Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOK KLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE 70 LET SVOBODEKOLEDAR PRIREDITEV 2016

95 LET UPORA PROTI FAŠIZMU

 



 

Vsebina

Ustanovitev odreda in njegove naloge. 1

Istrski odred na Wikipediji 1

Pripoved Dušana Puha o Istrskem odredu osnovnošolcem.. 1

Pripoved Jožeta Furlana o napadu na Šmarje. 1

Ob stoletnici rojstva primorskega partizana, narodnega heroja Karla Masla Draga. 1

 

Pripoved borca IO Valerija Benčiča

Nekaj zgodb borca IO Rafaela Beržana



 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-vodstvo.jpg

 

 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-zona.jpg

 

 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-proga.jpg

 

 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-shema.jpg

 

 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-zalesje.jpg

 

 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-gadzijev.jpg

 

 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-maslo.jpg

 

 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-patrulja.jpg

 

 

http://www.zb-koper.si/foto/IO-furlan.jpg
Jože Furlan, partizan, kurir

 

http://www.zb-koper.si/foto/brezan3.jpg
Skupina borcev istrskega odreda po osvoboditvi Trsta.

 

Istrski odred – 70 let

 

Ustanovitev odreda in njegove naloge

(po zapisu Maksa Zadnika in Jožeta Furlana)

Istrski partizanski odred je bil ustanovljen, ko je doživljala ljudska vstaja na južnem Primorskem prehodne težave, objektivne in subjektivne možnosti pa so omogočale uspešno nadaljevanje boja. V tedanjem obdobju pa je bilo treba ponovno zbrati in reorganizirati vse ljudske sile in materialna sredstva ter jih usmerjati v nadaljnje. boje. Zato je bila odredu zaupana vloga vojaškega organizatorja in mobilizatorja ljudstva na južnem Primorskem območju. Opravljati bi moral vse najpomembnejše naloge vojaško operativnega in politično-ekonomskega značaja, izvirajoče iz programa in potreb nadaljnjega razvoja NOB tako na njegovem operativnem območju kot tudi na, širšem območju Slovenije.

Glavni štab NOV in PO Slovenije je določil Istrskemu odredu z ustanovno odredbo, izdano 5. oktobra 1943 štabu 14. divizije, te glavne naloge:

· mobilizacija novih borcev, zavarovanje in odpravljanje le-teh v enote, 14. divizije ter druge enote NOV in PO Slovenije;

· varovanje orožja, streliva, vojaške opreme in motornih vozil, preostalih v Brkinih in Istri; oboroževanje in opremljanje mobiliziranih novincev z orožjem iz tamkajšnjih zalog; organizacij a prevozov motornih vozil čez progo Pivka—Reka na Notranjsko in od tam v sestavo pristojnih avtokomand enot NOV in POS;

· preprečevanje represalij, ki bi jih poskušali izvajati sovražniki nad civilnim prebivalstvom;

· rušenje cestnih in železniških zvez, ki jih uporablja okupatorska vojska, vznemirjanje Nemcev in njihovih za-veznikov ob njih, napadanje sovražnih vojaških kolon in prevozih sredstev.

Istrski odred so sestavljali trije bataljoni.

Od ustanovitve oktobra pa do 17. aprila 1945 izvedel skupno 241 bojnih akcij, od tega 61 na železnicah, ter 24 v Slovenski Istri. V teh je bilo ubitih 336 nemških vojakov, 162 ranjenih in 201 ujet. V končnih operacijah, ki so potekale skoraj vsak dan in noč pa je bilo onesposobljenih še 200 okupatorskih vojakov. V vseh teh bojih je padlo 82 borcev odreda, 150 ranjenih in huje obolelih, ter 70 ujetih in pogrešanih. Samo v Istri je padlo 15 borcev. Pri tem naj omenim še eno akcijo, ki se je odvijala v prisotnosti Angleške vojaške misije pri Glavnem štabu, ki je prišla v Slovensko Istro s članom Glavnega štaba Slovenije, majorjem Ravnikarjem, da bi obiskala Istro in obalni pas zaradi morebitnega izkrcanja zaveznikov v Istri. 24. februarja 1944 se je 10-članska nemška patrulja na kolesih pripeljala od Kubeda proti Gračišču. Borci so postavili zasedo, Jih z jurišem napadli in se z njimi hrabro borili. V oddaljenosti jih je misija opazovala in se Čudila njihovi hrabrosti, ter bili zadovoljni nad rezultati boja zoper Nemce.

Izkrcanje je Maršal Tito dovolil, pod pogojem, da zavezniki spoštujejo našo oblast na tem območju, in nas kot zaveznike. Istrski odred je prispeval številne hrabre borce tudi drugim enotam, med drugimi Mornariškemu odredu, Komandi mesta Koper, Materija, Komandi Istrskega vojnega področja VOS-OF, brigadam in odredom VII. Korpusa, glavnemu štabu v zaščitno četo, ter prispeval eno četo IX. Korpusu, in nazadnje postal 4. bataljon 18. Bazoviške brigade 30. divizije IX. Korpusa. Spoštovani, to vam govorim zaradi pomena in vloge Istrskega odreda v NOV, ker organizatorji spominskih, komemorativnih slovesnosti zanemarjajo in ne omenjajo odreda, kot pomembnega nosilca bojev in drugih dejavnosti v Slovenski Istri in Brkinih (Borštu, Gabrovici, Kozjanah in Artvižah), kjer je deloval. Zato smo še živeči preostali borci ogorčeni in užaljeni, ter zapostavljeni, ker občinska in krajevna združenja borcev, pa čeprav smo z delegacijami praporščakov prisotni na teh proslavah, nas ne omenjajo.

Odred je odlikovan z ORDENOM ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO. Mi smo na našem operativnem območju bili do izgona in zloma nacifašizma. Borci NOV in POS smo se borili za vsako ped Slovenske zemlje, ki je bila pod tujo nam nadvlado in tudi okupirana od nacifašizma. Osvobodili smo tudi Slovensko morje in gojili slovensko pesem, ter besedo. Pomladne stranke pa z osamosvojitvijo niso zavarovale in postavile mejnikov našemu teritoriju, temveč so se borile le za prevzem oblasti nad ljudmi. Po toliko letih je moralo ljudstvo na referendumu odločati o postopku arbitražnega sodišča za določitev pravične meje z južno sosedo. Tu smo prav Istrani na referendumu pokazali svojo zrelost in odgovornost, tako kot v času Narodnoosvobodilne borbe.

 

 

Istrski odred na Wikipediji

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Istrski_partizanski_odred)

 

Odred je bil ustanovljen 5. oktobra 1943 in sprva podrejen 14. diviziji. Njegove naloge so bile novačenje, zbiranje orožja, streliva in druge opreme razpadle italijanske vojske, rušenje mostov in železniških prog ter boj z manjšimi sovražnikovimi enotami v zaledju Trsta in zahodnem delu Istre. Do konca novembra je imel že 3 bataljone, izmed katerih je bil 3. bataljon deloma sestavljen tudi iz italijanskih borcev. Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije je odred 24. decembra podredil štabu 7. korpusa. 12. marca 1944 so nemške enote napadle 1. bataljon na Stari Sušici, padlo je 18. partizanov, nekaj več pa so jih zajeli. Od pomladi 1944 dalje je odred uspešno napadel več manjših sovražnikovih postojank in poslal v štab korpusa ali zadržal zase okoli 3.000 novih borcev. Štab 7. korpusa je odred večkrat preoblikoval. V pričakovanju, da se bo odred med prvimi srečal z britansko in ameriško vojsko, ki odredov nista priznavali za enote redne armade, so Istrski partizanski odred najprej preimenovali v 4. bataljon 9. brigade, 27. januarja 1945 pa je Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov odred podredil 9. korpusu in ga preimenoval v 4. bataljon Bazoviške brigade. Med sklepnimi boji za osvoboditev Jugoslavije je sodeloval v bojih 4. armade v Istri in tržaški okolici in 6. maja 1945 vkorakal v Trst; naslednjega dne so 4. bataljon ukinili, večino moštva pa vključili v 2. brigado .2. divizije KNOJ.

 

 

Pripoved Dušana Puha o Istrskem odredu osnovnošolcem

 

Bil sem borec in starešina v njem. Tu na Lačni nad vašo vasjo smo pogosto bivakirali. Vendar samo dan, dva, tri do največ Štiri dni. Nato smo morali drugam. Spali smo na tleh, pod borovci. Stisnjeni k škarpi. Vedno tako, da nas je ščitila pred vetrom. A pred burjo se je težko zakloniti. Ta vrag piha z vseh strani. Vaši none in nonoti so vam pripovedovali, kako so leta 1943 pridrli nemški tanki in vse zeleno nemških vojakov. Kako so požigali vasi in pobijali Ljudi. Bili so dnevi groze, smrti in požigov. Prav v teh oktobrskih dneh pred 74 leti so gorele vasi od Opčin preko Tinjana čez Črni Kal po rižanski dolini Hrastovlje in Dol. Goreli so Stepani, Bertoki, Popetre, Kubed, tudi Gračišče, pa Trebeše, Trsek in vse vasi po abecedi, od Abitantov do Vanganela. Živina je tulila v gorečih hlevih, ljudje bežali, Nemci pa so jih streljali kot zajce. Moške so prisilili, da so nosili municijo od Črnega Kala do Sočerge. Tam so vsakemu pognali kroglo v glavo. V Pregari so ljudje pričakali Nemce s kruhom, vinom in pršutom, da pokažejo svojo miroljubnost. Nemci so se pustili pogostiti. Ko so se najedli in napili, pa so takoj tam postrelili 18 vaščanov. V Gračišču so ubili dva človeka, v Trebešah 26, v Črnotičah 11, v Kubedu 3, pri Svetem Antonu 22, v Truškah 10; večje število v Sočergi, Trseku, Bočajih in drugje. Skupaj ]je bilo ubitih 200 Ljudi. Tako je bilo to. Bilo je huje kot v bojih Harryja Pottra. To si lahko mislite. In tako je bilo po celi Evropi, Afriki in Aziji. Bilo je težko ostati živ. Živite pa radi tudi vi. Tako je prav. A treba je biti močan, zdrav, spreten. Treba se je znati boriti. Če ne znaš streljati, ti puška lahko služi samo kot gorjača. Tako pa je imel že pračlovek v kameni dobi.

Kaj smo znali mi, partizani? Malo. Premalo. Nihče ni znal, recimo, šofirati. Ko smo zaplenili tovornjak z granatami, bi lahko prepeljali plen 15kmdaleč. Pa nihče ni znal Šofirati in srno morali tovornjak zažgati, granate pa vsak partizan po eno na ramo in tovoriti. Danes se to zelo čudno sliši. Pa je bilo tako. Vaša vas, Gračišče, kot vse ostale vasi od Slavnika pa do Mime, od morja pod Devinom, od Savudrije pa do Čičarije so bile področje tretjega bataljona Istrskega odreda. Ko je nemška ofenziva prenehala, nas je bilo nad Bezovico na kraškem robu 22. In smo začeli s 02-2010 svojo ofenzivo.

V dveh mesecih je bataljon štel 250 dobro oboroženih borcev. Nekaj stotin prostovoljcev pa je odšlo v druge partizanske enote. Nemcem so v teh krajih takrat še vedno pomagali Italijani. V Slovenski Istri je bilo po 30 karabinjerjev v Sočergi, v Šmarjah, v Dekanih, na ankaranskem Bivju. Skupaj z Nemci so bili na Škofijah, v Kopru, Izoli, Piranu, Portorožu, Sečovljah, na Savudriji. Naš bataljon je vse te karabinjerje pregnal iz notranjosti Istre. S Škofij in obalnih krajev jih nismo mogli. Smo pa njih in Nemce s svojimi akcijami prisiljevali, da so morali biti tu. Da se niso mogli izkrcati v Angliji, ali ojačati svoje vojske na angloameriški fronti v Južni Italiji En spopad pri Gračišču je bil nad vašo valo pri hribčku Brgot, kjer se kolovoz odcepi od glavne ceste proti Smokvici. 23. januarja 1944 sta komandir Bruno Bizjak, doma iz Trsta, in politkomisar Oskar Savarin, doma iz Šmarij, s svojo četo udarila po skupini karabinjerjev, ki so iz Sočerge hoteli v Koper.

Predhodnica je bila na dveh motorjih s prikolicama in s puškomitraljezoma na vsaki prikolici. Za njima sta vozila dva tovornjaka, polna karabinjerjev. Motorja sta bila uničena, trije karabinjerji so padli. En kamion seje vnel, drugemu je uspelo odpeljati naprej proti Kubedu. Na gorečem kamionu je bilo 16 karabinjerjev, 12 smo jih zajeli, štirje so pobegnili. Med zajetimi sta bila dva ranjena. Drugi primer je bil na cesti med Kubedom in Gračiščem. Borci Istrskega odreda so vodili tričlansko angleško izvidnico. Prišla je iz štaba G. korpusa, slavne primorske vojaške enote, katere bojna zastava se nahaja v Washingtonu v Vojaškem muzeju Druge svetovne vojne. Obhodili so vse okrog Trsta do Petrovije pri Umagu. Angleži so proučevali možnosti za izkrcanje v Istri. Ko so Angleži spali v Gračišču, partizani pa budno pazili na okolico, je od Kubeda pripeljala nemška kolesarska izvidnica. Borci so udarili po njej. Padel je en Nemec, eden je bil hudo ranjen, 5je bilo ujetih. Kolona kolesarjev je bila dolga 100 metrov, ker so vozili v velikih razmakih. Zadnji trije so zato obrnili in ušli, a jih je pozneje zajeta patrulja 3, bataljona. Slovenci smo se kajpak vedno upirali Italijanom in Nemcem, ki so iz nas hoteli iztrgati slovensko srce in nas spremeniti v Italijane oziroma Nemce. V času druge vojne so imeli načrt, da nas kratko-malo zbrišejo z naše zemlje in na njej naselijo Italijane iz notranjosti Italije, oziroma Nemce, tam, kjer so Slovenijo okupirali Nemci. 3. bataljon Istrskega odreda je bil ustanovljen novembra 1943 na Jerebinah, to je v grmovju kraškega roba med Dolom in Zazidom. Štab bataljona je bil največkrat na Lačni, tri čete pa razporejene tako, da je ena bila v Rižanski dolini nekje pri Hrastovljah ali Dolu, ena vedno pri štabu bataljona, tretja pa nekje okoli Popetre pa tja do Trseka, ali na Krasu proti Podgorju pod Slavnikom. Položaje smo stalno menjavali in nikoli nismo dolgo ostali na istih krajih. Patruljirali pa smo do koprske železniške postaje, do Milj - včasih po obali, včasih čez Hrvatine in še naprej do Doline pri Trstu. 02-2010 V času od novembra 1943 do marca 1944 je bila Slovenska Istra osvobojeno ali napol osvobojeno ozemlje. Čete so po belem dnevu korakale po cesti od Kubeda do Gračišča in naprej z razvito slovensko zastavo, pojoč »Na Slovenskem smo mi gospodar!« Bilo je fantastično. Cela Evropa kleči pred Hitlerjem, mi pa imamo v Istri slovenske partizanske šole, svojo ljudsko oblast, ki jo je predstavljala Osvobodilna fronta, ljudje se zbirajo na mitingih, se veselijo, plešejo in pojejo. Pri Svetem Antonu so imeli celo pihalno godbo, ki je zagodla na takih zborih. Tako je bilo.

Še nekaj o celem Istrskem odredu. Bil je ustanovljen v teku preje omenjene nemške ofenzive. Njegovi začetki pa segajo v leto 1941. Prva velika akcija je bila iztirjenje nemškega vojaškega vlaka 28. oktobra 1941 - letos bo 70- letnica tega dogodka. Izvedla sta jo Karlo Maslo, čigar spomenik kot narodnemu heroju se nahaja v Kopru, in Ervin Dolgan. Iztirjenje je strašno razbesnelo samega Hitlerja, kije Italijanom očital, da ne morejo vzpostaviti reda v svoji državi. Kajti Kilovče so bile na - takrat - italijanskem državnem ozemlju. Maslo je nato ustanovil Brkinsko četo, ki je Italijanom zadala tako hude udarce, da so prebledeli že, če so slišali, daje kje v bližini. Na njegovo glavo so razpisali nagrado 50.000 zlatih Italijanskih lir, kar je bil takrat ogromen denar. Junija 1942 so ga v Rimu obsodili na smrt - v odsotnosti. Enako na smrt njegovega brata Franeta, mladoletnega brata Lojzeta na 30 let in mladoletno sestro na 25 let ječe. Proces so imenovali kar proces bratom Maslo.

Iz teh enot in teh akcij je zrasel Istrski odred. Njegova naloga je bila Čuvati in ohranjati slovenskost slovenskega zaledja Trsta. Odredovo ozemlje je segalo od Postojne preko Devina-Nabrežine čez morje do Savudrije, od tam pa po meji piranske občine, ki je vključevala tudi Savudrijo in Kaštel, - tja do Štrpeda pri Buzetu in preko Čičarije do zahodnega podgorja Snežnika in preko Pivke spet do Postojne. To je bilo zelo veliko ozemlje. Istrski odred je imel tri bataljone, ki so to ozemlje branili in omogočali na njem razvoj ljudske oblasti, šolstva, kulturnega življenja in pred fašističnim plenjenjem imetja slovenskih ljudi. Ime »istrski« je dobil prav zato, da se poudari naš boj za Istro in za naše morje.

Če ne bi bilo borcev iz Istre, Trsta, Brkinov, Krasa, in Pivke, bi na mirovni konferenci v Parizu februarja 1947 imeli premalo argumentov, da bi si ponovno pridobili svoje morje. Za zeleno mizo smo imeli kaj pokazati. Odred je vrgel iz stroja samo mrtvih 900, ranjenih pa gotovo še več. Uničevali smo železnice in s tem pomagali Anglo - Amerikancem na italijanski fronti. Da gledali smo ga s Slavnika, s Tinjana in Lačne, hodili smo pokušati Škocjanski zaliv, ali je res slan in vriskali od veselja : Res je morje, slano je. 02-2010 Varujte to morje! Postanite močni! Močni s svojim znanjem, svojim zdravjem, ponosom in odločnostjo.

Vam, učenci, pripada velika prihodnost. Med vami je mogoče bodoči predsednik ali predsednica parlamenta, vlade, Republike Slovenije. Zdravnik, znanstvenik. Nobelov nagrajenec. Postavljajte si visoke cilje in borite se, da jih dosežete! Spoštovani učiteljski zbor! Čez 20 let bo Slovenija taka, kot jo vi ustvarjate zdaj. Osnovno-šolski učitelj ima za razvoj naroda, njegove življenjske sile in ustvarjalnosti tako velik pomen kot nihče drugi. Kajti starši so, kakršni so. Vi pa ste šolani, izučeni, ste kvas učenosti, samozavesti in ponosa teh mladih ljudi, bodočih nosilcev slovenstva. /…/ Borci Istrskega odreda smo vam hvaležni, da vzgajate mlade Istrane v šoli z imenom našega odreda. Hvala vam!

Dušan Puh, nekdanji borec in politkomisar 3. bataljona Istrskega odreda

 

 

Pripoved Jožeta Furlana o napadu na Šmarje

 

Odporniško gibanje na Šmarskem območju se je začelo že v 20-ih in 30-ih letih, ter v 40-ih letih preraslo v oborožen upor. Tu v Slovenski Istri, se je narodnoosvobodilni boj razvijal drugače kot v drugih pokrajinah, tu se je začel že po prvi svetovni vojni ob okupacijo Istre s strani Italije, se utrdil v spopadih s fašizmom in z napadom na Jugoslavijo razmahnil v splošni ljudski odpor. Po ustanovitvi Osvobodilne fronte v Ljubljani in kmalu za tem še v Trstu, je bil prvi odbor OF na istrskem podeželju ustanovljen že 1. decembra 1941 na Plavjah v sodelovanju NH Oskarja Kovačiča. Že v letu 1940 pa so na območju Miljskih hribov delovale skupine protifašistov pod vodstvom NH Pinka Tomažiča. OF so sestavljali Člani KPI, KPS, narodno obrambne organizacije TIGER in drugi protifašistično naravnani Slovenci. Odbori OF so bili enotni, prav tako je bila enotna Primorska v boju proti fašizmu in za priključitev k matični domovini, ter za socialno pravičnost.

Šmarčani ste imeli tudi svojega odposlanca, Stanka Ulčnika, ki je s še petimi iz Slovenske Istre sodeloval na zasedanju odposlancev Kočevskega zbora Slovenskega naroda, v Kočevju dne 03. oktobra 1943. Tu so delovali odbori OF, ZSM, komiteji SKOJ-a in KPS, ter odbori AFŽ Na to območje so že 13. junija 1942 prišli prvi partizani iz Brkinske čete, z nalogo navezati stike s komunisti Pomjana in Šmarij, ter okolice Kopra in vse do Milj. Patrulja je prinesla propagandno gradivo na že poznane naslove nekaterih domačinov iz Šmarij in Pomjana.

S tem želim poudariti do kje je segalo operativno območje Brkinske čete in spomniti na bitko te čete pod Tatrami in na Kozjanah, ko je v neenakem boju s črnosrajčniki padlo 7 borcev. Zamolči pa se, da je tu bilo hudo ranjenih 5 tovarišev. Pred to bitko je bil hudo ranjen spomeničar Miroslav Dovečar - Fric, komisar čete. Ker pa v četi ni bilo zdravnika, so ga odpeljali na zdravljenje v Hrvaško. V obroču pa so bili hudo ranjeni spomeničar Anton Dolgan - Branko, komandir Čete, novi komisar čete, španski borec Franc Hvalič - Bolte, spomeničar Lojze Maslo in njegov brat Pavle, ki ju danes med nami prav lepo pozdravljam. Pred tremi meseci pa je žal umrl spomeničar in udeleženec bitke na Kozjanah 13.03.1943 - Jože Fakin - Orel.

Ta slovesnost v Šmarjah je spomin na pohod 1. čete 1. bataljona Istrskega odreda proti morju in napad na karabinjerje, fašiste in Nemce v Šmarjah, 19. junija 1944, reševanje aretiranih vaščanov in maščevanje Nemcev s požigom vasi že naslednji dan, 20. junija 1944. Nacifašistična morilsko - požigalska ofenziva 2. oktobra 1943 je tu na območju Slovenske Istre prizadejala mnogo človeških žrtev, ter izropanih in požganih vasi. Tudi partizanske enote so bile razpršene, vendar so se njihova organizacijska jedra ohranila in se do konca leta okrepila z novimi borci. Ustanovljene so bife nove enote. Že 5. oktobra 1943 je bil ustanovljen Istrski odred. Iz delov 1. Istrske brigade in delov tržaške brigade tudi njen 3. bataljon, 30. novembra 1943 v Dolu pri Hrastovljah.

Istrski odred je imel pomembno vlogo pri ohranjanju Slovenske besede in proti novi nevarnosti italijanizacije Slovenske Istre s strani komunistične partije Italije. Ta je s svojim vplivom na italijanske partizane, predvsem na vodilni kader v 3. bataljonu, želela podrediti bataljon in italijanizirati Slovensko Istro. Pomembno vlogo pri odkritju tega početja je imel Dušan Puh in tudi Slovenci v Istri, ki so bili ogorčeni, da italijanski partizani na zboru propagirajo v italijanščini. Bilo pa je še mnogo drugih nesoglasij, ki so jih potem, ko je Dušan obvestil štab odreda, razrešila skupaj s Karlom Maslom, komandantom odreda. Bataljon je bil reorganiziran in napoten v Brkine. V Istro pa je prišel 1. bataljon. Tako je odred bil prisoten na celotnem istrskem območju. Poleg boja proti okupatorju je imel nalogo mobilizirati sposobne Istrane v NOV in POS. Na tem območju je odred v letu 1944 zadrževal od 7700 do 12760 sovražnih vojakov, Nemcev, fašistov, karabinjerjev in financerjev, ter okrog 1000 pripadnikov domobranskega zbora. Od vseh teh je približni 6000 mož napadalo enote Istrskega odreda.

Odred je izvajal tudi pomembne naloge na področju pridobivanja prebivalstva za osvobodilno fronto, uvajanje pouka v Slovenskem jeziku v šolah, na primer v Padni, kjer so preprečili nadaljnje fašistično šolanje otrok v italijanščini. V Kortah so okrog 50-tim udeležencem na zboru razlagali cilje OF. Ljudje so bili navdušeni nad partizani, ki so jih prvič videli. Pred napadom na Šmarje seje četa že 16. junija spopadla s 30 do 40 fašisti v Padni in se z njimi borila približno tričetrt ure, ter hudo ranila tri fašiste in se zaradi premoči sovražnika umaknila, a tudi fašisti so se takoj vrnili v Piran.

Napad na Šmarje se je začel 19. junija 1944 v jutranjih urah, ko se ni še zdanilo. Vas je bila obkoljena. Eden od udeležencev, še živeči borec te čete, Rafael Beržan, domačin, se tako spominja bojev za Šmarje: »Namen čete pod vodstvom Brunota in Veneta je bil obiskati Šmarje, zaradi varnosti pa smo se zatekli v okolico Padne. Tu je komandant izbral patrolo, v kateri sem bil tudi jaz kot domačin. Poleg mene še Uhan in Detiček, z nalogo, da gremo zvečer v Šmarje in javiti četi, če je kaj narobe. Utrujeni smo šli prenočiti v prostor, kjer so Klubasovi hranili drva za peko kruha. Dva sva spala, tretji paje bif na straži. Okrog tretje ure zjutraj stražar zavpije: »Pokret ! Nemci obkoljujejo vas!«. On se prebije prek obroča na poti v Padno in sporoči komandantu, da je vas obkoljena in da sta Uhan in Eljo verjetno ostala v vasi. Z Uhanom sva spala naprej. Pritečejo tri dekleta (Juština, Šklimba in Antonieta Klubas), naju zbudijo, rekoč, da so Nemci obkolili vas. Uhan seje skril na seniku od Bandela, jaz pa v prostor za cerkvenim oltarjem, kjer je spravljen lesen Kristus. Težave sem imel z duhovnikom Pišotom, ki me je poznal, a videl je, da sem oborožen, odprl je vrata in mi tudi pomagal v skrivališče, ki sem ga dobro poznal.

Nisem dolgo Čakal. Začelo je pokati iz vseh strani. Stekel sem ven in se pridružil skupini borcev, ki je jurišala proti Nemcem. "Četa, kije v razmaknjeni koloni z južne strani prispela na 100 metrov do prvih hiš, ni mogla biti še obveščena, da je v vasi sovražnik. Zato so borci na vrtovih opazili sumljive ljudi, ker je bil še mrak pa jih niso prepoznali. Namestnik komandanta bataljona in komandir čete ukažeta še večji razmak in sklonitev za poljski zid ob poti. Kmalu se oglasi prvi strel. Verjetno so bili fašisti. Četa razdeljena po skupinah z ukazom »v priprave na juriš!«.

V treh skupinah, z močnim ognjem iz vseh orožij, so se borci prebijali in v hudem odporu od hiše do hiše obvladali vsa oporišča ter pregnali fašiste, karabinjerje in Nemce iz vasi, ter osvobodili 40 aretiranih vaščanov. Tako je četa po enournem zagrizenem boju, v katerem so se vse četne napadalne skupine izkazale z veliko drznostjo, samostojnostjo, iznajdljivostjo in medsebojnim sodelovanjem ubila fašističnega poveljnika, 7 pa tako hudo ranila, da so pozneje umrli. S tem je četa z visoko bojno moralo v odprtem boju premagala štirikrat močnejšo tribarvno vojsko, med katero se tedaj karabinjerji niso bili pripravljeni več boriti na življenje in smrt, ter se vsi skupaj podali v beg v 9 km oddaljen Koper.

Vodstvo OF je pričakovalo maščevanje, zato je ljudi poučevalo naj poskrijejo imetje in se sami umaknejo iz vasi. Ljudje so zaupali in ubogali. Že naslednji dan je prišlo iz Trsta in Opčin več kot 500 nemških esesovcev, ki so vas obkolili, jo izropali in požgali 120 hiš, ter nekaj hlevov. To je bil drugi požig za 2. oktobrom 1943, ko je bilo požganih 37 hiš, tako da je ostalo le Še 25 napol porušenih domov. Aretiranih ter odpeljanih je bilo 5 vaščanov. Kljub tem grozotam so Šmarčani ostali uporni, saj njih upor se začenja že leta 1942, ko je bil izvoljen rajonski odbor OF, v katerem so bili Avgust Štemberger, Karel Morgan in Franc Bogataj. Od splošne vstaje 1943, pa je deloval terenski odbor OF, v katerem so bili Pavel Morgan, Stanko Ulčnik in Franc Rojc. V jeseni 1943 pa je bil izvoljen Šmarski Okrajni odbor OF, v katerem je bil Stanko Ulčnik - Bogdan načelnik za gospodarstvo, pozneje pa politični sekretar OK KPS.

Danes sta med nami še živeča dva aktivista in borca Istrskega odreda, ki sta sodelovala tudi pri osvoboditvi Kopra. To sta Šmarčana Rafael Beržan in Emil Hrvatin, še vedno aktivna v združenju borcev za vrednote NOB.

 

Ob stoletnici rojstva primorskega partizana, narodnega heroja Karla Masla Draga

Slovencem je Cankar očital, da smo narod hlapcev. S tem nas je spodbodel, da smo leta 1941 pokazali, da nismo hlapci in da smo se iz zgodovine pridno učili. Njemu v zahvalo pa dali njegovo ime partizanski brigadi.

Gregorčičev poziv Soči »…in tujce, zemlje lačne, vtopi na dno razpenjenih valov« kaže vojvodsko, ne duhovniške in ne hlapčevske duše.

Prešeren skozi usta vojvode Črtomirja, zadnjega poganskega kneza Slovenov, izreče zanosne besede »Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svitlim soncem sužnji dnovi«.

Pesnikoma na čast smo ustanovili prva primorska bataljona in partizanski brigadi z njunimi imeni.

Naši predniki, matere in očetje, so črpali moč, spoznanje in odločnost iz takih besed in lastnega spoznanja: Svobodo si lahko izboriš le sam. Nihče ti je dati ne more. Moraš si jo vzeti.

Leta 1918 zasužnjeni Primorci in Istrani se nikoli niso vdali. Od Marezig preko Borbe in TIGR-a, bitke na Nanosu do Kobaridske republike in končne zmage v Trstu so se tolkli na življenje in smrt. Učitelji, duhovniki, razumniki vseh poklicev, delavci in kmetje. Prihajali so iz Afrike, Azije, Anglije, Sardinije. Kjerkoli je kdo bil, je hitel v boj za osvoboditev.

Upirali so se, kakor so kje mogli. Italijan je bil krut okupator. A vsak njegov udarec je samo še povečal število in odločnost upornih ljudi.

Žene in dekleta, možje in mladeniči, celo otroci, vsi so kljubovali.

Med njimi je bilo nekaj posebno hrabrih in izjemnih. Eden od njih je bil na Ostrožnem brdu leta 1912 rojeni Karlo Maslo, po domače Bečanov. Mati in oče sta vsem enajstim otrokom vlivala samozavest, ponos in neuklonljivost. Vse od leta 1918 naprej so se na Ostrožnem brdu upirali tudi z orožjem. Italijani pa so stopnjevali nasilje, da bi zlomili ta odpor. Čedalje bolj grobo so pritiskali.

Bečanovi so bili številna družina. Enajst otrok. Sedem fantov in dve dekleti so bili borci. Kristina je pošiljala (»šifrirana«) poročila bratu in vsem znanim, ki so bili v italijanski vojski kjerkoli, kaj se dogaja »doma«: da je v teku splošen oborožen upor zoper okupatorja in naj se mu priključijo s kakršnimi koli akcijami. Prva dva Italijana je ustrelil Frane Maslo v Otoških dolinah že sredi oktobra 1941. Karlo pa je decembra 1941, skupaj z Janezom Dolganom, pri Kilovčah iztiril vlak z nemškimi piloti, ki so prihajali z ruske fronte, da bi si opomogli v Opatiji. Akcija je bila tako učinkovita, da je Hitler zmerjal Mussolinija, da je nesposobnež, ker niti v lastni državi ne obvlada položaja.

Karlo in Frane sta aprila 1942 ustanovila Brkinsko četo. Njej so se priključili partizani, ki so preživeli bitko na Nanosu. Borci so za komandirja izvolili Karla Masla. V tej četi je bilo Maslovih skoraj za desetino. V Rimu je »veliki vojaški tribunal« sredi leta 1942 izpeljal kazenski postopek, ki so ga imenovali kar »proces zoper brate Maslo«. O njem so mesece in mesece poročali časopisi.

Obtožencev je bilo sicer več. Na smrt je bilo obsojenih 15. Ustrelili so jih 9, ker ostalih niso imeli v rokah. Sodili so jim v odsotnosti. Na njem sta bila Karlo in Frane obsojena na smrt, še mladoletni Lojze na 30 leta ječe, mladoletna sestra Marica pa na 24 let ječe. V rokah so imeli le Marico. Ostali trije so bili obsojeni v odsotnosti.

Mater Jožefo so Italijani zaprli v tržaški Coroneo. Pretepali so jo in mučili na vse načine. Po kapitulaciji Italije so jo Nemci odpeljali v Auschwitz in jo umorili. Brata Frane in Edvin sta padla 12.11.1942 pri Avčah. Pri prehodu čez Sočo so bili izdani. Edvin je z zbrojevko* zadrževal Italijane, da se je četa umaknila. Bil je hudo ranjen. Frane se je vrnil ponj v obroč. Ker ga ni mogel izvleči sta sklenila, da bosta skupaj umrla. Dokler sta imela strelivo, sta odbijala napade. Oba sta bila prestreljena. Na koncu je Frane ustrelil najprej Edvina, nato pa še sebe. Karlo je bil hudo ranjen kot komandir Brkinske čete 30.junija 1942.

Zaradi številnih akcij Brkinske čete so Italijani začeli veliko ofenzivo na Brkine. V njej sta bila na Kozjanah ranjena brata Lojze in Pavle Maslo.

Takšno »je bilo testo«, iz katerega je bil Karlo. V boj se je vključil že 1941. Aprila 1942 je postal komandir Brkinske čete. Spomladi 1943 komandant 3. bataljona Južnoprimorskega odreda. Zatem komandant 2. bataljona Gradnikove brigade. V tem času je bil v dneh velike nemške ofenzive (po kapitulaciji Italije) v »Ljubljanskih vratih«**) in preprečeval nemškim kolonam, da bi vpadle v Vipavsko dolino ter prišle branilcem Goriške fronte za hrbet. Njegov bataljon je bil razporejen po pobočju Nanosa severno in severozahodno od Razdrtega. Nemci so cel dan jurišali nanj skupaj s tanki, podprti z močnim minometnim ognjem. Maslo je imel dva topa, ki pa sta bila brez merilnih naprav in sta zato streljala lahko samo direktno, mereč »skozi cev«. Topa sta onesposobila prvi tank, nakar so se Nemci umaknili. Dobivali so neprestano pojačanja v moštvu, ki so ga dovažali s kamioni. Jurišali so ponovno uro po uničenju prvega tanka. Bili so odbiti. Nato so jurišali še štirikrat, a bili vedno odbiti. Juriši so se ponavljali vse do večera. Cevi mitraljezov so bile tako razbeljene, da so jih hladili z uriniranjem nanje. V tem celodnevnem boju je padlo le pet Maslovih borcev. Sovražne izgube pa so bile zelo velike. Proti večeru so Nemci pripeljali nove sile z vseh strani. Najnevarnejša je bila skupina, ki je prišla iz smeri Trsta in zasedla položaje v predelu Golega vrha, to je zahodno od kamnoloma, južno od Razdrtega.Istočasno so prodirali z močno kolono po poteh in gozdovih iz smeri Idrije. Zato se je morala Gradnikova brigada umakniti na Nanos.

A naloga: zadržati Nemce toliko časa, da se preuredijo naše sile okoli Gorice, je bila izpolnjena.

27. decembra 1943 prevzame Karlo Maslo poveljstvo Istrskega odreda. To dolžnost je opravljal do 2. aprila 1944. V tem času so se dogodile na ozemlju Istrskega odreda – to je celotnega zaledja Trsta do rapallske meje na Javornikih in Snežniku – pomembne stvari. Celotno prebivalstvo je bilo enotno in čvrsto na strani partizanov. Odbore OF, ki so bili organizirani po vseh vaseh, so ljudje šteli za svojo oblast. Delovale so šole. Bilo je organizirano »javno zdravstvo«. V njem so sodelovali tudi zdravniki iz sovražnih postojank. (Tako je zdravnik s Herpelj hodil zdraviti ranjenega Pavla Masla v Male Loče.) In nikoli noben zdravnik ni ničesar izdal.Delovala je odlična partizanska bolnica Zalesje v Brkinih.

Noben človek niti za hip ni podvomil, da bo okupator premagan. Vedeli so tudi, da vsaka partizanska akcija povzroči zločinske represalije zoper njih, civilno prebivalstvo, otroke, ženske, starce. Pa vendar ni bilo nobenega jadikovanja in bežanja pred nadaljevanjem boja.

Videl sem Karla Masla kot komandanta odreda, ko sem šel dvakrat na njegov štab v Brkine. Tudi v »civilni družbi«. Na Barki sem ga videl na nekem mitingu. Ljudje so ga gledali s spoštovanjem in dopadenjem, lahko rečem kar z občudovanjem.

Zaradi zapletov z italijansko komunistično stranko je prišel v Istro. Z njim je bil tudi namestnik politkomisarja odreda, Tone Pišot. Na Rožarju je bil sestanek z odposlanci KPI iz Trsta. Z naše strani :Karlo Maslo Drago, Tone Pišot, Stanko Pervanje Gruden in Milan Guček Javor. Z italijanske Natalij Kolarič – Božo, neki Pacor (verjetno poitalijančen priimek Pahor), Stelio Fontanot – Gildo in še drugi, ki se njihovih imen ne spomnim.

Ko smo se bližali Rožarju, so od Krnice streljali na nas. A tako visoko, da so krogle sikale. (Če so blizu glave, »žvižgajo«.) In ker se je že mračilo, je Maslo šel kar naprej. Mi za njim. Pred Rožarjem je bila zaseda. Za strojnico so bili trije, na tleh je ležal in meril na nas namestnik komandirja čete, Tržačan Umberto Dorini »El Rajo«. Bil sem skupaj z Maslom na čelu skupine. Niti pomislil ne bi – a Dorini je zavpil : »Giu le armi!« (Položite orožje!)

Odprl sem usta, da bi mu rekel, če se mu je zmešalo.A nisem izrekel niti zloga, ko je Maslo kot blisk že iztrgal Doriniju strojnico, popahnil ostale tri na tla in naperil strojnico v Dorinija. Kot blisk.

Bil je močan in nagel. O tem sem slišal že preje od namestnika komandanta, Giovannija FiorijaFiore-ta ( imenovanega tudi Cvetko***). Pripovedoval je, da so se ga italijanski vojaki in karabinjerji tako bali, da so prebledeli že, če so slišali, da je kje v bližini.

Med bojevniki nekateri prekosijo povprečne. To so heroji.

Pred 100 leti rojeni Karlo Maslo je bil eden od njih. Bil je telesno močan, srednje velik, čokat, v hipu je videl in presodil sto stvari, odločal v trenutku in bliskovito deloval. Italijani so razpisali na njegovo glavo 100.000 Lir nagrade. Povsod so bili nalepljeni plakati z njegovo sliko. In ponudbo za Judeža. Pa Judeža ni bilo. Maslo se ni skrival. A ga nikoli nihče ni izdal. Ljudje so ga čuvali. Vedeli so, kaj pomeni tak izjemen borec. Bil je kot magnet za prostovoljce. Nekakšna garancija, da boš ostal živ. Med prvimi je maja 1945 prodrl v Trst kot komandant Kosovelove brigade.

Istrski odred je duhovno in kadrovsko zrasel iz Maslove Brkinske čete. V času svojega obstoja je na ozemlju od Postojne preko Opčin, Nabrežine, vključno Trst, čez morje do Savudrije – cele Slovenske Istre do Čičarije pa preko zahodnih pobočij Snežnika in Javornikov znova do Postojne -»vrgel iz stroja« 699 Nemcev, izvršil 241 oboroženih akcij, od tega 61 na železnicah, povzročil sovražnikom ogromno škodo in s tem enako korist zaveznikom v skupnem boju.

Ime odreda je simbolično poudarjalo, da je morska obala od izliva Soče do Savudrije slovenska. Tu so delovale enote Istrskega odreda, kar je bilo odločilnega pomena na mirovni konferenci februarja 1947 v Parizu. Ta boj je omogočil, da so zavezniški ogledovalci vsepovsod po naseljih videvali velikanske napise TUKAJ SMO SLOVENCI!

Karlo Maslo je k temu doprinesel herojski delež. Zato ima spomenik v Kopru in v naših srcih.

Dušan Puh, primorski partizan, (23.7.1912)

_______________________________________

*) odličen češki puškomitraljez

**) Ljubljanska vrata so eden od svetovno najpomembnejših strateških prehodov. Skozi njih so vdirala ljudstva v Italijo od Hunov, Gotov, Vandalov, Langobardov do Slovanov. Njihov pomen za Zahodne zaveznike je J.F. Kennedy pred Senatom ZDA v marcu 1953 prikazal – potem ko si je osebno temeljito ogledal položaj »in loco« (bil je v Trstu) z besedami: »Italija ima velik strateški pomen. Njena varnost je bistvena za obrambo zahodne Evrope in ohranjanja naših položajev v Sredozemlju….Ta predel, Ljubljanska vrata, je bil že v času Rimljanov, najpomembnejši prehod, skozi katerega so si sledile okupacije severne Italije – Ko obvladajo ta prehod, je cela severna Italija praktično odprta tujim vojskam. »Il passo di Lubiana deve essere quindi controllato se si vuole che l'Italia settentironale sia sicura«(Ljubljanska vrata morajo torej biti kontrolirana (v pomenu naša), če hočemo, da bo severna Italija varna.)Vir: Philip Cordaro, Kennedy, založba S. Sciascia, Rim, stran 168.

***) Odšel je v partizane na božič, 25.12.1942 iz Tržiča-Monfalcona v Stjenkovo četo na Krasu

 

 

Pripoved Rafaela Beržana preberi tu

Istrski odred v knjigah: (glej www.cobiss.si):

Zadnik, Maks, 1926-Istrski odredhttp://cobiss6.izum.si/opac/img/ic_knjiga.gif knjiga 1975

Faktografija Istrskega odredahttp://cobiss6.izum.si/opac/img/ic_knjiga.gif knjiga 1967

Ferenc, Tone: Slovensko-hrvatski istrski partizanski odred

 

Oglej si še:

Zavezniška misija pri slovenskih partizanih v Istri: http://www.zb-koper.si/dosje/zavezniska-misija.pdf

Boriti se in zmagati - ali umreti, Ljubomir Sancin - Stojan, partizanski komandir: http://www.kozina.com/premik/index_stojan.htm http://www.kozina.com/premik/stojan3.htm

 

 

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH