Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria


DOMOVO NAS AKTUALNODOSJEPUBLIKACIJEFOTOGRAFIJEPOVEZAVEVČLANI SE

GABROVICA

Spomeniki NOB v

MO Koper:



ANKARAN

BERTOKI

BORŠT

ČRNI KAL

DEKANI

GABROVICA

GRAČIŠČE

GRADIN

HRVATINI

KOPER

LOPAR

MAREZIGE

OLMO – PRISOJE

POBEGI – ČEŽARJI

OSP

PODGORJE

RAKITOVEC

SEMEDELA

SOCERB

SV. ANTON

ŠALARA

ŠKOCJAN

ŠKOFIJE

ŠMARJE

VANGANEL

ZA GRADOM

ZAZID

ŽUSTERNA 



GABROVICA, NESREČNA VAS



Gabrovica je v Sloveniji pogosto ledinsko ime, tudi naselij je nekaj, očitno so ljudje nekoč cenili trdi gaber kot dober les. Gabrovico pri Črnem kalu, sestavljata dve naselji, ki jima domačine pravijo Stara in Nova Gabrca, sebi pa Gabrci oziroma Gabršce. V obeh naseljih jih danes živi le nekaj desetin, pred prvo svetovno vojno, ko jih je bilo največ, so zabeležili 280 duš in dvakrat več govedi. Stari del naselja ali Stara Gabrca je ena izmed starejših vasi kraškega roba, kjer so ljudje že pred našim štetjem zidali kaštele. Sedanje staro naselje pa ni zraslo na vrhu neke vzpetine, ampak pod steno ali »grižo« na prisojnem pobočju v zavetju kraškega preloma, na koncu Osapske doline in ob cesti, ki je še v rimskih časih povezovala najbolj severno točko Jadranskega morja z bližnjim vzhodom. Novo naselje ali Nova Gabrca pa je bila sezidana po drugi svetovni vojni, vsa na novo, saj je bila stara vas v celoti požgana, postavili pa so jo na Jurkovec, na drugo stran hudournika, ki je v davnini začel oblikovati Osapsko dolino, in jo z novo cesto povezali z Ospom in Črnim Kalom. Tu so vse hiše enake, z izjemo skupnega vaškega hleva in skupne kleti, z zadružnim domom, ki je danes gostilna s spominsko sobo.

Njihova polja so na prelomu kraške s kamenjem pomešane zemlje, ki jo je dež spral z »Griže« in puste lapornate prsti pod Tinjanom. Z razliko od sosednjih Osapcev, na njihovih njivah, ki se razprostirajo na rahli peščeni zemlji, Gabrcem ni uspeval radič ali druga kvalitetnejša zelenjava, ki bi jo lahko drago prodajali v Trstu, vino je bilo zaradi kraške zemlje in zavetne sončne lege tako močno, da je po njem celo glava bolela. Kdor je hotel vsaj malo bolje preživeti je moral vsak dan peš v Trst na priložnostna dela v pristanišču, železarni ali pivovarni ali pa vsaj na dnino k bogatejšim kmetom v neposredni okolici mesta, ki so bili v primerjavi z Gabrci pravi gospodje.

Gabrovica je bila nekoč ena izmed najbolj zavednih slovenski primorskih vasi, Gabrci so trdi kot gaber, so pravili sosedje. Že 28. julija 1897 so ustanovili Slovensko bralno društvo, v katerem so vzgajali mladino v zavednem in upornem duhu. Skupaj z drugimi prebivalci osapske doline so se fašizmu z orožjem v roki uprli že 15. maja 1921, ki je na barikadi pred Križpotom med obstreljevanjem padel 42 letni Gabrc Andrej Žerjul, prva žrtev protifašističnega boja. Andrej se je rodil 20. 11. 1879 v sosednjem Prebenegu, v Gabrovico pa se je poročil po z poročil z ženo Marijo, rojeno Barut, s katero so se jima v srečnem zakonu rodili štirje otroci. Delal je v Trstu in bil član komunistične partije Italije.

S prihodom fašizma na oblast se je protislovenska raznarodovalna politika zelo zaostrila, izzivanja in pretepi so se sprevrgli v organizirano nasilje, slovenska beseda je bila prepovedana, ne samo v šolah, celo v gostilnah, poitalijančevali so slovenske priimke, spravili so se celo na slovenske napise v cerkvah in na pokopališčih, zavedne Slovence so pretepali, jih vezali na klopi in jim vlivali olje v usta, s posebno davčno politiko so izčrpali vse slovensko gospodarstvo, slovenski živelj se je začel množično izseljevati v kraljevino Jugoslavijo in čez lužo. Tudi iz Gabrovice jih je odšlo okrog 50.

