavci tamkajšnje okolice in jo zaprli v Poreču, čez nekaj dni pa so jo prestavili v Tinjan. Kljub vsemu so jo kmalu izpustili.

Dejstvo je, da je Norma Cossetto kmalu za tem doživela tragično smrt. Po vojni l. 1946 je nek njen znanec in praktično njen sokrajan, ki je bil do kapitulacije Italije tudi član iste fašistične organizacije in je z Normo sodeloval, priznal, da jo je posilil, jo umoril ter skril njeno truplo v kraško luknjo (t.i. fojbo) pri kraju Šurani blizu Tinjana. Bil je namreč zagledan v Normo, ona pa ga je zavračala. Bile so še druge medsebojne zamere. Zločinec pa je morilsko izkoristil svojo priložnost. Fašist je umoril fašistko, navajajo, da v noči med 4. in 5.10.1943.

Potem pa so vse skupaj fašistično zlonamerno in lažnivo podtaknili partizanom!

Vse ostalo temelji zgolj na izjavah in bolj kot ne lažnivem pričevanju Normine sestre Lucie, prav tako fašistke. Lažnivo so obdolžili partizane, da so oropali njihovo hišo 25.9.1943, s čimer partizani niso imeli nič. Po nemški nacistični okupaciji Istre, je Normina fašistična sestra takoj lažnivo prijavila Nemcem več nedolžnih ljudi (protifašistov), da so oni posilili, mučili in ubili njeno sestro Normo. 10.12.1943 so mrtvo telo Norme potegnili iz jame. Nemci, ki so imeli ukaz izvajati nasilne represalije nad prebivalci Istre, in ki jim je bilo vseeno kdo je česa res kriv in kdo ni, so ujeli lažnivo obdolžene ljudi, civiliste, kar njih 16. Prisilili so jih, da so nič prebedeli ob trohnečem telesu mrtve Norme, ki so jo potem pokopali na pokopališču v Labincih. Nedolžne civiliste pa so okupatorski nacisti vse zločinsko postrelili.

Italijanski nacionalisti, preživeli fašisti, postfašisti in neofašisti so seveda iskali opravičila za svoj fašizem in za svoje zločine. Vse to so hoteli minimizirati, ljudem obrniti pozornost drugam, hoteli so se prikazati za protifašiste in tako naprej. Zgodbo pa so revizionistično spremenili v pravljično tragedijo polno blodenj, psihopatskih izmišljotin, laži in bolestnih pretiravanj, za katerih pa ni dokazov, celo nasprotno, so dokazi, da se ni moglo zgoditi in, da se tudi ni zgodilo tako kot oni trdijo.

Italijanski postfašistični a še vedno zelo profašistični in nacionalistični politiki so Normo Cosseto naredili za žrtev in za simbol tragedije ezulov, za simbol komunističnih žrtev, čeprav je resnica bila in je drugačna.

In če bi res partizani bili krivi ali komunisti, potem Normina sestra ne bi obtožila 16 nedolžnih civilistov ampak resnične krivce. Te ljudi so Nemci pobrali po njihovih hišah. Ali bi partizani čakali doma, da jih lahko pridejo nacisti iskati na dom?! Ne! Kdo je resnični krivec, se pa ve. Prav tako, zakaj Italijani ravnajo tako!

Leta 2005 je Normo italijanski predsednik Ciampi posmrtno odlikoval z Zlato medaljo za civilne zasluge (Medaglia d'oro al merito civile). Z njenim imenom je bila leta 1944 u Trstu poimenovana ženska paravojaška fašistična enota fašistične Mussolinijeve Italijanske socialne republike (RSI, Repubblica Sociale Italiana), marionetne države nacistične Nemčije, ki je nastala po kapitulaciji fašistične Italije in po zaslugi Hitlerja, ki je naredil taktično uslugo zavezniku Mussoliniju. Vseučilišče v Padovi je Normi leta 1949 posmrtno dodelilo diplomo 'honoris causa'. V nekaj italijanskih mestih so po njej poimenovali ulice, ustanove, trge. V Trstu so ji leta 2009 postavili spomenik.

Leta 2009 so nameravali v Skupnosti Italijanov v Labinu svoj dom poimenovati po njej, toda zaradi ostrega nasprotovanja Zveze antifašističnih borcev Istre (Udruga antifašističkih boraca i antifašista) do tega ni prišlo. Dejali so, da je Norma Cossetto bila kot aktivna fašistka odgovorna za mnoge zločine nad Istrijani, poznani so konkretni primeri, in, da zato ne zasluži nikakršnih časti in spominov, poleg tega pa sta njen oče in stric bila fašistična vojna zločinca (več o tem npr. v časopisu Glas Istre). Zaenkrat je ta iniciativa zamrla.

Norma Cossetto je bila radikalna in zlobna italijanska nacionalistka, rasistka in fašistka iz Istre, ni bila nobena žrtev, bila je zločinka! Enako njena lažniva sestra!

Dandanašnja italijanska politika je čedalje bolj nacionalistična, rasistična, profašistična, profašistično hujskaška, razdiralna in zopet čedalje bolj imperialistična in to je zelo zelo slabo! Nas pa to terja na stalno pozornost in samoobrambo pred neofašizmom in drugim zlom vseh vrst!

In hej "Red Land", partizani niso nosili brad, partizani niso bili tako oblečeni, partizani se niso tako obnašali, partizani so dobri in pošteni ljudje, partizani so pravični osvoboditelji in zmagovalci!

Smrt (neo)fašizmu, svoboda narodu, narodom, ljudem (razen kriminalcem in zločincem)!

LIT.: C. Cernigoi, Il caso Norma Cossetto, La Nuova Alabarda, br. 266, 6. 3. 2011., http://www .cnj .it/documentazione/IRREDENTE/CasoNormaCossetto.pdf; A. Di Lello; Medaglia d'oro a Norma Cossetto, Secolo d'Italia, 22. 12. 2005., http://www .lefoibe .it/storie/cossettomedaglia.htm; M. Rimanić, Sabor neopravdano sponzorira bleiburške derneke, Glas Istre, 18. 6. 2009.; G. Scotti, Krik iz fojbe, Rijeka 2008.; J. Pirjevec et al., Fojbe, Ljubljana 2012; Internet;

Odlikovanje fašistu, sorodnik s črno srajco

Polemika v Turinu ob dnevu spominjanja na fojbe

Primorski dnevnik, 13. februarja 2017

Politov vnuk s turinsko županjo Appendino (La Stampa)

Predsednik italijanske republike vsako leto 10. februarja ob dnevu spominjanja na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre podeljuje spominske kolajne. Do ostre polemike je tokrat prišlo v Turinu, kjer se je med dobitniki kolajne znašel tudi Filippo Polito, ki je maja 1945 umrl v taborišču v Borovnici v Sloveniji, kjer so bili med drugim zaprti tudi številni italijanski fašisti. Polito (služboval je na kvesturi v Trstu) je bil med njimi in si po mnenju združenja partizanov VZPI-ANPI v skladu z zakonom ne zasluži državnega odlikovanja, saj je po 8. septembru 1943 prestopil v kolaboracionistično Salojsko republiko. Predsednica krajevne VZPI-ANPI Maria Grazia Sestero je zahtevala preklic priznanja. Za napetost na podelitveni prireditvi je poskrbel Politov sorodnik, ki je prišel na slovesnost v črni srajci, kar so nekdanji partizani tolmačili kot žalitev ne samo odporniškega gibanja, temveč tudi žrtev fojb. O dogodku je obširno poročal turinski dnevnik La Stampa, podelitve sta se udeležila tudi županja Chiara Appendino in predsednik Dežele Piemont Sergio Chiamparino.

Max Fabini je bil fašist

Max Fabiani, ki se rodil v Kobdilju pri Štanjelu je danes zelo čaščen kot arhitekt, ob tem pa skoraj vsi pozabljajo ali celo namerno skrivajo, da je bil fašist. Fabiani ni Slovenec, saj so njegovi starši priseljeni Italijani, sam pa se je najprej imel Avstrijca, nato po prvi svetovni vojni pa za Italijana. To je zelo poudarjal, saj je bil tudi član fašistične stranke in celo vodja škvadristov ter podesta. To dokazuje tudi obrazec s podatki o županu (podesta), ki ga je sam izpolnil.

Pismo odv. Škerka komenskemu županu občine Komen, Marku Bandelliju

Spoštovani gospod Župan,

Bližajoča se 150-letnica rojstva Maximiliana Fabianija je sprožila v Sloveniji vrsto pobud, ker bi ga nekateri ljubljanski krogi hoteli vključiti med slovenske velikane naše polpretekle zgodovine, čeprav se je njegova številčna družina smatrala za avstrijsko in oktobra 1918 se opredelila za italijansko ali avstrijsko narodnost, ne pa za slovensko.

Fabianijevo življenje moramo nujno ločiti v dve različni in včasih protislovni si dobi. Prva gre od njegovega rojstva 29. aprila 1865 v Kobdilju do junija 1918. Do takrat je žel izredne uspehe na področju arhitekture in urbanistike in je zaslovel v Sloveniji in na Dunaju.

FABIANI NA PRIMORSKEM (1918-1962)

Druga doba sega od sredine leta 1918 do njegove smrti v Gorici 18. avgusta 1962, ko se je za stalno preselil na Primorsko in tu nepretrgoma bival. Znano je, da je žal preživel za časa 1. svetovne vojne težko travmo, ki jo je strogo skrival, z negativnimi posledicami za njegovo arhitektonsko danost in uravnovešenost njegove psihe.

Prav to obdobje moramo Primorci in seveda tudi Vaša Uprava upoštevati in obravnavati. Slovenski zgodovinarji ali izvedenci niso doslej pregledali neštevilnih bogatih fondov v Gorici, v Trstu, v Ljubljani, v Rimu in drugje in zato prebiramo le pavšalne stvari, napisane pozitivno za arhitekta in to pogosto na osnovi izjav oseb iz druge ali tretje roke, kar je za utemeljitev zgodovine nepomembno in v danem primeru vsekakor demantirano v uradnih dokumentih. Ko sem pred 18 meseci začel obravnavati Fabianijevo življenje, sem nasedel takšnemu pogledu, toda kasneje, na osnovi enosmernih obilnih listin, ki so na razpolago v raznih fondih, sem ugotovil, da vsi enosmerno dokazujejo prav drugačen lik Fabianija, in sicer kot vnetega Italijana in aktivnega dejavnika dokončnega poitalijančevanja Slovencev ter pomembnega in zagrizenega fašista.

Ker se je tudi Vaša občinska uprava odločila, da se vključi v razne pobude, si dovoljujem Vam nasloviti javno pismo z nujno prošnjo, da ga primerno upoštevate.

Na kratko, nekoliko suhoparno, želim obrazložiti glavne ugotovitve in njihov pomen, ki potrjujejo, da je bil Fabiani povsem negativen dejavnik za Slovence.

Objektivno izhajajo sledeči osnovni stebri njegovega potujčevanja Slovencev in globokega prepričanja v fašistično ideologijo, ki jih je Fabiani povsem prostovoljno sprejel in izvajal in ki so ga spremljali na Primorskem. Mnenja sem, da je naša dolžnost, da tudi to obravnavamo in primerno ter pošteno ocenjujemo celovito sliko arhitekta.

