Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

                                                                                                                              Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOK KLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE 70 LET SVOBODEKOLEDAR PRIREDITEV 2016

95 LET UPORA PROTI FAŠIZMU

 

 

Vsebina

OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA.. 1

Iz knjige Slovenska Istra v boju za svobodo. 1

Osvoboditev Kopra. 1

Osvoboditev Izole in Pirana. 1

Osvoboditev Trsta. 1

General Branko Jerkič. 1

Vlada Bidovec in njena pripoved. 1

 

 

OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA

 

Zadnje dni aprila in prve maja leta 1945 so se uresničile dolge sanje Primorskih Slovencev osvoboditi se izpod fašizma in združiti z matično domovino. Takrat so res tudi Trst, Gorica, Čedad vsaj za krajši čaš zaživeli skupaj z vsemi ostalimi Slovenci, tudi Korošci. Skupaj s prijateljskimi ali po preliti krvi kar bratskimi narodi Jugoslavije so končno zadihali skupno in enotno svobodo.

Ta cilj si je potem, ko so nas države Antante podarile Italiji kot drobiž za plačilo izdajstva svojih starih zaveznikov italijanski okupaciji Primorske Istre in Reke po prvi svetovni vojni, je zastavil že TIGR, saj njegovo ime pomeni TIGR je izgorel v tem boju, uspešno pa ga so ga prevzeli komunisti, ki so v pravem trenutku in na pravi način že ob začetku druge svetovne vojne dvignili v upor ves narod. Po splošni vstaji Primorske in zlasti izkrcanju prekomorskih brigad, so bili o uresničitvi te želje prepričani že skoraj vsi. Pravi zanos pa jih je prevzel, ko so videli tanke z napisi »Trst, Gorica, Rijeka, sloboda vas čeka!«

Tanki, motorizirane enote artilerije, ladje, vsa nova dobro opremljena armada prekomorcev in vseh drugih partizanov, ki se je proti koncu vojne pomikala proti zahodu in severu, da bi osvobodili Primorsko in pregnali Nemce nazaj čez Gosposvetsko polje.

Konec marca 1945 je sovjetsko-nemška fronta dosegla že slovensko ozemlje. V prvih dneh aprila je bilo osvobojeno celotno Prekmurje, sovjetske čete pa so nadaljevale operacije proti Avstriji. Aprila je 4. armada jugoslovanske vojske prišla v Gorski kotar in od tam prek Istre prodirala proti Trstu. Tam sta se slovensko in italijansko protifašistično gibanje, ki ga je vodila ilegalna Komanda mesta Trst, začeli pripravljati na vstajo. Kmalu so se po zidovih osvobojenih krajev začeli pojavljati veliki napisi »Živel Tito, Živel Stalin«, »Tu je Jugoslavija« ali pa »Tujega nočemo, svojega ne damo«. No, čez štiri leta so Stalina zbrisali.

Za razumevanje razmer v Trstu in drugih nacionalno mešanih krajih je treba povedati, da je bilo tudi ogromno takih, ki si niso želeli osvoboditve, vsaj nekateri so pod Nemci kar dobro živeli, niti dim iz Rižarne jih ni motil, kaj šele kriki iz Collottijeve mučilnice, čeprav so tam umirali tudi italijanski protifašisti. V Rižarni, Koroneu, na Trgu Oberdan, v ulicah Bellosguardo in Cologna, celo v jezuitskem samostanu pa še marsikje je bilo zaposlenih veliko Italijanov, ki so za dobro plačilo opravljali grde posle paznikov, policistov, inšpektorjev in celo krvnikov. Italijanski nacionalisti in fašisti so kljub spremembi vojne sreče še vedno gojili utvare o velikem nemško-italijanskemu cesarstvu, številni priseljeni domobranci pa so lahko po radiu poslušali nemške razglase tudi v slovenščini in učili otroke o nemško-slovenskem prijateljstvu in zavezništvu pred komunizmom.

Organizacija TIGR je bila že zdavnaj zdesetkana. Preživeli in tisti, ki so bili še na prostosti, so se vključili v partizanske enote ali OF. Poleg odbora Osvobodilne fronte, o čemer so že pripovedovali prejšnji sogovorniki, je bil v Trstu po razpadu fašistične Italije in ob bližajočemu se koncu vojne ustanovljen tudi italijanski Odbor narodne osvoboditve (CLN), ki je vključeval italijansko levico. Italijanski protifašisti in njihovi partizani so se borili proti nemškemu okupatorju in proti marionetni salojski republiki propadlega Mussolinija. Tudi prodanega Badoglia niso marali. Ta odbor je sicer sodeloval z OF, vendar brez soglasja o povojni ureditvi tržaškega vprašanja. Še več, po podatkih nekaterih zgodovinarjev se je CLN ob spoznanju, da bodo v Trst prej prodrli Titovi partizani kot angloameriške enote, celo povezal z italijanskimi kolaboracionističnimi enotami, kot je bila Guardia civica, in sami poskusili prevzeti mesto, da bi se lahko predali zahodnim zaveznikom, vendar niso dobili podpore. Domači delavski bataljoni so dobro poznali gorje, ki so ga kolaboracionisti prizadejali tržaškemu prebivalstvu. Komanda mesta Trst, ki je delovala znotraj mesta, jih je razorožila in sama prevzela upor proti nemškim in drugim kolaboracionističnim enotam ter ga tudi zelo uspešno vodila do vpada enot jugoslovanske armade, nato pa skupaj z njimi nadaljevala boje do osvoboditve.

Komanda mesta Trst je začela delovati že leta 1944, aprila 1945 je imela že okrog 2500 borcev, to so bili pretežno tržaški delavci, na skrivaj organizirani po delavnicah in tovarnah, vendar vsi niso imeli orožja. Vodila sta jo komandant Martin Greif in komisar Franc Štoka. To je bila preprosto povedana iz domačinov sestavljena partizanska vojska, ki je delovala kot sestavni del jugoslovanske partizanske armade oz. 9. korpusa in se pripravljala na splošno vstajo, zaključne boje ter prevzem oblasti.

Ukaz za končni napad na Trst je Tito izdal 27. 4. 19454, in sicer 4. armadi, ki je imela tudi udarne tankovske in topniške enote, dva dneva kasneje pa je ukazal še dodatno okrepitev napada z 9. korpusom, ki je bil najbolj množična in udarna sila pri osvobajanju preostale Primorske. Skoraj istočasno z osvobajanjem Trsta je potekalo tudi osvobajanje Gorice in vse Primorske. Najpomembnejšo udarno vlogo sta odigrala 4. armada in 7. korpus.

