Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria


DOMOVO NAS AKTUALNODOSJEPUBLIKACIJE │ POVEZAVEVČLANI SE

BORŠT

Spomeniki NOB v

MO Koper:



ANKARAN

BERTOKI

BORŠT

ČRNI KAL

DEKANI

GABROVICA

GRAČIŠČE

GRADIN

HRVATINI

KOPER

LOPAR

MAREZIGE

OLMO – PRISOJE

POBEGI – ČEŽARJI

OSP

PODGORJE

RAKITOVEC

SEMEDELA

SOCERB

SV. ANTON

ŠALARA

ŠKOCJAN

ŠKOFIJE

ŠMARJE

VANGANEL

ZA GRADOM

ZAZID

ŽUSTERNA 



KOMANDA MESTA KOPER

Istrsko vojno področje je marca 1944 ustanovilo Komando mesta Koper (KMK). Njena naloga je bila povezava z vsemi političnimi forumi in vojaškimi enotami, ki so ze delovala v Slovenski Istri, zbirati novince za partizanske enote, organizirati propagandno dejavnost in svojo obveščevalno službo. Prirejala je številne mitinge po istrskih vaseh in v zaledju Trsta. Za svoje varstvo je imela svojo zaščitno četo, za povezavo s Komando istrskega vojnega podrocja (KIVP) pa kurirske zveze. Organizirala pa je tudi zbiranje in prevoz hrane (zlasti soli) ter sanitetnega materiala za enote VII. korpusa, opravljala prometno in poštno službo.

V začetku je bivala na raznih lokacijah (Osp, Gabrovica, Dolina...) in uspešno izvajala mobilizacijo in sprejemanje novincev. Z območja Slovenske Istre in okolice Trsta je odšlo k partizanom okoli 3.700 novih borcev (ki so bili pred odhodom zdravniško pregledani!). Naloga KMK je bila tudi skrb za lastno varnost in varovanje območja Slovenske Istre in kontrolo gibanja prebivalstva. Opravljala je tipično funkcijo oblasti v vojnih razmerah.

Po veliki nemški ofenzivi (Prien) se je KMK premaknila v Hrpeljce pri Borštu . Po ustanovitvei Mornariškega odreda Koper (MOK) je KMK z njim tesno sodelovala.

KMK je bila udeležena v bojih pri Hrvojih in Kučibregu novembra meseca 1944, skupaj s hrvaškimi in itelijanskimi partizanskimi enotami. 

Tri mesece pred koncem vojne (9.2.45) so bunker KMK bri Borštu napadli Nemci s pomočjo itlaijanskih fašistov. Napadalcev je bilo 500, partizanov le 6. To so bili: komandant Franc Planinc – Frenk iz Loke v Beli Krajini, letnik 1920, star je bil 24 let - borci Konrad Huš iz Trbovelj, letnik 1907, star je bil torej 38 let, Valerij Jakomin iz Pobegov, letnik 1914, star je bil 31 let, Anton Glavina iz Šmarij, letnik 1921, star 24 let, Mirko Belič iz Babičev, letnik 1915, star 30 let, Pavel Likovič, rojen v ZDA, letnik 1918, star 27 let. Boj je trajal polnih 9 ur. Borili so se, dokler so imeli streliva. Komandant Frenk se je z zadnjim nabojem ustrelil sam, drugim pa je prepustil odločitev na voljo.

Enote KMK, ki so bile razporejene po raznih drugih krajih so nadaljevale z bojem in  30.aprila 1945, skupaj z borci Istrskega odreda osvobodile tudi Koper.

VEČ O KOMANDI MESTA KOPER V NAŠI E-KNJIGI -  ALDO PIRIH: POMLAD NA OBALI  https://issuu.com/zb-koper/docs/pomlad



Dogajanje v Slovenski Istri v času spopada pri bunkerju Komande mesta Koper

Borci Komande mesta Koper so bili z odpadanjem listja z dreves pozimi 1944 - 45 v hudi stiski, nenehno so bili zasledovani od nacifašistov, zato so se morali razdeliti v manjše skupine in tako so postali Se bolj ranljivi.

Tridesetega januarja 1945 je med 13. in 14. uro s padalom pristal v gozdu Cepernik, med vasicama Vršič - Boršt, letalski pilot ZDA, poročnik Charles Richard Doucherty. Skočil je iz gorečega izvidniškega letala, hip preden je strmoglavilo. Ker je bilo letalo zelo nizko, se padalo ni povsem odprlo, se je pa zapelo za hrasta in tako se je padalec le lažje poškodoval (izpah gležnja). Takrat je na vodnem viru prala perilo Francka Jerman, rojena Lovrečič, s svojo hčerko Celestino. Dovolj blizu, da je lahko ponesrečenemu pilotu hitro pomagala do skrivališča kljub nevarnosti, da jo bodo zalotili nacifašisti, ki so nekaj trenutkov zatem tudi prihiteli na kraj, kjer je po eksploziji gorelo letalo.

Po spominu Irme Lovrečic, rojene 1933 v vasi Zabavlje, so Nemci, ki so imeli v Zabavljah v tistem času postojanko, takoj odhiteli za letalom. Ker je letalo strmoglavilo in se je z Bošteranskega hriba začelo kaditi, so mnogi stekli na kraj dogodka. Mladinke iz Boršta, Zabavelj in Trušk so Nemce prelisičile s trditvijo, da se je pilot verjetno umikal pred ognjem. Veter je gnal ogenj v nasprotno smer od skrivališča. Nemci so naslednje dni Se pospešili iskanje pilota. Tako so nenehno njihovi izvidniki zbirali podatke, kje bi utegnili odkriti kraj skrivališča. Tudi gibanje partizanov je bilo pospešeno, kar Nemcem ni ostalo prikrito in se jim je posrečilo 9. februarja v zgodnjih jutranjih urah zalotiti izvidnika Jelena (Valerij Jakomin), ko je prišel iz skrivališča. Nemci so ga napadli, vendar ga niso obstrelili in se je zatekel nazaj v bunker. Potem so obkoljene borce Komande mesta Koper pozvali k vdaji, kar so odklonili in streljali na napadalce. Bunker je bil le skrivališče, ni omogočal, da bi se branilci uspešno branili, ker so imeli pregled le pred vhod.

Vse drugod pa so napadalci imeli popolno varen pristop do bunkerja. Prinesli so na vhod sena in ga zažgali, da bi jih z dimom prisilili k vdaji, vendar so jo odločno zavrnili z ognjem z vsega orožja. Zato so napadalci poslali po eksploziv v Koper, da bi razstrelili kamniti sklad. Branilci so načrtovali, da se bodo uspešno branili do noči in ko bo tema, se bodo skušali prebiti iz obroča. Napadalcem so prinesli eksploziv in dimne bombe že proti večeru, okrog 16. ure in se jim je že zelo mudilo, ker so se bali, da jih bo noč prehitela. Zasuli so vhod v bunker z dimnimi bombami in nato položili eksploziv na kamnito ploščo pod katero so bili branilci, prižgali minsko vrvico in se zatekli na varno pred eksplozijo min. Ta trenutek bi branilci lahko izrabili za izpad, vendar verjetno niso vedeli, kaj so jim pripravili napadalci. Mini sta prelomili kamniti sloj in s kamenjem zasuli ter ranili branilce, tako, da so izpod težkega kamna s pomočjo droga izvlekli mrtvega poveljnika Franca Planinca - Frenka. Zajeli so ranjene Konrada Huša, Antona Glavino, Mirka Beliča, Pavla Likoviča in Valerija Jakomina - Jelena. Nemci so zajete partizane izročili koprskim fašistom. Fašisti so naropano blago in zajete partizane naložili na dva kmečka voza in jih že z nočjo iz Boršta odpeljali proti Kopru.

Po pripovedi Valerija Jakomina zvemo, da so bili štirje ujeti partizani zvezani po dva skupaj, on pa sam, tako je lahko izkoristil temo in nepozornost stražarjev. Skočil je z voza med Vanganelom in današnjo tovarno Cimos in se z begom rešil ujetništva. Preostale štiri ujetnike so fašisti nekaj dni zadržali v koprskih zaporih, nato so jih odpeljali v tržaški zapor Coroneo. Dante Soimi je 7.4.1945 sporočil iz Coronea, da sta z njim v zaporu tudi Konrad Huš in Pavel Likovič. To sporočilo je bilo zadnje. Ni znano, kdaj in kje so bili umorjeni, verjetno so bili pokončani v tržaški Rižarni pred koncem vojne. Takrat so pomorili večino zapornikov iz sle po maščevanju in mislijo: Češ, mi nacifašisti, bomo vojno izgubili - vi zaporniki pa se ne boste veselili zmage in svobode.



Marjan Vidmar





NA VRH ^



 Boršt, proslava 2008

Boršt


Več: Govor D. Puha na spominski slovesnosti

 

NA VRH ^

 

ZB-Koper.si ©