FABIANI, ITALIJANSKI PATRIOT IN ZVEST KRALJEVINI ITALIJI

Fabiani se je ob prihodu italijanskih čet v Gorico, sredi novembra leta 1918, takoj izjavil za pripadnika italijanske narodnosti in vdanega Savojski kraljevini ter dokazoval globoko predanost italijanski domovini (Patria), čeprav sta takratna zasedbena vojska in začasna nova civilna oblast notorično izvajali nasilno nacionalistično protislovensko upravljanje in politiko. Takoj je bil, že 30. oktobra 1918, imenovan za predstojnika Urada za obnovo stavb Gorice in Gradišča ob Soči (Ufficio per la ricostruzione di Gorizia e Gradisca). Toda predno je Urad začel z rednim delovanjem, je bil razpuščen 15.03.1919 in Fabiani odpuščen 15.04.1919. V tem času mu je le uspelo, da bi izkazal svoja patriotska čustva, postaviti velikega kamnitega leva sv. Marka nad glavna vrata goriškega gradu, kjer ga do takrat ni nikoli bilo. Njegovo odkritje je spremljala prva množična manifestacija italijanskih nacionalistov proti goriškim Slovencem. Uspelo mu je tudi biti imenovan, 1.01.1919, za profesorja zgodovine umetnosti na novoustanovljeni italijanski gimnaziji-liceju Vittorio Emanuele III, kjer je poučeval do svoje upokojitve 1.01.1925. Fabiani je takoj prekinil v Gorici vse stike s Slovenci in se vključil izključno v italijansko nacionalistično družbo in to tudi po koncu 2. svetovne vojne.

FABIANI ŠKVADRIST, UDELEŽENEC FAŠISTIČNE REVOLUCIJE (RIVOLUZIONE FASCISTA)

POŽIG NARODNEGA DOMA V TRSTU

Pri tem moramo nujno poznati pomen in cilje fašistične ideologije. Bila je nasprotnik demokracije, liberalizma in kapitalizma. Zagovarjala je močno državo, ki se polasti vseh vzvodov oblasti, gospodarstva, financ, kulture itd. ter jih korporativistično upravlja pod vodstvom ene same stranke. Zagovarjala je tudi, da v okviru državnih meja obstaja le visoko kulturni italijanski narod, potomec Rimljanov, in da se morajo zato vsi drugi čimprej in z uporabo vseh sredstev, tudi nasilnih, poitalijančiti. O fašistični doktrini, ki se je razširila po Evropi, je bilo v Italiji napisanih najmanj tisoč knjig in je celo obstajala tozadevna fakulteta na univerzi v Bariju.

Fabiani si je prisvojil in ostal zvest tej ideologiji in jo je tudi aktivno izvajal do 25. julija 1943, ko je fašizem padel. Za časa fašistične revolucije (Rivoluzione fascista), ki je uradno trajala od ustanovitve stranke v Milanu 23.03.1919 do 28.10.1922,ko je Kralj Vittorio Emanuele III poveril Benitu Mussoliniju, kasnejšemu Duceju, sestavo vlade, so škvadristi, ob odsotnosti državnih oblasti, zlasti po severni Italiji, napadali in uničevali demokratične organizacije, pretepali, mučili in včasih tudi ubijali njihove člane in predstavnike in se polaščali oblasti. Na Primorskem je bilo nasilje še krutejše, saj so hoteli Slovence, kot tujerodce in pripadnike manjvredne rase, iztrebiti.

Fabiani se je vpisal v fašistično stranko v Gorici zelo zgodaj, že 15. maja 1921. Bil je tako prisoten, ko so njegovi škvadristi pripravljali napade na ustanove in posamezne Slovence z rabo motornega olja in lesenega pendreka (olio e manganello), oziroma z drugimi nasilnimi sredstvi. Vse to je videl in vedel in logično odobraval tudi kasneje, saj so se škvadristi, deležni posebne časti in privilegijev, bahali še desetletja.

S svojim vpisom med črnosrajčnike, le 8 mesecev potem, ko so škvadristične tolpe napadle in zažgale, tudi s človeškimi žrtvami, 13.07.1920, „njegov“ veličastni Narodni dom v Trstu, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu z leta 1902 in ga uporabljali za sedež svojih takratnih glavnih kulturnih in drugih organizacij, je Fabiani poteptal vsako načelo človeškega in etičnega dostojanstva!

FABIANI, „NJEGOV“ TRGOVSKI DOM V GORICI, POITALIJANČEVANJE SLOVENCEV IN ZAGRIZEN FAŠIST

Fabiani je odobraval in bil celo navdušen, da so „njegov“ veliki Trgovski dom v Gorici, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu leta 1903 in ga namenili vsem svojim glavnim organizacijam, uspeli spremeniti v hišo fascia (Casa del Fascio), kot sedež Soške federacije (Federazione dell'Isonzo). Tu se je med svojimi črnosrajčniki počutil kot doma. Navdušen je bil, da so palačo oblačili s fašističnimi in italijanskimi zastavami, ki so visele iz vseh oken in balkonov ter z gesli "Duce" in "Verjeti, ubogati, boriti se" (Credere, obbedire, combattere). Po vstopu Italije v drugo svetovno vojno 10.06.1940 so dodali še "Zmagali bomo" (Vinceremo).

Fabiani se je udeleževal, oblečen v fašistično črno uniformo iz lodena s škornji (znana kot „orbace“), manifestacij in proslav („adunate“ in druge), ki so jih v Gorici in drugje pogosto prirejali civilna oblast, vojska in fašisti. Gojil je uspešne vezi z najvišjimi njihovimi predstavniki in bil celo vabljen na seje na goriški prefekturi, ko so odločali ne samo o urbanističnih posegih temveč tudi o „politiki“ poitalijančevanja. Bil je celo trikrat sprejet pri Mussoliniju.

FABIANI MILIČNIK (MILIZIA VOLONTARIA SICUREZZA NAZIONALE)

Milizia (M.V.S.N.) je bila organizirana in oborožena vojaška veja fašistične stranke z izrecno nalogo zaščite države (Sicurezza dello Stato). Vsaka italijanska pokrajina (Provincia) je imela svojo enoto in sedež ter komando legije (Legione). V Gorici je bila to Legione dell'Isonzo s podružnicami po posameznih občinah. Enaka Legione (za tržaško provinco – Provincia di Trieste) je imela sedež v Sežani. Fabiani, prostovoljec, je bil „caposquadra“, to se pravi komandant skupine približno petnajstih škvadristov, oboroženih s puškami, bombami in mitraljezom. Škvadristi so pogosto protizakonito izvrševali nasilna dejanja po teritoriju, pretepali in mučili ljudi, jih aretirali in jih pošiljali v zapore in koncentracijske lagerje po Italiji. Ko se je na Primorskem v letu 1942 začelo množično razvijati partizanstvo, so tudi sodelovali pri spopadih, ubijali civiliste in zažigali hiše. Fabiani je za vse to vedel in včasih celo videl ter logično sprejemal, saj so se ti kruti dogodki na žalost pogosto odigravali tudi v njegovi občini.

FAŠISTIČNI SINDIKAT INŽENIRJEV IN ARHITEKTOV. VITA ISONTINA

Fabiani je bil izredno aktiven v fašističnem sindikatu inženirjev in arhitektov. Uspelo mu je, da je celo bil imenovan v njegovo vsedržavno predsedstvo v Rimu kot predstavnik njegovega desničarskega krila (arh. Piacentini).

Leta 1924 je začela izhajati revija „Vita Isontina“ na 30. straneh A4, ki jo je izdajala goriška pokrajina (Provincia di Gorizia). Dejansko njen odgovorni urednik je skoraj 20 let bil Max Fabiani. Revija je prinašala nekaj strani kulturnega značaja, druge pa političnega, v glavnem o dogajanju italijanskih pobud in ukrepov ter fašističnih proslav na goriškem.

FABIANI, ČASTILEC III. ITALIJANSKE ARMADE

Fabiani je desetletja imel odlične stike z višjimi oficirji italijanske vojske, se je ukvarjal s postavitvijo spomenikov, obeležij in drugih objektov v čast in slavo vojakom III. Italijanske Armade v 1. svetovni vojni z zaničevanjem avstroogrskih. Za velikanski kamniti spomenik v slavo te Armade, ki bi pokrival dve tretjini glavnega trga (Travnika) v Gorici, je Fabiani pripravil načrt in uspel zagotoviti finančna sredstva. Ni bil pa realiziran, ker je sovpadal z gradnjo kostnice v Redipulji. Celo leta 1942 je načrtoval in dal postaviti v Gorici spomenik generalu Pellizzariju.

FABIANI BURKEŽ, ČASTIHLEPEN IN USTVARJALEC LAŽNIH MITOV

Fabiani je strogo odločil, da ne pove ničesar o svoji preteklosti in sedanjosti, ter se hvalil za stvari, ki jih ni opravil. Naprimer mit o njegovi glavni vlogi za obnovo Posočja, izredno hudo prizadetem v 1. svetovni vojni. Resnica je, da je Fabiani, po nalogu avstroogrske oblasti, izdelal od junija do septembra 1918 le načrt za obnovo oglejske bazilike in tamkajšnjega muzeja. Toda italijanske oblasti so ta načrt zavrnile in je bila obnova izvršena na podlagi drugih načrtov. Šele junija 1925 mu je goriška pokrajina (Provincia di Gorizia) poverila nalog, da izdela do 30. novembra 1925 urbanistične načrte vseh naselij in mest, 92 po številu, kar je Fabiani pravočasno izvršil. Njegovi načrti so bili uzakonjeni toda malokatera občina jih je spoštovala, ker so bili predragi in neučinkoviti in so kmalu bili deloma ali popolnoma zamenjani. Fabiani ni podpisal niti enega načrta obnovitvene narave neštevilnih javnih in privatnih zgradb ali drugih objektov, razen zavoda Uršulink v Gorici – Collegio delle Orsoline in je bila zato njegova vloga kot arhitekt ali urbanist nepomembna.

Ravno tako ne vzdrži zgodovinske presoje njegov mit o italijanskem izvoru Fabianijevih. Družine s priimkom Fabian so prisotne na Krasu in v Vipavski dolini že pred vdori Turkov. Pred 250 leti jih je bilo v Kobdilju 5, v Kobjeglavi 7, itd. Priimek je poitalijančil njegov oče Anton ob poroki v Trstu dne 7. maja 1848, ko je dodal črko „i“ k prejšnjemu priimku Fabian. Zaradi gornjega ne držijo trditve Fabianija, da so izvori priimka iz vasi Paularo v zgornji Carniji. Pri tem gre omeniti, da Fabiani, po prihodu Italijanov, je opustil uporabo pravega imena Maximilian in ga zamenjal za starorimskega Massimo in kot takega so ga poznali njegovi kamerati in drugi. Max je bil le za ožje sorodnike in par redkih prijateljev.

Bil je častihlepen in se včasih podpisoval z vsemi svojimi naslovi: cav. Prof. Ing. Arch. dr. s samim priimkom.

Znan je bil tudi kot burkež (burlone), ki si je pripisoval neresnična dejanja ali ustvarjanja in ker je bil izredno polemičen, ni imel prijateljev, saj je njegov pogreb spremljalo niti dvajset oseb.