Tudi v Gorici so izredno pomembno vlogo odigrali domači aktivisti OF in borci. Znani goriški borec Franc Pregelj - Boro, ki je sodeloval v goriškem koordinacijskem odboru OF in CLN, mi je v intervjuju povedal, da je bil tudi tam osnovni cilj italijanskega osvobodilnega gibanja priključitev Gorice k Italiji in da so se nekateri italijanski protifašisti s tem ciljem celo povezovali z nekdanjimi fašisti in kolaboracionisti. Gorica je bila kot Trst polna kolaboracionističnih vojsk. Tu so najhujši boji potekali z bežečimi četniki, ki so čakali zaveznike. Zaradi hudega odpora so lahko partizani osvobodili Gorico in zajeli glavnino nemških vojakov le štiri ure, preden je v mesto prišla prva izvidnica novozelandskih zavezniških enot.

Po osvoboditvi Trsta in Gorice je del motoriziranih partizanskih enot krenil na pomoč pri osvobajanju Koroške, tako da je koroškemu partizanskemu odredu uspelo priti v Celovec 8. maja, skoraj istočasno z zahodnimi zavezniki. 9. maja so partizanske enote vkorakale v Ljubljano.

Z osvoboditvijo Primorske in Koroške so nekaterim nemškim enotam in njihovim kolaboracionistom z vsega Balkana preprečili preboj do zahodnih zaveznikov, zato so se v notranjosti Primorske še nadaljevali boji. Tudi iz tržaške kanalizacije so še napadali skriti fanatiki. Na Koroškem, kamor se je premikala glavnina nacifašistične vojske, pa so boji trajali do 15. maja, torej še teden po kapitulaciji Nemčije oziroma uradnem koncu druge svetovne vojne v Evropi.

Zakaj so se agresorske in kolaborantske vojske tako krčevito borile prav na koncu vojne, zakaj se njihovi oficirji in tudi vojaki kljub objavam splošne amnestije niso hoteli predati zmagoviti jugoslovanski partizanski vojski, zakaj so se hoteli predati Američanom in Angležem? Odgovor lahko dobite, če primerjate podatke, koliko ljudi so fašisti, nacisti, ustaši, domobranci, četniki in drugi kolaboracionisti pobili, koliko otrok, žensk in starčkov, koliko ljudi so pregnali od doma, odgnali v zapore in taborišča, koliko hiš so požgali na Primorskem in v vsej Jugoslaviji, in nato to primerjate s tem, koliko so pobili Američanov in Angležev ali kaj so počeli njihovemu narodu, njihovim ženskam, staršem in otokom na njihovih domovih.

Iz knjige Slovenska Istra v boju za svobodo

Vid Vrenec, Maks Zadnik in Franc Dermota, sami udeleženci NOB iz eni izmed osvoboditeljev, so v knjigi Istra v boju za svobodo tako opisali zadnje dejanje te vojne:

Sklepni boji za osvoboditev so zahtevali, da so vojaške in politične organizacije NOB delovale kot celota pri izvedbi operativnega načrta, ki so ga pripravile operativne in zaledne enote JA v sestavi IV. armade, ker so njej podredili tudi tukajšnje partizanske enote. Za ceno velikih žrtev je IV. armada izbojevala hude boje z okupatorjem, da bi prehitela zahodne zaveznike in čim prej izpolnila ukaz maršala Tita, naj osvobodi Slovensko primorje in Istro, zlasti pa Trst.

Slovenska Istra je postala za okupatorja očitno v vojaškem pogledu manj pomembna. Svoje sile je koncentriral na drugih krajih, kjer so že potekali odločilni boji ali pa jih je pričakoval. Po ukinitvi postojank v prvih dneh aprila 1945 v Gažonu, Srgaših, Grintovcu, Padni, Kortah in Novi vasi so štele nemške in kvislinške sile v dneh 27. in 28. aprila okrog 1200mož, partizanske pa okrog 150.1 Razmerje je bilo 1:8 v sovražnikovo korist, vendar še vedno sorazmerno ugodno, če ga primerjamo s stanjem v prejšnjih mesecih, ko je imel okupator mnogo močnejše sile.

Kolikšno udarno moč so dosegle enote JA na Slovenskem pred zadnjim, odločilnim bojem proti nekdaj "nepremagljivi" nemški vojski in njenim izdajalskim pomagačem, se vidi iz naslednjih podatkov: "Ko je na predvečer 27. aprila bila pripravljena za splošni napad, je imela IV. armada v sovražnikovem zaledju že močne sile: v Istri 9. divizijo, na severnem krilu 20., 29. in 43. divizijo, nato pa 8. globoko v notranjosti sovražnikove razporeditve; v Slovenskem primorju sta bili 30. in 31. divizija IX. korpusa, na Kočevskem in Dolenjskem pa 15. in 18. divizija ter italijanska Brigada 'Fontanot'. Od trinajstih divizij, kijih je imela, so bile torej tri ( 13., 19., 26.) v čelnem napadu, pet jih je bilo usmerjenih v obkolitveni manever, pet lahkih partizanskih divizij pa je bilo v notranjosti sovražnikovega zaledja. Vse te sile so štele 76.000 mož; imele so 75 tankov, 25 havbic, 149 topov, 86 protitankovskih topov, 516 minometov ter 3.325 lahkih in 386 težkih strojnic. Hkrati s splošno ofenzivo IV. armade na reško obrambno črto in njenim prodorom v Slovensko primorje seje za ofenzivo pripravil tudi IX. korpus, ki je imel obe diviziji na Mrzli Rupi, na Vojskem brigado Narodne obrambe in udarni četi obeh divizij na Krasu, v Brkinih 4. bataljon Bazoviške brigade, na Koprskem pa Mornariški odred in l. četo 2. bataljona 2. brigade KNOJ." 2

V Brkinih sta bili tudi dve četi 4. bataljona Bazoviške brigade, medtem ko sta bili dve v Slovenski Istri. Po organizacijski strukturi in številu moštva je četa ustrezala nekdanjemu bataljonu Istrskega odreda.

