Človeška zgodovina se razvija ciklično, je čas demokracij in diktatur, vmes pa običajno vojn. Najvišji materialni razvoj človeštvo dosega med diktaturami diktatorjev, ideologij vladajočega razreda, kapitala ali cerkva. Najvišji duhovni razvoj dosega človeštvo v času demokracij pa tudi prosvetljenih diktatur (Victorie, Napoleona, Katarine Velike, Marije Terezije, Tita). To kar človeštvo zgradi v obeh sistemih se v veliki meri poruši v času vojn, ki so jih vedno sprožili tisti, ki so si hoteli prilastiti bogastvo drugih. Tudi sicer se v razvoju naše civilizacije vrstijo še širša obdobja prosperitete in utrjevanja oblasti kot na primer obdobje antične grške kulture, nato rimskega imperilizma, srednjeveškega mračnjaštva, novega imperializma kolonializma Evrope in Japonske, nato delitve sveta in prevlade ameriškega neoimperializma. Sedaj smo priča poizkusu prodora Kitajskega produkcijskega sistema. V končni oceni moramo upoštevati, kako kdo osvaja svet, z ideologijo, kulturo in tehnologijo ali z orožjem in terorjem, množičnim pobijanjem iz iztrebljanjem narodov.

Nekaj zgodovinskih dogodkov iz novejše zgodovine, ki posebej opredeljujejo naš današnji čas:

· 1789 – Francoska revolucija, ki temelji na geslu: Svoboda, bratstvo, enakost. Te ideje nato Napoleon z osvajalnimi vojnami razširi po vsej Evropi.

· 1848 – Pomlad narodov in pohod liberalnih idej proti mračnjaštvu cerkve, izkoriščanju ljudi, zadnjim ostankom fevdalizma in vedno bolj brutalnemu kapitalizmu, ki prihajal v nasprotje z liberalističnimi idejami o enakosti in svobodi. Istega leta so se na ulicah Pariza pojavile prve rdeče zastave, kot simbol boja za pravičnejši družbeni sistem – socializem, Marx pa je v Angliji izdal Manifest Komunistične partije.

· 1864 – V Londonu je ustanovljeno prvo mednarodno združenje delavcev ali proletarcev imenovano Internacionala.

· 1864 – Papež Pij IX. je po koncilu z okrožnico obsodil racionalizem, materializem, liberalizem, socializem oziroma komunizem, ločevanje cerkve od države, versko svobodo, ipd.

· 1871 – Pariška komuna – prva socialistična država, ki je nastala z uporom izkoriščenega delavskega razreda, ki pa je kmalu zatrta v krvi.

· 1886 – Krvavi spopad policije s stavkajočimi delavci v Chicagu, ki so zahtevali osemurni delavnik.

· 1910 – Laburisti (delavska stranka) dobijo na volitvah za spodnji dom britanskega parlamenta 42 sedežev in nakažejo novo pot vzpona socialističnih idej, a jih kmalu zaustavi prva svetovna vojna.

· 1914 – Začetek prve svetovne vojne, ki ga sproži interes Nemčije, Avstrije in Italije po novi delitvi sveta, kolonijah in ozemljih, Italija pa zaradi ozemeljskih obljub sil Antante zapusti svoje zaveznike in se pridruži Antanti.

· 1917 – Med prvo svetovno vojno, v času najhujše bede prebivalstva, izbruhne v Rusiji Oktobrska revolucija s katero prevzame oblast večinska (po rusko BOLJŠEVIŠKA, boljšoj – velik/a) Leninova socialistična stranka, ki je zmagala na volitvah, a so jim oblast hoteli prevzeti manjšinska liberalno kapitalistična stranka ali tako imenovani Manjševiki. Lenin okliče enostransko premirje in prekine vojno z silami Osi.

· 1918 – Poljska, ZDA, VB, Francija, Japonska in nekatere druge države z več strani napadejo novo državo Sovjetsko zvezo v kateri se razvije huda državljanska vojna.

· 1918 – V Nemčiji po prvi svetovni vojni zmagajo na volitvah socialisti in ustanovijo socialistično Weimarsko republiko.

· 1919 – V Italiji se s podporo kapitala in cerkvene oligarhije razvije FAŠIZEM, kot protiutež hitremu širjenju idej socializma in komunizma. Začnejo se vrstiti napadi na delavce in požigi delavskih časopisnih uredništev in domov.

· 1919 – V Nemčiji je ustanovljena NACIASTIČNA stranka, ki nosi ime Nacionalsocialistična delavska stranka, katere najpomembnejši cilj je zrušiti demokratično izvoljeno socialistično oblast takratne Weimarske republike.

· 1920 – Napadi z delavskih domov se razširijo na slovenske in hrvaške nacionalne institucije, začnejo se požigi kulturnih in narodnih domov.

· 1922 – v Italiji prevzame oblast Mussolini, ki začne zapirati levičarje, v Libiji pa pospeši genocid nad beduinskim prebivalstvom.

· 1922 – V Sovjetski zvezi po smrti Lenina si Stalin prilasti vse vzvode sovjetske oblasti in v dveh letih dokončno premaga Belo gardo in izžene iz ozemlja vse okupacijske vojaške enote Poljske, Francije, ZDA in Japonske.

· 1934 – Oblast v Nemčiji prevzame Hitler in začne postavljati prva koncentracijska taborišča za politične nasprotnike.

· 1935 – Italija začne z drugo abesinsko vojno in zaostri odnos do Slovanov.

· 1936 – Začne se krvava Španska državljanska vojna, s katero je klerofašizem zruši demokratično izvoljeno socialistično oblast.

· 1938 – Kristalna noč, požig sinanog v Nemčiji in začetek načrtnega uničevanja Židov.

· 1939 – Podpis Železnega pakta med Italijo in Nemčijo.

· 1939 – Z nemškim napadom na Poljsko se začne druga svetovna vojna.

· 1940 - Podpis Trojnega pakta fašističnih in nacističnih sil Osi: Tretji rajh, Italija, Japonska, nato pristopijo še Bolgarija, Romunija, Madžarska, Jugoslavija oz. Neodvisna država Hrvaška (NDH). Eskalacija vojnih napadov na države skandinavskega polotoka in Beneluxa ter Grčijo in Albanijo.

· 1941 - Napada na Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Ustanavljaje nemških in italijanskih kolaboracionističnih armad in vstaje narodov ter ustanavljanje partizanskih enot pod vodstvom komunistov, socialistov in drugih svobodoljubnih strank v Jugoslaviji, Grčiji, Franciji in okupiranem delu SZ.

· 1941 – Japonci napadejo Pearl Harbur in ZDA vstopijo v vojno.

· 1943 – Prvo srečanje Churchill, Roosevelt in Stalin v Teheranu ter dogovor o skupnem boju proti silam Osi, čemur sledijo razni sporazumi in jaltska konferenca.

· 1943 – Poraz Nemcev v bitki za Stalingrad in prevrat na vzhodni fronti.

· 1944 – Srečanje Tito – Churcill, s čemer Jugoslovanska partizanska partizanska vojska postane javno priznani del zavezniške koalicije.

· 1944 – Izkrcanje zaveznikov v Normandiji.

· 1945 – Rdeča armada zavzame Berlin, ZDA z atomskimi bombami »prepričajo« Japonce na vdajo. To je konec druge svetovne vojne v kateri NACIFAŠIZEM povzroči smrt 66 milijonov ljudi, največ med Rusi (22 milijonov) in Kitajci. V Jugoslaviji je bilo mrtvih skoraj 2 milijona. 60 % žrtev je bilo med civilnim prebivalstvom. Po vojni je po vsem svetu v raznih povračilnih pobojih umre še 6 milijonov ljudi, največ na Daljnem vzhodu, Nemčiji, SZ, Franciji, Italiji, Jugoslaviji itd.

· 1945 - Konec druge svetovne vojne je tudi začetek nove - hladne vojne, katere cilj je bil zrušiti socializem, ki je iz druge svetovne vojne izšel kot »največji« zmagovalec.

· Časovni trak pomembnih dogodkov za Primorsko

· Zgodovina Primorske je zaradi izredne geostrateškega položaja tega območja na na skrajni severni točki Sredozemskega morja in stičišča treh kultur, Slovanske, Romanske in Germanske odraz svetovnega dogajanja. To se je zrcalilo zlasti v Trstu. Svobodno mesto – državica Trst je po stoletnih vojnah z Benečani leta 1382 prešel pod okrilje Habsburžanov. Leta 1719 je dobil status svobodnega pristanišča. Leta se italijanske državice in mesta združijo v eno državo, Beneška Slovenija z plebiscitom ostane Italiji, ves ostali mediteranski del Slovenskega prostora pa pripade Avstriji. 1867 je Trst postal prestolnica »Avstrijskega primorja« avstrijskega cesarstva, ki je obsegala ogromen prostor od Alp do izliva Soče in Kvarnerja. Tri leta po priključitvi Benečije Italiji, že z dekretom prepovejo slovenske šole. Trst in Gorica se razvijata kot pomembni slovenski središči, ob popisu prebivalstva leta 1910 je Trst z 56000 prebivalci največje slovensko mesto.

· 1915 – Države Antante s tajnim sporazumom obljubijo Italiji za izdajstvo zaveznikov iz Osi velik del slovenskega in hrvaškega ozemlja, vso Primorsko in celo Istro.

· 24. maja 1915 italijanski vojaki v Kobaridu napadejo domačine, 62 aretirajo in 6 usmrtijo.

· 1918 – Italija okupira vso Primorsko, slovenski Primorci se upirajo, Ljubljana in Beograd se ne odzivata. Začne se množično izseljevanje Slovencev v Jugoslavijo, Argentino in druge države. Do začetka vojne se število beguncev povzpne na več kot sto tisoč.

· 1919 prebivalci Ostrožnega Brda z orožjem napadejo italijansko vojaško enoto in jo zapodijo v beg.

· 4.8. 1919 požig delavskega doma v Trstu, italijanski škvadristi nadaljujejo s požigi drugih delavskih domov in zbornic in uničijo uredništvo slovenskega levičarskega časopisa Delo.

· 1920 – Mussolini v Pulju zahteva iztrebljanje slovanskih barbarov, ki nočejo sprejeti višje italijanske kulture.

· Leta 1920 so v Trstu ustanovili prve prave oborožene fašistične čete v Italiji.

· 13. julija 1920 fašisti požgejo Slovenski narodnega dom Trstu. Za tem napade še stopnjujejo in poškodujejo več kot 130 stavb slovenskih društev, slovenskih bank, trgovin in delavnic. Večkrat so razdejali prostore časopisov »Edinost« in »Delo«, 20 delavskih zbornic in več zadrug.

· 19. marca 1921 fašisti streljajo z vlaka na strunjanske otroke, ki se igrajo ob progi. Dva ubijejo in pet ranijo, dva ostaneta invalida vse življenje.

· 15.5.1921 ob volitvah s strelnim orožjem in bombami napadejo slovenske vasi. V Marezigah se jim zelo odločno uprejo, v Osapski dolini pa postavijo barikade, na katerih vzdržijo dva dni do prihoda vojske. Ob eh spopadih je več mrtvih na obeh straneh, v Mačkoljah pa požgejo več hiš. Sledi pretepanje, pitje olja in mučenje do smrti.

· 1922 – Po pohodu na Rim prevzamejo oblast Fašisti. Napredne Slovence, predvsem iz delavskih vrst, železničarje, učitelje pa tudi duhovnike konfinirajo na jug Italije. Polnijo se zapori.

· 1923 Gentilejva reforma šolstva s katero se prepove pouk v slovenščini in začne z sistematičnim poitalijančevanjem . Nato nastopi še prepoved javne slovenske besede in pesmi, z dekretom pa poitalijančijo imena, priimke, vasi in mesta. Do razpada fašizma spremenijo na zasedenih ozemljih skoraj pol milijona slovanskih osebnih imen in toponimov.

· 1927 Mussolinijev minister Giuseppe Cobolli zapiše, da imajo za tiste, ki nočejo postati Italijani Areno v Pulju in Fojbe pri Pazinu.

· September 1927 na Nanosu skupni sestanek upornih Primorcev in uradna ustanovitev organizacije TIGR.

· 17. oktobra 1929 ustrelitev Vladimirja Gortana iz Berama pri Pazinu je bil kot »vodja slovanskih teroristov« aretiran in nato obsojen na smrt. Ustreljen je bil pri Pulju.

· 1. do 5. septembra 1930, Prvi Tržaški proces proti Tigrovcem, zaradi atentata na na fašistični časopis. Obtoženi so tigrovci Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič obsojeni na smrt in ustreljeni na gmajni pri Bazovici 6. septembra 1930, ostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni.

· 1940 - Drugi tržaški proces proti komunistom in tigrovcem. Pinko Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal so usmrčeni na na Opčinah. Nadaljujejo se procesi pred posebnim sodiščem v Rimu.

· 1940 – prisilna mobilizacija več deset tisoč mladoletnih slovenskih fantov v tako imenovane posebne bataljone.

· 1941 – Italija skupaj s svojimi zavezniki napade napade Jugoslavijo, prestopi Rapalsko mejo in okupira Ljubljano ter Dolenjsko ter se loti čist in internacije ljudi Rab, Gonars in druga koncentracijska taborišča.

· 13. maja 1945, po izdaji domačinov napadejo italijanski karabinerji s pomočjo dveh slovenskih orožnikov vodilno trojko tigrovcev, ki se je umaknila iz Primorske na Malo goro pri Ribnici. Pri tem izgubi življenje vodja vojaškega krila Danilo Zelen.

· 1941 - Primorski komunisti, povratniki z španske vojne ustanovijo prvo primorsko partizansko četo, ki pri Kilovčah 28.oktobra 1941 iztiri vlak na progi Pivka-Reka. V začetku leta 1942 preraste v Brkinsko četo.

· 1942 Prva velika frontna bitka na Nanosu, po kateri kljub hudim žrtvam sledi pravi razmah partizanskega gibanja.

· 8.9.1943 – Kapitulacija fašistične Italije po kateri se primorski fantje in možje iz razpuščene italijanske vojske množično vključujejo v partizanske enote. Primorsko zasedejo nemške enote, ki kljub velikim ofenzivam in rednim čistkam skupaj z italijanskimi in slovenskim kolaborantskimi enotami pa splošnega ljudskega odpora ne morejo zaustaviti.

· 20. oktobra 1943 je v Gravini, na jugu Italije ustanovljena 1. prekomorska brigada, kateri sledijo še štiri, ki z okrog 30 tisoč borci, predvsem Primorci, bistveno prispevajo k osvoboditvi cele Jugoslavije

· 29. novembra 1943 na drugem zasedanju Avnoja sprejmejo sklep o priključitvi Primorske k matični Jugoslaviji.

· 1944 začne v Trstu v stari rižarni pri Sv. Soboti delovati delovati množično uničevalno taborišče s krematorijem.

· 1. maja 1945 so že osvobojena vsa istrska mesta, Trst in Gorica. Prekomorskim enotam 7. armade, enotam devetega Korpusa in enotam partizanskih mestnih komand uspe osvoboditvi svoja mesta pred prihodom Zahodnih zavezniških enot. Pod pritiskom ZDA in VB je morala osvobodilna partizanska vojska zapustiti tako Trst kot Gorico. S tem se je začela nova diplomatska vojna za Trst in nova hladna vojna.

M.Ivančič.

Klikni in preberi:

NOB KOT VIR VREDNOT ZA SEDANJOST

IN PRIHODNOST

25. julij – 80 letnica padca fašizma v Italiji

Preberi članek zgodovinarja Toneta Ferenca iz leta 1968. Klikni tu: Padec fašizma in kapitulacija Italije pred petindvajsetimi leti

Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica

IZDAJSTVO, KOLABORACIJA, BELOGARDIZEM IN DOMOBRANSTVO SO NAJBOLJ ŽALOSTNE EPIZODE ZGODOVINE SLOVENSKEGA NARODA:

Izjava italijanskega okupatorskega generala Ruggera v pogovoru s škofom Rožmanom jeseni 1942 o belogardizmu imenovanem tudi MVAC:

»Povedal Vam bom odkrito, kaj jaz mislim o MVAC. Nisem Slovenec, a tako gledam na Slovence in njihov boj: MVAC nam Italijanom mnogo pomaga … a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.«

Več v knjigi Frančka Sajeta Belogardizem. Glej link!

O Beli gardi in domobrancih

Bela garda po Wikipediji:

Prostovoljna protikomunistična milica je bila italijansko vodena paravojaška organizacija, ki je bila ustanovljena kot del Milizie volontarie anticomunista (MVAC) na področju Ljubljanske pokrajine 6. avgusta 1942 na ukaz poveljnika 11. armadnega zbora generala Maria Robottija. Pokroviteljstvo okupatorja nad nekdanjimi vaškimi stražami so zahtevali slovenski politiki, ki so se odločili za sodelovanje z okupatorjem, in militantna duhovščina RKC.

MVAC je bila najprej s strani Komunistične partije in nato od pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja poimenovana tudi z izrazom Bela garda, po ruski beli gardi, ki se je borila proti boljševikom na strani carja med rusko državljansko vojno.

Sodelovanje z okupatorjem so slovenski pripadniki MVAC sprejemali na priporočilo duhovščine RKC; ob skritem pričakovanju, da bodo ob morebitnem porazu sil Osi lahko stopili pod pokroviteljstvo zahodnih zaveznikov in preprečili komunistično revolucijo.

Po razpadu fašistične Italije so se belogardistične enote udinjale Nemcem kot domobranci. Po Wikipediji:Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SD) je bila policijska-paravojaška organizacija, ki jo je na pobudo slovenskih antikomunističnih politikov septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Njen namen je bil boj proti partizanom ter zaščita prebivalstva pred revolucionarnim nasiljem. SD je bila naslednica prostovoljne protikomunistične milice, ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za Turjak.

Poleg teh dveh so v Sloveniji delovale še vaške straže, ki so bile v sestavu MVAC in domobrancev, Plava garda, ki je bila del četništva, Črna roka, ki je bila tajna udarna enota v boju proti partizanskim ilegalcem, Legija smrti in Štajerska legija smrti, pa tudi razni fašisti in nacisti, ki so zatajili svojo slovensko narodnost in se udinjali okupatorju v njegovih rednih enotah.

General Rupnik, Škof Rožman in nemški oficirji ob zaprisegi domobrancev Hitlerju. Povečaj fotografijo.

Kdo so bili in na čigavi strani so se borili domobranci, je najbolje razvidno iz njihove prisege Hitlerju na njegov rojstni dan leta 1944 na stadionu v Ljubljani, ki se je glaaila: \"Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.\"

Kaj so počeli domobranci z ujetimi partizani?

Več o fotografiji na strani E-revije:

http://www.erevija.com/clanek/1371/

Domobranci-najvecja-sramota-za-Slovenijo

Je bila osamosvojitev zmaga domobrancev?

Ob slovesnosti in maši ob 70. obletnica prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom je nekdanji predsednik Kmečke stranke, danes SLS, član predsedstva Republike Slovenije v času osamosvajanja Ivan Oman izjavil naslednje:

"Ta prireditev je pač spomin na drugo slovensko vojsko, torej, imeli smo dve slovenski vojski. Tista prosovjetska je triumfirala leta 45, druga, ki si je prizadevala za demokratično Slovenijo, je izgubila vojno tisti hip, ko je kralj podpisal sporazum in je bila leta 45 pobita. Zmagala pa je 45 let po smrti na cvetno nedeljo leta 90 z volitvami, ko smo dobili demokratično Slovenijo,"

Ta druga vojska so torej bili belogardisti in domobranci!

Je bila slovenska osamosvojitev dokončna zmaga domobrancev? Se je zato zrušilo vse kar je narod naredil v času socializma? Se je zato vse razprodalo Nemcem, Avstrijcem, Italijanom in drugim?

Več na: http://www.rtvslo.si/slovenija/

spomin-na-drugo-slovensko-vojsko/286998

zaveza_02
Domobranci iz Šentjošta (občina Dobrava – Polhov Gradec) so si 30.6.2013 nadeli nove uniforme in celo puške. Več poglej tu. Več poglej tu

M.I.

Prapori borcev NOB niso bili povabljeni na proslavo Dneva državnosti leta 2012, v času vlade Janeza Janše, češ da nosijo rdečo zvezdo , ki naj bi bila simbol agresije na Slovenijo.

VABILO SLOVENSKIM PRAPORŠČAKOM.

Fotografija zaprisege prve generacije slovenskih nabornikov maja 1991 v takratnem Učnem centru mestnega sekretariata za ljudsko obrambo Ljubljana na Igu – pod slovensko zastavo z rdečo zvezdo.

IZJAVA ZDRUŽENJA BORCEV ZA JAVNOST

Kolegij Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je na seji 19. junija 2012 sklenil sporočiti članstvu ZB in javnosti, da bo dne 22.6.2012 na Kongresnem trgu v Ljubljani počastitev dneva državnosti, ki ga organizira Vlada Republike Slovenije.

Na vsakoletni počastitvi državnega praznika so do sedaj v 20-letni zgodovini vedno sodelovali prapori Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, toda letos zaradi odločitve Generalnega sekretariata Vlade republike Slovenije na osrednjo državno počastitev dneva državnosti dne 22.06.2012 ni vabljen prapor naše Zveze, poleg nas pa so sodelovanje odpovedali praporom Zveze društev Generala Maistra, Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske in Zvezi društev vojnih invalidov Slovenije.

Odločitev Vlade je bila, da na tej slovesnosti sodelujejo le tisti praporščaki, ki na praporih in uniformah nosijo simbole samostojne države Republike Slovenije.

Tako diskriminacijo slovenskih veteranskih domoljubnih društev ostro zavračamo, saj to deli tudi slovenski narod.

Prav ta Vlada je izpostavila v začetku vladanja zavezo, da ne bo odpirala ideoloških tem, a očitno je s tem dejanjem pokazala, da ni vredna zaupanja, saj bo morda v bodoče vabila na državne proslave samo tiste državljane, ki so lojalni trenutno vladajočim političnim strankam.

Znan rek pravi: »Narod, ki ne spoštuje svoje preteklost, nima svoje prihodnosti«, zato Vlada Republike Slovenije, ki vlada svojemu narodu, bi le-tega morala združevati in ne deliti in taka dejanja ne bodo zagotovila njene prihodnosti.

PREDSEDNIK Janez Stanovnik

Škof Rožman:

Ob vsem sedanjem poročanju medijev ob prekopu posmrtnih ostankov škofa Rožmana in pokopu v domovini je vredno prebrati tudi naslednje članke:

Ujet.si, B. Kosi: Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana z nacisti

Odlomki iz knjige Škof Rožman in kontinuieta, avtorja Ivana Jana: Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana s fašisti

V zgodovini slovenskega naroda ni večje sramote kot je bila belogardistična in domobranska kolaboracija politične desnice z okupatorji.

Da bi pred novimi generacijami oprali to sramoto, namesto priznanja napake danes še naprej širijo ideje fašizma, širijo laži in delijo narod, tako so 6.4. s postavitvijo spomenika domobrancem v Grahovu celo počastili proslavili spomin na vdor njihovih zaveznikov na naše ozemlje in začetek druge svetovne vojne, ki je v Jugoslaviji zahtevala dobri poldrugi milijon mrtvih, na vsem svetu pa kar 60 milijonov po vojni pa še 6 milijonov zaradi raznih maščevanj.

Prisega domobrancev:

https://www.youtube.com/watch?v=V14a2rp5fAM&feature=player_embedded

Otvoritve spomenika domobrancem 6. 4. 2014 v Grahovem so se (kot poroča Delo) udeležili tudi številni politiki, med drugim predsednik SDS Janez Janša, predsednica NSi Ljudmila Novak, predsednik Zbor za republiko Lovro Šturm, evropski poslanec Lojze Peterle, vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, predsednik sveta SDS France Cukjati in župan občine Cerknica Marko Rupar. Kot slavnostni govornik je nastopil Anton Drobnič, nekdanji predsednik društva Nova Slovenska zaveza.

Duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

NA VRH

PARTIZANSKO SODSTVO

Oglejmo si na kratko drugo, predvsem originalno slovensko dejavnost, ki se je povsem samostojno razvijala – kot vojaško sodstvo – tja do 1. Septembra 1944, ko je tudi pri nas morala začeti – povsem razumljivo – veljati uredba vrhovnega štaba o vojaških sodiščih, ki je izšla že 24. Maja 1944. (Mimogrede povedano, je vrhovni štab izdal uredbo o organizaciji vojnih sodišč že konec decembra 1942, ki pa iz doslej še nepoznanega vzroka ni prišla v Slovenijo.)
Do prvega osvobojenega ozemlja 1942 v Ljubljanski pokrajini so se partizanska sodišča, ali boljše rečeno, začasna partizanska sodišča ustanovljena za konkretne primere pri štabih partizanskih enot, razvijala na podlagi določb enega najstarejših zapisanih partizanskih dokumentov v Sloveniji, na podlagi tako imenovanega Partizanskega zakona od srede julija 1941 in na podlagi dva meseca kasneje izdanega odloka SNOO o zaščiti slovenskega naroda. O dejavnosti teh sodišč vemo iz dokumentov silno malo, pravzaprav le to, da so bila izredno stroga in da je na izrek kazni – kljub tričlanskemu sodišču – meritorno vplivalo soglasje partizanske enote, zlasti če je šlo za sojenje partizanu. Še manj kot samo to, da je bilo zelo strogo, a natančno do najmanjših podrobnosti, vemo o sodiščih specialne organizacijo VOS in zelo malo o tako imenovanih ljudskih sodiščih, ki so začela že zelo zgodaj nastajati pri odborih OF.
Osvobojeno ozemlje in prvi pojavi oboroženega belogardizma so nujno terjali prvo organizacijo partizanskega vojaškega sodstva. Do 10. Avgusta 1942 se je na osvobojenem ozemlju razvilo troje vrst partizanskih vojaških sodišč: vojaško sodišče pri štabu odredov ali štabu grupe odredov za vse vrste hujših kaznivih dejanj civilnih in vojaških oseb na osvobojenem ozemlju, izredna sodna komisija pri samem IOOF, ki je sodila v takrat najbolj delikatnih zadevah, spadajočih pod udar odloka SNOO o zaščiti slovenskega naroda in odloka o edini slovenski partizanski vojski in še posebna nagla, bataljonska sodišča. Po odloku poverjenika za občo upravo NOS od 10. Avgusta 1942, je bilo vojaškim enotam, posebno nižjim, prepovedano izvrševanje sodne oblasti nad civilnim prebivalstvom. Vojaške enote so smele osumljenca sicer aretirati, a so ga morale takoj izročiti z vsem obtežilnim materialom preko štaba odreda izredni sodni komisiji.
Velika italijanska ofenziva je z osvobojenim ozemljem vred uničila tudi te vrste vojaško sodstvo in ostala so le izredna bataljonska sodišča s strogimi predpisi zlasti proti belogardističnim organizatorjem.

Nova doba se v našem vojaškem partizanskem sodstvu začenja šele začetek avgusta 1943 z ustanovitvijo brigadnih in odrednih sodišč, ki so bila stalne ustanove, s tremi člani, namestnikom, tožilcem in njegovim namestnikom. Vlogo in značaj teh sodišč so podrobneje določala Navodila št. I sodnega oddelka pri glavnem štabu NOV in POS od 30. Avgusta 1943. Navodila imenujejo ta sodišča sicer izredna, a le v tem smislu, ker so imela opraviti z najhujšimi slučaji in s krivci, ki so tako ogrožali NOB, da jih je bilo treba takoj kaznovati, ker bi sicer nastopila še večja škoda. Glavna naloga sodišča je bila ugotoviti, ali je krivda obtoženca popolnoma dokazana in ugotovljena, obtoženčeva obramba je morala biti zapisana, po dokaznem postopku pa je bilo treba izreči sodbo po tajnem posvetovanju in jo objaviti obsojencu. Vsako sodbo, zlasti smrtno, je bilo treba utemeljiti.

Pospešeni razvoj sodstva so prinesli dogodki po kapitulaciji Italije. Pri komandah področij so bila za razbremenitev brigadnih in odrednih sodišč ustanovljena področna sodišča, kot sodišče druge stopnje pa višje vojaško sodišče. Temu so morala vsa prvostopenjska sodišča, torej brigadna, odredna in področna dostavljati vse sodbe v potrditev; izvršitev sodbe, zlasti najtežje, pa so morali redno odložiti do potrditve sodbe po višjem vojaškem sodišču. Temeljne probleme teh sodišč, zlasti pa kaznovanje, so urejala Navodila štev. 3 sodnega oddelka, ki so določala, da morajo biti sodišča pri izrekanju kazni pravična, a zelo stroga. Izrecno so navodila poudarjala, da se z najstrožjo kaznijo, to je s smrtjo, vselej kaznuje dezertacija in vsi belogardisti ali plavogardisti, če bi jih še tedaj ujeli z orožjem.

Pomemben je bil Pravilnik za organizacijo in poslovanje brigadnih in odrednih vojaških sodišč, ki ga je izdal sodni oddelek 19. In 19. Oktobra 1943, ali kot so mu na kratko dejali Pravilnik BOVS. S tem je bila zaključena faza v razvoju partizanskega vojaškega sodstva, ki se je začela začetek avgusta 1943, torej še pred kapitulacijo Italija in je trajala do 20. Aprila 1944, ko je izdal sodni oddelek enotno uredbo o vojaškem sodstvu, ki je prinesla dve bistveni novosti.
Pravilnik BOVS je določal, da izvršujejo vojaška sodišča sodno oblast za vsa kazniva dejanja vojaškega in nevojaškega značaja pripadnikov NOV in POS ali civilnih oseb. Zato je bilo v vsaki brigadi in odredu NOV in POS po eno redno vojaško sodišče, za posebne primere pa je bilo dopuščeno tudi izredno, pomnoženo brigadno in izredno bataljonsko sodišče. Redna sodišča so sestavljali trije člani in njih namestniki, tožilec in njegov namestnik. Biti so morali člani štaba brigade ali pripadniki brigade odnosno odreda ali enot v bližini štaba in imenoval jih je, na predlog štaba enote, sodni oddelek glavnega štaba. En član in namestnik je moral biti iz komandnega sestava, en član in namestnik iz komisarskega sestava, en član in namestnik iz partizanov, tožilec in njegov namestnik pa iz komisarskega sestava. Vsaj en član sodišča je moral biti diplomiran pravnik.

Pod redna sodišča in izredna sodišča so spadala kazniva dejanja po obeh že omenjenih odlokih SNOO iz jeseni 1944, zločini zoper narod in posameznika, ki so presegala navaden prestopek, a niso spadala pod zgoraj omenjena odloka, na primer umor, tatvina čez 1000 lir in vojaško kazniva dejanja, ki so presegala običajne disciplinske prestopke. Kazni in očuvalne odredbe so bile po Pravilniku BOVS: ukor, zaplemba imovine, izgon iz bivališča, prisilno delo, težko prisilno delo, usmrtitev. Zanimiv je komentar, ki ga je k Pravilniku BOVS izdelal sodni oddelek, v katerem je bilo poudarjeno temeljno načelo, da vojaška sodna organizacija ne priznava pravne kontinuitete, priznava pa dosedanje obče principe kazenskega prava in splošne norme, pa tudi te le, kolikor so v skladu z NOB in njeno politično linijo.

Pravilnik BOVS je torej urejeval temelje rednih vojaških sodišč. Tožilec je vodil preiskavo in vložil obtožbo in je bil član sodišča. Dalje je Pravilnik BOVS uvedel tudi izredno pomnoženo brigadno oziroma odredno sodišče za posebno važne politične in vojaške primere in to tako, da so k rednemu sodišču pristopili še člani, ki jih je po štiri izbral vsak bataljon v brigadi ali odredu. Dopuščal je tudi izredna bataljonska sodišča pet članov; ta sodišča so nastopila le takrat, če je bataljon operiral samostojno in ni imel zveze z brigado ali odredom. Ostala so tudi še področna vojaška sodišča.

Nadaljni razvoj je kljub takrat dosti jasnim določbam Pravilnika BOVS zahteval precizacijo nekaterih določb in pojmov.

Zato so 7. Januarja 1944 izšla Navodila štev. 4. Ta so najprej pojasnila pojem zaplembe imovine (da prisilni odkup ni isto kot prisilni odvzem) dalje, da se sme nad pripadnikom NOV in POS izvršiti smrtna kazen šele po določbi višjega vojaškega sodišča in da Pravilnik BOVS in praksa pomilostitve ne predvidevata, je pa treba v vsakem primeru počakati z izvršitvijo obsodbe do odločbe višjega vojaškega sodišča. No, pomilostitev je nekoliko kasneje predsedstvo SNOS le uvedlo.
Konec januarja 1944 je poslovalo že 16 brigadnih, 7 odrednih in štiri področna sodišča. Največji sodni proces po kapitulaciji Italije je bil začetek oktobra 1943 pred posebej imenovanim izrednim vojaškim sodiščem proti dvanajstim belogardističnim in plavogardističnim organizatorjem v Kočevju.
Sredi marca 1944 je poslovalo že 31 vojaških sodišč, sredi aprila 1944 pa 34. Z uredbo sodnega oddelka glavnega štaba od 20. Aprila 1944 o vojaškem kazenskem sodstvu, sta bili uvedeni dve bistveni novosti. Kot preiskovalec je bil postavljen javni tožilec, ki je bil neodvisen od sodišča in podrejen izključno glavnemu javnemu tožilcu, ta pa predsedstvu SNOS. Odpravljeno je bilo višje vojaško sodišče, kot drugostopenjski sodišči pa sta bili postavljeni dve višji vojaški sodišči pri štabih obeh slovenskih korpusov.

Medtem pa so se že začele približevati Sloveniji določbe, ki jih je vsebovala že omenjena uredba vrhovnega štaba o vojaških sodiščih. Naši pravniki so se jim skraja nekaj časa upirali in dokazovali, da so številne kompliciranosti v tej uredbi popolnoma brez potrebe. Pri nas je nova odredba postala sicer obvezna že nekako konec maja 1944, vendar so naša sodišča poslovala po že ustaljeni in veliko enostavnejši, a zato nič manj temeljiti praksi še od začetka septembra 1944. Novi uredbi, ki je poskušala uvesti enotno sodno prakso pri vseh vojaških sodiščih NOV in POJ bi se bilo seveda nesmiselno upirati, je pa sodni oddelek glavnega štaba NOV in POS še konec julija 1944 sporočil sodnemu oddelku vrhovnega štaba, da se njegova nova uredba »zlasti v pogledu organizacije vojaškega sodstva bistveno razlikuje od naše dosedanje ureditve, ki je zrasla iz posebnih pogojev naše narodnoosvobodilne borbe in dobila formalno ureditev v naši uredbi od 20. Aprila 1944.«

Odredba vrhovnega štaba je predvsem uvedla nova sodišča in to višje vojaško sodišče pri glavnem štabu, vojaška sodišča pri štabu korpusa in vojaško sodišče pri korpusni oblasti ter vojaška sodišča pri štabih brigad in odredov. Nova sodišča so imela senat. Senat višjega vojaškega sodišča pri glavnem štabu je imenoval vrhovni štab kot tudi predsednike in podpredsednike sodišč pri korpusih in korpusnih vojaških oblasteh.

Zanima nas sedaj, kakšni delikti so bili predmet obravnav pri naših sodiščih na primer od začetka januarja pa do začetka septembra 1944 in kakšne kazni so bile izrečene. Po zaslugi naših takratnih pridnih in vestnih sodnikov bi mogli navesti prav matematično natančno število vsega tega, a oglejmo si na tem mestu le nekaj najbistvenejših podatkov. V tem času so naša sodišča sodila 2457 dezerterjem in skrivačem, 306 tatovom kolektivne lastnine, 1775 krivcem zaradi službe okupatorju ali sodelovanja z okupatorjem in zaradi 15 umorov. V tem času so bile izrečene tele kazni: 4045 ukorov, 228 kazni prisilnega dela, 163 kazni težkega prisilnega dela, 1755 zaplemb premoženja (delnih ali popolnih), 17 izgonov iz kraja stalnega bivališča in 467 smrtnih kazni.
Naš pregled ne bi bil popoln, če ne bi pregledali še razvoj civilnega sodstva. Seveda ne tistega, ki se je na silno zanimiv način razvijal v odborih OF. Dne 3. Septembra 1944 je izšel odlok predsedstva SNOS o začasni ureditvi narodnih sodišč in o narodnih sodnikih. Odlok je predvideval ustanovitev okrajnih, okrožnih in višjih narodnih sodišč. Pod ta sodišča so spadale vse zadeve, ki niso bile pridržane vojaškemu kazenskemu sodstvu. Vsa sodišča naj bi bila zborna, sodnike pa so volile narodno osvobodilne skupščine, od okrajnih navzgor. Glede pristojnosti okrajnih in okrožnih narodnih sodišč se je od srede marca 1945 izoblikovala sledeča praksa: okrajna narodna sodišča so bila pristojna za prekrške do 10.000 lir, odnosno odvzem svobode ali kazen prisilnega dela do 6 mesecev itd. Pod okrožna narodna sodišča pa so spadala kazniva dejanja, če je bila zagrožena kazen nad 10.000 lir, odnosno odvzem svobode ali prisilno delo nad 6 mesecev itd.

Kljub vsem težavam je šlo ustanavljanje teh narodnih sodišč izredno hitro. Konec novembra 1944 sta v Ljubljanski pokrajini poslovali že okrajno narodno sodišče v Črnomlju in Metliki, ustanavljali pa so okrožno narodno sodišče v Novem mestu, s sedežem v Črnomlju, za območje belokranjskega, novomeškega in dela ribniško notranjskega okrožja. Ustanavljati so začeli tudi okrajno narodno sodišče za Žužemberk, Novo mesto, Ribnico in Kočevje. Na Primorskem so bila v tem času že ustanovljena – niso pa še funkcionirala – okrožna sodišča, večji del okrajnih narodnih sodišč in celo višje narodno sodišče. (Ta naglica je bila razumljiva, ker so pričakovali anglo ameriško izkrcanje v tržaškem zalivu in za vezniški vojski bi se morala naša ljudska oblast predstaviti v vsej popolnosti!) Na Štajerskem je bil pri PNOO za Štajersko le sodni referent z nalogo ustanoviti – kjer bi se dalo – okrajna narodna sodišča.
Razumljivo je, da se je delovanje narodnih sodišč najbolj razvilo v Ljubljanski pokrajini, kjer je bilo stalno osvobojeno ozemlje. Poročilo od srede aprila 1945 – torej tik pred osvoboditvijo – nam pove, a je imelo do tega časa novomeško okrožno narodno sodišče že 22 kazenskih in civilnih zadev ter 20 prizivov, okrajno narodno sodišče Črnomelj 23 kazenskih in 5 civilnih zadev, okrajno narodno sodišče Metlika 19 kazenskih in 2 civilni zadevi, okrajno narodno sodišče za Kočevje, ki je začelo poslovati 15. Februarja 1945 je imelo 6 kazenskih primerov in okrajno sodišče za Ribnico, ki je začelo poslovati marca 1945, 2 kazenska primera.

Ne samo, da je primanjkovalo pravnikov, obstajala je še druga težava, na katero je pokazal prvi sestanek pravnikov 28. Novembra 1944. Na tej konferenci je takratni glavni javni tožilec pri predsedstvu SNOS dr. Vito Kraigher v referatu med drugim dejal, da »smo premalo, odnosno nič storili, da bi iz seve izruvali vso staro pravno navlako, ki je tvorila prepad med pravniškim kadrom in ljudstvom… Še vedno korenini globoko v nas zgrešena zavest o vseobvladajočem pravu, ki se kaže v črki zakona, paragrafu, ki naj bo povsod pričujoč in brez katerega naj bi ne bilo ničesar pravilno n zakonito ukreniti, brez katerega je podana nezakonitost, samovolja.«

Po mnenju nekaterih pravnikov je predvsem obstajala vacatio legis (ne-obstajanje zakona) in dr. Vito jo je dopolnjeval in izpolnjeval takole:
1. Ni samo pisan zakon s svojimi paragrafi vir prava. Tudi običajno pravo je še danes priznano kot popolnoma enakovreden vir in osnova prava. Treba je torej ugotoviti, koliko je to običajno pravo v skladu s cilji NOB. To je treba zapisati in uvajati v prakso, »vse ostalo pa iztrgati iz ljudske zavesti.«
2. Ugotavljati je treba »nove silnice, izhajajoče iz novega življenja slovenskega ljudstva, iz novih gospodarskih in socialnih temeljev, iz prave ljudske pravice.«
3. Vse preveč se po eni strani naslanjamo »na pičle novo izdane pravne norme,« iščemo analogije v starih zakonih, ne vidimo pa tudi »v političnih smernicah pravne materije,« ki je tudi obvezna za našo vsakdanjo prakso.

Razvila se je zanimiva diskusija, iz katere povzemimo samo bistveno. Tržaški pravnik dr. Ferfolja je zagovarjal tezo, da ni mogoče tudi v sedanji fazi ostati brez zakonov in pravnih norm. Ne more se soditi po pameti in treba je stremeti za neko enotnostjo . Tudi načelnik sodnega oddelka pri predsedstvu SNOSS Pakiž je bil načelno proti vacatio legis, kar je utemeljeval: če že sodišče samo bazira na zakonski odločbi, mora tudi njegov delo. Dr. Bebler je poudaril, da moramo odstopiti od načela, da bi se »brez pisanega zakona, brez konkretnih pravnih norm ne dalo soditi.« Dr. Marijan Brecelj je poudarjal, da vacatio legis ne obstaja, kajti »že čas, v katerem živimo in dogajanja okrog nas nam nudijo osnovo za reševanje problemov.« Pravnik naj ne črpa norm zgolj iz zakonov, temveč iz problematike, osnov in ciljev našega dela. Osnova pravnikovemu delu mora biti »čut pravičnosti in duh, ki vodi vse naše delo. Zakon ne sme predpisovati našega življenja in pogoje tega življenja, zakon naj bo registracija našega življenja.« Tudi dr. Vavpetič je poudaril, da zakon ni nekaj absolutnega. Naravna funkcija države je, da postavlja pravila, a to je jemati le principielno. Moremo pa uporabljati tudi običajno pravo, tudi politične programe itd.
Diskusija in referat dr. Vita nam je torej pokazala, kje je bila glavna težava pri začetkih našega civilnega narodnega sodstva, reči pa je treba, da te težave ta prva konferenca še ni povsem odpravila. Zato je oddelek za sodstvo pri predsedstvu SNOS izdal 15. Marca 1945 nekaj zanimivih pravnih načel, ki so bila na kratko sledeča:

1. Ukinja se ves pravni red, ki ga je vpeljal okupator;

2. Od pravnih norm pred 6. Aprilom 1941 veljajo le tiste, ki niso v nasprotju s pridobitvami NOB;

3. Naši NOO in narodna sodišča so dokazala, da so v stanju rešiti tudi komplicirane naloge brez podrobno predpisanih pravnih norm, upoštevajoč pri tem pravno zavest, ki živi v ljudstvu in idejo pravičnosti kot osnovno načelo narodno osvobodilnega gibanja.

Oddelek za sodstvo je te določbe podkrepil še z odlokom predsedstva Avnoj od 3. februarja 1945, ki je prinesel osnovna načela pravnega reda. Ta naj bi veljala do ustave in bodočih narodnih zakonov:

1. Ukinjajo se vsi predpisi predaprilskih zakonov, ki so v nasprotju s pridobitvami NOB in z odloki z zakonsko močjo najvišjih zveznih in federalnih organov. Stari zakoni se torej lahko uporabljajo le v toliko, kolikor niso v nasprotju z gornjim načelom, a brez sklicevanja nanje;

2. Možen je tudi postopek po predpisih bivših zakonov, a brez sklicevanja nanje in če so ti predpisi v skladu z demokratičnimi načeli, z idejo pravičnosti in s krajevnimi prilikami.

Ustaši – največja sramota človeštva:

http://spirituallysmart.com/croatia2.html

Crimini Italiani contro Sloveni

Spreobračanje zgodovine in skrunitev spomina na talce

Plakat za spominsko srečanje na fojbe in eksodus, katerega glavni gost je bil Nino Benvenuti, o katerem sta koprski radio in televizija posnela dokumentarni film iz serije Sinovi dveh narodov, zraven pa originalna fotografija italijanskih vojakov, ki streljajo slovenske talce.

Ta fotografija, ki je last ljubljanskega muzeja novejše zgodovine, in prikazuje kako italijanski vojaki streljajo slovenske talce iz Loške Doline, vasi Dane, je bila uporabljena na plakatu in naj bi prikazovala partizane, ki streljajo Italijane v Istri. Letos (2012) 2012 so to fotografijo uporabili za plakat tudi v občini Fano:

Vrhunec predrznosti pa je uporaba te fotografije kot ozadje oddaje Porta a porta prvega programa državne televizije RAI, ki je bila posvečena istemu prazniku. Ko je sodelujoča zgodovinarka iz Furlanije Alessandra Kersevan hotela opozoriti na to, jo je voditelj Bruno Vespa večkrat grobo prekinil. Glej: http://www.primorski.it/

Več o tem plakatu, streljanju talcev v vasi Dane pri Loškem potoku na strani, http://www.delo.si/mnenja/komentarji/spomenka-hribar

Več informacij na http://www.primorski.it/stories/alpejadran/202891/

Več fotografij iz te serije pa lahko vidite na strani :

http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/galleria-slo-3.php

Več na to temo pa lahko preberete na posebni internetni strani: www.diecifebbraio.info

Kdo je koga metal v Bazoviško fojbo, lahko prebereš tudi v knjigi Peruti tržaškega aborigina.

»Minister Gregor pa nič.«

Kaj bi pa rekli v Izraelu, če bi Nemci na tak način zlorabljali fotografije holokavsta?

Pismo predsedniku Republike Italije

Predstavniki združenj borcev za vrednote NOB so v ponedeljek 2. 4.2012 izročili italijanskemu veleposlaništvu v Ljubljani protestno pismo zaradi zlorab fotografije slovenskih talcev iz Loške doline, v katerem ga vljudno in izčrpno opozarjajo na grobo izkrivljanje zgodovine. Preberi pismo:

V Slovenščini: Pismo predsedniku Republike Italije - SLO.pdf

v Italijanščini: Foibe e esodo - la verita - Lettera al Presidende della Repubblica Italia.pdf

Odprto pismo Lucijana Pelicona o spreobračanju zgodovine:

Oddaja MERIDIANI na televiziji Koper – Capodistria, predvajana 30. aprila in 21. maja t. l., spominja na oddajo RAI PORTA A PORTA z dne 13.2.2012. Zaradi resnice in pravice ne moremo in ne smemo molče mimo tega.

Več na: Odprto pismo

M.I.

NA VRH

Nove skrunitve spomina na žrtve fašizma.

Tržaški zgodovinar Sandi Volk je odkril veliko novih primerov potvarjanja zgodovine v Italiji, pri katerih uporabljajo fotografije lastnih zločinov nad Slovenci. V večini primerov so to občine, ki so na svojih straneh počastile spomin na ta praznik in pripravile vabila, plakate in članke s katerimi so vabile ljudi na srečanja ipd. Na razne naslove je poslal enajst elektronskih pisem.

Nov plakat, s katerim se Italijani spominjajo na fojbe in eksodus v občini Cervia.

Po pozivu Sandija Volka so iz občine Cervia sporočili, da umikajo sliko iz svojih arhivov. Na strani občine Seregno se je po prejemu pisma pojavila nova fotografija. Prav vljudno opravičilo pa je poslala samo Federica Nunziata, novinarka internetnega časopisa net1news.org, kjer so že umaknili omenjeno fotografijo. (Glej spodaj – opravičilo je objavljeno po Sandijevemu pismu.)

Pisma, ki jih je poslal Sandi Volk na občinske uprave in internetne strani, ki skrunijo spomin na streljanje talcev v Danah, in odgovori, so zbrani v posebni prilogi. Klikni to! GIORNO DEL RICORDO)

Žal pa nismo zasledili nobenega javnega opravičila . Torej: »Na zahodu nič novega.«

Eno od protestnih pisem tržaškega zgodovinarja Sandija Volka organizaciji ANPI iz Cervie in nekaterim drugim naslovom, tudi v Sloveniji. (slovenski prevod, ostalo glej: GIORNO DEL RICORDO)

Spoštovani

Sem Alessandro (Sandi) Volk, zgodovinar iz Trsta pišem vam v zvezi s proslavami, ki jih prireja občina Cervia v sodelovanju z krajevnim ANPIVZPI, Društom "Menocchio" ter slikarke Micaele Zannoni ob priliki Dneva spomina na fojbe in eksodus. Kot je zaslediti na spletni strani Društva "Menocchio" bodo pobude propagandrirane preko plakata, ki ga pripenjam z imenom Ricordo013_cart.jpg. Kot izhaja iz zapisanega na spletni strani slikarke Zannoni je plakat pripravila omenjena slikarka Očitno se je navdihnila pri fotografiji, ki jo zasledimo na spletni strani g. Zannoni in jo prilagam kot foibe3-2.jpg. Škoda le, da se fotografija nikakor ne nanaša na t.i. "infojbirance", ampak na streljanje s strani italijanske vojske nekaterih prebivalcev (mislim, da se da dobiti tudi njihova imena in priimke) vasi Dane, v Loški dolini, v Sloveniji, 31.7.1942. Rad bi poudaril, da so bi ti ljudje streljani kot talci. Prilagam vam fotografijo s pravilnim podnapisom (IMG_6888.JPG). Že nekaj italijanske javne ustanove uporabljajo za propagandiranje Dneva spomina to fotografijo (a tudi druge slike, ki upodabljajo grozote italijanske okupacje Jugoslavije) in na ta način hudo žalijo žrtve barbarske fašistične okupacije, ko jih predstavljajo kot žrtve nekega etničnega sovraštva proti Italijanom kot takim. Če me ne preseneča, da tovrstne operacije izvajajo predstavniki ezulskih organizaciji in več ali manj skrajne desnice, ker sem se žal v več letih, ko se profesionalno ukvarjam s to temo, privadil videti dobesedno vsega, me pa čudi, da daje svojo podporo podobnim operacijam organizacija kot je ANPI, kot tudi da to počne društvo, ki nosi ime človeka. ki so ga umorili ker je prakticiral svobodo razmišljanja in svojo osebno pot do resnice. Kaj hočemo, časi so taki, kot so in je volja po prilagoditvi splošnemu toku očitno velika. Očitno tudi nimajo vsi poguma, ki ga je imel Menocchio! Kot lahko opazite iz naslovnikov, bo to sporočilo poslano v vednost tudi slovenski ambasadi v Italiji in Generalnemu konzulatu Republike Slovenije v Trstu.

Lep pozdrav

Alessandro (Sandi) Volk

M.I.

Nasilje in izgredi na univerzitetnem predavanju o fojbah zgodovinarke Alessandre Kersevan

14.02.2013

Več na : http://www.slomedia.it/nasilje-in-izgredi-na-univerzitetnem- predavanju-o-fojbah-zgodovinarke-alessandre-kersevan

Gaetano Collotti za Italijane junak, za Slovence, Hrvate in tržaške antifašiste pa vojni zločinec

V Trstu je med drugo svetovno vojno deloval Posebni inšpektorat italijanske policije za Julijsko krajino, ki ga je vodil Maresciallo ali generalni inšpektor Giuseppe Gueli. Collotti je bil njegov pomočnik, Vice Maresciallo, ki je neposredno vodil politično sekcijo policijskih inšpektorjev ali tako imenovano Bando Collotti, ki pa ni bila nobena slučajna skupina fašistov, ampak uradna policijska skupina, ki je dobivala plačo od davkov italijanskih državljanov. Skozi Collottijeve roke, mučilnice in zapora na ulici Bellosguardo in Cologna je šlo okrog 5000 Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih antifašistov.

Gaetana Collottija, so ob begu pred jugoslovansko partizansko vojsko ujeli in skupaj z njegovo ljubico ubili italijanski partizani, leta 1954 pa je dobil visoko državno odlikovanje Republike Italije.

Leta 1954 mu je predsednik države podelil visoko državno odlikovanje za zasluge v boju proti slovenskim »banditom«, v njegovem rojstnem kraju pa so mu postavili spominsko obeležje.

Collottijeve priprave za mučenje:

Električni stol.

Zaboj s pipo in cevjo z vodo, s katero so žrtvi napolnili želodec…

Dokument o podelitvi državnega odlikovanja vodji političnega sektorja posebnega policijskega inšpektorata v Trstu Gaetanu Collottiju.

Več v izsekih iz knjige Miloša Ivančiča http://issuu.com/milos-ivancic/docs/gaetano_collotti ali v knjigi Peruti tržaškega aborigina: http://www.zb-koper.si/publikacije/

Napolitano odlikoval vojnega zločinca

Predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano je leta 2009 ob praznovanju praznika eksodusa in fojb posthumno odlikoval tudi vojnega zločinca Giacoma Bergoninija, ki je sokriv za požig vasi Ustje in brutalni poboj osmih domačinov leta 1942.

To pa je izsek iz ukaza o odlikovanju temu vojnemu zločincu, ki so ga ob koncu vojne ujeli, mu sodili in ga obsodili na smrt.

Spreobračanje zgodovine - Graziani

V soboto 11. avgusta 2012, pred praznikom Marijinega vnebovzetja, so v Italiji, v rojstni vasi fašističnega zločinca Rudolfa Graziania, slovesno odkrili spomenik in odprli mavzolej ter spominski park temu zloglasnemu fašističnemu poveljniku in Mussolinijevemu obrambnemu ministru, ki je bil obsojen zaradi vojnih zločinov. Slovesnosti se je udeležil tudi predstavnik Vatikana.

Feldmaršal Graziani se je v zgodovino zapisal kot eden okrutnejših poveljnikov fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, ki je med italijansko kolonizacijo Afrike izvajal pokole v Libiji in Etiopiji, pri čemer je uporabil tudi kemično orožje.

Več na: http://www.rtvslo.si/svet/v-italiji-z-javnim-denarjem-postavili-spomenik-fasisticnemu-klavcu/289498

Berlusconi spet hvali Mussolinija

Primorski dnevnik (spletni)27. januarja 2013

»Benito Mussolini je naredil mnogo dobrega, škoda le, da si je izmislil rasno zakonodajo, ki je tako prizadela Jude,« je v Milanu ob dnevu spomina na holokavst danes izjavil bivši predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi in spet premierski kandidat na bližnjih volitvah. Neverjetne besede, neverjetno je tudi Berlusconijevo stališče, da Italija v drugi svetovni vojni nima enakih odgovornosti kot Nemčija. To ni prvič, da bivši ministrski predsednik vehementno hvali Mussolinija in fašizem, ki je po njegovem pošiljal antifašiste ne v deportacijo na samotne italijanske otoke, temveč kar na dopust oziroma oddih. Preganjenim antifašistom se dejansko ni dogajalo nič slabega. Berlusconi je vse to izjavil prav na dan, ko je nemška kanclerka Angela Merkel povedala, da bosta Nemčija in nemški narod večno nosila krivdo za holokavst ter za drugo svetovno vojno. Mnogi zahtevajo naj se Berlusconi javno opraviči za hvalospev Mussoliniju.

Odlikovanje fašistu, sorodnik s črno srajco

Polemika v Turinu ob dnevu spominjanja na fojbe

Primorski dnevnik, 13. februarja 2017

Politov vnuk s turinsko županjo Appendino (La Stampa)

Predsednik italijanske republike vsako leto 10. februarja ob dnevu spominjanja na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre podeljuje spominske kolajne. Do ostre polemike je tokrat prišlo v Turinu, kjer se je med dobitniki kolajne znašel tudi Filippo Polito, ki je maja 1945 umrl v taborišču v Borovnici v Sloveniji, kjer so bili med drugim zaprti tudi številni italijanski fašisti. Polito (služboval je na kvesturi v Trstu) je bil med njimi in si po mnenju združenja partizanov VZPI-ANPI v skladu z zakonom ne zasluži državnega odlikovanja, saj je po 8. septembru 1943 prestopil v kolaboracionistično Salojsko republiko. Predsednica krajevne VZPI-ANPI Maria Grazia Sestero je zahtevala preklic priznanja. Za napetost na podelitveni prireditvi je poskrbel Politov sorodnik, ki je prišel na slovesnost v črni srajci, kar so nekdanji partizani tolmačili kot žalitev ne samo odporniškega gibanja, temveč tudi žrtev fojb. O dogodku je obširno poročal turinski dnevnik La Stampa, podelitve sta se udeležila tudi županja Chiara Appendino in predsednik Dežele Piemont Sergio Chiamparino.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika

Max Fabini je bil fašist

Max-Fabiani Max Fabiani, ki se rodil v Kobdilju pri Štanjelu je danes zelo čaščen kot arhitekt, ob tem pa skoraj vsi pozabljajo ali celo namerno skrivajo, da je bil fašist. Fabiani ni Slovenec, saj so njegovi starši priseljeni Italijani, sam pa se je najprej imel Avstrijca, nato po prvi svetovni vojni pa za Italijana. To je zelo poudarjal, saj je bil tudi član fašistične stranke in celo vodja škvadristov ter podesta. To dokazuje tudi obrazec s podatki o županu (podesta), ki ga je sam izpolnil.

Pismo odv. Škerka komenskemu županu županu občine Komen, Marku Bandelliju

Spoštovani gospod Župan,

Bližajoča se 150-letnica rojstva Maximiliana Fabianija je sprožila v Sloveniji vrsto pobud, ker bi ga nekateri ljubljanski krogi hoteli vključiti med slovenske velikane naše polpretekle zgodovine, čeprav se je njegova številčna družina smatrala za avstrijsko in oktobra 1918 se opredelila za italijansko ali avstrijsko narodnost, ne pa za slovensko.

Fabianijevo življenje moramo nujno ločiti v dve različni in včasih protislovni si dobi. Prva gre od njegovega rojstva 29. aprila 1865 v Kobdilju do junija 1918. Do takrat je žel izredne uspehe na področju arhitekture in urbanistike in je zaslovel v Sloveniji in na Dunaju.

FABIANI NA PRIMORSKEM (1918-1962)

Druga doba sega od sredine leta 1918 do njegove smrti v Gorici 18. avgusta 1962, ko se je za stalno preselil na Primorsko in tu nepretrgoma bival. Znano je, da je žal preživel za časa 1. svetovne vojne težko travmo, ki jo je strogo skrival, z negativnimi posledicami za njegovo arhitektonsko danost in uravnovešenost njegove psihe.

Prav to obdobje moramo Primorci in seveda tudi Vaša Uprava upoštevati in obravnavati. Slovenski zgodovinarji ali izvedenci niso doslej pregledali neštevilnih bogatih fondov v Gorici, v Trstu, v Ljubljani, v Rimu in drugje in zato prebiramo le pavšalne stvari, napisane pozitivno za arhitekta in to pogosto na osnovi izjav oseb iz druge ali tretje roke, kar je za utemeljitev zgodovine nepomembno in v danem primeru vsekakor demantirano v uradnih dokumentih. Ko sem pred 18 meseci začel obravnavati Fabianijevo življenje, sem nasedel takšnemu pogledu, toda kasneje, na osnovi enosmernih obilnih listin, ki so na razpolago v raznih fondih, sem ugotovil, da vsi enosmerno dokazujejo prav drugačen lik Fabianija, in sicer kot vnetega Italijana in aktivnega dejavnika dokončnega poitalijančevanja Slovencev ter pomembnega in zagrizenega fašista.

Ker se je tudi Vaša občinska uprava odločila, da se vključi v razne pobude, si dovoljujem Vam nasloviti javno pismo z nujno prošnjo, da ga primerno upoštevate.

Na kratko, nekoliko suhoparno, želim obrazložiti glavne ugotovitve in njihov pomen, ki potrjujejo, da je bil Fabiani povsem negativen dejavnik za Slovence.

Objektivno izhajajo sledeči osnovni stebri njegovega potujčevanja Slovencev in globokega prepričanja v fašistično ideologijo, ki jih je Fabiani povsem prostovoljno sprejel in izvajal in ki so ga spremljali na Primorskem. Mnenja sem, da je naša dolžnost, da tudi to obravnavamo in primerno ter pošteno ocenjujemo celovito sliko arhitekta.

FABIANI, ITALIJANSKI PATRIOT IN ZVEST KRALJEVINI ITALIJI

Fabiani se je ob prihodu italijanskih čet v Gorico, sredi novembra leta 1918, takoj izjavil za pripadnika italijanske narodnosti in vdanega Savojski kraljevini ter dokazoval globoko predanost italijanski domovini (Patria), čeprav sta takratna zasedbena vojska in začasna nova civilna oblast notorično izvajali nasilno nacionalistično protislovensko upravljanje in politiko. Takoj je bil, že 30. oktobra 1918, imenovan za predstojnika Urada za obnovo stavb Gorice in Gradišča ob Soči (Ufficio per la ricostruzione di Gorizia e Gradisca). Toda predno je Urad začel z rednim delovanjem, je bil razpuščen 15.03.1919 in Fabiani odpuščen 15.04.1919. V tem času mu je le uspelo, da bi izkazal svoja patriotska čustva, postaviti velikega kamnitega leva sv. Marka nad glavna vrata goriškega gradu, kjer ga do takrat ni nikoli bilo. Njegovo odkritje je spremljala prva množična manifestacija italijanskih nacionalistov proti goriškim Slovencem. Uspelo mu je tudi biti imenovan, 1.01.1919, za profesorja zgodovine umetnosti na novoustanovljeni italijanski gimnaziji-liceju Vittorio Emanuele III, kjer je poučeval do svoje upokojitve 1.01.1925. Fabiani je takoj prekinil v Gorici vse stike s Slovenci in se vključil izključno v italijansko nacionalistično družbo in to tudi po koncu 2. svetovne vojne.

FABIANI ŠKVADRIST, UDELEŽENEC FAŠISTIČNE REVOLUCIJE (RIVOLUZIONE FASCISTA)
POŽIG NARODNEGA DOMA V TRSTU

Pri tem moramo nujno poznati pomen in cilje fašistične ideologije. Bila je nasprotnik demokracije, liberalizma in kapitalizma. Zagovarjala je močno državo, ki se polasti vseh vzvodov oblasti, gospodarstva, financ, kulture itd. ter jih korporativistično upravlja pod vodstvom ene same stranke. Zagovarjala je tudi, da v okviru državnih meja obstaja le visoko kulturni italijanski narod, potomec Rimljanov, in da se morajo zato vsi drugi čimprej in z uporabo vseh sredstev, tudi nasilnih, poitalijančiti. O fašistični doktrini, ki se je razširila po Evropi, je bilo v Italiji napisanih najmanj tisoč knjig in je celo obstajala tozadevna fakulteta na univerzi v Bariju.

Fabiani si je prisvojil in ostal zvest tej ideologiji in jo je tudi aktivno izvajal do 25. julija 1943, ko je fašizem padel. Za časa fašistične revolucije (Rivoluzione fascista), ki je uradno trajala od ustanovitve stranke v Milanu 23.03.1919 do 28.10.1922,ko je Kralj Vittorio Emanuele III poveril Benitu Mussoliniju, kasnejšemu Duceju, sestavo vlade, so škvadristi, ob odsotnosti državnih oblasti, zlasti po severni Italiji, napadali in uničevali demokratične organizacije, pretepali, mučili in včasih tudi ubijali njihove člane in predstavnike in se polaščali oblasti. Na Primorskem je bilo nasilje še krutejše, saj so hoteli Slovence, kot tujerodce in pripadnike manjvredne rase, iztrebiti.

Fabiani se je vpisal v fašistično stranko v Gorici zelo zgodaj, že 15. maja 1921. Bil je tako prisoten, ko so njegovi škvadristi pripravljali napade na ustanove in posamezne Slovence z rabo motornega olja in lesenega pendreka (olio e manganello), oziroma z drugimi nasilnimi sredstvi. Vse to je videl in vedel in logično odobraval tudi kasneje, saj so se škvadristi, deležni posebne časti in privilegijev, bahali še desetletja.

S svojim vpisom med črnosrajčnike, le 8 mesecev potem, ko so škvadristične tolpe napadle in zažgale, tudi s človeškimi žrtvami, 13.07.1920, „njegov“ veličastni Narodni dom v Trstu, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu z leta 1902 in ga uporabljali za sedež svojih takratnih glavnih kulturnih in drugih organizacij, je Fabiani poteptal vsako načelo človeškega in etičnega dostojanstva!

FABIANI, „NJEGOV“ TRGOVSKI DOM V GORICI, POITALIJANČEVANJE SLOVENCEV IN ZAGRIZEN FAŠIST

Fabiani je odobraval in bil celo navdušen, da so „njegov“ veliki Trgovski dom v Gorici, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu leta 1903 in ga namenili vsem svojim glavnim organizacijam, uspeli spremeniti v hišo fascia (Casa del Fascio), kot sedež Soške federacije (Federazione dell'Isonzo). Tu se je med svojimi črnosrajčniki počutil kot doma. Navdušen je bil, da so palačo oblačili s fašističnimi in italijanskimi zastavami, ki so visele iz vseh oken in balkonov ter z gesli "Duce" in "Verjeti, ubogati, boriti se" (Credere, obbedire, combattere). Po vstopu Italije v drugo svetovno vojno 10.06.1940 so dodali še "Zmagali bomo" (Vinceremo).

Fabiani se je udeleževal, oblečen v fašistično črno uniformo iz lodena s škornji (znana kot „orbace“), manifestacij in proslav („adunate“ in druge), ki so jih v Gorici in drugje pogosto prirejali civilna oblast, vojska in fašisti. Gojil je uspešne vezi z najvišjimi njihovimi predstavniki in bil celo vabljen na seje na goriški prefekturi, ko so odločali ne samo o urbanističnih posegih temveč tudi o „politiki“ poitalijančevanja. Bil je celo trikrat sprejet pri Mussoliniju.

FABIANI MILIČNIK (MILIZIA VOLONTARIA SICUREZZA NAZIONALE)

Milizia (M.V.S.N.) je bila organizirana in oborožena vojaška veja fašistične stranke z izrecno nalogo zaščite države (Sicurezza dello Stato). Vsaka italijanska pokrajina (Provincia) je imela svojo enoto in sedež ter komando legije (Legione). V Gorici je bila to Legione dell'Isonzo s podružnicami po posameznih občinah. Enaka Legione (za tržaško provinco – Provincia di Trieste) je imela sedež v Sežani. Fabiani, prostovoljec, je bil „caposquadra“, to se pravi komandant skupine približno petnajstih škvadristov, oboroženih s puškami, bombami in mitraljezom. Škvadristi so pogosto protizakonito izvrševali nasilna dejanja po teritoriju, pretepali in mučili ljudi, jih aretirali in jih pošiljali v zapore in koncentracijske lagerje po Italiji. Ko se je na Primorskem v letu 1942 začelo množično razvijati partizanstvo, so tudi sodelovali pri spopadih, ubijali civiliste in zažigali hiše. Fabiani je za vse to vedel in včasih celo videl ter logično sprejemal, saj so se ti kruti dogodki na žalost pogosto odigravali tudi v njegovi občini.

FAŠISTIČNI SINDIKAT INŽENIRJEV IN ARHITEKTOV. VITA ISONTINA

Fabiani je bil izredno aktiven v fašističnem sindikatu inženirjev in arhitektov. Uspelo mu je, da je celo bil imenovan v njegovo vsedržavno predsedstvo v Rimu kot predstavnik njegovega desničarskega krila (arh. Piacentini).

Leta 1924 je začela izhajati revija „Vita Isontina“ na 30. straneh A4, ki jo je izdajala goriška pokrajina (Provincia di Gorizia). Dejansko njen odgovorni urednik je skoraj 20 let bil Max Fabiani. Revija je prinašala nekaj strani kulturnega značaja, druge pa političnega, v glavnem o dogajanju italijanskih pobud in ukrepov ter fašističnih proslav na goriškem.

FABIANI, ČASTILEC III. ITALIJANSKE ARMADE

Fabiani je desetletja imel odlične stike z višjimi oficirji italijanske vojske, se je ukvarjal s postavitvijo spomenikov, obeležij in drugih objektov v čast in slavo vojakom III. Italijanske Armade v 1. svetovni vojni z zaničevanjem avstroogrskih. Za velikanski kamniti spomenik v slavo te Armade, ki bi pokrival dve tretjini glavnega trga (Travnika) v Gorici, je Fabiani pripravil načrt in uspel zagotoviti finančna sredstva. Ni bil pa realiziran, ker je sovpadal z gradnjo kostnice v Redipulji. Celo leta 1942 je načrtoval in dal postaviti v Gorici spomenik generalu Pellizzariju.

FABIANI BURKEŽ, ČASTIHLEPEN IN USTVARJALEC LAŽNIH MITOV

Fabiani je strogo odločil, da ne pove ničesar o svoji preteklosti in sedanjosti, ter se hvalil za stvari, ki jih ni opravil. Naprimer mit o njegovi glavni vlogi za obnovo Posočja, izredno hudo prizadetem v 1. svetovni vojni. Resnica je, da je Fabiani, po nalogu avstroogrske oblasti, izdelal od junija do septembra 1918 le načrt za obnovo oglejske bazilike in tamkajšnjega muzeja. Toda italijanske oblasti so ta načrt zavrnile in je bila obnova izvršena na podlagi drugih načrtov. Šele junija 1925 mu je goriška pokrajina (Provincia di Gorizia) poverila nalog, da izdela do 30. novembra 1925 urbanistične načrte vseh naselij in mest, 92 po številu, kar je Fabiani pravočasno izvršil. Njegovi načrti so bili uzakonjeni toda malokatera občina jih je spoštovala, ker so bili predragi in neučinkoviti in so kmalu bili deloma ali popolnoma zamenjani. Fabiani ni podpisal niti enega načrta obnovitvene narave neštevilnih javnih in privatnih zgradb ali drugih objektov, razen zavoda Uršulink v Gorici – Collegio delle Orsoline in je bila zato njegova vloga kot arhitekt ali urbanist nepomembna.

Ravno tako ne vzdrži zgodovinske presoje njegov mit o italijanskem izvoru Fabianijevih. Družine s priimkom Fabian so prisotne na Krasu in v Vipavski dolini že pred vdori Turkov. Pred 250 leti jih je bilo v Kobdilju 5, v Kobjeglavi 7, itd. Priimek je poitalijančil njegov oče Anton ob poroki v Trstu dne 7. maja 1848, ko je dodal črko „i“ k prejšnjemu priimku Fabian. Zaradi gornjega ne držijo trditve Fabianija, da so izvori priimka iz vasi Paularo v zgornji Carniji. Pri tem gre omeniti, da Fabiani, po prihodu Italijanov, je opustil uporabo pravega imena Maximilian in ga zamenjal za starorimskega Massimo in kot takega so ga poznali njegovi kamerati in drugi. Max je bil le za ožje sorodnike in par redkih prijateljev.

Bil je častihlepen in se včasih podpisoval z vsemi svojimi naslovi: cav. Prof. Ing. Arch. dr. s samim priimkom.

Znan je bil tudi kot burkež (burlone), ki si je pripisoval neresnična dejanja ali ustvarjanja in ker je bil izredno polemičen, ni imel prijateljev, saj je njegov pogreb spremljalo niti dvajset oseb.

FABIANI PODESTA' OBČINE ŠTANJEL (SAN DANIELE DEL CARSO) IN VITEZ (CAVALIERE DEL REGNO D'ITALIA)

Goriški Prefekt, kot organ notranjega Ministrstva, je imenoval 15.12.1935 Fabianija, kot vdanega fašističnemu režimu (saj je bil škvadrist) in inštitucijam domovine (patria) za Podestaja takratne Občine San Daniele del Carso, mu določil trajanje funkcije in plačo. Ni mogoče uporabiti naziva „župan“, ker so bili ti izvoljeni, ne pa imenovani od prefektov. Podestŕ je bil zato zadnji organ na teritoriju represivnega aparata totalitarne fašistične Italije. Moral je, ne le upravljati administrativne posle, ampak tudi delovati in odgovarjati za politične razmere v občini ter o tem ustno in pismeno poročati Prefekturi, kjer so sedeli funkcionarji zloglasnega Ufficio confini, ki se je izrecno ukvarjal s poitalijančevanjem drugih narodov v mejah italijanske Kraljevine. Takrat je bilo Fabianiju dodeljeno odlikovanje svetnika (Cavalliere del Regno d'Italia), katerega so bili deležni le redki za njihove domovinske in fašistične usluge.

FABIANIJEVA CASA DEL FASCIO V ŠTANJELU. DANES ZADRUŽNI DOM

Fabiani, da bi ojačil italijaniziranje domačega slovenskega prebivalstva, si je takoj zamislil gradnjo velike fašistične hiše (Casa del Fascio), z obširnimi prostori tudi za „dopolavoro“, z urejenimi površinami za šport, namenjene za mladino in za manifestacije (adunate). Po odobritvi njegovih načrtov, ki so jih hierarhi črnosrajčnikov sprejeli z velikim navdušenjem, so takoj pričeli z gradnjo, tudi s prostovoljnim delom. Vkolikor se niso moški prijavili, so jih miličniki poiskali, pretepli ali na druge načine prisilili, da so se javili na delovišču. Fabiani, kot odgovoren za gradnjo, je vse to videl in vedel ter posledično odobraval. Na Občini so sestavljali sezname z imeni in naslovi moških, na delovišču pa evidence odsotnih! Uradna otvoritev "Case del Fascio" je bila največja in najbolj odmevna fašistična manifestacija na Krasu. Po njeni svečani otvoritvi je civilna in vojaška elita šla v pohodu pod velik slavolok, zgrajenim v spodnjem Kobdilju, na bogato zakusko, ki jo je ponudil na svojem posestvu dr. Edmund Fabiani, vdan fašističnemu režimu in inštitucijam domovine (devoto al Regime fascista ed alle patrie istituzioni), vpisan v fašistično stranko že od 29.03.1926 in pogosto imenovan za člana občinskega odbora (Giunta comunale).

FABIANI PRIVATNIK V KOBDILJU DO 15. DECEMBRA 1935

Do imenovanja za Župana Fabiani ni imel nikakršne funkcije ali zadolžitve v okviru občinske uprave. Če se je zanimal, mora to biti dokazano na podlagi dokumentov, ki so doslej vsekakor neznani. V nasprotnem primeru gre le za govoričenje brez zgodovinske osnove.

FABIANI PODESTA' „DOBER ČLOVEK“ (15.12.1935 – 08.09.1943)

Te dobe ni mogoče torej nikakor vključiti v umetno ustvarjeni mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Iz uradnih dokumentov izhaja, da je bilo v Občini Štanjel vpisanih v fašistične organizacije, ne samo zaradi oportunizma za ohranitev delovnih mest ali drugih dejavnosti, temveč tudi iz globokega prepričanja v fašistično doktrino, lepo število slovenskih in italijanskih mož (Fascio Maschile). Dalje, mladih fašistov (Giovani Fascisti), kot tudi fašističnih žensk (Fascio Femminile). Potem kmečke gospodinje (Massaie rurali), mlade fašistke (Giovani Fasciste), nadalje „avanguardisti“ in „balilla“ ter nazadnje mlade Italijanke (Giovani Italiane). Ob manifestacijah (adunate) se jih je zbralo nad 500 organiziranih, pošlušali so govore Podestaja Fabianija, oblečenega v črno obleko iz lodena s škornji, ki je goreče povzdigoval italijanski nacionalizem in fašizem in ploskal, ko so razne skupine nastopale v svojih vlogah. Ob otvoritvi in ob zaključku je izrekal hvalnice Duceju, italijanskemu Kralju itd. To „neprijetno“ zgodovino poznajo sinovi in nečaki takratnih nastopajočih in je tudi najmanj 50 še živih, ki so pri tem sodelovali ali vsaj videli. Ker bi očitno hoteli izbrisati te nehvaležne spomine, so si izmislili mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Če že je kaj dobrega napravil, je to le za svoje kamerate in njihove sorodnike.

Vsekakor, ko jih vprašate, kaj je konkretnega pomembno storil v dobro, ne boste prejeli odgovora, ki bi potrjeval navedeni mit. Če bodo zagovorniki „dobrega človeka“ to dokazali z dokumenti, bom rade volje spremenil moje dosedanje ugotovitve, toda do takrat zgornje besedičenje so le zavajajoče prazne fraze.

PRIKRIVANJE PROTISLOVENSTVA IN FAŠIZMA PODESTAJA FABIANIJA

V to smer so se vključili nekateri mediji, zlasti Primorske Novice in Radio Koper, ki prikazujejo razmere na Krasu v tistem času kot dobre, saj je bilo dovolj, da si prišel do fašistične „tessere“ in s tem je bilo vse lepo urejeno tudi za otroke. Poslužujejo se oseb, ki niso nikoli videle Fabianija in ki so popolnoma prezrle in pozabile množično preganjanje v tisti dobi naših ljudi in naš upravičen odpor. To ustvarja nezgodovinsko filoitalijansko sliko v totalnem nasprotju z dogajanjem in ki jo bo treba nujno zavreči. Ne gre za nikakršno politično konfrontacijo, saj je fašizem dokončno umrl pred 70 leti in zato s pokojnimi ni dialektike, ampak le za objektivno ugotovitev relevantnih zgodovinskih dogodkov.

USTANOVA MAKS FABIANI IZ ŠTANJELA

Pri prikrivanju sodeluje tudi Ustanova Maks Fabiani iz Štanjela, kot med drugim dokazuje katalog iz leta 2005 z naslovom “Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel“. Nezgodovinsko so napisali, da je bil Fabiani Župan in ne Podestŕ (namreč Podestŕ je bil imenovan, Župani pa so bili izvoljeni). Pod fotografijo Fabianijeve "Casa del Fascio" so ravno tako napisali le "Zadružni dom Štanjel". Ob fotografiji "Štanjelsko pokopališče pri Sv. Gregorju, leta 1944" so zapisali "Po bitki med Partizani in Nemci". Gre za pravi škandal. Fotografija je bila posneta 27. februarja 1943, kot je napisano na njenem hrbtu. Na sredini so trupla osmih ustreljenih Partizanov in Podestŕ Fabiani, za njim na levi pet italijanskih oficirjev divizije "Veneto", na desni Toccafondi v uniformi oficirja milicije, ob njem miličnik. Tragični zločin je bil tudi večkrat obravnavan v literaturi in je zato gornje prikrivanje Fabianijevega fašizma v Štanjelu na žalost več kot dokazano.

KRATEK ZAKLJUČEK

To, kar se dogaja in se bo dogajalo v Štanjelu in na Primorskem v zvezi s Fabianijem, bo predmet, upajmo, demokratične dialektike, saj tudi dokumenti, ki sem jih pred kratkim pregledal in s katerimi deloma razpolagam, opravičujejo željo oziroma zahtevo, da bi se Občinska Uprava spomnila s primerno knjigo ali drugim spominskim obeležjem vseh onih, ki so se upirali njegovemu neslutenemu početju, saj ogromna večina naših ljudi je ohranila dostojanstvo našega naroda in se pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju.

Prepričan sem, da boste Vi, kot predstavnik vseh občanov, skrbno sledil razvoju dogodkov v dobrobit prednostnih potreb vsega teritorija.

Vsekakor sem Vam na razpolago za kakršenkoli razgovor ali drugi prispevek, v kolikor bi Vi smatral kot primerno, da bi pozitivno in pošteno obravnavali to tragično obdobje našega Krasa in pripomogli k prepotrebnemu gospodarskemu in kulturnemu razvoju.

Z odličnim spoštovanjem

dr. Jože Škerk

NA VRH

GOR, NA VRH