FABIANI PODESTA' OBČINE ŠTANJEL (SAN DANIELE DEL CARSO) IN VITEZ (CAVALIERE DEL REGNO D'ITALIA)

Goriški Prefekt, kot organ notranjega Ministrstva, je imenoval 15.12.1935 Fabianija, kot vdanega fašističnemu režimu (saj je bil škvadrist) in inštitucijam domovine (patria) za Podestaja takratne Občine San Daniele del Carso, mu določil trajanje funkcije in plačo. Ni mogoče uporabiti naziva „župan“, ker so bili ti izvoljeni, ne pa imenovani od prefektov. Podestŕ je bil zato zadnji organ na teritoriju represivnega aparata totalitarne fašistične Italije. Moral je, ne le upravljati administrativne posle, ampak tudi delovati in odgovarjati za politične razmere v občini ter o tem ustno in pismeno poročati Prefekturi, kjer so sedeli funkcionarji zloglasnega Ufficio confini, ki se je izrecno ukvarjal s poitalijančevanjem drugih narodov v mejah italijanske Kraljevine. Takrat je bilo Fabianiju dodeljeno odlikovanje svetnika (Cavalliere del Regno d'Italia), katerega so bili deležni le redki za njihove domovinske in fašistične usluge.

FABIANIJEVA CASA DEL FASCIO V ŠTANJELU. DANES ZADRUŽNI DOM

Fabiani, da bi ojačil italijaniziranje domačega slovenskega prebivalstva, si je takoj zamislil gradnjo velike fašistične hiše (Casa del Fascio), z obširnimi prostori tudi za „dopolavoro“, z urejenimi površinami za šport, namenjene za mladino in za manifestacije (adunate). Po odobritvi njegovih načrtov, ki so jih hierarhi črnosrajčnikov sprejeli z velikim navdušenjem, so takoj pričeli z gradnjo, tudi s prostovoljnim delom. Vkolikor se niso moški prijavili, so jih miličniki poiskali, pretepli ali na druge načine prisilili, da so se javili na delovišču. Fabiani, kot odgovoren za gradnjo, je vse to videl in vedel ter posledično odobraval. Na Občini so sestavljali sezname z imeni in naslovi moških, na delovišču pa evidence odsotnih! Uradna otvoritev "Case del Fascio" je bila največja in najbolj odmevna fašistična manifestacija na Krasu. Po njeni svečani otvoritvi je civilna in vojaška elita šla v pohodu pod velik slavolok, zgrajenim v spodnjem Kobdilju, na bogato zakusko, ki jo je ponudil na svojem posestvu dr. Edmund Fabiani, vdan fašističnemu režimu in inštitucijam domovine (devoto al Regime fascista ed alle patrie istituzioni), vpisan v fašistično stranko že od 29.03.1926 in pogosto imenovan za člana občinskega odbora (Giunta comunale).

FABIANI PRIVATNIK V KOBDILJU DO 15. DECEMBRA 1935

Do imenovanja za Župana Fabiani ni imel nikakršne funkcije ali zadolžitve v okviru občinske uprave. Če se je zanimal, mora to biti dokazano na podlagi dokumentov, ki so doslej vsekakor neznani. V nasprotnem primeru gre le za govoričenje brez zgodovinske osnove.

FABIANI PODESTA' „DOBER ČLOVEK“ (15.12.1935 – 08.09.1943)

Te dobe ni mogoče torej nikakor vključiti v umetno ustvarjeni mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Iz uradnih dokumentov izhaja, da je bilo v Občini Štanjel vpisanih v fašistične organizacije, ne samo zaradi oportunizma za ohranitev delovnih mest ali drugih dejavnosti, temveč tudi iz globokega prepričanja v fašistično doktrino, lepo število slovenskih in italijanskih mož (Fascio Maschile). Dalje, mladih fašistov (Giovani Fascisti), kot tudi fašističnih žensk (Fascio Femminile). Potem kmečke gospodinje (Massaie rurali), mlade fašistke (Giovani Fasciste), nadalje „avanguardisti“ in „balilla“ ter nazadnje mlade Italijanke (Giovani Italiane). Ob manifestacijah (adunate) se jih je zbralo nad 500 organiziranih, pošlušali so govore Podestaja Fabianija, oblečenega v črno obleko iz lodena s škornji, ki je goreče povzdigoval italijanski nacionalizem in fašizem in ploskal, ko so razne skupine nastopale v svojih vlogah. Ob otvoritvi in ob zaključku je izrekal hvalnice Duceju, italijanskemu Kralju itd. To „neprijetno“ zgodovino poznajo sinovi in nečaki takratnih nastopajočih in je tudi najmanj 50 še živih, ki so pri tem sodelovali ali vsaj videli. Ker bi očitno hoteli izbrisati te nehvaležne spomine, so si izmislili mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Če že je kaj dobrega napravil, je to le za svoje kamerate in njihove sorodnike.

Vsekakor, ko jih vprašate, kaj je konkretnega pomembno storil v dobro, ne boste prejeli odgovora, ki bi potrjeval navedeni mit. Če bodo zagovorniki „dobrega človeka“ to dokazali z dokumenti, bom rade volje spremenil moje dosedanje ugotovitve, toda do takrat zgornje besedičenje so le zavajajoče prazne fraze.

PRIKRIVANJE PROTISLOVENSTVA IN FAŠIZMA PODESTAJA FABIANIJA

V to smer so se vključili nekateri mediji, zlasti Primorske Novice in Radio Koper, ki prikazujejo razmere na Krasu v tistem času kot dobre, saj je bilo dovolj, da si prišel do fašistične „tessere“ in s tem je bilo vse lepo urejeno tudi za otroke. Poslužujejo se oseb, ki niso nikoli videle Fabianija in ki so popolnoma prezrle in pozabile množično preganjanje v tisti dobi naših ljudi in naš upravičen odpor. To ustvarja nezgodovinsko filoitalijansko sliko v totalnem nasprotju z dogajanjem in ki jo bo treba nujno zavreči. Ne gre za nikakršno politično konfrontacijo, saj je fašizem dokončno umrl pred 70 leti in zato s pokojnimi ni dialektike, ampak le za objektivno ugotovitev relevantnih zgodovinskih dogodkov.

USTANOVA MAKS FABIANI IZ ŠTANJELA

Pri prikrivanju sodeluje tudi Ustanova Maks Fabiani iz Štanjela, kot med drugim dokazuje katalog iz leta 2005 z naslovom “Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel“. Nezgodovinsko so napisali, da je bil Fabiani Župan in ne Podestŕ (namreč Podestŕ je bil imenovan, Župani pa so bili izvoljeni). Pod fotografijo Fabianijeve "Casa del Fascio" so ravno tako napisali le "Zadružni dom Štanjel". Ob fotografiji "Štanjelsko pokopališče pri Sv. Gregorju, leta 1944" so zapisali "Po bitki med Partizani in Nemci". Gre za pravi škandal. Fotografija je bila posneta 27. februarja 1943, kot je napisano na njenem hrbtu. Na sredini so trupla osmih ustreljenih Partizanov in Podestŕ Fabiani, za njim na levi pet italijanskih oficirjev divizije "Veneto", na desni Toccafondi v uniformi oficirja milicije, ob njem miličnik. Tragični zločin je bil tudi večkrat obravnavan v literaturi in je zato gornje prikrivanje Fabianijevega fašizma v Štanjelu na žalost več kot dokazano.

KRATEK ZAKLJUČEK

To, kar se dogaja in se bo dogajalo v Štanjelu in na Primorskem v zvezi s Fabianijem, bo predmet, upajmo, demokratične dialektike, saj tudi dokumenti, ki sem jih pred kratkim pregledal in s katerimi deloma razpolagam, opravičujejo željo oziroma zahtevo, da bi se Občinska Uprava spomnila s primerno knjigo ali drugim spominskim obeležjem vseh onih, ki so se upirali njegovemu neslutenemu početju, saj ogromna večina naših ljudi je ohranila dostojanstvo našega naroda in se pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju.

Prepričan sem, da boste Vi, kot predstavnik vseh občanov, skrbno sledil razvoju dogodkov v dobrobit prednostnih potreb vsega teritorija.

Vsekakor sem Vam na razpolago za kakršenkoli razgovor ali drugi prispevek, v kolikor bi Vi smatral kot primerno, da bi pozitivno in pošteno obravnavali to tragično obdobje našega Krasa in pripomogli k prepotrebnemu gospodarskemu in kulturnemu razvoju.

Z odličnim spoštovanjem

dr. Jože Škerk

NA VRH

Kaj sta bila Nazario Sauro in njegov sin Italo

Nekateri italijanski nacionalisti, tudi iz naše manjšine, poskušajo na razne načine rehabilitirati Koprčana Nazaria Saura, ki je dezertiral iz nekdanje avstorogrske vojske in nato kot italijanski mornariški oficir potapljal svoje bivše ladjevje. Kasneje so ga Nemci ujeli in usmrtili. To da so ga nacisti za izdajstvo usmrtili, seveda ne pomeni, protifašist, ampak obratno bil je izredno zagrizen iredentist ali kot pravi Umberto Echo prafašist. Sicer pa je znano, da so najhujši janičarji in Kvizlingi ki zatajijo svoj narod, Sauro je namreč vsaj po priimku Istran slovanskega rodu. Ta kompenzacijski kompleks, kot ga je imenoval dr. Pečjak, se je pozna tudi njegovima sinovoma, zlasti Italu, ki je bil ideolog in nosilec izvajanja etnocida nad slovanskim prebivalstvim. To dokazuje njegovo pismo Benitu Mussoliniju, ki ga lahko prebere tu.

Mussolini ga je postavil celo za svojega svetovalca za slovanska vprašanja. V nadaljevanju povzemam tekst Danijela Drmeka, ki ga je objavil v spletni Regional Obali. »Italo je ugotovil, da je v Istri in na primorskem ter Dalmaciji skoraj vsa zemlja v rokah Slovanov, Zato je Italo Sauro 9. decembra 1939 sestavil memorandum za Mussolinija, kjer je nanizal vrsto ukrepov, ki naj jih Italija izvaja zoper "slovansko" prebivalstvo, da se doseže italijanizacija novih ozemelj. Ti ukrepi so zajemali spodbujanje izseljevanja "Slovanov", prepoved nakupa zemlje za "Slovane", razlaščanje "slovanske" zemlje s pomočjo kreditnih institucij, davčnega sistema ali administrativnih ukrepov, kolonizacijo Italijanov iz Istre in Furlanije (ki so vajeni odpora Slovanom), marginalizacija "Slovanov" z urbanističnimi predpisi,postavitev novih italijanskih vrtcev in šol, vzpostavitev vohunske mreže proti "slovanskim" voditeljem in agitatorjem itd. Ti ukrepi so zajemali 16 točk in teh 16 točk je postalo stalnica Saurove politike do Slovanov. V bolj ali manj enaki obliki se pojavljajo v vrsti njegovih dokumentov.

V svoji študiji v oktobru 1939 je Sauro zapisal, da "Slovani" ostajajo "Slovani" navkljub benevolentni italijanski propagandi in da je potrebno še naprej študirati ta problem, da bi se te meje zlomilo in bi se omogočila (italijanska op. a.) razširitev. Dne 5. junija 1940 je Sauro pisal Gianniju Apolloniju, prefektu Istre, in ga vprašal za nasvete. Ta je predlagal vzpostavitev koncentracijskih taborišč za vse "sumljive alogene", torej Slovence in Hrvate, ter prestavitev "slovanskih" vojakov z jugoslovanske meje v notranjost države. Sauro se je z ukrepi strinjal in jih že 10. junija posredoval v obliki predloga Ministrstvu za notranje zadeve.

Da so bili "Slovani" za Itala Saura glavni sovražniki je razvidno tudi iz tega, da je po tem, ko je bil vpoklican v enoto, ki se je borila proti Britancem, sam prosil Mussolinija za premestitev v enoto, ki bi se naj borila proti "Slovanom", ki jih je Sauro štel za sovražnika št. 1. Ob tej priložnosti je 1. julija 1940 pisal Mussolinijevem osebnem tajniku Oswaldu Sebastianiju: "Ali bi prosili Duceja, da mi podeli dodatni privilegij biti v prvi vrsti proti sovražnikom moje krvi, Slovanom." (Vi prego di dire al Duce di concedermi un altro pivilegio; essere in prima linea contro il nemico del mio sangue, lo slavo).

Nazario Sauro

Ob začetku napada Italije na Jugoslavijo je Sauro 6. aprila 1941 pisal iz "Klane na vzhodni meji" (blizu Reke). Prosil je Mussolinijevega tajnika Sebastianija, da njegovo pisanje posreduje Duceju, v pismu pa je zapisal, da vse ljudstvo Jadrana zre na Mussolinija kot svetilnik. Dne 31. julija istega leta je pisal Mussoliniju iz Kopra in predlagal, da se "slovanski" problem reši pri koreninah. Ponovno je pozval k razlastitvi zemlje, ki jo imajo v rokah "Slovani", "Slovanske" najemnike zemljišč pa bi bilo treba razseliti v druge dele Italije. Prav tako je predlagal premestitev "slovanskih" duhovnikov v notranjost Italije, italijanskim učiteljem pa naj se naloži, da ostanejo v svojih vaseh tudi tekom počitnic, saj se sicer v tem času rezultati njihovega dela izničijo.«

Da je imel Sauro Slovence za manjvredne dokazuje tudi njegov odnos do Slovencev v notranjosti, to je v okupirani Ljubljan in na dolenjskem. »Posebej zaskrbljen je bil Sauro zaradi namere Italije, da si Ljubljansko pokrajino in druga novo osvojena ozemlja s posebnim zakonom popolnoma priključi in nanjo razširi vse državljanske pravice. Zato je 18. februarja 1943 pisal Mussoliniju in predlagal, da se Ljubljanska pokrajina iz tega zakona izključi. S tem predlogom je uspel, saj je ozemlje bilo priljučeno, vendar prebivalci niso dobili polnih državljanskih pravic.

Po kapitulaciji Italije je skušal Sauro svojo politiko izvajati tudi pri Nemcih. Tako je leta 1944 predlagal SS brigadnemu poveljniku Güntherju, da se celotno neitalijansko prebivalstvo v starosti med 15 in 45 let v Jadranskem primorju (operativni coni) izseli kot ukrep protipartizanske represije. Nemci tega niso sprejeli, saj so šteli, da je takšen ukrep nepraktičen.

Čeprav je jasno, da je Italo Sauro kot visok fašistični funkcionar s svojim delom v veliki meri vplival na zločinsko politiko fašistične Italije in zločin nad Slovenci in Hrvati, za svoje zločine nikoli ni odgovarjal. Mirno je umrl leta 1995, star 85 let."

SPREOBRAČANJE ZGODOVINE V SLOVENIJI

Največj tragedija slovenskega naroda v vsej naši zgodovini so kolaboracija z okupatorjem in izdajstva v času NOB, največja sramota pa poizkusi rehabilitacije teh izdajalcev in kolaborantov po osamosvojitvi:

Izjava italijanskega okupatorskega generala Ruggera v pogovoru s škofom Rožmanom jeseni 1942 o belogardizmu imenovanem tudi MVAC:

»Povedal Vam bom odkrito, kaj jaz mislim o MVAC. Nisem Slovenec, a tako gledam na Slovence in njihov boj: MVAC nam Italijanom mnogo pomaga … a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.«

Priporočam knjigo Frančka Sajeta Belogardizem.

Ne pozabite:

Bela garda, Erlichove straže, domobranstvo in podobna združbe so bila slovenska oblika fašizma, konkretneje klerofašizma.

Ustaštvo je bilo kombinacija klerofašizma in nacizma.

Četništvo, še bolj lotičevstvo ipd, je bilo srbska varianta klasičnega fašizma, balizem albanskega.

Mlada Bosna je bila prav tako klasični fašizem, ki se je nato z oblikovanjem posebnih muslimanskih bojnih enot SS združil z nacizmom.

Ne pozabite: vsi ti in še drugi so bili kolaboracionisti z okupatorjem, katerega cilj je bil uničiti ali si popolnoma zasužnjiti te narode. Ti so se borili, da bi bili rablji svojemu narodu ali sosednjemu.

Duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

11 septembra 1944 je na londonskem radiu član kraljeve vlade dr. Alojz Kuhar med drugim dejal:

» Vsi oni, ki se hočejo boriti za svobodo domovine in to mora biti danes največji vzor vsakega slovenskega človeka, pojdejo po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše osvobojene…«

Nova jugoslovanska vlada je dvakrat uradno objavila povabila vse kolaborantske enote da se priključijo partizanskim oziroma odvržejo orožje in se predajo in za vse te razglasila pomilostitev.

Prva in zadnja stran letaka, ki so ga nad Slovenijo odmetavali zavezniki:

D5ikXtrXkAMkO7J

Ne pozabite, 9. Maja 1945, ko so Nemci položili orožje in se predali, so domobranci in ostali kolaboracionisti nadaljevali z vojno proti lastnemu narodu in se zato, ker so imeli veljko grehov s pobijanjem ljudi ljudi bežali pred pravično kaznijo.

Ta kazen je bila zelo jasno napisana tudi v takratni tudi od zaveznikov še vedno priznani zakonodaji kraljevine Jugoslavije, saj je noben akt Avnoja še ni spremenil. Kolaboristi so torej bili po takrat možnih hitrih sodiščih po takrat veljavni zakonodaji kraljevine Jugoslavije, ki je veljala še leta 1946. To potrjuje tudi njihov veliki častilec in zagovornik Lovro Šturm, kot državni tožilec, podpisan pod tem dokumentom spodaj (preberi v celoti v dodatku na koncu objave uradnem listu RS).

Ne verjemite lažem in drugim načrtnim manipulacijam nekaterih politikov in njihovih pisunov ter prodanih novinarjev, ki se od nekdanjih kolaborantov ne ločijo veliko.

Bela garda po Wikipediji:

»Prostovoljna protikomunistična milica je bila italijansko vodena paravojaška organizacija, ki je bila ustanovljena kot del Milizie volontarie anticomunista (MVAC) na področju Ljubljanske pokrajine 6. avgusta 1942 na ukaz poveljnika 11. armadnega zbora generala Maria Robottija. Pokroviteljstvo okupatorja nad nekdanjimi vaškimi stražami so zahtevali slovenski politiki, ki so se odločili za sodelovanje z okupatorjem, in militantna duhovščina RKC.

MVAC je bila najprej s strani Komunistične partije in nato od pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja poimenovana tudi z izrazom Bela garda, po ruski beli gardi, ki se je borila proti boljševikom na strani carja med rusko državljansko vojno.

Sodelovanje z okupatorjem so slovenski pripadniki MVAC sprejemali na priporočilo duhovščine RKC; ob skritem pričakovanju, da bodo ob morebitnem porazu sil Osi lahko stopili pod pokroviteljstvo zahodnih zaveznikov in preprečili komunistično revolucijo.«

Za boljše razumevanje: MVAC se ni bila ustanovljena z imenom PPKM, to je Prostovoljna protikomunistična milica, tudi ne dvojezično MVAC – PPKM, torej je bila že zasnovi italijanska milica za poitalijančene Slovence ali hlapce, ki bodo izvajali etnocid in genocid nad lastnim narodom, najprej seveda nad takoimenovanim komunističnim delom naroda.

Domobranstvo

Po razpadu fašistične Italije so se belogardistične enote udinjale Nemcem kot domobranci. Po Wikipediji: Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SD) je bila policijska-paravojaška organizacija, ki jo je na pobudo slovenskih antikomunističnih politikov septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Njen namen je bil boj proti partizanom ter zaščita prebivalstva pred revolucionarnim nasiljem. SD je bila naslednica prostovoljne protikomunistične milice, ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za Turjak.

Poleg teh dveh so v Sloveniji delovale še vaške straže, ki so bile v sestavu MVAC in domobrancev, Plava garda, ki je bila del četništva, Črna roka, ki je bila tajna udarna enota v boju proti partizanskim ilegalcem, Legija smrti in Štajerska legija smrti, pa tudi razni fašisti in nacisti, ki so zatajili svojo slovensko narodnost in se udinjali okupatorju v njegovih rednih enotah.

Prisega domobrancev:

https://www.youtube.com/watch?v=V14a2rp5fAM&feature=player_embedded

General Rupnik, Škof Rožman in nemški oficirji ob zaprisegi domobrancev Hitlerju. Povečaj fotografijo.

Kdo so bili in na čigavi strani so se borili domobranci, je najbolje razvidno iz njihove prisege Hitlerju na njegov rojstni dan leta 1944 na stadionu v Ljubljani, ki se je glasila: \"Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.\"

Kaj so počeli domobranci z ujetimi partizani?

Več o fotografiji na strani E-knjige: https://issuu.com/zb-koper/docs/mu_eni_ka_pot_k_svobodi

Raztrganci

Raztrganci ali Gegenbanden so delovali med letoma 1942 in 1944, nemški okupator pa jih je ustanovil na pobudo F. Petschauerja, kulturnega referenta podružnice koroškega propagandnega urada na Bledu, ki je predlagal, naj v boj proti partizanom pritegnejo tudi domačine, ki bi delovali v civilu pod komando nemške policije. S tem bi razcepili prebivalstvo in zanetili boj med Slovenci. Ljudje so jih imenovali raztrganci, ker so hodili naokoli v razcapanih uniformah s partizanskimi oznakami, ropali ljudi in kmetije, pretepali, pobijali ipd, da bi tako očrnili partizane ter ljudi odvračali od sodelovanja z njimi. Obenem so za SS opravljali tudi vohunsko delo.

Te zločine raztrgancev slovenska desnica še danes pripisuje partizanom in jih uporablja za blatenje NOB.

Je bila osamosvojitev zmaga domobrancev?

Ob slovesnosti in maši ob 70. obletnica prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom je nekdanji predsednik Kmečke stranke, danes SLS, član predsedstva Republike Slovenije v času osamosvajanja Ivan Oman izjavil naslednje:

"Ta prireditev je pač spomin na drugo slovensko vojsko, torej, imeli smo dve slovenski vojski. Tista prosovjetska je triumfirala leta 45, druga, ki si je prizadevala za demokratično Slovenijo, je izgubila vojno tisti hip, ko je kralj podpisal sporazum in je bila leta 45 pobita. Zmagala pa je 45 let po smrti na cvetno nedeljo leta 90 z volitvami, ko smo dobili demokratično Slovenijo,"

Ta druga vojska so torej bili belogardisti in domobranci!

Je bila slovenska osamosvojitev dokončna zmaga domobrancev? Se je zato zrušilo vse kar je narod naredil v času socializma? Se je zato vse razprodalo Nemcem, Avstrijcem, Italijanom in drugim?

Več na: http://www.rtvslo.si

Domobranci iz Šentjošta (občina Dobrava – Polhov Gradec) so si 30.6.2013 nadeli nove uniforme in celo puške. Več poglej tu. Več poglej tu

To svoje domobranstvo slavijo vsako leto. 2019 je bil slavnostni govornik Lojze Peterle, ki je končno pokazal svojo klerofašistično barvo.

Predsednik demosove vlade in evropski poslanec Lojze Peterle kot slavnostni govornik na proslavi v čast domobrancev 2. 7. 2019 v Šentjoštu.