V dneh od 23. do 28. aprila so se vrstili intenzivni posveti, premiki partizanskih enot in druga dejavnost za izvedbo velike naloge. Zadnji bojni posvet pred odločilnimi dogodki je bil 28. aprila popoldan v Laborju pri Borštu. Vodil ga je F. Perovšek, prisostvovali pa so mu še predstavniki 4. bataljona 18. brigade, l. čete 2. bataljona 2. brigade KNOJ , KMK in okrožnih ter okrajnih političnih organizacij. Šlo je za končni naskok na sovražnika in za prevzem politične oblasti v obalnih mestih, kjer sta (po ugotovitvah partizanske obveščevalne službe) v sovražnikovih vrstah že zavladala demoralizacija in strah. Potapljajočo se ladjo so zlasti zapuščali fašistični kolovodje, prestrašeni zaradi bližajoče se ljudske sodbe zoper njihove strahotne zločine.

Pričakovati je bilo torej treba skorajšnje okupatorjevo razsulo, vendar je le-ta lahko iz svojih utrjenih bunkerjev s težkim orožjem, zavedajoč se obupnega položaja, povzročil nove žrtve našim borcem, ki so, upoštevajoč vse okoliščine, posebno pa še iz ure v uro menjajoč se položaj, sklenili izkoristiti vse možnosti za dosego njegove vdaje.

Takoj po posvetu je štab bataljona, ki sta ga vodila komandant major Matevž Šivec in komisar Franjo Kuntarič, ukazal načelniku štaba, naj pošlje iz Brkinov v Istro 4. četo z vsemi novinci in pomožnimi službami; s seboj naj prineso čim več orožja in streliva. Tudi sam naj pride semkaj, na brkinskem območju pa naj ostane le 3. četa in nekaj obveščevalcev. Obenem je prek svojih obveščevalcev pozval pripadnike tako imenovane Guardie civiche (Civilne straže), dotedanje sovražnikove kolaboracioniste, naj pošljejo v štab svojo delegacijo na pogajanja; opozoril pa jih je, da odgovarjajo za red in mir ter varnost ljudi v Kopru do prihoda enot JA. Na posvetu ni bil prisoten predstavnik MOK. Zato so ga nemudoma obvestili o sprejetih sklepih.

MOK je že isti dan sporočil majorju M. Šivcu, ki je bil odgovoren kot najvišji po činu za koordinirano delovanje vseh enot v končnih operacijah na tem območju, naslednje: "Sprejeli smo vaše sporočilo. Naša enota bo takoj odšla v Izolo, da likvidira sovražnikovo posadko in osvobodi mesto. Pozneje bo del naše enote osvobodil tudi Piran."4 V istem času so bile enote IV. armade zelo uspešne v Istri. 26. aprila se je bližala Trstu njena 9. divizija. 3. brigada te divizije je 29. aprila presenetila nemško posadko pri Buzetu in jo razbila. Nemcem je zaplenila več motornih vozil in iz njih sestavila motorizirano predhodnico. Čeprav so Nemci podrli most na Mostičju, je že zvečer 29. aprila prispela v Rižano. Tako je prišlo v mlinu pri Miših med Rižano in Dekani že isti večer do prvega srečanja med njenimi oficirji, sekretarjem okrožnega komiteja KPS za južno Primorsko, obveščevalci in štabom 4. bataljona 18. brigade. Nato so najtesneje med seboj sodelovali v zadnji bitki. Obveščevalci 4. bataljona 18. SNOUB Bazoviške so izročili divizijskemu štabu kopijo načrtov o razporeditvi sovražnikovih sil v obrambi Trsta in njegove okolice. štab bataljona je prevzel nalogo, da bodo njegove čete v bojnih operacijah za Trsta zavarovale zaledje 9. divizije v smeri proti Bujam in Kopru in skupaj z drugimi tukajšnjimi partizanskimi enotami osvobodile obalno območje. Poleg tega so sklenili, da bodo obveščevalci in vod borcev zaradi dobrega poznavanja teh krajev sodelovali z divizijskimi enotami v bojih za Trst kot terenski vodniki.

Popoldne 29 . aprila se je tudi pretežni del 3. brigade 43. divizije JA zbral v Skadanščini in nadaljeval pohod skozi Čičarijo v Istro. štab 4. bataljona je že prejšnji dan ukazal, naj prevzame 3. četa še položaje 4. čete, ta pa naj se takoj napoti v Istro. Zato se je 4. četa zvečer, razen patrulje, kije spremljala ujetnike v Ilirsko Bistrico, napotila v Istro. Z njo so odšli tudi člani obveščevalnega voda, radiovezisti iz voda za zvezo, intendanti in člani širšega štaba ter skupina približno 30 novincev, ki je prišla iz Istre po orožje. Prenašajoč težka bremena orožja in streliva, so prišli borci in novinci v dežju in snežnem metežu okoli 22. ure skozi Mala vrata v Jelovice v čičarijskih hribih, kjer so dve uri počivali. Potem so nadaljevali pohod in prispeli do jutra skozi Dol pri Hrastovljah k podrtemu mostu na Mostičju pri Rižani in nadaljevali pohod ter prispeli do večera v Pobege; tam je 4. četa dobila nalogo, da zasede položaje ob cesti proti Kopru in varuje hrbet 9. diviziji, ki je tistega dne likvidirala sovražno postojanko v Dekanih in se pripravljala, da bo v noči na 1. maj izvedla pohod na Trst.5

Politično vodstvo NOB je medtem naslovilo ljudstvu tale proglas:

Istrani!

Čas osvoboditve naše Slovenske Istre je vendar prišel. Vsi, kmetje, delavci, meščani in inteligenca, zgrabite za orožje in pridružite se naši vojski, da bomo skupno pregnali še zadnjega zločinca z naše trpinčene zemlje.

Dnevi okrutnega trpljenja, umorov, požigov in krvi so minili. Prišel je čas, da združimo vse naše sile ter zasedemo vso našo zemljo, obalo Slovenske Istre in naš Trst.

Smrtni sovražnik našega naroda, tisti sovražnik, kije tukaj ubijal in ropal, zapiral v ječe naše najboljše sinove in hčere, in še v zadnjih dneh svojega obstoja jih je moril, danes v strahu beži, ker ve, da ima pred našim ljudstvom krvav dolg.

Slovenska Istra, kije bila dolgih in krvavih 25 let pod fašističnim jarmom, mora biti sedaj svobodna in jugoslovanska!

Istrani, delavci, kmetje in meščani!

Zgrabimo vsi orožje. S seboj prinesite puške in municijo, ki jo imate doma, s tem orožjem bomo strahopetnega sovražnika pobili; če ne bo zadostovalo orožje, bomo šli nadenj z vilami in lopatami, da enkrat za vedno uničimo to fašistično golazen.

