Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria



DOMOVO NAS AKTUALNODOSJEPUBLIKACIJEFOTOGRAFIJEPOVEZAVEVČLANI SE

HRVOJI - KUČIBREG

Spomeniki NOB v

MO Koper:



ANKARAN

BERTOKI

BORŠT

ČRNI KAL

DEKANI

GABROVICA

GRAČIŠČE

GRADIN, BREZOVICA

HRVATINI

KOPER

LOPAR

MAREZIGE

OLMO – PRISOJE

POBEGI – ČEŽARJI

OSP

PODGORJE

RAKITOVEC

SEMEDELA

SV. ANTON

ŠKOCJAN

ŠALARA

ŠKOFIJE

ŠKOCJAN

ŠMARJE

SOCERB

VANGANEL

ZA GRADOM

ZAZID

ŽUSTERNA 



Hrvoji:

SPOMENIK 1941 -1945

Stoji na pokopališču v spomin na 120 padlim tovarišem za svobodo v NOV.

Posvetilo: »Tu spe, ki padli so za nas s pogledom uprtim v lepše dni, da iz semena njih krvi je vzcvetel kot roža novi čas, njih žrtev tisočkrat živi.«



Hrvoji - Kučibreg:
Na levi strani ceste, 800 m od Hrvojev proti Kučibregu, na hrvaški strani meje, stoji spomenik padlim borcem NOB slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti. S posvetilom (v slovenščini, hrvaščini in italijanščini):
»V slovo in trajen spomin hrabrim borcem slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti, zvestim sinovom Istre, neločljivim tovarišem v boju in v smrti, ki so kot bratje z ramo ob rami dali življenje za skupne cilje, da živimo lepše dni prostosti.«

Govor M. Ivančiča na spominski slovesnosti na pokopališču v Hrvojih leta  2016
"Lepa je ta naša Istra, njene vasice, griči, doline , vonj in toplina morja. Lepa je, a polna grobov, tistih, ki so se borili proti zavojevalcem in za svobodo: tu na tem pokopališču, Gradinu, Brezovici …
Vsi so si želeli to našo Istro. Nekateri pravijo, da je srce Evrope, jaz pa da je to slepo črevo, nasedlega kita, ki mu pravimo Evropa. Zakaj slepo črevo. Tu mimo, po tem najbolj severnem "prelazu" Sredozemskega morja se je v naši zgodovini premikalo veliko vojska, tu so se selile množice predvsem iz Vzhoda proti Zahodu, tako kot prihaja jutranje sonce. In od vsega tega kar je prihajalo mimo, s slabim ali dobrim namenom, se je vsaj nekaj ustavilo tukaj ter se s časom izkristaliziralo, tako kot žlahtna ambra v kitovem slepem črevesu. Ta istrska ambra smo mi Istrani, ki smo postali to kar smo iz neštetih narodov, predvsem slovanskih. 
Med temi, ki so nas osvajali so bili v zgodovini pogosto tudi severni narodi, Franki, Germani ali Nemci. Med temi, ki so nas delili pa Italijani Zadnji vojni poizkus je bil med drugo svetovno vojno. Po razpadu Italijanskega fašizma leta 1943 so se tu proti njim prvič v zgodovini enotno uprli vsi Istrani neglede od kod so izhajali njihovi predniki, ali iz svojih Tinjanov, Muj ali Milj in Hrvojev. Bili so enotni antifašisti. Bataljon Alma Vivoda, ki je nosil ime prve padle partizanke iz Čampor nad Miljami, in v katerem so bili pretežno Italijani, je tu vztrajal na položajih, in čakal izkrcanje angloameriških zaveznikov, pa čeprav ga je poveljstvo jugoslovanske vojske pozvalo ali mu ukazalo, da se umakne v varnejše Brkine. Prišli pa so Nemci in napadli te neizkušene partizane, ki so pred tem po večini bili italijanski vojaki, ki so kopali jarke, so jih dobesedno pokosili z mitraljezi. 
Ko sem pred desetletji po Istri delal reportaže, so mi starejše ženske s solznimi očmi pripovedovale svoje spomine na pobite partizane, na kri. Aldo Bembič, ki je stanoval tu spodaj v Hrvojih, mi je pripovedoval, kako je njihov duhovnik kričal z zvonika in usmerjal partizane, da se izognejo čistin, po katerih so klestili nemški mitraljezi. Številni so se izognili, a kaj, ko so jih malo naprej čakali drugi Nekateri pravijo, da je bilo takrat mrtvih 120 ljudi, drugi pa, da jih je bilo manj. Če sklepam iz tega kar sem sam slišal in prebral, bi rekel, da jih je v samih bojih padlo manj, a so veliko partizanov tudi polovili in odpeljali v Rižarni in druga nemška uničevalna taborišča, nekaj jih je tudi zbežalo in celo dezertiralo, a dejansko je od celega bataljona ostala le ena četa. 
Več kot ugotavljanje točnega števila pa je zame vredno dejstvo, da so se tu z ramo ob rami borili proti fašizmu ljudje treh narodnosti, tovariši in prijatelji, ki so hoteli zgraditi nov pravičnejši svet brez meja in brez razredov, brez izkoriščanja človeka po človeku. Če se ne bi tu vmešavale velike svetovne imperialistične sile, in stari nacionalizmi, ki so tu postavljale nove meje in delitve, bi Istranom kljub tem žrtvam mogoče celo uspelo. 
V Isti smo po vseh vojnih in povojnih tragedijah vendarle zaživeli v prav zglednem sožitju, a to je ob osamosvojitvi motilo nekatere stare nacionaliste, ki so si želeli, nove delitve in nove meje. Ker med ljudmi ni bilo sovraštva, sta se dva vodilna politika, eden iz Slovenije in eden iz Hrvaške celo dogovarjala za tako imenovane morske incidente. Drugi so hodili na mejo in se metali čez ograjo … da bi nas ja skregali. Uspeli so le delno: tu spodaj je meja in rampa, prav v dolini, kjer so nekoč ljudje skupaj kosili travo, nato pa so jih pokosili nemški mitraljezi. Malo naprej je bodeča žica, kot da smo v vojni. Kaj pa sedaj delijo ta meja in bodeča žica tu v Istri? Konkretno ta tu ljudi iste narodnosti, njihove grobove in spomenike. Da tudi žrtve teh bojev, Slovenci, Italijani in Hrvati, predvsem pa Istrani, ki se niso znali opredeliti katere narodnosti so, so sedaj pokopane v samostojni Sloveniji, spomenik pa je v samostojni Hrvaški. 
Istrani in vsi ostali, ostanimo ponosni na naše partizane, ki so se borili za bratstvo in enotnost! Ne dovolimo, da nas delijo, in kljub mejam ostanimo prijatelji - v čast vsem našim padlim in v prihodnost naših otrok. 


Iz govora Guida Bertoka na komemoraciji v Hrvojih 9.11.2014:
Nemška vojska je od oktobra 1943 do konca druge svetovne vojne uprizorila v Istri krvavo strahovlado. Istro so po osebnem Hitlerjevem ukazu v bojazni pred zavezniško invazijo zasedle izjemno močne nemške enote. Te so prav tako na osebni Hitlerjev ukaz tod uvedle krvavo strahovlado. Na obali so pripravile neprebojen obrambni zid, v notranjosti pa so nadzorovale sleherni pedenj istrske zemlje.  Od požigalske ofenzive oktobra 1943  dalje so se v Istri vrstile nemške operacije, da bi izkoreninile partizanstvo in si podredile prebivalstvo. To jim sicer ni uspelo, vendar je plačala Istra za svobodo strahoten krvni davek. 
Partizanske enote v takšnih razmerah niso mogle nenehno vztrajati na istrskih tleh, zato so občasno zapuščale Istro in se vanjo vračale. Krajevna vodstva istrskega narodnoosvobodilnega gibanja, so bila zato največkrat brez zaščite, od tod tudi toliko žrtev med aktivisti in med civilnim prebivalstvom. Jeseni 1944 je od hrvaških enot delovala na tukajšnjem širšem območju druga brigada  43. divizije, med  enotami, ki so bile podrejene slovenskemu Glavnemu štabu, pa italijanski bataljon Alma Vivoda, sestavljen v največji meri iz miljskih in tržaških delavcev. Teren so pokrivale tudi enote  komande mesta  Buje in komande mesta Koper. Nemci so novembra z močnimi vojaškimi silami pripravili novo ofenzivo proti partizanskim enotam. V bojih je v širši okolici Kućibrega padlo veliko število borcev  2. Istrske brigade, ki  je bila prisiljena k umiku. V nemške roke je padel tudi vojaški material, ki so ga partizanom tiste dni odvrgla angleška letala.  Bataljon Alma Vivoda se je na začetku novembra utaboril v tej okolici. Sestavljalo ga je 149 borcev. Dobil je povelje, naj se prebije v Brkine in tam prezimi, vendar se zaradi epidemije tifusa in slabega zdravstvenega stanja številnih borcev ni premaknil  pravočasno.  Njegova tretja četa je dobila nalogo sprejeti angleški vojaški material v okolici Kućibrega, druga četa se je namestila v okolici Laborja, prva četa s štabnim vodom  pa se je utaborila med Topolovcem in Hrvoji, da bi se tod postavila po robu prodiranju nemških čet. Komanda mesta Koper je sicer iz Boršta pravočasno opozorila bataljonsko vodstvo na bližajoče se Nemce, vendar so slednji kljub temu ponoči presenetili stražo, obkolili prvo četo in z veliko premočjo udarili po partizanih. V krvavi moriji, ki je sledila, je bil bataljon povsem razbit. V celoti se je rešila  samo tretja četa.  Preživelim se je šele čez nekaj časa uspelo pridružiti drugim partizanskim enotam. Od  149 borcev je ostalo živih samo 62. Ostali so padli v bitki, ali pa so bili zajeti in so nato končali v Rižarni in drugih nemških taboriščih. Poleg borcev bataljona je v teh spopadih padlo tudi nekaj borcev komande mesta Buje. V bojih na tukajšnjem širšem območju je tiste dni padlo več kot 120 partizanov. Največ padlih je bilo italijanske narodnosti, veliko pa je bilo tudi hrvaških in slovenskih partizanov.  Tukajšnja grobnica in spomenik v Kućibregu pričata o njihovem junaškem boju in o tem, da so za svobodo darovali največ kar so imeli, svoje življenje. Pa tudi, da so se v teh krajih skupaj zoperstavili surovemu nemškemu barbarstvu pripadniki vseh treh narodov, ki  so doma v Istri, Slovencev, Hrvatov in Italijanov.  Pred 70. leti so dali zgled sožitja, ki ga je treba v časih skupne evropske pripadnosti vseh treh narodov, še posebej poudariti. 






hrvoji



 

NA VRH ^

 

ZB-Koper.si © M. Ivančič