Škof Rožman:

Ob vsem sedanjem poročanju medijev ob prekopu posmrtnih ostankov škofa Rožmana in pokopu v domovini je vredno prebrati tudi naslednje članke:

Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana z nacisti

V zgodovini slovenskega naroda ni večje sramote kot je bila belogardistična in domobranska kolaboracija politične desnice z okupatorji.

Da bi pred novimi generacijami oprali to sramoto, namesto priznanja napake danes še naprej širijo ideje fašizma, širijo laži in delijo narod, tako so 6.4. s postavitvijo spomenika domobrancem v Grahovu celo počastili proslavili spomin na vdor njihovih zaveznikov na naše ozemlje in začetek druge svetovne vojne, ki je v Jugoslaviji zahtevala dobri poldrugi milijon mrtvih, na vsem svetu pa kar 60 milijonov po vojni pa še 6 milijonov zaradi raznih maščevanj.

Otvoritve spomenika domobrancem 6. 4. 2014 v Grahovem so se (kot poroča Delo) udeležili tudi številni politiki, med drugim predsednik SDS Janez Janša, predsednica NSi Ljudmila Novak, predsednik Zbor za republiko Lovro Šturm, evropski poslanec Lojze Peterle, vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, predsednik sveta SDS France Cukjati in župan občine Cerknica Marko Rupar. Kot slavnostni govornik je nastopil Anton Drobnič, nekdanji predsednik društva Nova Slovenska zaveza.

Druga svetovna vojna se ni končala 9. Maja 1945

Uradni konec II. svetovne vojne je v Evropi 9. maja 1945, vendar se je na teritoriju Jugoslavije - Slovenije, končala šele 15. maja ob 19.00 uri, ko je načelnik generalštaba Jugoslovanske Armade (JA) Arsa Jovanović raportiral Titu: druže komandante - rat je završen. Takrat je tudi na predlog Arsa Jovanovića maršal Tito izdal ukaz o prepovedi o samovoljnem ravnanju z zajetimi okupatorjevimi vojaki in njegovimi sodelavci. Najhujšo vojni zločinci in fanatiki, fašisti italijanske salojske republike, SS in njihovi kolaboranti so vojno nadaljevali, dokler niso zahodnih zaveznikov, med katerimi so jim nekateri tudi obljubljali skupno nadaljevanje vojne proti komunizmu. Najhujši krvniki iz balkana so bežali prav čez ozemlje Slovenije, večina proti Avstriji, številni pa proti Trstu. Sploh pa se je 2. svetovna vojna za ves svet končala šele 2. Sept. 1945 s končno predajo Japonske.

Dne 15. maja 1945 je general Arso Jovanović iz Postojne poslal telegram Titu v Beograd, da so končane zaključne borbe za osvoboditev Jugoslavije. Enote JA so imele v teh bojih 18.838 mrtvih in 61.671 ranjenih vojakov in častnikov, Nemci in kolaboranti ali kvislingi pa so imeli 100.000 mrtvih in 300.000 zajetih (in ranjenih). Navedene številke ponavljam tudi zaradi tega, da bi dodatno predstavil pomen »asanacije bojišča« oziroma pokop 120.000 vojakov ene in druge strani v neposredni okolici zaključnih bojev. Zato vsaka odkrita grobnica ne bi smela dandanes predstavljati morišča, saj je logično, da so prava morišča (kot v slovenjebistriškem primeru) skrivali in predolgo prikrivali! (vir Marijan F. Kranjc )

Po 15. maju je bilo kar nekaj samovolje in nespoštovanja Titovega ukaza, zato so bili samovoljni oficirji, podoficirji in vojaki degradirani ter obsojeni na zaporne kazni. O temu je pisal pokojni partizan, general Stevan Mirković, ki je bil nekje do 1989 načelnik general štaba JNA. Novo dobni politiki in kolaboracija prikazuje partizane in JA kot samovoljno bando krvolokov kar je v nasprotju z dejanskim stanjem, to je urejeno vojsko s svojo hierarhijo in delovanjem na osnovi mednarodnih pravil v sestavu zavezništva. Angleži so vrnili zajeto kolaboracijo v Jugoslavijo kot je bilo dogovorjeno na Jalti: da se vse vojne zločince in pripadnike SS vrne tja, kjer so izvajali zločine, da se jim sodi.

Kot vojak z visokimi etičnimi in viteškimi pogledi, ki mu je bilo tuje vsako maščevanje nad nemočnimi ujetniki, je takoj reagiral! Njegov pomočnik v Beogradu, general Vladimir Terzić, je s celotnim problemom takoj seznanil Vrhovnega poveljnika. Že 14. maja 1945 je GŠ JA poveljnikom vseh štirih armad in GŠ NOV Slovenije ter Hrvaške poslal Titov cirkularni ukaz, s katerim je Vrhovni poveljnik strogo prepovedal vsakršne likvidacije ujetih Nemcev in kvislingov - ustašev, četnikov in domobrancev! Primerek tega ukaza za GŠ NOV Slovenije naj bi se nahajal v Državnem arhivu - zdaj Arhiv Slovenije (škatla 41, fascikel 3), kar pa doslej naši javnosti ni bilo znano! Nasprotno, tudi mnogo vidni zgodovinarji in publicisti so krivdo valili izključno na JLA in Tita! (vir Marijan F. Kranjc)

Vrnjeni kolaborantski vojaki iz Koroške in vojaki zajeti na teritoriju Jugoslavije so bili uradno sojeni in obsojeni na hitrih vojaških sodiščih. Za vojna hudodelstva kot so umori, posilstva, požigi ropi in podobni vojni zločini so bile izrečen smrtne obsodbe skladne z veljavno zakonodajo. Obsojeni za samo kolabaracijo pa na zaporne kazni in so bili na osnovi Amnestije izdane 3. avgusta 1945 izpuščeni.

Ko bo čas odprtja arhivov v Beogradu bo vse znano.

Na Nurnberških procesih v Nemčiji so od 14. novembra leta 1945 do 1949, sodili vojnim zločincem II. svetovne vojne in na teh procesih so proglasili in obsodili Gestapo in SS enote kot zločinske organizacije. Pod SS enote so spadali: Ustaši, enote Četnikov, Balistov, Hanđar bataljoni in Belogardisti. Belogardisti na Gorenjskem pa so spadali pod komando Gestapa.

Vsekakor pa vse naštete enote se niso brezpogojno vdale 9. maja in položile orožje, zato niso več bile pravno podvržene vojnemu pravu. Obravnavale so se kot samovoljne oborožene skupine, kriminalci ali tolpe v skladu z njihovim stanjem in početjem.

O pravni ureditvi v partizanih pa je pisal dr. Metod Mikuž - predstavnik škofovske konference v GŠ NOV in POS v knjigi zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, kot je bil odposlanec Kočevskeg zbora in kasneje odposlanec II. zasedanja AVNOJA v Jajcu 1943.

Metod Mikuž, "Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja", 1970.

Foto: fašistični emblemi - grbi SS enot, med njimi tudi Ustaški, Belogardistični in drugi.

Franko Pleško, odbor AVNOJ Slovenija pri PS ZB NOB Južna Primorska.

PARTIZANSKO SODSTVO

Oglejmo si na kratko drugo, predvsem originalno slovensko dejavnost, ki se je povsem samostojno razvijala – kot vojaško sodstvo – tja do 1. Septembra 1944, ko je tudi pri nas morala začeti – povsem razumljivo – veljati uredba vrhovnega štaba o vojaških sodiščih, ki je izšla že 24. Maja 1944. (Mimogrede povedano, je vrhovni štab izdal uredbo o organizaciji vojnih sodišč že konec decembra 1942, ki pa iz doslej še nepoznanega vzroka ni prišla v Slovenijo.)

Do prvega osvobojenega ozemlja 1942 v Ljubljanski pokrajini so se partizanska sodišča, ali boljše rečeno, začasna partizanska sodišča ustanovljena za konkretne primere pri štabih partizanskih enot, razvijala na podlagi določb enega najstarejših zapisanih partizanskih dokumentov v Sloveniji, na podlagi tako imenovanega Partizanskega zakona od srede julija 1941 in na podlagi dva meseca kasneje izdanega odloka SNOO o zaščiti slovenskega naroda. O dejavnosti teh sodišč vemo iz dokumentov silno malo, pravzaprav le to, da so bila izredno stroga in da je na izrek kazni – kljub tričlanskemu sodišču – meritorno vplivalo soglasje partizanske enote, zlasti če je šlo za sojenje partizanu. Še manj kot samo to, da je bilo zelo strogo, a natančno do najmanjših podrobnosti, vemo o sodiščih specialne organizacijo VOS in zelo malo o tako imenovanih ljudskih sodiščih, ki so začela že zelo zgodaj nastajati pri odborih OF.

Osvobojeno ozemlje in prvi pojavi oboroženega belogardizma so nujno terjali prvo organizacijo partizanskega vojaškega sodstva. Do 10. Avgusta 1942 se je na osvobojenem ozemlju razvilo troje vrst partizanskih vojaških sodišč: vojaško sodišče pri štabu odredov ali štabu grupe odredov za vse vrste hujših kaznivih dejanj civilnih in vojaških oseb na osvobojenem ozemlju, izredna sodna komisija pri samem IOOF, ki je sodila v takrat najbolj delikatnih zadevah, spadajočih pod udar odloka SNOO o zaščiti slovenskega naroda in odloka o edini slovenski partizanski vojski in še posebna nagla, bataljonska sodišča. Po odloku poverjenika za občo upravo NOS od 10. Avgusta 1942, je bilo vojaškim enotam, posebno nižjim, prepovedano izvrševanje sodne oblasti nad civilnim prebivalstvom. Vojaške enote so smele osumljenca sicer aretirati, a so ga morale takoj izročiti z vsem obtežilnim materialom preko štaba odreda izredni sodni komisiji.

Velika italijanska ofenziva je z osvobojenim ozemljem vred uničila tudi te vrste vojaško sodstvo in ostala so le izredna bataljonska sodišča s strogimi predpisi zlasti proti belogardističnim organizatorjem.

Nova doba se v našem vojaškem partizanskem sodstvu začenja šele začetek avgusta 1943 z ustanovitvijo brigadnih in odrednih sodišč, ki so bila stalne ustanove, s tremi člani, namestnikom, tožilcem in njegovim namestnikom. Vlogo in značaj teh sodišč so podrobneje določala Navodila št. I sodnega oddelka pri glavnem štabu NOV in POS od 30. Avgusta 1943. Navodila imenujejo ta sodišča sicer izredna, a le v tem smislu, ker so imela opraviti z najhujšimi slučaji in s krivci, ki so tako ogrožali NOB, da jih je bilo treba takoj kaznovati, ker bi sicer nastopila še večja škoda. Glavna naloga sodišča je bila ugotoviti, ali je krivda obtoženca popolnoma dokazana in ugotovljena, obtoženčeva obramba je morala biti zapisana, po dokaznem postopku pa je bilo treba izreči sodbo po tajnem posvetovanju in jo objaviti obsojencu. Vsako sodbo, zlasti smrtno, je bilo treba utemeljiti.

Pospešeni razvoj sodstva so prinesli dogodki po kapitulaciji Italije. Pri komandah področij so bila za razbremenitev brigadnih in odrednih sodišč ustanovljena področna sodišča, kot sodišče druge stopnje pa višje vojaško sodišče. Temu so morala vsa prvostopenjska sodišča, torej brigadna, odredna in področna dostavljati vse sodbe v potrditev; izvršitev sodbe, zlasti najtežje, pa so morali redno odložiti do potrditve sodbe po višjem vojaškem sodišču. Temeljne probleme teh sodišč, zlasti pa kaznovanje, so urejala Navodila štev. 3 sodnega oddelka, ki so določala, da morajo biti sodišča pri izrekanju kazni pravična, a zelo stroga. Izrecno so navodila poudarjala, da se z najstrožjo kaznijo, to je s smrtjo, vselej kaznuje dezertacija in vsi belogardisti ali plavogardisti, če bi jih še tedaj ujeli z orožjem.

Pomemben je bil Pravilnik za organizacijo in poslovanje brigadnih in odrednih vojaških sodišč, ki ga je izdal sodni oddelek 19. In 19. Oktobra 1943, ali kot so mu na kratko dejali Pravilnik BOVS. S tem je bila zaključena faza v razvoju partizanskega vojaškega sodstva, ki se je začela začetek avgusta 1943, torej še pred kapitulacijo Italija in je trajala do 20. Aprila 1944, ko je izdal sodni oddelek enotno uredbo o vojaškem sodstvu, ki je prinesla dve bistveni novosti.

Pravilnik BOVS je določal, da izvršujejo vojaška sodišča sodno oblast za vsa kazniva dejanja vojaškega in nevojaškega značaja pripadnikov NOV in POS ali civilnih oseb. Zato je bilo v vsaki brigadi in odredu NOV in POS po eno redno vojaško sodišče, za posebne primere pa je bilo dopuščeno tudi izredno, pomnoženo brigadno in izredno bataljonsko sodišče. Redna sodišča so sestavljali trije člani in njih namestniki, tožilec in njegov namestnik. Biti so morali člani štaba brigade ali pripadniki brigade odnosno odreda ali enot v bližini štaba in imenoval jih je, na predlog štaba enote, sodni oddelek glavnega štaba. En član in namestnik je moral biti iz komandnega sestava, en član in namestnik iz komisarskega sestava, en član in namestnik iz partizanov, tožilec in njegov namestnik pa iz komisarskega sestava. Vsaj en član sodišča je moral biti diplomiran pravnik.

Pod redna sodišča in izredna sodišča so spadala kazniva dejanja po obeh že omenjenih odlokih SNOO iz jeseni 1944, zločini zoper narod in posameznika, ki so presegala navaden prestopek, a niso spadala pod zgoraj omenjena odloka, na primer umor, tatvina čez 1000 lir in vojaško kazniva dejanja, ki so presegala običajne disciplinske prestopke. Kazni in očuvalne odredbe so bile po Pravilniku BOVS: ukor, zaplemba imovine, izgon iz bivališča, prisilno delo, težko prisilno delo, usmrtitev. Zanimiv je komentar, ki ga je k Pravilniku BOVS izdelal sodni oddelek, v katerem je bilo poudarjeno temeljno načelo, da vojaška sodna organizacija ne priznava pravne kontinuitete, priznava pa dosedanje obče principe kazenskega prava in splošne norme, pa tudi te le, kolikor so v skladu z NOB in njeno politično linijo.

Pravilnik BOVS je torej urejeval temelje rednih vojaških sodišč. Tožilec je vodil preiskavo in vložil obtožbo in je bil član sodišča. Dalje je Pravilnik BOVS uvedel tudi izredno pomnoženo brigadno oziroma odredno sodišče za posebno važne politične in vojaške primere in to tako, da so k rednemu sodišču pristopili še člani, ki jih je po štiri izbral vsak bataljon v brigadi ali odredu. Dopuščal je tudi izredna bataljonska sodišča pet članov; ta sodišča so nastopila le takrat, če je bataljon operiral samostojno in ni imel zveze z brigado ali odredom. Ostala so tudi še področna vojaška sodišča.

Nadaljnji razvoj je kljub takrat dosti jasnim določbam Pravilnika BOVS zahteval precizacijo nekaterih določb in pojmov.

Zato so 7. Januarja 1944 izšla Navodila štev. 4. Ta so najprej pojasnila pojem zaplembe imovine (da prisilni odkup ni isto kot prisilni odvzem) dalje, da se sme nad pripadnikom NOV in POS izvršiti smrtna kazen šele po določbi višjega vojaškega sodišča in da Pravilnik BOVS in praksa pomilostitve ne predvidevata, je pa treba v vsakem primeru počakati z izvršitvijo obsodbe do odločbe višjega vojaškega sodišča. No, pomilostitev je nekoliko kasneje predsedstvo SNOS le uvedlo.

Konec januarja 1944 je poslovalo že 16 brigadnih, 7 odrednih in štiri področna sodišča. Največji sodni proces po kapitulaciji Italije je bil začetek oktobra 1943 pred posebej imenovanim izrednim vojaškim sodiščem proti dvanajstim belogardističnim in plavogardističnim organizatorjem v Kočevju.

Sredi marca 1944 je poslovalo že 31 vojaških sodišč, sredi aprila 1944 pa 34. Z uredbo sodnega oddelka glavnega štaba od 20. Aprila 1944 o vojaškem kazenskem sodstvu, sta bili uvedeni dve bistveni novosti. Kot preiskovalec je bil postavljen javni tožilec, ki je bil neodvisen od sodišča in podrejen izključno glavnemu javnemu tožilcu, ta pa predsedstvu SNOS. Odpravljeno je bilo višje vojaško sodišče, kot drugostopenjski sodišči pa sta bili postavljeni dve višji vojaški sodišči pri štabih obeh slovenskih korpusov.

Medtem pa so se že začele približevati Sloveniji določbe, ki jih je vsebovala že omenjena uredba vrhovnega štaba o vojaških sodiščih. Naši pravniki so se jim skraja nekaj časa upirali in dokazovali, da so številne kompliciranosti v tej uredbi popolnoma brez potrebe. Pri nas je nova odredba postala sicer obvezna že nekako konec maja 1944, vendar so naša sodišča poslovala po že ustaljeni in veliko enostavnejši, a zato nič manj temeljiti praksi še od začetka septembra 1944. Novi uredbi, ki je poskušala uvesti enotno sodno prakso pri vseh vojaških sodiščih NOV in POJ bi se bilo seveda nesmiselno upirati, je pa sodni oddelek glavnega štaba NOV in POS še konec julija 1944 sporočil sodnemu oddelku vrhovnega štaba, da se njegova nova uredba »zlasti v pogledu organizacije vojaškega sodstva bistveno razlikuje od naše dosedanje ureditve, ki je zrasla iz posebnih pogojev naše narodnoosvobodilne borbe in dobila formalno ureditev v naši uredbi od 20. Aprila 1944.«

Odredba vrhovnega štaba je predvsem uvedla nova sodišča in to višje vojaško sodišče pri glavnem štabu, vojaška sodišča pri štabu korpusa in vojaško sodišče pri korpusni oblasti ter vojaška sodišča pri štabih brigad in odredov. Nova sodišča so imela senat. Senat višjega vojaškega sodišča pri glavnem štabu je imenoval vrhovni štab kot tudi predsednike in podpredsednike sodišč pri korpusih in korpusnih vojaških oblasteh.

Zanima nas sedaj, kakšni delikti so bili predmet obravnav pri naših sodiščih na primer od začetka januarja pa do začetka septembra 1944 in kakšne kazni so bile izrečene. Po zaslugi naših takratnih pridnih in vestnih sodnikov bi mogli navesti prav matematično natančno število vsega tega, a oglejmo si na tem mestu le nekaj najbistvenejših podatkov. V tem času so naša sodišča sodila 2457 dezerterjem in skrivačem, 306 tatovom kolektivne lastnine, 1775 krivcem zaradi službe okupatorju ali sodelovanja z okupatorjem in zaradi 15 umorov. V tem času so bile izrečene tele kazni: 4045 ukorov, 228 kazni prisilnega dela, 163 kazni težkega prisilnega dela, 1755 zaplemb premoženja (delnih ali popolnih), 17 izgonov iz kraja stalnega bivališča in 467 smrtnih kazni.

Naš pregled ne bi bil popoln, če ne bi pregledali še razvoj civilnega sodstva. Seveda ne tistega, ki se je na silno zanimiv način razvijal v odborih OF. Dne 3. Septembra 1944 je izšel odlok predsedstva SNOS o začasni ureditvi narodnih sodišč in o narodnih sodnikih. Odlok je predvideval ustanovitev okrajnih, okrožnih in višjih narodnih sodišč. Pod ta sodišča so spadale vse zadeve, ki niso bile pridržane vojaškemu kazenskemu sodstvu. Vsa sodišča naj bi bila zborna, sodnike pa so volile narodno osvobodilne skupščine, od okrajnih navzgor. Glede pristojnosti okrajnih in okrožnih narodnih sodišč se je od srede marca 1945 izoblikovala sledeča praksa: okrajna narodna sodišča so bila pristojna za prekrške do 10.000 lir, odnosno odvzem svobode ali kazen prisilnega dela do 6 mesecev itd. Pod okrožna narodna sodišča pa so spadala kazniva dejanja, če je bila zagrožena kazen nad 10.000 lir, odnosno odvzem svobode ali prisilno delo nad 6 mesecev itd.

Kljub vsem težavam je šlo ustanavljanje teh narodnih sodišč izredno hitro. Konec novembra 1944 sta v Ljubljanski pokrajini poslovali že okrajno narodno sodišče v Črnomlju in Metliki, ustanavljali pa so okrožno narodno sodišče v Novem mestu, s sedežem v Črnomlju, za območje belokranjskega, novomeškega in dela ribniško notranjskega okrožja. Ustanavljati so začeli tudi okrajno narodno sodišče za Žužemberk, Novo mesto, Ribnico in Kočevje. Na Primorskem so bila v tem času že ustanovljena – niso pa še funkcionirala – okrožna sodišča, večji del okrajnih narodnih sodišč in celo višje narodno sodišče. (Ta naglica je bila razumljiva, ker so pričakovali anglo ameriško izkrcanje v tržaškem zalivu in za vezniški vojski bi se morala naša ljudska oblast predstaviti v vsej popolnosti!) Na Štajerskem je bil pri PNOO za Štajersko le sodni referent z nalogo ustanoviti – kjer bi se dalo – okrajna narodna sodišča.

Razumljivo je, da se je delovanje narodnih sodišč najbolj razvilo v Ljubljanski pokrajini, kjer je bilo stalno osvobojeno ozemlje. Poročilo od srede aprila 1945 – torej tik pred osvoboditvijo – nam pove, a je imelo do tega časa novomeško okrožno narodno sodišče že 22 kazenskih in civilnih zadev ter 20 prizivov, okrajno narodno sodišče Črnomelj 23 kazenskih in 5 civilnih zadev, okrajno narodno sodišče Metlika 19 kazenskih in 2 civilni zadevi, okrajno narodno sodišče za Kočevje, ki je začelo poslovati 15. Februarja 1945 je imelo 6 kazenskih primerov in okrajno sodišče za Ribnico, ki je začelo poslovati marca 1945, 2 kazenska primera.

Ne samo, da je primanjkovalo pravnikov, obstajala je še druga težava, na katero je pokazal prvi sestanek pravnikov 28. Novembra 1944. Na tej konferenci je takratni glavni javni tožilec pri predsedstvu SNOS dr. Vito Kraigher v referatu med drugim dejal, da »smo premalo, odnosno nič storili, da bi iz seve izruvali vso staro pravno navlako, ki je tvorila prepad med pravniškim kadrom in ljudstvom… Še vedno korenini globoko v nas zgrešena zavest o vseobvladajočem pravu, ki se kaže v črki zakona, paragrafu, ki naj bo povsod pričujoč in brez katerega naj bi ne bilo ničesar pravilno n zakonito ukreniti, brez katerega je podana nezakonitost, samovolja.«

Po mnenju nekaterih pravnikov je predvsem obstajala vacatio legis (ne-obstajanje zakona) in dr. Vito jo je dopolnjeval in izpolnjeval takole:

Ni samo pisan zakon s svojimi paragrafi vir prava. Tudi običajno pravo je še danes priznano kot popolnoma enakovreden vir in osnova prava. Treba je torej ugotoviti, koliko je to običajno pravo v skladu s cilji NOB. To je treba zapisati in uvajati v prakso, »vse ostalo pa iztrgati iz ljudske zavesti.«

Ugotavljati je treba »nove silnice, izhajajoče iz novega življenja slovenskega ljudstva, iz novih gospodarskih in socialnih temeljev, iz prave ljudske pravice.«

Vse preveč se po eni strani naslanjamo »na pičle novo izdane pravne norme,« iščemo analogije v starih zakonih, ne vidimo pa tudi »v političnih smernicah pravne materije,« ki je tudi obvezna za našo vsakdanjo prakso.

Razvila se je zanimiva diskusija, iz katere povzemimo samo bistveno. Tržaški pravnik dr. Ferfolja je zagovarjal tezo, da ni mogoče tudi v sedanji fazi ostati brez zakonov in pravnih norm. Ne more se soditi po pameti in treba je stremeti za neko enotnostjo . Tudi načelnik sodnega oddelka pri predsedstvu SNOSS Pakiž je bil načelno proti vacatio legis, kar je utemeljeval: če že sodišče samo bazira na zakonski odločbi, mora tudi njegov delo. Dr. Bebler je poudaril, da moramo odstopiti od načela, da bi se »brez pisanega zakona, brez konkretnih pravnih norm ne dalo soditi.« Dr. Marijan Brecelj je poudarjal, da vacatio legis ne obstaja, kajti »že čas, v katerem živimo in dogajanja okrog nas nam nudijo osnovo za reševanje problemov.« Pravnik naj ne črpa norm zgolj iz zakonov, temveč iz problematike, osnov in ciljev našega dela. Osnova pravnikovemu delu mora biti »čut pravičnosti in duh, ki vodi vse naše delo. Zakon ne sme predpisovati našega življenja in pogoje tega življenja, zakon naj bo registracija našega življenja.« Tudi dr. Vavpetič je poudaril, da zakon ni nekaj absolutnega. Naravna funkcija države je, da postavlja pravila, a to je jemati le principielno. Moremo pa uporabljati tudi običajno pravo, tudi politične programe itd.

Diskusija in referat dr. Vita nam je torej pokazala, kje je bila glavna težava pri začetkih našega civilnega narodnega sodstva, reči pa je treba, da te težave ta prva konferenca še ni povsem odpravila. Zato je oddelek za sodstvo pri predsedstvu SNOS izdal 15. Marca 1945 nekaj zanimivih pravnih načel, ki so bila na kratko sledeča:

1. Ukinja se ves pravni red, ki ga je vpeljal okupator;

2. Od pravnih norm pred 6. Aprilom 1941 veljajo le tiste, ki niso v nasprotju s pridobitvami NOB;

3. Naši NOO in narodna sodišča so dokazala, da so v stanju rešiti tudi komplicirane naloge brez podrobno predpisanih pravnih norm, upoštevajoč pri tem pravno zavest, ki živi v ljudstvu in idejo pravičnosti kot osnovno načelo narodno osvobodilnega gibanja.

Oddelek za sodstvo je te določbe podkrepil še z odlokom predsedstva Avnoj od 3. februarja 1945, ki je prinesel osnovna načela pravnega reda. Ta naj bi veljala do ustave in bodočih narodnih zakonov:

1. Ukinjajo se vsi predpisi predaprilskih zakonov, ki so v nasprotju s pridobitvami NOB in z odloki z zakonsko močjo najvišjih zveznih in federalnih organov. Stari zakoni se torej lahko uporabljajo le v toliko, kolikor niso v nasprotju z gornjim načelom, a brez sklicevanja nanje;

2. Možen je tudi postopek po predpisih bivših zakonov, a brez sklicevanja nanje in če so ti predpisi v skladu z demokratičnimi načeli, z idejo pravičnosti in s krajevnimi prilikami.

Dr. Janez Rugelj: PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI

UVODNI PRIPOMBI:

1. Vključujem se v polemično razpravo o likvidaciji belogardistov, ki jo je v sobotni prilogi Dela sprožil Tine Hribar, odgovoril pa mu je Janez Stanovnik, ki ga je Hribar v zadnjem prispevku zavrnil. Ker sem psihiater in sem kot mlad partizan natančno poznal poglavitne partizane in belogardiste v nekdanji občini Mirna na Dolenjskem, sem z retrospektivno analizo njihovih šolskih uspehov in osebnostnih značilnosti prišel do zelo zanimivih spoznanj, seveda na mikro ravni, ki utegnejo poglobiti uvid v bistvo dostojanstvene partizanske maščevalnosti nad narodnimi izdajalci.

V polemiko se vključujem tudi zato ker vse kaže, da nekateri ljudje v množičnih občilih tako močno simpatizirajo z belogardističnimi narodnimi izdajalci, da zavirajo objavljanje avtentičnih poročil o bistvenih osebnostnih razlikah med partizani ni belogardisti, kar meji na kriminal.

2. To besedilo, ki je zamišljeno kot uvod v širšo razpravo, se nanaša izključno na psihiatrične vidike osebnostnih značilnosti »navadnih« partizanov in belogardistov, ki sem jih osebno poznal. To pomeni, da se ne spuščam v analizo »višje« politike med vojno in po njej; partizanščino pa z zgodovinskega, antropološkega in psihiatričnega vidika štejem za najčistejšo narodnostno akcijo Slovencev v naši zgodovini.

Seveda pa so vrhunski komunistični glavarji (Tito, pa naša Kardelj in Maček, pa Hrvaški Krajačić ter njihovi z zveličavnim komunizmom indoktrinirani posnemovalci) izrabili partizanski boj za razraščanje nove protiljudske in na psihopatiji vseh komunističnih voditeljev zasnovane tvorbe – komunizma.

SIMPATIZERJI BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI SE ŠE VEDNO ŠOPIRIJO V MNOŽIČNIH OBČILIH IN S TEM ZAVIRAJO SPRAVO

(predelen komemorativni nagovor ob Spomeniku padlih borcev na Rojah pri Mirni, 31.10.2003)

Dobrih 58 let potem ko smo skupaj z zavezniki premagali Hitlerjevo soldatesko in njihove belogardistične pomagače, kar pomeni, da ob komemoraciji padlim junakom še živi partizani slavimo dve okoliščini: prvič, da ne trohnimo tukaj skupaj s padlimi junaki, in drugič, da smo vzdržali teh 58 let.

Ker razni zagovorniki sramotne izdaje belogardistov in katoliške Cerkve na svojih komemoracijah v Rogu in na Teharjih ter po množičnih občilih trosijo lažniva in žaljiva stališča o nas, zmagovalcih v 2. svetovni vojni (kar je psihološko razumljivo, saj si s tem malo podpirajo klavrno samozavest premagancev in izdajalcev), sem se odločil, da spregovorim o doslej neobdelani temi »PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI«, še zlasti ker o tem ni do sedaj še nihče odkrito spregovoril. Edini psihiater, ki je sodeloval v NOB, je bil pokojni dr. Janez Kanoni, ki se v to področje ni poglabljal. Drugi psihiater, dr. Janko Kostnapfel je postal – kot jaz – zdravnik in psihiater po vojni, ki pa tudi še ni jasno spregovoril o tej zadevi. Ker sem edini psihiater, ki kljub 63 letom pokojninske dobe še nisem upokojen, torej še vedno delam in zelo poglobljeno spremljam vse kar se o medvojnem narodnem izdajstvu piše pri nas in po svetu, imam pravico in dolžnost, da o navedenem vprašanju nekaj povem. Moram pa omeniti, da tega področja še nisem sistematično raziskoval, prebral pa sem domala vse, kar se vsaj smiselno nanaša na to vprašanje. Bom pa sodeloval pri morebitnem projektu raziskave tega področja naše zgodovine.

Bil sem zelo mlad partizan, star slabih 15 let ko sem, seveda oborožen, kolovratil po teh krajih kot samotni kurir (in se tako že tedaj oblikoval v svobodnjaka!) in ko se sedaj ponovno oziram nazaj ugotavljam velike razlike v osebnostnih lastnostih partizanov in belogardistov.

1. Najprej nekaj osebnostnih lastnostih partizanov:

- med partizani, s katerimi sem jaz prišel v stik, ni bilo niti enega z zveriženo osebnostjo, vsi so bili urejeni in predani naši stvari,

- da bom do konca iskren, povem, da sem poznal enega partizana, ki je s preveliko gorečnostjo (vendar legalno in legitimno) streljal na smrt obsojene partizane,

- vsi partizanski komandanti, ki sem jih osebno poznal, so bili v danih razmerah genialni in do konca pošteni možje in bojevniki, ki so tudi do žensk, svojih prijateljic, gojili veliko spoštovanje, kar razodeva njihovo osebnostno urejenost,

- predvsem pa so bili partizani-borci zelo modri in predani svojemu narodu, zato so se tudi odločili za boj proti okupatorju, ne pa za zaroto proti svojemu narodu.

2. Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih značilnostih belogardistov:

- o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani ali/in psihopati (motene osebnosti):

- zarukani (saj med njimi ni bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju, ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo z trditvijo, da so bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance, saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane: nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),

- psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F. Saje: Belogardizem; 2. S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),

- s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse ljudi, zlasti razne pisune - sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju; s svojim zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so zato zaslužili smrtno kazen.

/Da bo bralcem jasno o čem pišem, bom preprosto in natančno opisal bistvo motene osebnosti: Psihopat ali motena osebnost je človek, ki zaradi nespodbudnih pogojev za psihosocialni razvoj (kar ni možno razumeti, če se ne prebere sorodne knjige kot je S. Forward: Strupeni starši, Tangram, Lj. 2001), ni razvil empatičnega odnosa do sočloveka, zato v življenju uveljavlja predvsem egoistične cilje, ki v glavnem izvirajo iz zavednih in nezavednih zamer, ki so se mu nakopičile v zanj sovražnih razvojnih pogojih. Psihopata ni možno prevzgojiti, saj je ni na svetu inštitucije, ki bi utegnila v dolgotrajnem (prev)zgojnem procesu (katerega bistvo je fenomenalno prikazal v svojih knjigah Tine Hribar) v celoti nadoknaditi zamujene spodbudne pogoje v otroštvu; pa tudi, če bi se kdo tega lotil, zanesljivo ne bi uspel, kajti motene osebnosti sploh niso motivirane za »spreobrnitev«, saj ne sledijo pozitivni osebnosti (pre)vzgojitelja, torej niso z njim sposobni vzpostaviti pozitivnega transferja, ki je absolutni pogoj za uspešno psihoterapijo in prevzgojo, pač pa se povezujejo izključno z voditelji antisocialnih skupin. Zato je njihovo antisocialno vedenje možno nadzorovati samo z dobro zamišljenimi in natančno uresničevanimi represivnimi ukrepi, denimo v zaporih z izolacijo v samici.

3. In še nekaj bogokletnega bom povedal in sicer zato, ker se večina nekdanjih ponosnih partizanov (ki so postali nerazumljivo strahopetni in zaradi domnevnega karierizma in obsedenosti, da bi bili cenjeni in »važni« tudi v sprenevedajočem tranzicijskem obdobju, ko je dovoljeno, da belogardistični podrepniki dvigajo glavo) ne upa povedati resnice o poboju belogardistov:

- belogardisti se niso predali legitimni in zmagoslavni partizanski vojski; če pa bi se, bi bili v veliki večini deležni amnestije, krvniki pa bi šli v keho, kakšen pa tudi na vislice; temu pa bi se lahko vsak izognil s samomorom, kot je to storil Gδring, spoštujoč izročilo M. Blanchota, ki je zapisal, da je premišljen samomor (tudi zaradi od Cerkve in medicine onemogočene evtanazije) najbolj dostojanstven odhod iz življenja (Nova revija, št.118-119:163-184),

- aktualna mednarodna situacija je kazala na možnost nadaljevanja vojne, zlasti zaradi Trsta;- vsi smo vedeli, da bi se v morebitnem nadaljevanju vojne belogardisti spet postavili proti svojemu narodu, zato so jih Angleži tudi predali partizanom, pač v roke pravice; partizani pa se niso imeli za tako nespametne, da bi v svojih nedrjih gojili zanesljive nasprotnike,

- partizani (pa tudi ves slovenski narod!) smo bili bolj prizadeti zaradi tiranije, umazanije in zločinov belogardistov kot pa zaradi zločinov okupatorjev(meni se še danes, po 58 letih, inako stori, če o tem spregovorim), zato smo gojili reaktivno in ponosno partizansko maščevanje do izdajalcev, in zato sem trdno prepričan, da bi vsak ozaveščen partizan, če bi ga doletela ta dolžnost, podpisal likvidacijo izdajalcev. To bi storil tudi jaz, čeprav sem bil takrat star 16 let in nisem nič vedel o pobojih (izraz poboj pa ni v skladu z logiko narodnega izdajstva: ni šlo za poboje, temveč za samoumevno likvidacijo izdajalcev, ki so jo opravili zaradi izdajstva prizadeti in naravno, reaktivno maščevalni partizani, seveda po ukazu svojih legitimnih voditeljev; med maščevalno usmerjene partizane sem tudi sam spadal in sem bil prizadet ker svoje maščevalnosti nisem mogel uresničiti, zato moj poglavitni objektni cilj maščevanja še sedaj tlači travo, kar ni naravno),

- ne verjamem, da je med likvidiranimi belogardisti kakšen nedolžen, dopuščam pa možnost, da je med njimi bil kakšen imbecil, ki se ni mogel zavedati svojega položaja v vlogi Hitlerjevega pomagača; v tem primeru je kriv njegov organizator, saj bi moral vedeti, da imbecil pač ni sposoben za osnovno presojo položaja,

- kljub vsemu pa nismo dosegli upravičene maščevale ihte francoskih partizanov, ki so takoj po osvoboditvi Pariza postrelili okrog 15.000 izdajalcev – Hitlerjevih podrepnikov, pa se jih zaradi tega ne drzne obrekovati nihče od simpatizerjev izdajalcev; mi pa smo do teh psihopatskih obrekovalcev preveč strpni, čeprav imamo pravico, da vsakega takega vsaj ovadimo, da sodišča aktualizirajo bistvo narodnega izdajstva,

- končno moramo izpostaviti nesporno dejstvo, da leta 1945 nismo imeli dovolj moči in strpnost za obvladovanje 10.000 psihopatov, saj bi morali ustanoviti posebna taborišča in izmisliti pozneje uveljavljen in popolnoma neuspešen sitem Mao Ce Tungove prevzgoje, kar bi terjalo izredno število vrhunskih (pre)vgojiteljev, ki jih nismo imeli,

- pa še nekaj: protičloveško delovanje nacizma in fašizma so tenkočutni in zaradi trpljenja ljudstev prizadeti ljudje ocenili kot najhujši množični zločin nad človeštvom, zato je Stalin predlagal, da se Nemčijo po končani vojni dobesedno zravna z zemljo, pa ostala dva iz »velike trojke« tega nista sprejela, saj nista bila niti malo tako prizadeta kot sovjetsko ljudstvo in Stalin.

4. Bodimo ponosni zmagovalci

Bodimo ponosni na svoja bojna dejanja (katera nam priznajo vsi naši veliki zavezniki) in zadovoljni, da smo v mozaik temeljev slovenske prabiti vgradili dodatni, silno važen kamenček, ki bo sijal, dokler bo obstajal slovenski rod: izdajalec naroda zasluži smrt, zato ga je treba likvidirati, kajti uspešna prevzgoja in (re)habilitacija psihopatov - tudi v skladu s spoznanji psihiatrije – ni možna (enako je nujno sedaj »uničiti« pedofile in posiljevalce z brezpogojno kastracijo). Tudi meni, čeprav že 30 let vodim najbolj zahteven psihiatrični program radikalne psihoterapije in (pre)vzgoje na svetu, še ni uspelo prevzgojiti nobenega »normalnega« psihopata, zato tudi ne bi pristal na program prevzgoje najhujših psihopatov – narodnih izdajalcev. (Tudi v strokovni literaturi nisem zasledil niti enega primera znanstveno dokumentirane uspešne prevzgoje motene osebnosti).

Psihopati so za družbo nevarni marginalci dokler so živi, zato je vprašanje, ali bi na tako eleganten način dosegli nesluten razvoj in osamosvojitev Slovenije, če ne bi pravočasno likvidirali belogardističnih izdajalcev. Samo upoštevajmo, kako strupeno in provokatorsko razni simpatizerji belogardističnega izdajstva, pišejo o dostojanstvenem boju partizanov in s tem še vedno motijo ljudsko sožitje. Kako bi se ta psihopatska svojat šele obnašala.če bi bili živi in bi imeli možnost , da indoktrinirajo svoje okolje s sovražnostjo do narodnih osvoboditeljev.

5. Pa še nekaj: tisti, ki niso bili v partizanih, ne morejo razumeti dostojanstvene maščevalne drže partizanov do belogardističnih izrodov, kajti razlika med bojevnikom in nebojevnikom je približno takšna kot med homo sapiensom in neandertalcem (tudi Tine Hribar kot nebojevnik ne more razumeti ponosnega partizana Janeza Stanovnika, zato vse kar zrcali Stanovniku spada v običajno »nakladanje«, na žalost, saj smo že zdavnaj pri skrivačih poslušali podobna opravičevanja.

V času okupacije so se slovenski možje samodejno, odvisno od več ali manj zrele osebnosti, razvrstili v tri skupine: partizani, skrivači in belogardisti. Pravi, tvorni Slovenci smo bili edino partizani, ostali so bili neposredni ali posredni Hitlerjevi pomagači. To je nesporna resnica. Bojevniki pač skrivačev in izdajalcev nismo nikoli cenili, saj tega niso zaslužili. Zaslužili so pač prezir zmagovalcev! Tega stališča pač nismo razbobnali, dokler je še veliko skrivačev bilo živih, kajti sodišča bi imela preveč dela z njihovimi manipulativnimi tožbami. Sedaj jih je malo, ki bi imeli ustrezno moč, zato lahko gremo na plan z resnico o bistvu njihove osebnostne motenosti, da se vsaj pred odhodom na nek način spokorijo.

Se strinjamo, a ne?

NARODNA SPRAVA JE BILA URADNO IZVEDENA 3. - 5. AVGUSTA 1945

Osvobodilna fronta, Avnoj in drugi vodstveni organi partizanske vojske so že med vojno in po njej izdali več pozivov kolaboracionistom k predaji in splošni pomilostitvi. Tu so trije taki dokunenti:

Amnestija OF iz septembra leta 1943

Amnestija SNOS iz avgusta 1944

Amnestija iz novembra 1944

UKAZ O SPLOŠNI AMNESTIJI IN POMILOSTITVI iz 3. avgusta 1945 objavljen v Uradnem Listu DEMOKRATSKE FEDERATIVNE JUGOSLAVIJE, Nedelja, dne 5. avgust 1945, (ki dokazuje, da je bila takrat izvedena uradna narodna sprava in postavlja na laž sedanje zagovornike "Narodne sprave") in

ODLOK O PREHODU SOVRAŽNIKOVEGA IMETJA V DRŽAVNO SVOJINO, O DRŽAVNEM UPRAVLJANJU IMETJA ODSOTNIH OSEB IN O ZASEGI IMETJA, KI SO GA OKUPATORSKE OBLASTI PRISILNO ODTUJILE v Uradnem Listu DEMOKRATSKE FEDERATIVNE JUGOSLAVIJE, Torek, dne 6. februar 1945.

Predsedstvo AVNOJA je 3. avgusta izdalo Ukaz o splošni amnestiji in pomilostitvi kar je razvidno iz prispevka Povojna koncentracijska in delovna taborišča v Sloveniji objavljenega v Večeru, str. 34., sobota 3. maj 2008 pisca dr. Milka Mikule.

Tako so vsi kolaborantje razen vojnih zločincev, bili pomiloščeni s strani zmagovalca in kar pomeni uradno narodno spravo. Dobili so državljanske pravice, premoženje in vse drugo in so bili kot vsi ostali državljani enaki pred zakonom. Prispevek tudi omenja vojaška sodišča, kar dokazuje, da se ne gre za izven sodne poboje v določenih primerih in, da o teh usmrtitvah obstajajo sodne odločbe.

Zgodbe, da se še nismo spravili, ki krožijo zadnjih 30 let ali več tako ne držijo in ustvarjajo občutek, da je nekaj drugega v ozadju in da se nekdo igra s čustvi svojcev. Uradna sprava je bila leta 1945 in je dejstvo, osebna sprava med državljani pa je zadeva osebne odločitve in ne državne ali druge prisile.

NOB se je opravičila za povojne dogodke, druga stran pa še NARODU ni izrekla obžalovanja zaradi sodelovanja z okupatorjem, se odrekla okupatorjevi ideologiji, priznala kapitulacijo Nemčije ter sil osi in zmago v II. svetovni vojni silam Zavezništva.

Pokop posmrtnih ostankov pripadnikov kolaboracij zaradi posledic II. svetovne vojne je eno stransko in priviligirano dejanje, saj pokop ne urejuje pokopa na tisoče umrlih v koncentracijskih taboriščih, ureditve in prekop iz partizanskih grobišč in padlih (tudi prisilno mobiliziranih v nemško, italijansko, madžarsko ali drugo okupatorsko vojsko) po bojiščih II. svetovne vojne. Tako bi bilo smiselno izkopati posmrtne ostanke umrlih državljanov Slovenije po svetu, ki so umrli zaradi II. svetovne vojne in za katere smrt so krive okupatorske države, jih identificirati ter pripeljati domov in pokopati na ustrezen način, to je v grobove svojcev ali v skupne gobove z ustreznim obeležjem na strošek okupatorskih držav.

Ponarejanje novejše zgodovine

Prapori borcev NOB niso bili povabljeni na proslavo Dneva državnosti leta 2012, v času vlade Janeza Janše, češ da nosijo rdečo zvezdo, ki naj bi bila simbol agresije na Slovenijo.

VABILO SLOVENSKIM PRAPORŠČAKOM.

Fotografija zaprisege prve generacije slovenskih nabornikov maja 1991 v takratnem Učnem centru mestnega sekretariata za ljudsko obrambo Ljubljana na Igu – pod slovensko zastavo z rdečo zvezdo.

USTAŠI – NAJVEČJA SRAMOTA ČLOVEŠTVA:

Preberite si to spletno stran:

http://spirituallysmart.com/croatia2.html

NA VRH