Naša vojska se bliža Trstu s hitrim korakom močna IV. jugoslovanska Titova armada prodira preko Reke in Ilirske Bistrice na Trst. Tisoči tankov drvijo naglo proti nam in morda gre smo še za ure, da se ta močna Titova armada združi z nami.

Uničimo zadnje ostanke, ki so še na naši zemlji. Dokažimo, da smo dovolj močni, da skupno z našo vojsko samo dokončno osvobodimo našo Slovensko Istro, Trst in ostala naša mesta in jih pridružimo močni Titovi federativni Jugoslaviji.

Naša pot pelje v jugoslovanski Trst in danes ni sile, ki bi nas ustavila na tej poti.

K orožju, naš čas je nastopil!

Živela federativna demokratična Jugoslavija! Živel maršal Tito!

Živela naša Jugoslovanska armada! Smrt fašizmu - Svobodo narodu!

29. april 1945

Osvobodilna fronta slovenskega naroda

Osvoboditev Kopra

Okrožni NOO za južno Primorsko je medtem razglasil mobilizacijo vsega prebivalstva. Okrajni NOO (socerbski, loparski, istrski in obalni) so se pripravljali za skorajšnji prevzem oblasti na podeželju in v obalnih mestih.

V Burje pri Marezigah, kjer so se zbirali borci in aktivisti za pohod na Koper, je prišel 28. aprila 1945 aktivist OF Valmi Peroša iz Srmina skupaj s sedmimi oboroženimi političnimi jetniki in povedal, da jim je uspelo pobegniti iz koprskih zaporov in daje v mestu vojaška in politična oblast v razsulu; Nemci stražijo le še nekaj objektov v pristanišču. 7

Zaskrbljen za usodo še preostalih političnih jetnikov, je pomočnik okrožnega načelnika ONZ Danilo Petrinja-Primož 29. 4. s skupino borcev VDV (Alojz Rener-Maček, Pavel Andrejašič-Izidor, Emil Škrl-Bolte, Danilo Ivančič-Duško, Anton Čuk in Mario Ivančič-Stanko) krenil iz Pomjana proti Kopru. Pri koprskem pokopališču je skupina postavila zaščitno zasedo ter med 9. in 10. uro stopila v mesto. Vdrla je v koprske zapore in osvobodila politične jetnike. Razorožila je 11 fašistov in jih odpeljala s seboj. Med ujetimi fašisti je bil tudi starejši fašist Ivan Beržan, poznan zločinec iz Babičev pri Marezigah.

Borci so se pravočasno umaknili čez vodo iz mesta, ker so Nemci začeli streljati z artilerijo z Debelega rtiča. Ujetnike so pripeljali v Babiče, kjer so jih borci komaj ubranili pred razbesnelimi domačini, da ne bi sami sodili Ivanu Beržanu. Ta je bil že isti dan pred hišo Antona Gunjača na Pomjanu smrtno ranjen.

Štab 4. bataljona je reorganiziral svoje čete iz štirih na tri. 30. aprila okrog 10. ure dopoldne so skupaj s predstavniki okrožnega komiteja KPS pripravili za pohod v Koper skupino iz približno 100 starih borcev tega bataljona in l. čete 2. bataljona 2. brigade KNOJ, KMK in več novincev. Opogumljale so jih ugotovitve obveščevalne službe, po katerih sta zjutraj odpluli iz Kopra dve ladji z vojaštvom, fašistična organizacija pa je bila v razsulu. Nemci so še pustili manjše sile v pristanišču in hotelu Venezia pri semedelskem križišču.

Za predajo nemške posadke v Kopru je štab IX. korpusa poslal 30. aprila v jutranjih urah s posebnim pooblastilom, napisanim na svileni ruti, oficirja 4. bataljona 18. SNOUB Bazoviške Ivana Dodiča, da bo vodil pogajanja. Prek člana okrajne NO skupščine za Lopar in sodelavca partizanskih enot Koprčana italijanske narodnosti Alberta Lonzarja-Oscarja je Dodič navezal stike s koprskim županom. Le-ta je sprejel Dodičev predlog in pozval na pogajanja nemškega poročnika Trosla, ki je poveljeval posadki. V spremstvu župana, podoficirja in vojaka je prišel poročnik na pogajanja na občinski sedež na osrednjem mestnem trgu. Takoj seje pokazalo, da poganjanja ne bodo lahka zaradi nemške zavlačevalne taktike. Končno je Tros!pristal na to, da bo predal in razorožil svojo enoto; odstopil bo tudi od razstrelitve pristanišča in drugih miniranih objektov s pogojem, da jim partizani zagotovijo takojšen prost odhod. I. Dodič je o tem sklenil pisni sporazum z Nemci. Tega pa je moral odobriti še okrožni komite KPS, da bi bil veljaven. Toda politično okrožno vodstvo ni sprejelo nemškega pogoja, ampak je zahtevalo brezpogojno sovražnikovo predajo.

Medtem so borci 2. čete 4. bataljona, l. čete 2. bataljona 2. brigade KNOJ in KMK zavzeli položaje okrog škocjanskega pokopališča in nad Žusterno. Čakali so na ukaz za končni napad, in če bi bilo potrebno, tudi na poulične boje za osvoboditev Kopra. Pogajanja za predajo nemške vojske niso bila s tem končana. Nadaljeval jih je - s pooblastilom okrožnega komiteja KPS - dr. Franc Venturini, tedanji predsednik sodišča južnoprimorskega okrožja. Venturinija je pripeljal v Koper s svojim osebnim avtomobilom italijanski protifašist Ugo Segre iz Kampela v Vanganelski dolini. Tam so se pred dnevi sestali v nekem grofovskem dvorcu politični in vojaški predstavniki NOB s predstavniki italijanskega CLN (Odbor za narodno osvoboditev) iz Kopra zaradi obravnave zaključnih operacij in vprašanja prevzema oblasti v osvobojenih obalnih mestih. Na sestanku je poskusil Segre od naših predstavnikov zvedeti za stališča in odnose naših vojaških in političnih oblasti do italijanskega CLN, ki naj bi - po njegovem predlogu - prevzel v Kopru civilno oblast, medtem ko naj bi dobile, kot je sam trdil, jugoslovanske čete status okupacijskih čet. Sekretar okrožnega komiteja KPS mu je odločno odgovoril, daje bilo vprašanje prihodnosti Istre, to je njene oblasti in državne pripadnosti, urejeno z odloki II. zasedanja AVNOJ, zato nima nihče, tudi on (F. Perovšek), pravice o tem razpravljati. Na takšen jasen in odločen odgovor se mu je Segre opravičil, češ da ni vedel za pravne akte in odloke o Istri, in prosil, naj sodijo, kakor da njegovo vprašanje ni bilo postavljeno. 10