V tem boju za ohranitev slovenstva in za preživetje so se ljudje začeli organizirano zbirati v tigrovski organizaciji ali komunistični stranki. Gabrovica se je skoraj vsa opredelila za komunistično gibanje, postala je center združenega upora proti italijanskemu iredentizmu, fašizmu in kapitalizmu. Leta 30 so v Gabrovici sklicali »Komunistično konferenco za Slovensko Istro« na kateri so sprejeli številne dogovore v bran pred fašizmom. Revolucionarno nastrojeni kmetje so kupili pisalni stroj in doma izdelali ciklostilni tiskalni stroj ter leta 1932 začeli izdajati glasilo »Kmetski glas«, s katerim so ljudi pozivali k uporu proti fašizmu.

Med NOB pa v tej vasi delovala partizanska tehnika »Naš dom«, kasneje »Snežnik«, in ilegalna tiskarna »Žena«. V vasi in v bunkerju v stenah nad naseljem so se zadrževali razni partizanski štabi, tu je bilo tudi stičišče kurirskih poti ter zbirališče sanitetnega materiala. Nemci so najbrž z zverinskim mučenjem nekega kurirja zvedeli, da je Gabrovica center partizanskega odpora. 28. maja 1944 zgodaj zjutraj so essesovci z udinjanimi fašisti in domobranci vdrli v vas, jo vso požgali, devet ljudi pobili in jih zmetali v goreče hiše, med temi tudi devetletno deklico. Večino ljudi so odpeljali v zloglasno tržaško Rižarno in koncentracijska taborišča. O njihovi usodi je odločal neki domobranski oficir Uršič, ki je zasliševal ljudi. Sodelovali so tudi inšpektorji posebnega italijanskega policijskega inšpektorata iz Trsta. Kljub pobijanju in požiganju pa niso izdali kje so bunkerji, tiskarna in skladišče sanitetnega materiala. Spomini na te dogodke so še vedno živi, o teh grozotah so mi pripovedovale gabršce Angelina Žerjul in Marija Škrk in Angela Barut: (tonski posnetek pripovedi Angele Barut)

Od 180 prebivalcev je med vojno izgubilo življenje kar 38 vaščanov, pa ne samo mladih partizanov, ampak tudi nebogljenih starčkov in otrok.

Po končani vojni, ko so se mladi vrnili iz partizanskih enot, nekaterim je uspelo tudi iz taborišč in zaporov, so se zelo korajžno lotili obnove. Po ruskem vzoru so ustanovili kmetijsko zadrugo in s pomočjo države sezidali pod vasjo, že na drugi strani doline, Novo Gabrovico. Od predsednika Tita osebno so dobili celo kamion v dar. Zadruga je seveda čez čas propadla, v skupnih prostorih pa so razvili nekatere obrtne proizvodne dejavnosti, zadružno dom pa so spremenili v gostilno in spominsko sobo. Industrializacija, napačna kmetijska politika in predvsem meja, ki je odrezala vas od njenega gospodarskega in kulturnega središča, to je Trsta, je velik del prebivalcev razselila v slovenska obalna mesta in vas je skoraj propadla.

Čas pa prinaša novosti, nova vas postaja stara, stara med vojno požgana pa se obnavlja. Večina Gabrcev, ki so se odselili v bližnja mesta, se v svoje domove vsaj občasno vrača, uredili so jih kot vikende, nove generacije na ruševinah zidajo nove hiše. Žal pa je vas grozeče objel črnokalski viadukt nove avtoceste, ki je porušil idiličnost osapske doline in iznakazil čudovito in enkratno naravo kraškega roba. Vasi grozi še železniški viadukt.

Miloš Ivančič



ODLOMEK IZ GOVORA MAKSA VEZOVNIKA V GABROVICI 28. maja 2011:

. . .

»Kakšen novodobni politični povzpetnik, ki malo ali nič ne ve , kaj je za naš obstanek pomenil NO boj, bi ob moji pripovedi ošabno dejal, da je to indoktrinacija. Nikakor! Želim predvsem poudariti in povzdigniti domoljubje Primorcev, ljubezen do rodne grude, do slovenske besede. , domoljubje, ki se je pretakalo iz roda v rod skozi poezijo Simona Gregorčiča, v delovanju prvih protifašistov – naših tigrovcev in tudi duhovnikov, ki so negovali slovensko besedo, kot je bil osapski župnik Franc Malalan. Skupaj s svojimi upornimi farani je maja 1921. stal na barikadi na Križpotju. in fašisti so ga obstrelili v nogo. Uprl se je fašistom, ko so hoteli v cerkvi premazati slovenske napise. Zato je bil izgnan v konfinacijo.

Skratka – vse to je že bila primorska OF, upor zoper potujčevanje, zoper suženjstvo. Mussolini pa je rohnel - Premalo se ubija! Sekretar fašistične stranke Aldo Vidussoni je januarja 1942 razglašal, da je treba pobiti vse Slovence in da bi morali ravnati tudi v Evropi  tako, kot so počenjali v Etiopiji in Libiji, skratka iztrebiti nas ali nas „barbare“ prepojiti z njihovo veliko kulturo. In takim politikom se je šla poklonit ljubljanska tedanja politična oblast skupaj z vsemi župani ter jim ponudila sodelovanje. Eden izmed italijanskih politikov je tedaj dejal približno takole: Gospodje,   mi  smo vam zelo hvaležni za ponujeno sodelovanje, toda s tem boste za 50 let sprli svoj narod. ŽAL ni se zmotil, uštel se je le v številu let.

Zakaj obujam to bolečo preteklost? Ker današnji rod zaradi časovne odmaknjenosti in iz drugih vzrokov vse premalo ve o tem in ker to praznino še kako izkoriščajo tisti, ki zanikajo pomen NOB in podcenjujejo žrtve, ki da so bile celo nepotrebne. A mladi pesnik Kajuh je sredi vojne vihre povedal približno takole: „Če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz Tako pa še živimo!“«…



GOVOR TONETA PAVČKA NA PROSLAVI V GABROVICI 28. 5. 2011:

»Spoštovani gostje, dragi prijatelji, vrli Istrani, ponosni Primorci!

Zaradi vseh vas je danes zame velik dan. Potem ko uživam gostoljubje istrske zemlje že skoroda pol stoletja, me je doletela posebna čast:govorim vam lahko ob vašem prazniku na vaši proslavi obletnice medvojne grozote v Gabrovici. V tem znamenju sem dolžan vam in zgodovinski resnici naj poprej hvalo in zahvalo. Nikoli mi ne bi prišlo na misel bodisi na rodnem Dolenjskem ali kjerkoli drugje v Sloveniji, da bi začenjal govor z odo, s slavospevom, z ditirambom hvalnice. Tu, na Primorskem je to možno in potrebno. Ta hvalnica pa je taka:

Nikjer ni bila narodna zavest vseskozi tako veličastno visoka , kot tu na Primorskem.

Nikjer ni bilo uporništvo zoper fašizem in njegovo nasilje tako močno in neustrašno, kot tu na Primorskem.

Nikjer niso ljudje kot punčico svojega očesa varovali svoj jezik, na skrivaj brali knjige v svojem jeziku, se zbirali v pevske zbore in gledališke skupine ne zaradi posluha ali talenta ampak iz narodne zavesti, tako kot tu na Primorskem.

Nikjer niso tujci tako zgodaj, že leta 1920 začeli z italijanizacijo, s požigi, in potem s poboji, streljanjem, s prepovedjo slovenščine v šolah, prepovedjo slovenskih društev in slovenskega tiska kakor tu na Primorskem, in nikjer se niso ljudje enako zgodaj dvignili v upor kakor tu na Primorskem.

Zato lahko s pesniško podobo izposojeno pri Kosovelu rečem:

Nikjer niso bori v nemi grozi trepetali tako kot na Primorskem, a tudi nikjer niso tako ponosno stali in obstali visoki in neustrašni kakor tu na Primorskem.

Nikjer nima kakšna morska država tako malo morja, kot ga ima Slovenija, vendar je gospodarsko, politično in duhovno za nas to morje stokrat in tisočkrat večje. Tako je tudi tudi s pomenom Primorske za narodno identiteto, za jezik, za domoljubje. Ta pomen je neskončno večji od razsežnosti pokrajine in od števila njenih prebivalcev.

Nikjer na Slovenskem ni nobena pokrajina zdržala tako dolgo pod tujim jarmom in vseskozi verjela v svobodo in osamosvojitev kakor Primorska. Imela je Tigrovce in štiri bazoviške junake, imela je Gregorčičevo, Gradnikovo, Rabsko brigado, dve Prekomorski brigadi in mnogo bojevnikov z zmagovitim geslom Smrt fašizmu!

Bili so Bevki in Čedermaci, bili so Vojki in Darki, bili so Tomažiči in Sardoči, bili Lokarji in Šorliji in bili sta Istra in Primorska , vse od severa do juga, od vesti do zavesti, od uma pa do srca.

Zato nikjer ne zveni nobena pesem na Slovenskem tako mogočno in zmagovito kakor tukajšnja pesem Vstani, Primorska!

Še in še se poje ta pesem. Njen zanosni zven zmagoslavja zveni tako v središču kot na obrobjih Slovenije in kliče k čuječnosti in k nezbledelim vrednotam. Saj vrednote niso vse izničene, nekatere, prav te tukaj rojene, ostajajo od včeraj za danes in bodo svetle tudi jutri.

V tem, resnično težkem času, ko kmalu Slovenec ne bo več Slovencu Slovenec, sta primorska upornost in narodni ponos zgled in upanje za prihodnost. Res je, kar pravijo:čas je tak, kakršni smo ljudje. Vendar tak mrk vrednot in tak razdor med nami si slovenski človek, ki je komaj prišel k svojemu in na svoje, in si slovenski narod, ta lešnik v peharu orehov narodov sveta, ne zaslužita. Čas, zaznamovan že z lakoto lačnih, a še bolj z lakomnostjo sitih, s hlepenjem po balah blaga in ne bo blagrih duhaje trd in grd. Da še ljudi nam ni takih, kot ste vi, dragi moji, pa usmili bog se nas, bi rekel s pesnikom, davno mrtvim in še zmeraj večno živim. Drugi pesnik iz iste druščine slovenske Modeme pa je tudi za naš čas nekoč zapel: Da mi je za blestečo zarjo pogledati in nekaj ljubega, lepega ti povedati, o domovina, v teh težkih dneh!

Tako poje Oton Župančič. Meni je lažje. Samo na vas pomislim, na vašo srčnost, upornost, na vaše domoljubje, pa mi ni treba gledati za blestečimi zarjami, da bi našel stavek poguma za današnje, kar težke dni. Vi boste rekli:Kdaj pa nam na tej naši ljubi zemljini bilo težko, vendar, kadar je zares težko, takrat se človek moža izkaže, a tudi žena, kot vsi vemo se izkaže; nemalokrat je bila tako v vojni kot je še vedno, trdnejša, odločnejša in bolj možata od moža. Končno se je celo prav tu v Gabrovici ilegalna tiskarna med vojno imenovala žena. Torej, ta vsestranska možatost je vaš zgled, vaše sporočilo, vaš že mnogokrat izpričani nauk za danes, vaša pesem za današnjo rabo. Kajti:

Ko nekdo pride preko muk, preko vseh postaj križevega pota do poveličanja in stopi po trpljenju na goro vstajenja, takrat začuti človek pravo radost za življenje in v sebi ubranost za večnost. Tak je vstal in obstal primorski človek po zmagi nad fašizmom. In tak, velik, uporen, možat, zvest sebi in svojemu narodu ostaja tudi danes.

Bilo je hudo, a bilo je častno. Ne manj častno pa je prav tako v današnjem hudem času zgraditi sebe. vgraditi svojo stavbo duha, svojo hišo zaveze in potem mimo, z gotovostjo in s ponosom reči:V moji hiši luč gori. Ta vaša luč je naše upanje za jutri. Naj bo to tudi naša skupna pot od danes v jutri, iz večerov v jutra, od senčnega k svetlemu, s tal navzgor, kvišku, od krize do darov bogate mize!

Smo v Gabrovici. V novi Gabrovici. Stara, višje tu gori in bolj v zavetrju, je bila 28. maja 1944 požgana. V njej je bilo trdo življenje, vendar tudi trdna zavest istrskega človeka Slovenca. Bogastvo revnih je bilo delo, čast, zvestoba rodu. Tako je bila ta dolina Osapska ena sama uporna partizanska posadka. Bila je prestolnica Narodnoosvobodilne borbe v Istri. Bila središčna točka, od koder so sevali in segali plameni upora tja doli do Trsta, tja gori do Snežnika, pa še tja doli do zmeraj upornih Marežganov in še naprej. Ljudje v Gabrovici so bili v gori hrast, na polju cvet, kot bi rekel Župančič, med njimi je gorel plamen upora že domala od leta 1920, ko je zagorel slovenski Kulturni dom v Trstu, in ta njihov plamen ni nikoli ugasnil. Butnil je kvišku tudi po groznem majniku leta 1944. Tedaj je Gabrovica postala in ostala sveti posvečeni kraj naše domovine. So še kraji na naši slovenski zemlji, ki so posvečeni za zmeraj. Posvetila jih je kri upornikov in mučenikov. Tako kot je tak kraj Bazovica, kot je taka Osankarica je taka, posvečena, tudi Gabrovica.

V Bazovici so pod streli padli štirje bazoviški junaki, v Osankarici je padel Pohorski bataljon, tukaj v Gabrovici, ki je štela 180 ljudi jih je bilo 98 na partizanski strani, svoje življenje je dalo za svobodo 38 Gabrovčanov, usodnega 28. maja pa so tu pobili ali zažgali 9 ljudi, pet pa jih je kmalu nato končalo v zloglasni Rižarni. Med ustreljenimi in zažganimi je bila tudi štiriletna deklica Nerina.

Bilo je dete štirih let. Bila je deklica pomladni cvet. Bila je sonček za ta svet. Čemu je morala umret?

Postojmo za hip in pomolčimo za Nerino, sinjeoko bodočnico, ki ji je bila bodočnost nasilno odvzeta. In se vprašajmo: Kdo je mogel po tem zlu morilcev in požigalcev ostati neprizadet in nebojevit? V Gabrovici nihče. V Slovenski Istri nihče. Na Primorskem nihče.

Mogoče je čez desetletja pozabiti bitke, pobite partizane in sovražnike, mogoče je prerasti strmine zla in se povzpeti na goro odpuščanja, vendar krvi nedolžnih otrok nič ne izbriše, predsmrtni strah v njihovih očeh ne more biti nikoli pozabljen. Mrtve oči otroka; Nerine, nas gledajo, ne obtožujejo, a milo sprašujejo: Je zdaj pri vas spet maj, kot je bil nekoč, tistega mojega zadnjega dne? Je mir pri vas? Sta zdaj pri vas veselje in sreča? Kdo zna tem očem odgovoriti? Jaz, siromak, ne znam in ne morem. Lahko pa rečem: 66 let je minilo od požiga te vasi in od umora Nerine. Spomin še živi, pod pepelom pozabe še peče bolečina. Naša zgodovinska resnica, pa najsi jo tudi zanikujejo, je izpisana v skalah Kraškega roba, v boških in vinjah, a tudi v ljudeh, potomcih nekdanjih borcev in trpinov. Z njimi smo danes tudi vsi tukaj zbrani. Naša srca so kakor njihova srca na strani zgodovine, njene resnice in njene veličine. Srce Istre bije za svojo deželo, utrip Primorske poje o zvestobo svoji pokrajini. Nikoli ni bilo ničesar prodano od te zemlje za ljulko Judeževih srebrnikov. Prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnje, ker sicer slovenska Istra ne bo več Istra in Primorska ne bo več Primorska. To pa se prihodnjih tisoč let ne more zgoditi. Hvala vam tudi za to visoko in obetajoče poroštvo!«

NA VRH ^



GOVOR PESNIKA TONETA PAVČKA NA PROSLAVI V GABROVICI 28. 5. 2011

ODLOMEK IZ GOVORA MAKSA VEZOVNIKA V GABROVICI 28. maja 2011


Prva plošča na spominskem domu v Gabrovici s praporom AFŽ (Antifašistične fronte žena), ki ga je med vojno naredila in izvezla Marija Krmac, mama Nerine.


Spominska plošča Andreju Žerjulu, ki je padel na osapskih barikadah proti fašistom na Križpotu 15. maja 1921.






Bunker v katerem je bila tiskarna.






Spominska plošča na bunkerju partizanske tehnike ŽENA






Notranjost tiskarne






Skupni grob žrtev požiga Gabrovice 28. 5. 1944






Spominsko obeležje Varnostno obveščevalni službi OF






Naslovnica knjižice GABROVICA V BOJU ZA SVOBODO, Koper 28. maja 1977



NA VRH ^

NA VRH ^

 

ZB-Koper. si ©