Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEV 2017PRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRA PRIMORSKA

 

IN MEMORIAM:

Milan Ždrnja

Milan je bil pokončen in ponosen človek kar je dokazoval s svojim odnosom do vrednot polpretekle zgodovine, ki  jo v našem  Združenju protifašistov, borcev za vrednot NOB in veteranov Koper  ohranjamo s svojo dejavnostjo. Milana sem  osebno poznal in z veseljem prisluhnil  njegovim pripovedovanjem o prehojeni partizanski poti od Mrkonjič grada v Bosni in Hercegovini, kjer se je rodil do Trsta, kjer je sodeloval v zaključnih bojih. Bil je spomeničar saj se je v NOB vključil že leta 1941 in sodeloval na najslavnejših zgodovinskih bitkah  Neretvi in Sutjeski, kjer je bil tudi ranjen. Bitka za ranjence je bila ena najbolj humanitarnih akcij druge svetovne vojne na tleh nekdanje Jugoslavije, ki je bila okupirana in razkosana od nacističnih in fašističnih vojska. Štiri leta vojskovanja, zime, pomankanja, zmag in porazov je Milana izoblikovalo v čvrstega in značajsko močnega človeka, ki je kot rečeno v Trstu dočakal svobodo. Po koncu vojne je ostal v Sloveniji, služboval na raznih položajih in v Brestovici pri Komnu spoznal ženo Marijo s katero sta se 1948 leta poročila, rodila se je hči Zmaga in sin Veljko. Po demobilizaciji iz JLA se je zaposlil na Ljudskem odboru Koper na oddelku za ljudsko obrabo, kjer je mladim na predvojaških vajah posredoval osnove vojaških veščin, jih uril in pripovedoval o svojih izkušnjah v štiriletnem boju za svobodo. Bil je nadvse zanimiv sogovornik saj je na svojstven način znal prenašati na mlade vrednote in sporočilo NOB.  Leta so minevala in Milan je odšel v zaslužen pokoj s činom majorja.

Kot upokojenec je rad z ženo  odhajal v Brestovico, kjer je Marija imela domačijo, ki sta jo zgledno uredila. Milan se je ukvarjal z vinogradništvom in živel s krajem, kjer je bil član Lovskega društva Jezero Komen vse dokler so mu življenjske moči dopuščale.

Milan je imel veliko priznaj in medalj, za hrabrost, požrtvovalnost, vztrajnost  in še bi lahko naštevali a največje priznanje si je prislužil zaradi pomembnih odločitev, ki je sprejel v svojem življenju, kot je odhod v partizane in vztrajna vera v vrednote in sporočilnost narodoosvobodilnega boja v čigar duhu je živel do konca svojega življenja.

 

Sveto Krmac

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.Zapustil nas je Sveto Krmac, prijatelj, sodelavec in predvsem tovariš, ki je svojo življenjsko pot začel 28.10.1930 . Od njega smo se poslovili v Kopru 13.12.2017. Sveto je spadal v generacijo, ki je zaradi vojne izgubila otroštvo in vse tisto najlepše, kar nam ostane v spominu iz rane mladosti. Po vojni je Sveto ob delu na Zvezi socialistične mladine Slovenije bil referent za mladinske delovne brigade, nekaj časa je bil tudi njen predsednik. V tem času je bila v gradnji avtocesta Ljubljana – Zagreb in Koprska mladinska organizacija je bila zadolžena za organizacijo koprske delovne brigade. Ta brigada je bila na avtotrasi zelo uspešna za kar je prejela priznanje.

Tudi sam se je udeleževal mladinskih delovnih brigad tako na lokalni in zvezni ravni: sodeloval je pri gradnji ceste Ljubljana-Vrhnika v letu 1946, železniške proge Šamac-Sarajevo, avtoceste Zagreb-Beograd, ceste Šmarje-Nova vas v letu 1948, ceste na Rižani, Zadružnega doma v Šmarjah in na številnih drugih akcijah. Za svoje delo v mladinskih delovnih brigadah je prejel pohvale in bil večkratni udarnik, kar je bilo najvišje odličje v brigadirskih vrstah. Danes ob vsej tehnologiji in napredku niso sposobni zgraditi ceste ali železnice brez referenduma in medsebojnega nezaupanja. Porabijo več časa za okrogle mize in prepričevanje prepričanih o nujnosti drugega tira kot so brigadirji porabili časa za izgradnjo proge Šamac- Sarajevo. A časi delovnih brigad so temeljili na poštenosti, bratstvu in neizmerni želji po čimprejšnji obnovitvi domovine.

Da bi poudaril duh in pomen prostovoljnega dela na območju naše občine se je Sveto skupaj z drugimi bivšimi brigadirji včlanil v klub brigadirjev Slovenskega Primorja in Istre, ki je kasneje pod njegovim vodstvom postal eden izmed najbolj uspešnih v naši državi, delovanje kluba pa se pomembno odraža tudi v uspehu našega Združenja, protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper. Med vrsto nalog, ki jih klub uspešno uresničuje, so tudi številne delovne akcije, ki se jih vsako leto udeležuje večje število bivših brigadirjev. Skrb za spomenike NOB, dostopne poti in še veliko drugega je zapuščina našega Svetota.

Sveto je tudi kot podpredsednik našega Združenja sooblikoval in udejanjal vrednote NOB. S svojim odločnim in pokončnim delovanjem je tudi meni kot aktualnemu predsedniku vlival korajžo in nepopustljivost, ko je šlo za temeljna vprašanja in smeri razvoja našega društva.

Za vse našteto je Sveto ob dnevu borca 4. Julij na Srminu prejel Srebrno plaketo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.

Poslavljamo se od človeka, ki je svoje življenje posvetil prostovoljstvu in napredku slovenske Istre, ki je bila po dolgoletni fašistični okupaciji obubožana, izropana in predvsem utrujena od vojne in njenih strahot. Da danes živimo v popolnoma drugačnih okoliščinah, visokem družbenem standardu, da so voda, cesta in vse ostalo samoumevne stvari se moramo zahvaliti povojni generaciji, ki je svojo mladost posvetila družbenemu napredku in standardu, ki je bil temelj nadaljnjega razvoja naše družbe.

Na njihove zasluge ne smemo pozabiti tako kot ne bomo pozabili našega preminulega prijatelja in tovariša Sveta, ki je s svojim kamnom v mozaiku razvoja zapustil neizbrisen pečat. Hvala ti dragi Sveto in naj ti bo lahka istrska zemlja, ki so je neizmerno ljubil.

 

DUŠAN FORTIČ

*1923, +2016


Zapustil nas je naš tovariš, častni član našega združenja, borec Prešernove brigade, partizanski novinar in prvi direktor koprske televizije Dušan Fortič. Od njega smo se poslovili na žalni seji 7. 10 2016. To so poslovilne besede predsednika Marjan Križmana:

»Rodil se je 1923 leta v Idriji v družini naprednih in zavednih staršev, ki so ga izpisali iz italijanske osnovne šole v Idriji ter ga poslali v Ljubljano, da je lahko nadaljeval šolanje v slovenski šoli. Fašizmu ali genocidnemu nasilju kot je sam dejal se je uprl tudi njegov oče in bil skupaj z družino izgnan v Jugoslavijo.

Nazaj na Primorsko je Dušan prišel po partizanski poti. Ta seje začela v Ljubljani z vključitvijo v vrste osvobodilne fronte, nato z odhodom v partizane v Dolomitih. Po srečnem naključju, ko se je izognil gotove smrti na Pokljuki, kjer so esesovci napadli bataljon kamor je bil namenjen se je s kurirji odpravil na Primorsko, kjer se je na planini nad Cerknim srečal s tovarišema, ki sta komaj dober mesec prej ustanovila Partizanski dnevnik, edinega v okupirani Evropi delujočega protifašističnega, partizanskega tiska. Sedel je za pisalni stroj in nekaj napisal o tragičnem boju na Pokljuki. In tako je namesto vojaške začel novo, novinarsko kariero. Kasneje, jeseni 1943 je Partizanski dnevnik postal glasilo OF za Primorsko in Gorenjsko. Dušan se je preselil v štab 9. Korpusa in prevzel mesto vodje tiskovne sekcije, odgovoren za vojne dopisnike 9. Korpusa. V tej funkciji je za prvo obletnico ustanovitve 9. Korpusa pripravil brošuro Leto borb ob Soči- september 1943-1944. Ob njegovi štirideseti obletnici je Goriški muzej v Novi Gorici izdal faksimilirani ponatis te brošure in je danes dragocen zgodovinski dokument. Kot vodja kulturno-propagandnega odseka 9. Korpusa je 1. Maja 1945 prišel v Trst, kasneje pa šel v Ljubljano na Slovenski poročevalec. Nato je kot je sam dejal zabredel v diplomacijo, na jugoslovansko ambasado v Rimu za kulturnega in tiskovnega atašeja. Po vrnitvi iz Rima je postal odgovorni urednik Tovariša, TT-ja, in nato  postal odgovorni urednik Ljubljanskega dnevnika. Upoštevajoč njegove izkušnje ga je slovenska vlada 1963. Leta postavila za direktorja televizije. Boril se je za čim hitrejšo slovenizacijo televizije in njeno neodvisnost in ob tem doživel neljub dogodek, obiskal ga je namreč sekretar osnovne partijske organizacije in mu v razgovoru naravnost zabičal, da bo moral delati tako, kot bo organizacija od njega zahtevala. Seveda mu je Dušan pokazal vrata in suvereno nadaljeval svoje poslanstvo. Tak je primorski duh in upornost je ob priliki dejal hudomušno. 15, aprila 1967 leta  je prišlo do uvedbe slovenskega televizijskega dnevnika. To je bil prelomni dogodek za slovensko televizijo in slovensko javnost. Bil je, kot je zapisano v knjigi Lebič, »pomladanski glasnik osamosvajanja od jugoslovanskega unitarizma in beograjskega centralizma. Zato tudi niso izostale kritike iz Beograda, ki so imele slovenski televizijski dnevnik za dokaz razbijanja Jugoslavije.«

V skladu z ustavnimi pravicami manjšin o enakopravnosti položaja in jezika je uvedel v programu ljubljanske televizije posebno oddajo za italijansko narodnost Costiera, Obala. Ta oddaja je bila začetek nove televizije v italijanskem jeziku, ki se je nato razvijala kot drugi eksperimentalni, televizijski barvni program  iz Ljubljane in končno kot TV Koper- Capodistria z njim kot direktorjem. Pomembna pridobitev Slovencev v Italiji pa je bila uvedba slovenske informativne oddaje Odprta meja. Koprska televizija je s tem postala v celovitem pomenu narodnostna postaja.

Po upokojitvi je Dušan postal aktivni član Združenja borcev Koper in pomemben sogovornik na vseh področjih dela. Bil je član Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ter za svoje delo prejel Zlato plaketo. Predlagal je dopolnitev Preambule in zapisal  » da smo Slovenci v večstoletnem prizadevanju za svoj obstoj izoblikovali svojo narodno samobitnost in z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem uveljavili svojo samostojnost in državnost.« Žal se njegova dolgoletna prizadevanja niso uresničila a njegova ideja še živi in nadaljevali bomo z delom tam kjer je Dušan končal, kajti to, da politika ni našla dovolj volje in moči za spremembo ustave ni neuspeh Dušana Fortiča neumornega borca za vrednote NOB, to je neuspeh nje same.«

Aldo Pirihu

*1924, +2014

 »Pred nami je novo delo na tematiko NOB na območju slovenske Istre. Napisano je s toplino, ki jo avtor vedno občuti do teh krajev in ljudi v spominih na težke vojne čase. Iz teksta vseskozi veje ljubezen do Istre in njenega ljudstva, med katerimi so se dobro počutili borci in aktivisti, ki so od drugod prihajali v Istro propagirat idejo OF in organizirat NOG. Povsod so bili lepo sprejeti in počutili so se varne. Tak sprejem in počutje je kot borec KMK doživel tudi avtor Aldo Pirih, zato je nekako čutil kot svojo dolžnost, da se istrskemu ljudstvu oddolži na tak način – s knjigo.«

 

Tako sem zapisala v uvodu knjige A. Piriha Pomlad na obali / Komanda mesta Koper daljnega leta 1990. In tako sva se tudi spoznala, še bolj daljnega leta 1979 – jaz, kustosinja zgodovinarka v koprskem muzeju na začetku kariere, on, nekdanji borec KMK, ki je po odhodu v pokoj začel zbirati gradivo za knjigo o njegovi partizanski enoti. In rodilo se je plodno sodelovanje in lepo prijateljstvo. Skupaj sva hodila po terenu, slišala in zapisala veliko vojnih spominov, takšnih in drugačnih, ki so bili zelo dragoceni pri sestavljanju mozaika vojnih dogodkov v slovenski Istri. Lepa in pomembna leta tudi zame, ki sem tako nabirala dragocena znanja in izkušnje ter spoznanja, ki so me oblikovala kot zgodovinarko  in človeka. Aldo je bil kot pravnik po poklicu pri delu zelo natančen, zbral in pregledal je ogromno gradiva. Bil je zelo razgledan in odprt za različne opcije ter z velikim občutkom za pravičnost. Tudi po izidu knjige sva prijateljevala naprej, vedno je našel zame še kakšen podatek ali gradivo, skupaj sva obiskovala njegove istrske vojne tovariše, s katerimi je obdržal prijateljske stike do konca. Dokler je mogel je redno prihajal v Boršt na spominske

proslave, kjer se vsako leto spomnimo zajetja borcev štaba KMK in smrti njihovega komandanta Frenka. Kot največji poznavalec teh dogajanj je vrsto let tudi aktivno sodeloval kot govornik. 

 

  

Aldo Pirih (prvi z leve) v družbi soborcev Komande mesta Koper Valerija Jakomina in Jožka Sergaša pri terenskem delu za knjigo Pomlad na obali / Komanda mesta  Koper.

Aldo pa ni bil le borec KMK. Svojo uporniško pot je začel kot član SKOJ-a v Zagrebu leta 1940, kamor se je družina preselila v začetku 30. let. Marca 1943 so ga zaprli v Lepoglavo. Ko so partizani julija 1943 osvobodili zapornike, se je pridružil Kalničkemu partizanskemu odredu. Kmalu je bil ranjen. Po mesecu dni zdravljenja v bolnišnici je postal član okrožnega komiteja KPH Varaždin, kjer je delal v agitpropu in ciklostilni tehniki. Ko je spomladi 1944 vodstvo NOG vabilo Primorce, ki so v času fašizma emigrirali v Jugoslavijo, da se vrnejo kot aktivisti v svoje kraje, se je Aldo prijavil za delo v Trstu, torej blizu njegovega rojstnega kraja, Tržiča-Monfalcona. Po enem mesecu potovanja je prišel v Istro v začetku junija, ravno ko je bila v Kastelcu konferenca KPS istrskega okrožja, zato ni mogel takoj v Trst, ampak so ga zaradi varnostnih ukrepov zadržali  za nekaj časa na

KMK.  Zgodilo pa se je, da je tudi KMK potrebovala kader, tako je pri njej ostal do konca oktobra 1944, kjer je bil najprej kurir, nato referent za agitprop in nazadnje obveščevalec. Do konca vojne je bil še na Komandi istrskega vojnega področja, kjer je do februarja 1945 vodil komisarju personalne posle, nato pa konec vojne dočakal kot politkomisar na KM Materija.

Istra je bila vedno del njega, v njegovem srcu, rad je prihajal sem in nazadnje je postala tudi njegov zadnji dom.

V morju, ob katerem se je tudi rodil, tam, na drugi strani zaliva, v Tržiču.

Spoštovani tovariš Aldo, prišel je čas neizogibnega slovesa, ostaja pa v srcu veliko dragocenih spominov. V imenu Združenja borcev občine Koper in v mojem imenu izrekam  družini globoko sožalje.

 Vlasta Beltram

 

Anton Tomc

Samo tri tedne je minilo od smrti njegove življenjske sopotnice Jelke Tominc, ko smo se na koprskem pokopališču poslovili od Antona Tominca, ponosnega in pokončnega človeka, ki se je rodil pred 89 leti v skromni a ponosni družini v Dolenji vasi pri Senožečah. Tako kot vsi primorski otroci in mladostniki tistega časa je že zgodaj občutil krivičnost italijanskega okupatorja in fašističnega nasilja. 25. oktobra 1942  so ga kot devetnajstletnega mladeniča Italijani prisilno mobilizirali, tako kot so tistega leta mobilizirali vse njegove vrstnike, in ga močno zastraženega odpeljali v taborišče posebnih enot v kraju Asti. Od tu so ga nekaj mesecev kasneje s sotovariši, ki so tvorili kazensko enoto, odpeljali v Grčijo, kjer so ga najprej namestili na otoku Avbeja, kasneje pa na otoku Krf. Tu ga je njegov svobodomiselni in uporniški duh pripeljal v grško organizacijo narodnoosvobodilnega gibanja ELAS. Ob kapitulaciji Italije je bil Anton Tominc še vedno na otoku Krfu, kjer je kot pripadnik grških partizanov sodeloval v bojih proti Nemcem, ki so se tu izkrcali, vendar so ga zajeli in pristal je v nemškem taborišču. Toda tudi tu se ni vdal v usodo. Uspelo mu je pobegniti in se vključiti v grško partizansko divizijo, ki se je borila na območju Severne Grčije. Jeseni 1944 pa mu je uspelo vzpostaviti stike z zahodnimi zavezniki in priti v partizansko taborišče Gravina, kjer se je vključil v Peto prekomorsko brigado. Z njo je odpotoval v domovino, kjer se je v Dalmaciji, pri Gospiču in v drugih krajih Like boril proti nemškemu okupatorju. Po razformiranju Pete prekomorske brigade je kot borec Gubčeve brigade sodeloval v sklepnih operacijah za osvoboditev Dolenjske in Ljubljane, kjer je dočakal tako težko pričakovano svobodo.

Po osvoboditvi ga je pot najprej vodila v Zgornjo savinjsko dolino, kjer je spoznal svojo kasnejšo življenjsko sopotnico Jelko, ki je bila prav tako zaznamovana z nasiljem in trpljenjem nemškega delovnega taborišča, in s katero je ustvaril trdno družino, v kateri sta se rodila sinova Igor in Vojko. Nanju je prenašal vse vrline, ki so ga krasile na njegovi življenjski poti: poštenost, delavnost, pokončnost in pogum.

Leta 1957 so se preselili v Koper, kjer je Anton Tominc svoja najbolj kreativna leta posvečal razvoju obalnega gospodarstva, ki ga je bilo potrebno razviti iz samih temeljev, najprej kot delavec

Gospodarske zbornice, kasneje pa kot vodilni mož gostinsko turističnih podjetij hotela Galeb in hotela Žusterne. Kot aktivni član Zveze borcev si je prizadeval za ohranjanje tradicij narodnoosvobodilnega boja, kot aktivni član Turističnega društva pa za razvoj turizma, kot ene izmed pomembnih gospodarskih panog obalnega območja.

 

STANISLAV RAKAR – STANKO

*1927 - +2018

Bilo je 10. decembra 2017, ko smo  bili na obisku pri našem članu Stanku Rakarju. Praznoval je svoj devetdeseti rojstni dan. Zgovoren, prijeten pripovedovalec, čistega spomina in vesel našega obiska. Beseda je stekla o zdravju, vsakdanjem življenju a največ časa je bilo namenjeno spominom na čas vojne in preživetih vojnih grozot.  Čeprav je minilo od konca vojne 73 let, so spomini na leta v vojni močno zasidrani v zavesti vsakega partizana – borca. Bolj kot so se leta nabirala, bolj so na površje prihajali spomini, doživljanja in tudi podoživljanja tistih strašnih let preživetih travm, trpljenja, mraza, lakote, izgube soborcev – let uničene mladosti.

Stanko je spomine na svoje življenje skrbno zapisal, to bo bogata popotnica  rodovom, ki jih je zapustil. Od njega smo se poslovili 12.julija letos na pokopališču v Dekanih.

V svojih spominih je zapisal: “ Rodil sem se 10. 12.1927 v Movražu. Siromašna družina je štela osem otrok. Čeprav v revščini, so bila to moja brezskrbna otroška leta, polna iger na paši živine in veliko druženja z vrstniki.

Ta otroška brezskrbnost se je kaj hitro končala. Druga svetovna vojna je Stanku obrnila življenje. Sam je zapisal:” V juniju 1944 so vaški terenci dobili nalogo zbiranja novih fantov za odhod v partizane in mednje sem bil izbran tudi sam. Visok sem bil približno 150 cm, drobne postave, otroškega videza in star dobrih 16 let. Na zborno mesto v Truške me je kot otroka spremljala mama, v prepričanju, da me takega otroka partizani ne bodo vzeli s seboj. A posebna komisija je soglasno ugotovila, da sem sposoben postati borec – partizan. S solzami v očeh sem zapustil jokajočo mamo in se pridružil skupini izbranih borcev. S seboj nisem imel ničesar, saj je bila mama prepričana, da se bova skupaj vrnila.”

Tri dolge, mučne tedne je Stanko s skupino novih tovarišev pešačil.Prehodili so pot mimo Kubeda, proti Zazidu in nato proti Slavniku od tu pa dalje proti Notranjski in potem  na Dolenjsko, točno v Črnomelj v Beli Lrajini,  kje je bil dodeljen v 15. brigado,  15-te divizije  7. Korpusa.  Ves čas potovanja niso spali, dovoljeni so jim bili le krajši počitki, tudi hrana je bila izredno pičla. Stanko je v svojih spominih zapisal številne nepopisne boje, izgube, tragedije, ko je neštetokrat skupaj s soborci zrl smrti v oči. Bil je v samem žarišču bojev proti sovražniku povezanemu z domobranci. Pogosto je bil priča  gnusnemu bratomornemu klanju.

V spominih dobimo zapisano:

“Vsak boj je bil po svoje kurta zgodba, vodena v nemogočih razmerah, večkrat v obupnem stanju duha in razuma. Predvsem je bilo težko nam, borcem s Primorske, ko so nas v bojih z domobranci le ti psovali in vzklikali: kaj iščete na naši zemlji, živega ujemi, samo živ naj bo….” Stanko zapiše, da je imel pri sebi vedno ročno bombo, saj po vsem, kar je videl in doživel, je le ta postala njegova zadnja prijateljica, saj je vedel, da ga domobranci živega ne smejo dobiti.  Sam se je srečal s prizori, ki jih je videl na truplih partizanov. Bila so iznakažena na razne načine, vsem so bile s puškinim kopitom razbite glave do neprepoznavnosti, veliko jih je umrlo v silnih mukah, le redki so padli pod streli, kar je bila takrat še sreča.

V svojih spominih je podrobno opisal boje, kjer je bil sam udeležen; pri vasi Žvirče,  blizu vasi Hinje,  v vasi Krka, kjer je doživel pravi boj z domobranci in kot sam zapiše, je takrat prvič videl teči krvavo reko. Kot partizan se je boril v številnih krajih Dolenjske.  Te kraje je velikokrat obiskal in se srečeval  z bivšimi soborci.

Prišla je pomlad 1945 leta. Boji so počasi pojenjavali, čutiti ja bilo, da se bliža konec vojne, sovražniki vseh barv so se preko Slovenije začeli umikati proti severu. Natančno se spominja 08.maja 1945, ko je zadnji topovski strel sovražnika v Ljubljani oznanil predajo masta. Zapisal je: “ Pred tem zgodovinskim dogodkom je večja skupina domobrancev preoblečenih v partizane krenila iz mesta in napadla našo sosednjo četo. Bilo je veliko ranjenih in mrtvih partizanov le nekaj ur pred uradnim koncem 2.svetovne vojne, žalostna usoda vojaka, ki že razmišlja o svojcih, dekletu, ženi, mami … svobodi.”

Stankova brigade je v mesto vkorakala v jutranjih urah. Prihod je bil veličaste, Ljubljančani so jih pričakali z velikim navdušenjem. Iz ljubljane se mu je peš pot nadaljevala do Kamnika, kjer je tudi sodeloval  v osvobajanju mesta. Partizansko obleko je slekel šele 15.oktobra 1945, ko se je vrnil domov.

Bogati in branja vredni so njegovi  zapisani spomini, podobno zgodbo bi lahko zapisal vsak od mnogih junakov – partizanov.

V zaključku svojih spominov je dejal: “ Vse, kar sem tu zapisal, je le delček dogodkov, ki sem jih hotel iztrgati iz pozabe in jih prenesti svojima sinovoma, vnukom in vsem, ki jih to zanima.”

Po vrnitvi domov je moral v boj za kosom kruha. Delo je našel v sedanji Pivki v podjetju Javor. Ustvaril si je družino, vendar so ga življenjski pogoji pripeljali nazaj v rodni Movraž. Iskal je novo zaposlitev in delo dobil v bivšem podjetju Stavbenik v Kopru, kjer je opravljal delo tesarja vse do svoje upokojitve. Ž ženo Branko sta si v Dekanih kupila staro hišico in jo skrbno uredila v prijeten dom. Stanko je bil redoljuben človek, vse je moralo biti opravljeno ob pravem času in do potankosti. Zgledno in z ljubeznijo je urejal svoj vrt, vinograd, rože. V naravi je našel svoj mir, počitek in hkrati užitek ter čas za razmislek. Verjetno mu je bila ljubezen do zemlje, do narave položena že v zibel, saj je bil sin dobrega vrtnarja. Stanko je v vsa opravila vključeval tudi sinova, ki danes nadaljujeta pa očetovih stopinjah.

Pred 15-timi leti je izgubil ženo, vendar ni se znašel v samoti ali osamljenosti. Povezana družina, otroški smeh in otroške vragolije so Stanku vlivali novih moči, srečen je s svojo številčno družino posedel in kramljal v senci pod svojo pergola. Kljub vsem tegobam je bilo njegovo življenje polno in kvalitetno, ker je znal pametno, razumno, umirjeno in pošteno krmariti skozi vsakdan.Rad je imel tudi svojo zasebnost, ko se je umaknil, da je lahko bral, pisal dnevnik, pogledal TV, uredil po stanovanju.

Sledi njegovega dela so vidne tudi v Dekanih, saj je kot tesar veliko pomagal pri izgradnji gasilskega doma ter pri širitvi pokopališča. Tudi mardikatera streha v vasi je občutila njegovo prisotnost.

Vseskozi je bil član KO ZB za vrednote NOB Dekani in član DU Dekani. Zelo rad se je družil, se udeleževal srečanj, šel na izlete ali pa preprosto s prijatelji v naravo.

Stanko je svojo očetovsko nalogo opravil več kot z odliko. Družini njegovih sinov sta ponosni na očeta, tasta, nonota  pranonota. Za seboj pušča bogato dediščino, številne izkušnje in spomine, ki bodo bogatili in plemenitili naslednje rodove in vse, ki smo Stanka poznali in bili kakorkoli povezani z njegovim življenjem.

Stanko, hvala vam za vse!

 

Zapisala Magda Fonda

 

 

RAUL ŠIŠKOVIČ

*21. 8. 1931, Črni Kal,  + 31. 5. 2012, Škofije

Neozdravljiva bolezen nam je vzela enega stebrov naše organizacije, tovariša Raula Šiškoviča.

Prezgodaj je še za celovito ovrednotenje njegovega dela, tudi zaradi njegovega obsega. Zaenkrat lahko poskušamo oceniti le njegov prispevek na posameznih področjih, ki ga je čas že potrdil in ki je tudi strokovno že toliko ovrednoten, da o njem ne more biti dvomov.

Tovariš Raul je sodil v prvo generacijo mladih ljudi iz naših krajev, ki so po vojni študirali v Ljubljani in med tiste izobražence, ki so izborili prevečkrat zapostavljeni Slovenski Istri enakopraven položaj med slovenskimi pokrajinami. Ta namreč nekdaj ni bil povsem samoumeven.

Glede na zgodovinsko zapostavljenost ter gospodarsko in družbeno nerazvitost je bilo treba v Slovenski Istri tudi po vojni še veliko storiti. Z razvojem šolstva in kulture je bilo treba v korak z drugimi slovenskimi pokrajinami, ki jim je bila  zgodovina bolj naklonjena. Treba je bilo oblikovati novo podobo istrskih krajev, ljudi pa osvoboditi nerazvitosti in občutka manjvrednosti. Tega so jim stoletja vcepljale vse dotedanje oblasti od beneške dalje. Italijanski nacionalizem jih je proglašal za barbare brez kulture, ki jim seže obzorje le do konca njive, ki jo orjejo, kot je na primer ob koncu devetnajstega stoletja zapisal koprski časnik Egida. Soočiti se je bilo treba tako s posledicami medvojnega poitalijančevanja, kot tudi s hrvaškimi poskusi prisvajanja znatnega dela Slovenske Istre. Vsega tega ni bilo mogoče narediti brez osnov, brez temeljnih podatkov, znanja in podlage v literaturi ter raziskovalnem delu.

O Slovenski Istri je bilo do tistega časa malo napisanega. Prva povojna generacija istrskih izobražencev je skupaj s strokovnjaki iz matice orala ledino na številnih področjih. Nadoknaditi je morala dvajsetletno obdobje brez slovenskih šol in se spopasti z nerazvitostjo, ki je bila posledica stoletne zapostavljenosti. Zabeležiti je bilo treba tudi najosnovnejše vključno s poimenovanjem pokrajine. Matica je bila do teh krajev mačehovska že v devetnajstem stoletju, posebej ob oblikovanju slovenskega šolstva. To velja tako za njen ljubljanski, kot tudi za njen tržaški del. Sleherno povojno raziskovalno delo je bilo zato neprecenljivo. Tudi diplomsko delo o Bržaniji, za katerega je tovariš Raul prejel študentsko Prešernovo nagrado. Bilo je hkrati prispevek k širšemu vedenju o pokrajini, ki je bila predolgo zastrta očem slovenske javnosti.

Temu prispevku so sledili številni drugi, ne le tisti iz njegove geografske stroke. Pisal je vse življenje. Kot izvrsten poznavalec krajev in ljudi v Slovenski Istri je posegal tudi na druga področja, širše domoznansko, narodopisno in zgodovinsko. Nabralo se jih je za zajetno bibliografijo.

Na tedanjem okraju se je v  drugi polovici petdesetih in prvi polovici šestdesetih let ukvarjal z mednarodnimi odnosi in z manjšinskimi vprašanji. Opravil je tudi vrsto raziskav o položaju italijanske narodnosti na dvojezičnem območju in zagotavljanju njene enakopravnosti.

Veliko je storil za slovensko narodnostno skupnost v Italiji. Sodeloval je pri ponovnem vzpostavljanju vezi, ki jih je potrgal Kominform, razvijal je različne oblike čezmejnega sodelovanja in bil nekoliko pozneje tudi med pobudniki sodelovanja koprske občine z občinama Dolina in Milje. Sodeloval je pri odpiranju v italijanski prostor, ki je bilo pogoj za izboljševanje odnosov in gospodarsko sodelovanje, pa tudi pri tkanju vezi s številnimi organizacijami in skupnostmi iz vseh krajev Italije.

V obdobju, ko je delal na okraju, je proučeval tudi lokalno samoupravo. Svoje poznavanje tega področja je utrjeval tudi z delom na terenu. Že tedaj je po vaseh spoznal širok krog ljudi in tudi pozneje se je med njimi vselej dobro počutil. Delovanju krajevnih skupnosti je posvečal veliko pozornost tudi pozneje, posebej v okviru dela v Socialistični zvezi in na občini.

Po ukinitvi okrajev je učil na koprski gimnaziji. Po srcu in duši je bil vselej predvsem pedagog. Kot profesor in ravnatelj se ni zatekal k argumentu avtoritete. Z neposrednim pristopom je vselej našel stik z mladimi ljudmi. Bil je primer dinamičnega učitelja novega kova, ki se mu ni bilo treba zatekati k disciplinskim ukrepom. Veliko več je opravil s spodbudo in z dialogom, pa tudi tako, da pri pouku ni obravnaval abstraktnih primerov, pač pa resnično življenje z vsemi protislovji vred. Mladi so mu zaupali in sooblikoval je vrsto generacij. Številni med njimi so dali svoj prispevek k razvoju naših krajev in pri večini lahko prepoznamo tudi njegov pečat. Z mladimi je delal pred tem tudi v mladinskih organizacijah, kot brigadir pa tudi na področjih kulture in športa. Dolgo je bil starešina koprskih tabornikov. Na Škofijah, kamor se je po poroki preselil na ženin dom, pa je veliko pomagal rokometnemu klubu Burja, tudi kot predsednik. Povsod je pustil sled za sabo.

Kljub temu, da je bil iz premožne družine, je bil vse življenje opredeljen socialistično. Vpet je bil v graditev nove družbe čeprav se je ta rojevala skozi številna protislovja. Nekatera so prizadela tudi njegovo družino, predvsem nacionalizacija družinske gostilne. V življenju je izkusil tudi krivice, a je ostal vselej zvest svojim idealom ljubezni do lastnega naroda in boju za družbeno pravičnost. Vse življenje je delal v naprednih družbenih in političnih organizacijah. 

Neprecenljiv je njegov prispevek k opredelitvi strahotnega krvnega davka, ki ga je morala za osvoboditev plačati Slovenska Istra. S pisanjem, posebej pa z uredniškim delom je sooblikoval večji del literature, ki je nastala pod okriljem našega Združenja in ob sodelovanju založbe Lipa, ki jo je nekaj časa tudi vodil. Delo v mladinski organizacijo med vojno je opisal v poglavju Veliki  polet mladinskega gibanja od septembra 1943 do spomladi 1944, v zborniku »Napredna mladina Slovenske Istre«. Njemu in njegovim tedanjim sodelavcem smo dolžni zahvalo za strokovno ovrednotenje prispevka Slovenske Istre v boju za svobodo. Kot odgovorni urednik je namreč podpisan tudi pod temeljnim delom našega domačega zgodovinopisja, ki nosi enak naslov.

K razvoju naših krajev je veliko prispeval tudi z družbenim in političnim delom. Razvoj je bil za nerazvito območje najpomembnejša naloga. Treba je bilo preseči njegov zgodovinsko pogojeni zaostanek za ostalim delom Slovenije, posebej njenega podeželja. Ključ za to je bila šola. Smela odločitev za celovito prenovo šol in vrtcev v občini z novogradnjami in dograditvami je bila tudi izjemen finančni zalogaj. Izpeljati jo je bilo mogoče le z opiranjem na lastne moči, s samoprispevki. Ta pot je terjala veliko strpnega prepričevanja, dogovarjanja in usklajevanja, saj so ljudje za razvoj prispevali iz lastnega žepa. Kot podpredsednik izvršnega sveta zadolžen za družbene dejavnosti je tovariš Raul v obdobju 1974 -78 vodil odbor za samoprispevek. V okviru izvršnega sveta je usklajeval tako strokovno pripravo programa investicij kot tudi njegovo izpeljavo. Podobno je bilo pri uresničevanju programa drugega samoprispevka. Ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil predsednik koprske občinske konference SZDL in je tedaj delal predvsem pri organiziranju javne razprave in političnem usklajevanju. Obiskovati je bilo treba podjetja in krajevne skupnosti, se izpostavljati na zborih občanov in na zborih delavcev, Vse to je bilo treba potrditi tudi v volilni skrinjici na referendumih.

To so bila leta graditve. Poleg mreže šol in vrtcev in obsežne stanovanjske izgradnje je bila temeljito posodobljena komunalna, družbena in prometna infrastruktura, z vzporednim cevovodom je bila urejena vodna oskrba, zgrajen je bil višinski vodovod, veliki premiki so bili glede cestnega, pa tudi telefonskega omrežja. Zgrajena je bila izolska bolnišnica. Sistemskih virov financiranja je bilo malo. Pomagati si je bilo treba z denarjem iz dohodka delovnih organizacij in prepričevati odgovorne v njih, naj prispevajo. Tovariš Raul je bil v tem času eden politično najbolj odgovornih ljudi naše občine in je sodeloval tako pri oblikovanju politike, kot tudi pri njeni izpeljavi.

Koprski občinski skupščini je predsedoval v izjemno zapletenem obdobju družbenih vrenj ob koncu osemdesetih let, ko je bilo treba širine pogledov, pa tudi razsodnosti. Tudi ali pa predvsem njegova zasluga je, da bo ta čas ostal v spominu po demokratičnem vzdušju, ki bi mu težko našli primerjave pred in po tem. Od koprske občine je prejel priznanje z zlatim žarkom.

Veliko je prispeval k temu, da je Slovenska Istra slednjič našla svojo identiteto. Kot geograf, pa tudi kot politični delavec je odločilno vplival na njeno poimenovanje. Prispeval pa je tudi k temu, da so njeni prebivalci, tako avtohtoni, kot tudi priseljeni, izoblikovali skupen občutek pripadnosti in da ne glede na poreklo štejejo kulturno dediščino Slovenske Istre za svojo.

S svojim zadnjim delom, knjižico Moje stezice in poti, ki jo je objavil ob osemdesetletnici, je opravil obračun svojega dela in se z njo, kot bi slutil, da se njegov čas izteka, dostojno poslovil. Skozi pripoved o svoji družini je v njej dosti povedal tudi o domačih krajih. Upravičeno je bil ponosen na svoj rod zavednih narodnih delavcev, posebej na strica Karla, ki so ga 1923. leta  ubili fašisti in na očeta Albina, ki je umrl leta 1942 v fašističnem zaporu, pa jima naša družba za to nikoli ni dala pravega priznanja.

Tovariš Raul Šiškovič je bil eden stebrov naše organizacije. Ljudje so ga je imeli radi predvsem kot človeka. Z osebno skromnostjo, pozornostjo in rahločutnostjo si je znal pridobiti zaupanje, vzpostaviti stik in združevati. S širino pogledov je znal presegati razlike. Tuja mu je bila sleherna preračunljivost. Vse je povedal na svoj sicer blag a neposreden način, vselej v oči. Znal je oceniti človeka. Ni maral sporov, a je bil, ko je bilo treba, pogumen in odločen.

V naši organizaciji je užival velik ugled. Poleg dela v komisiji za zgodovinopisje in založniško dejavnost je bil kot član njenega vodstva dejaven tudi na vseh ostalih področjih. Za življenjsko delo je pred tremi leti prejel tudi njeno najvišje priznanje, Zlato plaketo, na katero je bil še posebej ponosen.

V spominu želimo ohraniti njegov nasmeh, ki je odražal vedrino in življenjski optimizem in njegovo tehtno besedo, ki smo ji vselej radi prisluhnili. Za seboj je zapustil trajne sledove. V čast nam je bilo, da smo bili njegovi sodelavci in prijatelji.  Slava njegovemu spominu!

B. Kralj

 

Ela Meško

http://www.zb-koper.si/foto/ela.jpgV starosti enainosemdesetih let nas je zapustila Mihaela Meško. Kljub temu, da je z nepopisno vztrajnostjo prebrodila najhujše posledice težke bolezni, se je kruta usoda še enkrat poigrala z njo, tokrat žal dokončno.

Z rodne Štajerske se je kmalu po končanem učiteljišču leta 1953 preselila v Koper in si ustvarila družino. Delala je v prosveti, v dijaškem domu, na pomorski srednji šoli in na koprski gimnaziji, posebej pa je bila dejavna v Zvezi prijateljev mladine. Tudi po upokojitvi je nadaljevala z delom v družbenih organizacijah. Tudi glede tega, ne le glede družinskega življenja sta se vzorno ujela z možem Cirilom. Večino dela sta opravila skupaj in večkrat je bilo njun prispevek težko razmejiti.

Njeno delo v krajevni skupnosti Žusterna se je začelo že pred selitvijo na Markovec v letu 1978, saj sta z možem že tedaj postavljala na noge prve hišne svete v novem naselju. Veliko sta prispevala k razvoju krajevne samouprave. Delo sta v naslednjih desetletjih nadaljevala v organih krajevne skupnosti in v družbenih organizacijah, večkrat pa tudi na občinski ravni.  Skupaj sta opravljala tudi številne organizacijske naloge, posebej prirejanje izletov v okviru upokojenske in borčevske organizacije. Tudi z njunima imenoma so povezana številna priznanja, ki jih je prejela krajevna skupnost Žusterna.

Ela, kot smo jo klicali, je v zadnjem desetletju veliko prispevala predvsem k delu žusternske krajevne organizacije koprskega Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov, ene največjih krajevnih borčevskih organizacij v občini. Od maja 2008 do letošnjega junija je kljub hudim zdravstvenim težavam organizacijo tudi vodila kot njena predsednica, pa tudi v novem mandatu  je ostala članica njenega izvršnega odbora. Veliko je pripomogla pri pridobivanju novih članov, tako da se je v času njenega vodenja članstvo povečevalo in se je vanjo včlanilo tudi veliko mlajših simpatizerjev.

Koprsko občinsko združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov ji je na letošnji skupščini podelilo priznanje za izjemen prispevek k utrjevanju vrednot NOB, ob letošnjem krajevnem prazniku 4. juliju pa je prejela tudi najvišje priznanje krajevne skupnosti Žusterna. Že pred tem je prejela priznanje SZDL, največ pa ji je pomenilo priznanje Zveze prijateljev mladine, na katerega je bila posebej ponosna.


Angela Barut

Angela Barut iz Škofij, se je rodila pred 102. leti v Gabrovici, prav takrat, ko se je začela prva svetovna vojna. Bila je iz izredno zavedne družine Ivančič, ki je doživela veliko hudega že v času fašizma, med vojno pa je večina žrtvovala svoje življenje za svobodo. Bunker s tiskarno, ki so ga 28. maja 1944 iskali Nemci skupaj s italijanskimi fašisti in domobranci je bil prav v njeni hiši, a kljub pobijanju, ustreli so tudi njeno mamo, skritih partizanov ni nihče izdal. Več v poslovilnem govoru predsednika koprske borčevske organizacije Guida Bertoka. Klikni tu in preberi govor.


Jože Race

http://www.zb-koper.si/foto/race1.JPGSporočamo vam žalostno novico,da je je umrl borec in dolgoletni predsednik Domicilnega odbora Mornariškega odreda Koper Jože Race.

"Upam, da smo kaj prispevali tudi k temu, da imamo danes slovensko mornarico in da se to ne bo pozabilo,« je lani ob obujanju spominov na delovanje Mornariškega odreda Koper dejal  Jože Race, častni predsednik Skupnosti partizanskih pomorščakov Slovenije. Bil je borec majhne partizanske pomorske enote, ki se je 15. oktobra 1944 v Loparju nad Koprom prvič zbrala, potem pa sodelovala pri osvobajanju severozahodne Istre - od izliva Soče v Jadran do izliva Mirne in seveda tudi Trsta. S tem je pomembno prispevala k odločitvi o tem, da imamo Slovenci danes svoje morje in da nadaljujemo pomorsko tradicijo. Po osvoboditvi se je Jože Race najprej zaposlil v Intereuropi kot voznik tovornjaka, zatem pa je bil zasebni prevoznik.

Klikni in preberi: Poslovilni govor predsednika skupnosti partizanskih pomorščakov Giorgia Ribariča.


Ciril Kobal

http://www.zb-koper.si/foto/kobal1941eboli.jpgCiril se je rodil 11. oktobra 1920 v Ponikvah na Krasu, na skromni kmetiji, ki ni zadoščala za primerno preživljanje družine. Zato so morali, čeprav zelo mladi otroci, po svetu s trebuhom za kruhom. Tako je tudi Ciril, komaj osemletnik, odšel za pastirja v Povir. Spomladi 1933 je Cirila kot dobrega učenca duhovnik Virgil Šček izbral za študenta in ga poslal v Semenišče v Gorici. Čeprav priden, Ciril ni imel veselja do duhovniškega stanu in je leta 1936 zapustil Semenišče in šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Gorici do vpoklica na služenje vojaške obveznosti, aprila 1940. Ker je v tistem času bil italijanski državljan je vojsko služil v 51. pehotnem polku v Perugii in ob vstopu Italije v drugo svetovno vojno, junija 1940, je bil na italijansko francoski meji. Kot politično nezanesljiv je bil julija skupaj z ostalimi Primorci izločen iz redne vojske, razorožen in poslan v Battaglione speciale v Benevento, na jug Italije, potem pa v 92. pehotni regiment v Torino. Maja 1942 so nezanesljivi Slovenci bili pravšnji za nadomestne vojake v prvih bojnih vrstah v Afriki in Ciril je bil med njimi. V bitki pri El Alameinu (oktobra 1942) se je predal enotam 8. britanske armade, ki jim je poveljeval general Bernard Montgomery in bil poslan v taborišče za vojne ujetnike v Egipt, nato pa ob posredovanju Ivana Rudolfa v posebno taborišče El Tahag v bližini Aleksandrije.

Na predvečer Božiča 1942 v Palestini je Ciril postal vojak jugoslovanske kraljeve vojske, že januarja naslednje leto pa vojak britanske vojske. Tam so ga usposobili za radiotelegrafista in padalca. Po kapitulaciji Italije je kot pripadnik posebne obveščevalne službe britanske vojske prispel v Bari in tam stopil v stik z bazo NOVJ, ter poučeval partizanske radiotelegrafiste. Februarja 1944 je bil v dogovoru z bazo in štabom mornarice prepeljan na Vis in od tam na Dugi otok z nalogo, da poroča zaveznikom o nemških ladjah med Trstom in Albanijo in Grčijo. Ob prihodu na Dugi otok je Ciril izjavil, da vstopa v partizansko vojsko, kar je bilo sprejeto in po prisegi 1. maja 1944 je tudi uradno prejel legitimacijo in modro titovko. Ko so se odnosi med partizani in angleži jeseni 1944 nekoliko ohladili je Ciril odpotoval v Bari in se poslovil od Angležev, ter ponovno prišel v bazo NOVJ. Iz Gravine pa je decembra 1944 odpotoval v Split. Vendar, tam ga ni pričakal partizanski sprejem, temveč so ga odpeljali v prostore OZNE, kjer je tamkajšnji šef naročil, naj ga odpeljejo v Kaštel. Vendar ga je v četi prepoznal poročnik OZNE še iz Dugega otoka in ga poslal v Zadar ter vključil v Drugi pomorski obalni sektor, kot radiotelegrafista v bojih za osvoboditev Paga, Kvarnerja, Reke, Istre, Trsta in Pulja, kjer se je za Cirila 9. maja 1945 končala druga svetovna vojna. A ni se končala s prihodom domov, temveč z aretacijo na rojstni dan. OZNA ga je odpeljala v Kaštel Sučurac in zaprla v temnico. Po dolgih 40 dni temnice in 4 mesecih preiskovalnega zapora ker je bil angleški vojak, so ga izpustili in demobilizirali.

Po tej hudi preizkušnji je prišel domov v Ponikve, a volje do dela mu ni zmanjkalo in se je takoj vključil v delo narodnoosvobodilnih odborov. Zaradi silne vneme po delu je bil sprejet v službo v Sežani kot vodja matičnega urada. A ker je to področje takrat še spadalo v cono A pod upravo zaveznikov je Ciril veliko sodeloval kot aktivist pri terenskem delu in na veliki manifestaciji za priključitev Jugoslaviji junija 1946 bil aretiran s strani Angležev in poslan v zapor v Trst za tri tedne. Izpuščen začasno do procesa, se je odpravil v cono B in v Šempasu opravil upravno politično šolo. Februarja 1947 se je preselil v Hrpelje – Kozino, po priključitvi sežanskega okraja k Jugoslaviji pa znova v Sežano, tedaj že poročen z Valerijo Ujčič, s katero sta imela štiri otroke. V Sežani je postal poverjenik za lokalno industrijo in obrt, nato šef urada za statistiko, pa finančni inšpektor, do 1958. šef odseka za gospodarstvo in komunalne zadeve občine Divača. V Ljubljani je zaključil Višjo upravno šolo in leta 1961 se je družina preselila v Koper. Služboval je na Okrajnem LO Koper, v Mladinskem zdravilišču Debeli Rtič, Intereuropi Koper in Občini Koper. Seznam društev, združenj in skupnostih, pri katerih je sodeloval je dolg in izjemen. Tudi seznam odlikovanj je tak, medalja zaslug za narod, za hrabrost, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, red republike z bronastim vencem, bronasta in srebrna plaketa vojne mornarice, častni znak svobode Republike Slovenije, številna priznanja rdečega križa, priznanja za plemenitost in človekoljubno delo in številna druga.

V svojem bogatem in raznolikem življenju je veliko svojega časa in truda namenil delu na humanitarnem področju in skrbi za ljudi, ki so se brez svoje krivde znašli v hudih stiskah.

Sodeloval je v različnih humanitarnih akcijah za pomoč žrtvam potresov in poplav, ki so bila v prejšnjem stoletju kar pogosta na področju bivše Jugoslavije pa tudi drugod po svetu. Posebno skrb pa je vsa leta namenjal vsebini in namenu krvodajalstva saj je kot krvodajalec seznanjal predvsem svoje sodelavce v Intereuropi, da je dati kri za sočloveka, ki jo potrebuje za ozdravitev ali da se izogne smrti, ena izmed najbolj humanih dejanj sočloveka. To svoje poslanstvo pa je opravljal tudi širše med prijatelji, znanci pa tudi med mladimi.

Vrsto let je bil predsednik kasneje pa član komisije za krvodajalstvo pri občinskemu združenju Rdečega križa v Kopru. V delu te komisije se je poleg ostalega prizadeval za čim tesnejše sodelovanje z drugimi organizacijami s področja krvodajalstva. Bil je pobudnik za tesnejše sodelovanje s krvodajalci iz sosednjih držav. Posebej pa je poudariti njegovo sodelovanje s krvodajalci iz občine Sesto San Giovanni iz mesta Milano, s katerimi je koprsko združenje že leta 1968 podpisalo listino o pobratenju. Pogosto je obiskoval osnovne in srednje šole ter mladim predstavljal vsebino in pomen krvodajalstva za bolj varno življenje slehernega človeka, saj kri rešuje življenja. Med krvodajalci je imel Ciril Kobal zaradi svojega dela in delovanja na področju krvodajalstva častno mesto, saj so ga vsi spoštovali zaradi vloženega dela, ki ga je vrsto let namenjal tej izjemno pomembni dejavnosti.

Ciril je bil vedno temeljit, vztrajen, iniciativen. Moje srečanje in sodelovanje z njim se je začelo, ko sem prišla v Osrednji odbor prekomorskih brigad. Njegov sprejem, spoštovanje, ki ga je vedno in vsakemu izkazoval, predanost delu so me prevzeli. Sodelovati z njim je bilo prečudovito. V spominu mi bo ostalo za vedno, da tudi, ko ni mogel več samostojno od doma, je vztrajal, da se ga pripelje na sestanek odbora. Tudi zaradi Cirila je bilo vredno soustvariti izjemno razstavo o Prekomorcih v Ljubljani.

 Ciril je ljubil naravo in bil tudi navdušen planinec, bil je filatelist, bil je človekoljub, bil je ljubeč oče. A preizkušnje so del naših življenj Ciril pa je preizkusil tisto najhujšo, ko se starš za vedno poslovi od otroka. Dvakrat je doživel to bolečino, leta 1998 pa še slovo od žene. Ko človek ostane brez partnerja in brez prijatelja se zdi, da življenje nima več smisla. A tvojega sta bogatili dve hčerki z družinami, in ker življenje nosi tudi lepe stvari je tudi v tvoje življenje prineslo toplo, srčno in čudovito osebo,  prineslo ti je Marijo Božič iz Srmina. Podala sta si roko partnerstva in prijateljstva in to negovala in se spoštovala.

Ciril, vsi, ki smo te poznali vemo, da si bil izjemen človek. V tvoji bližini smo se preprosto dobro počutili, nalezli tvojega optimizma, dobre volje in korajže. Bil si človek z veliko začetnico in ponosni smo, da smo bili del tvojega življenja in ti del našega. Pogrešali te bomo…

V imenu Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, Osrednjega odbora Prekomorskih brigad in drugih prekomorskih enot v Kopru, Območnega združenja Rdečega križa Koper, Obalnega planinskega društva Koper in v svojem imenu družini in sorodnikom izrekam iskreno sožalje, tebi Ciril naj bo lahka zemlja in počivaj v miru.

Mag. Nada Čibej

 


DARINKO MATTIAS

Zapustil nas je Darinko Mattias, borec NOV od leta 1941 in upokojeni delavec organov za notranje zadeve. Rodil se je pred enaindevetdesetimi leti v Ljubljani  očetu Tržačanu in materi Furlanki. Odraščal je v Bevkah, kjer je okusil  trd delavski kruh. Drugo svetovno vojno je dočakal kot voznik tovornjaka v logaškem gradbenem podjetju. Po italijanski okupaciji je našel stik z aktivisti osvobodilne fronte. S tovornjakom je velikokrat prevažal  tudi material za partizane,  od tiskanih gradiv in letakov, ki jih je trosil po terenu,  do orožja. Italijanom vsega tega ni mogel dolgo prikrivati. Marca 1942 so ga v Logatcu aretirali v trenutku, ko je po nalogu partijskega vodstva skušal posvariti aktiviste pred sovražnikovo racijo. Skupaj z očetom je bil interniran v Gonarsu. Takoj po kapitulaciji Italije se je vključil v Logaški bataljon in bil sprejet v partijo. Do konca vojne je bil podčastnik v Prešernovi brigadi. Boril se je na Cerkljanskem, kjer je sodeloval tudi pri varovanju in oskrbi bolnišnice Franja, v Poljanski dolini in v Baški grapi, po osvoboditvi Gorice pa je končal svojo bojno pot  v osvobojenem Trstu. 

Po vojni  se je nastanil v Bači, osnoval družino in ponovno prijel za volan tovornjaka. Kmalu pa se je zaposlil v milici, se z družino preselil v Postojno in leta 1951 v Koper.  Velikokrat so mu bile poverjene tudi  zelo odgovorne naloge saj je sodeloval tudi pri zavarovanju državniških obiskov in je na motorju spremljal tudi predsednika Tita.  Zaradi bolezni je moral odložiti motor v kot. Nekaj let je vozil Slavnikove avtobuse, bil je voznik pri Adriacommerceu, nato pa se je vrnil k milici, kjer je dočakal upokojitev. Poučeval je kandidate za vozniški izpit, poletja pa je skupaj z ženo Angelo preživljal med  koprskimi taborniki, kjer je poleg skrbi za gospodarjenje opravljal tudi pomembno vzgojno delo.

Ženi Angeli, hčerkama Darinki in Katjuši, sinu Jošku, vnukom in ostalim sorodnikom izrekamo globoko sožalje koprskega združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov.

 

Danica Venturini

http://www.zb-koper.si/foto/danica.jpgZa vedno nas je zapustila naša članica in vsestransko delavna tovarišica, učiteljica in novinarka Danica Venturini iz Žusterne. Rodila se je 6. 8. 1921 v Kromberku, v zavedni slovenski družini Poberaj. Po končanem liceju v Gorici je nadaljevala s študijem jezikov v Benetkah. Kljub temu, da je spoznala italijansko kulturo, ali pa mogoče prav zato, se je v času narodno-osvobodilnega boja odločila, da se kot aktivistka Osvobodilne fronte z svojim znanjem in ljubeznijo do domovine vključi v boj za svobodo in nove odnose. Kot partizanska učiteljice je že takrat spoznala svojega bodočega moža Oskarja Venturinija, ki je po primorskih krajih organiziral narodno in kulturno prebujo. Po osvoboditvi je delala v Gorici pri Ljudski prosveti in na Radiu Slovenskega Primorja v Ajdovščini. Po poroki in preselitvi v Koper je delala na okrajnem ljudskem odboru za prosveto, 1950 pa se je zaposlila na koprski radijski postaji kot novinarka in do upokojitve leta 1972 delala v italijanskem programu.

Od nje se bomo poslovili v četrtek, 29.8.2013 ob 15.00 na koprskem pokopališču.

 

Franc Čopi - Borutin

http://www.zb-koper.si/foto/Borutin.jpgZapustil nas je Franc Čopi, znani primorski prvoborec, spomeničar Borutin, iz Čezsoče, velik domoljub in vsestransko dejaven član našega društva.

Rojen je bil na začetku prve svetovne vojne, ki je močno zaznamovala njegovo Posočje. Kot otrok je doživljal italijansko zasedbo Primorske in fašistično strahovlado. Kot mladenič upornega duha je skupaj s somišljeniki iz rodne Čezsoče našel pot med Tigrovce, že ob začetku druge svetovne vojne pa med gorenjske partizane. Kot borec Cankarjevega bataljona je že konec leta 1941 prispeval pomemben delež k veliki partizanski zmagi v Rovtu pod Blegošem, kjer je padlo 45 nemških policistov. Zaradi te so se ga pred petnajstimi leti sodno lotili politični dediči domačih izdajalcev.

V Dražgošah je moral prijeti za mitraljez, ob umiku pa je bil ranjen na Mošenjski planini . Po zdravljenju v Ljubljani so ga čez Notranjsko napotili med primorske partizane v Vojkov vod. Pomagal je ustanavljati prve primorske enote v okviru Gregorčičevega bataljona in kot komandir vodil Tolminsko četo. Boril se je na Tolminskem, Kobariškem in Bovškem, pa tudi v Benečiji. Bil je med tvorci legendarne Kobariške republike in kot komandant novoustanovljenega Šavlijevega bataljona tudi njena obrambna črta. Konec oktobra 1943 je moral ponovno na Gorenjsko. Do februarja 1944 je bil namestnik komisarja Prešernove brigade. Po tečaju v bazi 20 na Rogu je dobil v drugi polovici leta 1944 nove zadolžitve. Vrnil se je na Primorsko in v okviru OZNE sodeloval pri osvoboditvi Trsta. V njenem okrilju je delal tudi v prvih povojnih letih, po demobilizaciji pa se je zaposlil v gospodarstvu. V Kopru je postal direktor Vodne skupnosti inje sodeloval pri izpeljavi pomembnih infrastrukturnih objektov. Življenje in predvsem partizanstvo ga je oblikovalo v klenega človeka, ki je znal s svojim odprtim značajem in z jasno besedo pritegniti in vzpodbijati ljudi. Za svoj prispevek k narodnoosvobodilnemu boju je prejel vrsto državnih odlikovanj na čelu s partizansko spomenico 1941, za povojno delo na številnih družbenih področjih od gospodarstva do športa pa številna družbena priznanja.

Upokojitev je pojmoval kot priložnost za družbeno in politično delo, ki se mu je zapisal že v rani mladosti. Na vseh ravneh od občinske do republiške je do nedavnega opravljal vrsto družbenih zadolžitev. Delal je v družbenopolitičnih organizacijah in v Zvezi rezervnih vojaških starešin. Lani je še zmogel odmeven govor pri dražgoškem spomeniku. Do zadnjega je živo sledil družbenim dogajanjem doma in po svetu.

Nekaj svojih spominov je zapisal v članku Sedem let dolga pot.

Od njega se je v imenu domačih, sovaščanov, lovske družine Čezsoča, zveze borcev za vrednote NOB in društva TIGR Primorske poslovil sovaščan in predsednik društva TIGR g. Marjan Bevk

NEKROLOG

 

Jože Vidmar

http://www.zb-koper.si/aktualno/Vidmar.JPGNiti mesec ni minil, ko smo skupno praznovali 103. rojstni dan našega najstarejšega člana Jožeta Vidmarja, danes, v petek 12. aprila pa smo se od njega poslovili na koprskem pokopališču.

Na žalost niso bile uslišane naše želje, ki smo mu jih izrekli, da bi bil med nami še nadaljnja zdrava leta in da bi se čez leto dni spet videli in skupno praznovali tako kot letos.

Naš član, višji vodnik sanitete je imel težko življenje in je živel v petih državah čeprav se je v svojem življenju preselil le iz rojstne Otlice na koprsko. Ukvarjal se je s kmetijstvom in furmanstvom. Med služenjem v italijanski vojski je delal v saniteti in to počel tudi v 5. prekomorski brigadi do vrnitve v domovino.

Bil je član številnih združenj in društev od ZB, ZSČ, upokojencev in invalidov.

L.B.

 

 

Jordan Klabjan

http://www.zb-koper.si/foto/Klabjan.jpgPred kratkim smo se v njegovem rodnem Ospu poslovili od člana ožjega vodstva koprskega združenja borcev za vrednote NOB in uglednega gospodarstvenika Jordana Klabjana. Kruta usoda ga je iztrgala iz kroga najbližjih le mesec dni po sedemdesetem rojstnem dnevu Že od mladih nog se je zapisal športu. Kot igralec in športni delavec je bil dolgo let tudi eden stebrov koprske košarke. Vse življenje je bil vpet v gospodarstvo. Zrasel je z Istrabenzom in bil z njim neločljivo povezan. Vmes je bil tudi finančni direktor Tomosa in podpredsednik občinskega izvršnega sveta. Dejaven je ostal tudi po odhodu v pokoj. V rodnem Ospu je bil vključen v življenje vasi. Prevzel je vodenje krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Črni kal in postal tudi član njegovega občinskega vodstva. Vrednote NOB so bile vselej temelj njegovega miselnega sveta, saj je bil iz krajev, ki so v vojni neizmerno trpeli. Pred očmi je imel domač osapski spomenik, spominska obeležja v Gabrovici in 180 imen s črnokalskega spomenika, ki opominjajo na strahotni krvni davek, ki so ga ti kraji plačali za svobodo. Tudi zato je veliko prispeval k delu in k organizacijskem utrjevanju koprskega Združenja borcev za vrednote NOB.

Več lahko prebereš tukaj: (klikni podčrtano)

 

Lojze Morel

http://www.zb-koper.si/foto/Morel.jpgZapustil nas je Lojze Morel iz Žusterne, predvojni antifašist, sopotnik Pinka Tomažiča, organizator partizanskega šolstva, borec IX. korpusa in vsestransko dejavni član našega združenja ter častni član in dolgoletni predsednik borčevske organizacije Žusterna. Rodil se je 30. Junija 1922 v Novi Sušici. Lojze Morel je eden izmed tistih številnih borcev, ki se kljub borbenim zaslugam izobraženosti ni potegoval za politično kariero, ampak se je raje posvečal bližnjim in svojemu kraju. Bil je preprosto povedano dober človek, ki je vselej vsakomur priskočil na pomoč in je bil zaradi svojih značajskih lastnosti tudi zelo priljubljen.

Več lahko prebereš tukaj: (klikni podčrtano)

 

 

MIRO KOCJAN

* 28. december 1924ŽirjeSlovenija, 11. december 2012,KoperSlovenija 

http://www.zb-koper.si/foto/Miro%20Kocjan.JPGZapustil nas je novinar in vsestranski družbeno politični delavec, častni občan mestne občine Koper, naš član in dolgoletni predsednik Skupnosti partizanskih pomorščakov Slovenije Miro Kocjan.

Rodil 28.12. 1924 v zavedni slovenski železničarski družini v Žirjah pri Sežani, mladost pa je preživel na jugu Italije, kamor so začasa fašizma preselili vse družine naprednih slovenskih železničarjev. V času vojne je s prekomorci prišel na Vis, kjer so ga kot mladega izobraženca zadržali v informativnem uradu vrhovnega štaba. To je bil začetek njegove novinarske poti, ki ga je pripeljala do direktorja Radia Koper – Capodistria, pod katerim je ta čezmejni in obmejni medij dosegel vrhunec svojega razvoja. Vmes je sodeloval pri razmejitvah tržaškega teritorija, bil predsednik koprske občinske skupščine in prvi predsednik Obalnega sveta. Ves čas je ostal izredno blizu ljudem in bil eden izmed glavnih nosilcev razvoja podeželja, gradnje obalne bolnišnice in hitre ceste, združevanja Primorske, povezave in odpiranje meja z Italijo ipd. za kar je prejel številna priznanja med drugim tudi prvo odličje Osimo d'oro. Kljub upokojitvi in zdravstvenim težavam, ki pridejo z leti, je še donedavnega pisal in objavljal poglobljene novinarske prispevke in komentarje.

Več o Miru Kocjanu lahko preberete v tem priloženem intervjuju.

 

 

OSKAR KJUDER

* 5. avgust 1925. Lonjer, Furlanija - Julijska krajina, Italija. †. 14. november 2012. Trst, Furlanija - Julijska krajina, Italija

http://www.zb-koper.si/foto/Oskar%20Kjuder.JPGV starosti 86 let je umrl Oskar Kjuder, ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Rojen je bil v Lonjerju pri Trstu, bil je partizan in tudi priznani glasbenik. Njegovo življenje je tesno povezano s partizansko pesmijo in zlasti s TPPZ Pinko Tomažič, ki prav v tem času praznuje 40-letnico delovanja. Pokojni Kjuder je bil tudi politično zelo angažirana osebnost v naprednem gibanju, bil je član komunistične partije Italije (KPI).

Vir: Primorski dnevnik in

http://www.facebook.com/Pinkoti

Poglej njegov posnetek iz leta 2009 na Youtube:

http://www.youtube.com/watch?v=jbr-RlWNU5Y