Potem ko se je I. Dodič vrnil iz Kopra (30. aprila), so vdrli v mesto deli 4. bataljona 18. brigade pod vodstvom poročnika Cvetka Poljaka in oddelek l . čete 2. bataljona 2. brigade KNOJ pod vodstvom komandirja čete Lojzeta Renerja-Mačka. Cvetko Poljak se takole spominja pohoda na Koper: "Bil sem s četo na Pomjanu. Obvestilo za pohod mi je poslal Ivan Dodič, ker se Nemci niso hoteli predati. Četo sem vkrcal na kamion in se pripeljal z njim do križišča pri Šalari. Od tam sem poslal en vod, ki ga je vodil vodnik Jože Mezgec, v zasedo h koprskemu pokopališču pri Škocjanu, z drugim vodom sem šel v Koper, tretji vod pa sem poslal v zasedo nad Žusterno."

Potem so borci 4. bataljona patruljirali po nekaterih delih mesta in našli patruljno oklepno vozilo in vojaški kamion, s katerim so se potem nekateri borci odpeljali iz mesta do križišča pri Škocjanu, kjer je obema voziloma zmanjkalo goriva in sta ostali na cesti.

Med 12. in 13. uro, ko so bili pripadniki 4. bataljona in čete KNOJ še v mestu, se je bližala od Izole proti Kopru kolona približno 300 nemških vojakov. Napadla jih je zaseda 4. bataljona pri Žusterni, vendar seje morala spričo sovražnikove premoči po 20 minutah boja umakniti proti Gažonu. Potem so nemški vojaki v Semedeli razstrelili skladišče svojega streliva in napredovali proti Škocjanu. Sto kolono soje umaknila tudi nemška posadka iz Semedele. Zaradi nevarnosti pred to nemško kolono so se borci

4. bataljona 18. SNOUB in čete KNOJ še pravočasno umaknili iz Kopra. Borci 4. bataljona 18. SNOUB in čete KNOJ (razporejeni na položajih v Škocjanu) so napadli Nemce, ki so se bližali Škocjanu iz Semedele. Razbili in zajeli so njihovo predhodnico. V boj je posegla tudi nemška artilerijska baterija in s šrapneli in rušilnimi granatam iz

Debelega rtiča obstreljevala položaje partizanov pri pokopališču in tudi skupino, ki se je umikala od Žusterne proti Gažonu. Zaradi močnega sovražnikovega artilerijskega, minometnega in strojničnega ognja je postal položaj borcev v zasedah nevzdržen. Zato so obveščevalci 4. bataljona in l. čete 2. bataljona KNOJ prosili poveljstvo 9. dalmatinske divizije v Dekanih za pomoč. Ta jim je dogovorila, naj pustijo Nemce naprej, da jih bodo oni uničili. Tako so tudi storili.

Večina borcev 4. bataljona 18. SNOUB in čete KNOJ se je po tem boju umaknila proti Vanganelski dolini. En vod 4. bataljona pa je šel s komandirjem Jožetom Mezgecem proti Dekanom, kjer se mu je naslednje jutro pridružila še desetina,ki je bila v zasedi pri Žusterni. Naslednji dan zgodaj zjutraj so se ti četni deli z 9. divizijo udeležili bojev za Trst. 2. četa 4. bataljona pod vodstvom Cveta Poljaka pa je krenila proti Bujam in osvobodila mesto.

Dr. Franc Venturini se ni umaknil iz Kopra ob spopadu z Nemci pri Škocjanu, pač pa seje s posredovanjem italijanskega prevajalca Giuseppa Borisija telefonsko povezal z nemškim komandantom koprske posadke. Do neposrednih pogajanj z njim ni prišlo. Venturini ga je pozval po telefonu, naj Nemci zapustijo mesto, in mu zagrozil, da ga bodo proglasili za vojnega zločinca, če bi ukazal razstreliti pristanišče. Nemški komandant Trosi je, kot trdi Venturini, zagotovil, da tega ne bo dopustil. Na Venturinijeva vprašanja je pisno odgovoril, da ne bo odprl ognja na partizane, če ga tudi ti ne bodo na Nemce. Obenem je zagrozil, da bodo v primeru partizanskega napada nemške vojne ladje iz Trsta "zravnale Koper z zemljo". Dodal je še, da bo šele okrog 19. ure lahko povedal, kdaj bodo Nemci odšli iz Kopra. 13

Nemci pa so odpluli iz Kopra z ladjo okrog 17. ure popoldan. Toda ni jim uspelo razstreliti pristanišča, ker je to preprečil zadnji hip nemški vojak s tem, da je prerezal žico, s katero so bile povezane mine. Potem je ostal v mestu in se predal.

Partizani so se vrnili še isti dan v Koper. Ta je bil 30. aprila 1945 povsem osvobojen. Naslednjega dne so prišli še predstavniki okrožnih in drugih političnih organizacij NOB. S tem zgodovinskim dogodkom je bil ovenčan z zmago stoletni boj zatiranega istrskega slovenskega ljudstva za narodno in socialno osvoboditev.

Osvoboditev Izole in Pirana

Zadnje dni pred osvoboditvijo Slovenske Istre so se sestali predstavniki MOK, vodja gapovskih skupin Gualtiero Degrassi-Darko, duša narodnoosvobodilnega boja v Izoli in na obalnem območju, in nekateri okrožni partijski ter vojaški funkcionarji. Pogovorili so se o načrtu za osvoboditev Izole.

V Izoli je obstajal odbor CLN, ki pa ni razvil nobene omembe vredne dejavnosti proti okupatorju, a je imel med italijanskim prebivalstvom nekaj opore; zaradi tega je bilo potrebno računati z njim kot dejavnikom , ki bi utegnil povzročiti preglavice našim oblastem po osvoboditvi, kolikor ne bi prišlo z njim do sporazuma ali vsaj pogovorov. Sredi aprila so se (po posredovanju G. Degrassija) sestali v vili nekega odvetnika v Izoli člani odbora CLN, predstavniki GAP, komandant in komisar MOK in

G. Degrassi. CLN sta predstavljala direktor tovarne Ampelea v Izoli (baje je bil tudi mestni župan) in neki italijanski pomorski oficir, domačin, ki je bil tedaj na dopustu. Imenovana sta predvsem postavljala vprašanja o bodočih mejah. Partizanski predstavniki so povedali, da je vprašanje o ozemeljski pripadnosti Istre dokončno urejeno, in sicer z njeno združitvijo z novo Jugoslavijo. Posebno italijanski pomorski oficir je zatrjeval, da kaj takega ni mogoče. Zato so postali nadaljnji pogovori o sodelovanju brezpredmetni. Pogovori so se torej razbili že v začetku, ker je nasprotna stran želela zvedeti le za usodo tega ozemlja, nikakor pa ni bila pripravljena ne prej ne tedaj sodelovati z našimi organizacijami v resničnem boju proti okupatorju. Seveda to ni veljalo za organizacijo KSI, ki je sklenila sporazum s predstavniki KPS in OF o sodelovanju že 4. aprila 1944 in je nato v avgustu tudi izstopila iz CLN.

Osvoboditev Izole je potekala v več fazah. V svojem načrtu za osvoboditev obalnih mest je štab MOK določil za svoj izhodiščni položaj hrib nad vasjo Malija (kota 276), kije bil primeren tako za pohod na Izolo in Piran kakor tudi za premik proti Kopru. Načrt je bil usklajen z nalogami drugih vojaških enot (4. bataljon 18. SNOUB Bazoviške,

l. četa 2. bataljona 2. brigade KNOJ in KMK), da ne bi prišlo do morebitnih nesporazumov. Po prihodu enot IV. armade JA v Istro pa so vse te enote podredili njeni komandi.

V drugi polovici aprila se je MOK približal morski obali. Svoje moštvo je usposabljal za prevzem pomorske oblasti v vseh pristaniščih (Koper, Izola, Piran, Portorož in v hrvaški Istri, Umag in Novigrad).

Udarno četo je razdelil v tri skupine. Prvo skupino so usmerili proti Piranskemu polotoku, drugo proti Izoli, tretja je zasedla koto nad Semedelo pri Kopru. Te tri skupine, ki so vključevale tudi predstavnike luških zastopstev, so imele naslednje naloge: uničiti sovražne mornariške postojanke, zasesti in zaščititi luške naprave ter rešiti plovne objekte v lukah pred uničenjem; ob osvoboditvi vzpostaviti pomorsko oblast in organizirati kontrolo nad lukami z morja in s kopnega.

MOK je v noči od 28. na 29. april prvič poskusil osvoboditi Izolo. Zjutraj, ko se je zdanilo, so bili borci razporejeni v okolici tovarne Arrigoni; tedaj seje na cesti iz strunjanske strani pojavila nemška motorizirana kolona z oklepnimi vozili, skupaj okoli 400 mož; komisar MOK, ki je bil trenutno na desnem krilu čete, jo opazil kolono, ki seje pomikala po cesti proti Izoli; odred je takoj odprl ogenj; Nemci so odgovorili z avtomatskim orožjem in iz topov na oklepnih vozilih; po 1O-minutnem streljanju se je začela kolona pomikati proti Izoli, in odred se je s svojimi četami moral umakniti proti Maliji. Število ranjenih ali ubitih Nemcev ni bilo ugotovljeno. Na partizanski strani so 28. aprila padli Izolani Mario Moro, Ferdinando Degrassi, Mario Millo in Luigi Postogna, pripadnik MOK, ki se mu je v tem času pridružilo okoli 60 domačinov iz Izole.

30. aprila so se razmahnile zadnje akcije. V noči med 30. aprilom in 1. majem je skupina G. Degrassija skupaj z borci MOK krenila v Izolo in jo dokončno osvobodila. Degrassi je prevzel vodstvo luške kapitanije s posadko in signalno postajo vred. Pred odhodom iz mesta so Nemci razstrelili pomol in obalo; nato so na čolnih pobegnili proti Trstu. Poskus, da bi partizani preprečili uničenje luke, ni uspel. Degrassijevi mornarji so poznali položaje minskih polj. Zato so brez žrtev že isti dan usposabljali zaplenjena plovila. Naslednji dan pa so poslali prvi večji ribiški čoln proti Kopru, kamor je tudi srečno prispel. Izolski prebivalci so sprejeli osvoboditelje z navdušenjem. 14

Za osvoboditev Pirana se je štab MOK 30. aprila 1945 nastanil v bližini vasi Malija. Borci mornarji so se razporedili na bojne položaje , oblečeni v modre delovne obleke, ki jih je dobil Gualtiero Degrassi - Darko iz tovarniškega skladišča v Izoli, oboroženi pa so bili z orožjem , zaplenjenim Civilni straži.

Tega dne je obiskal štab Paolo Sema s skupino gapovcev. Z njim seje štab dogovoril, da bodo pripadniki MOK ponoči in v jutranjih urah krenili proti Piranu. Nemci so medtem iz Portoroža in Pirana v noči med

30. aprilom in l . majem pobegnili. Pot je bila prosta. V Piranu so ostali le italijanski karabinjerji, a tudi ti ne vsi. Vendar je na glavnem piranskem trgu čakala partizane karabinjerska skupina, ki je ostala v mestu.

Partizanski mornarji so vkorakali predpoldne na glavni trg. Zasedli so eno oboroženo trabakulo s protiavionskimi topovi, v Portorožu pa motorni čoln X MAS. Nato so zasedli urade luške kapitanije in signalno postajo nad Piranom. Nastanili so se v stavbi za Tartinijevim gledališčem. Paolo Sema in Popovci so ves čas sodelovali z mornarji, obenem pa razlagali mestnemu prebivalstvu, da je prišla osvoboditev in da je za vselej konec fašizma.

Vse pa ni šlo tako gladko. Naslednjo noč je priplula v piransko pristanišče lesena oborožena ladja s 44 nemškimi pomorščaki v prepričanju, da bodo našli svoje "kamerade". Partizanski mornarji sojih pričakali v zasedi in zajeli brez borbe. Ladjico so zaplenili.

Ta čas so se Nemci še branili v Savudriji (1 baterija). Niso se hoteli predati ne mornariški enoti in ne njenemu parlamentarcu Ediju Logarju. Predajo so odklanjali z utemeljitvijo, da se bodo predali le regularnim enotam JA. Po tem obvestilu je kmalu prispel tja del tankovske enote IV. armade, vendar so se ji Nemci predali šele v noči 7. maja. Nemške ujetnike so partizanski mornarji odpeljali proti Trstu, kjer so jih razporedili v taborišča za vojne ujetnike. Štab MOK je po osvoboditvi Pirana obiskal znanega protifašista Antonia Semo, ki je ležal težko bolan. Partizane je ob sinovi prisotnosti prijazno sprejel in se pogovarjal z njimi o perečih vprašanjih tedanjega časa.

V poročilu, ki ga je poslal štab MOK na mornariško grupo pri IX. korpusu l. 5. 1945 in ga hranijo v Pomorskem muzeju S. Mašera v Piranu, je med drugim rečeno naslednje: "Mornariški odred Koper je 28. 4. očistil Izolo in pregnal okupatorja. Dne l. maja je odred zasedel mesto ter pristanišče Piran ter Portorož. V Izoli, Piranu in Portorožu je odred prevzel oblast tudi nad mestom. Isti dan so ustanovljena zastopništva v sledečih pristaniščih: Koper, Piran in Izola in Portorož. Podatkov za mestece in pristanišče Milje še nimamo."

Slovenska istrska obala s pristanišči je bila tako osvobojena. MOK je uspešno izvršil svojo obvezo. 8. maja so njegova zastopstva v lukah dobila pomoč z dodatnim moštvom, ki ga je poslala pomorska komanda severnega Jadrana, in sicer en bataljon pomorske pehote. 15

Osvoboditev Trsta

Toliko iz knjige Istra v boju za svobodo o osvobajanju treh slovenskih obalnih mest, kako pa je bilo s Trstom pa izseka intervjujev iz z Generalom Brankom Jerkičem, ki je bil takrat med prvimi, ki so vdrli v Trst in Vlado Bidovec – Morane, ki je bila predsednica tržaškega odbora OF in ena izmed glavnih organizatorjev tržaškega odporniškega gibanja, ki je odigralo izredno pomembno vlogo. Njuna intervjuja lahko v celoti prebereta v moji knjigi Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, saj sta bila oba primorska begunca.

General Branko Jerkič

Branko Jerkič, s partizanskim imenom Živko, se je v bojih kmalu izkazal in postal mitraljezec, nato pa častnik. Kot Primorec se je želel vrniti v svoje kraje in pomagati pri osvobajanju Primorske.

»Leto1945 je bilo na Primorskem izredno težko. Bil sem namestnik komandanta prve brigade vojske države varnosti (VDV) in pozneje KNOJ, ki je od decembra 1944 preživljala vsakodnevne borbe s sovražnikom. Kot namestnik komandanta sem se moral ukvarjati tudi z vodenjem obveščevalne službe, in ko vsakodnevno poslušaš in tudi analiziraš vse grozote, ki so se dogajale na Primorskem, postane človeka strah, v kakšnih razmerah so takratni IX. korpus in enote, ki so bile nanj vezane, delovali.«

»Kaj vse se je nabralo v Trstu?«

»Na obronkih Trsta so bile razmeščene enote 188. nemške divizije. One so ščitile prihode v mesto. V Trstu pa je imel Globocnik svoje enote, ki so sestavljale obrambo notranjega dela mesta. V tem delu so se našle vse mogoče enote, ki so bile ali SS ali pomožne enote SS, v katere so spadali Slovenci, Rusi in Italijani. Poleg tega sta bili še protiletalska in protimornariška obramba. Te enote so bile izredno močne in tako razporejene, da so se lahko skoncentrirale na nekaterih mestih, za katera so vedeli, da jih partizani ne bodo mogli zasesti. Eno takšnih mest je bil na primer Koroneo.«

»Tako kot ponekod drugje je tudi v Trstu delovala Komanda mesta.«

»Komanda mesta Trst je bila enkratno organizirana in mislim, da je naša velika napaka, da o tej organizaciji nismo dovolj govorili. Sama organiziranost bataljonov in njihova pomoč našim enotam, to je XXX. divizija in naša brigada, ki niso poznale Trsta, je pomenila izredno izredno veliko.«

»V Trstu so se začeli upori že prej, Komanda mesta pa je napadla že v noči na 28. april. Vi ste za to vedeli …«

»Mi smo dobili povelje, ki ga nam je izdal naš štab divizije. Povelje smo dobili pravočasno in smo v noči na 30. šli v Trst. Bataljoni, ki pa so se tam bojevali, so lahko zdržali en dan borbe, ampak s tem, ko sta prišli XXX. divizija in naša enota, so dobili okrepitev. Sovražnik pa ni vedel, s kakšnimi silami, s kakšnimi močmi smo šli nad Trst.«

»S katere strani ste vdrli?«

»Mi smo šli najprej proti vzhodu, da bi iz vzhodne strani prišli v Trst, vendar so bile tam težke borbe. Potem pa smo se vrnili in smo prek Proseka prišli v Trst, s tem da smo najprej prišli v Barkovlje, potem v Rojan.«

»Kje so bili najhujši boji? Ravno okrog Opčin, menda …«

»Najhujše boje so imele naše enote XXX. divizije okrog Opčin, mi pa smo jih imeli, ko smo že prišli v Trst. To se pravi, da v Barkovljah nismo imeli tako rekoč nobenih bojev, ampak Barkovljani so bili Slovenci in so nas sprejeli z izrednim veseljem in nam potem kazali poti, povedali, kje so sovražniki. S tem so pomagali, da smo lahko zelo hitro napredovali proti Rojanu.«

»2. maja, ko so prišli zavezniki, je bil Trst že osvobojen.«

»Ko so prišli zavezniki, to je bilo 2. maja okrog 17. ure, so se v Trstu obdržale še tri postojanke. Ena je bil zapor Koroneo. Zavzeti so ga poskušale tudi oklepne enote IV. armade, ki so prišle v Trst 1. maja, vendar je bilo zidovje premočno, tako da so Nemci čakali, da bodo prišli Angleži in se njim predali brez borbe.«

 

Vlada Bidovec in njena pripoved

»Konec aprila 1945 je prišlo v Trstu in okolici do vstaje pod vodstvom Komande mesta Trst, ki je delovala vse od leta 1944 in je imela v svojih vrstah okoli 20.000 oboroženih borcev. Komanda mesta je bila neposredno povezana s komando IX. korpusa, ki je že prodiral proti Trstu. Na obronkih mesta pa se je proti okupatorju bojevala jugoslovanska armada. V boju za osvoboditev Trsta so se izkazali zlasti tržaški partizani. Nemška vojska ni zapustila svojih položajev. Srdit boj se je bil iz ulice v ulico, za vsako hišo posebej, iz katerih so marsikdaj regljale strojnice in kosile smrt. Padlo je veliko naših borcev. Trst je bil osvobojen 1. maja 1945.«

»To je bil za vas zagotovo najlepši dan v življenju?«

»Da, to je res. Ne morem vam povedati, kolikšna je bila množica ljudi, ki se je proti centru mesta zgrinjala iz vseh koncev in krajev. Prihajali so celo s Krasa. Ljudje so jokali od sreče in se objemali. Mi, ki smo delali v ilegali kot vodje odporniškega gibanja, smo se srečali s partizanskimi komandanti. Takrat je prišel tudi pokojni Regent, ki se je vrnil iz Sovjetske zveze, srečala sem se s komandantom IX. korpusa, Borisom Kraigherjem in ne vem več točno, s kom.«

»Vi ste tudi ogovorili množico na Trgu Unita

»Da, takrat je prišel k meni tovariš Boris Kraigher in rekel: 'Morana, ti boš govorila v imenu OF.' Lahko si mislite, kako me je to presenetilo. Sploh nisem bila pripravljena, da bi govorila pred 100.000-glavo množico, ki se je zbrala na velikem trgu, in to v imenu OF. Takrat so ljudje začeli vzklikati Morana, Morana. To je bil velik aplavz, da si ga ne morete predstavljati. V tistem trenutku sem se zbrala, uredila misli in začela govoriti.«

»Kaj ste povedali?«

»Govorila sem o doživljanju tega velikega trenutka, ko je Trst osvobojen, da so fašisti ustrelili veliko ljudi, da je veliko ljudi padlo v Trstu, ampak kljub temu smo vzdržali do konca, da naš boj za svobodo tega mesta ni bil zastonj. Govorila sem o trdem boju za svobodo, Nemci niso zapustili mesta kar tako, vsaka ulica se je uprla okupatorju. 1. maj, je naš veliki dan in zelo dobro se spominjam, da smo takrat izvedeli, da je v Angliji zmagala socialistična stranka, tudi to je bil za nas uspeh. Tudi to sem omenila v govoru. Ampak to moram še povedati, ko sem šla s te proslave, ko sem stopila na trg, so stopili k meni delavci, moji tovariši, in so me nosili na ramenih. Bila sem edina, ki sem to doživela, in bila sem prva Slovenka, ki je na balkonu mestne tržaške občine, kjer je govoril Mussolini, govorila slovensko. Nihče pred menoj ne za menoj s tistega balkona ni govoril slovensko.«

»Kakšen je bil Trst v dnevih svobode?«

»Kakšen je bil Trst ‒ to, kar je bilo napredno, je bilo vse na ulicah. Po drugi strani pa je bilo tudi nekaj groze. Takrat se je CLN kot italijanska odporniška fronta povezal z zavezniki in čakal Američane, ki so se bližali Trstu. Tisti Italijani, ki so bili proti partizanom, so imeli zaprta okna in so tako kazali odpor. Tu pa tam so visele rdeče zastave, vendar so Tržačani v glavnem imeli zaprta okna. Ko so prišli zavezniki,so Tržačani začeli prihajati na ulice, proslavljali so osvoboditev in manifestirali z Amerikanci, priredili so močno manifestacijo, ki smo jo imeli za reakcionarno.«

 

Miloš Ivančič, odlomki iz lastnih tekstov in knjige Slovenska Istra v boju za svobodo

Foto: lastni viri, Muzej novejše zgodovine Lj, razni internetni viri

 

 

osvoboditev-trst3
Svoboda v Trstu

 

 

 

 

osvoboditev-rex

Potapljajoči vse Rex, simbol novega rimskega fašističnega imperija, je že leta 1944 jasno nakazal, da se konec vojne vendarle približuje.

 

 

 

 

osvoboditev-tankix

Tanki naših prekomorskih brigad se premikajo proti Primorski.

 

 

 

 

osvoboditev-x

Končne operacije ob osvoboditvi Kopra, Izole in Pirana od 28.4. do 1. 5. 1945

 

 

 

 

osvoboditev-trst6

Zbor partizanskih enot, ki so osvobodile Koper, v Kopru 30. aprila 1945: Komanda mesta Koper, 4. bataljon 18. Bazoviške brigade in 2. brigada KNOJ

 

 

 

 

osvoboditev-trst4

Partizanski tanki pred Trstom 1.5. 1945

 

 

 

 

osvoboditev-trst5

Pripadniki Mornariškega odreda Koper na Maliji ob osvoboditvi v Trstu

 

 

 

 

osvoboditev-koperx
Na transparentu: "Naj živi italijansko - slovensko bratstvo!", med zastavami so tudi angleška in ameriška, na pročelju cerkve pa slika Stalina.

 

 

 

 

osvoboditev-fontanotx
Pripadniki italijanske Brigade "Fontanot "in Komande mesta Koper v Kopru maja 1945. Od leve: Ennio d'Agostini, Mario Santin - Valter, Mario Abram, Miro Škapin - Nanos, Giovanni Paparazzo - Roma, Zorko Černugelj, Stojan Gala in Vrabec.

 

 

 

 

malija

Pripadniki Mornariškega odreda Koper na Maliji ob osvoboditvi

 

 

 

 

osvoboditev-trst1

Pripadniki delavskih bataljonu v neposrednem boju v mestnem središču Trsta 1. 5. v1945

 

 

 

 

osvoboditev-trst2
Partizanski tank 1. 5. 1945 na Trgu Goldoni.

 

 

 

 

osvoboditev-morana
Vlada Bidovec - Morana na levi strani balkona mestne hiše v Trstu, na desni Ivan Regent, kasnejši minister v prvi slovenski vladi, 1. maj 1945.

 

 

 

 

osvoboditev-mnozica
Delček množice na Velikem trgu (Trgu Unita) 1. maja 1945.

 

 

 

 

osvoboditev-pogreb
Pogreb padlih borcev med osvobajanjem Trsta.

 

 

 

 

osvoboditev-ajdovscina

Slavje v Ajdovščini 5. 5. 1945 ob zasedanju prve slovenske vlade.

 

 

 

 

osvoboditev-pariz

Slavnostni mimohod Partizanskega pevskega zbora Srečko Kosovel skozi Slavolok zmage ob zasedanju pariške mirovne konference, prav kakšen dan preden so naši zavezniki podelili Trst in Gorico bivši fašistični Italiji.

 

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH