http://www.zb-koper.si/a-znak.JPG


 

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

DOMOVO NAS AKTUALNODOSJEPUBLIKACIJEFOTOGRAFIJEPOVEZAVEVČLANI SE

KOPER - CAPODISTRIA

Spomeniki NOB v

MO Koper:



 

ANKARAN

BERTOKI

BORŠT

ČRNI KAL

DEKANI

GABROVICA

GRAČIŠČE

GRADIN

HRVATINI

KOPER

LOPAR

MAREZIGE

OLMO – PRISOJE

POBEGI – ČEŽARJI

OSP

PODGORJE

RAKITOVEC

SEMEDELA

SOCERB

SV. ANTON

ŠALARA

ŠKOCJAN

ŠKOFIJE

ŠMARJE

VANGANEL

ZA GRADOM

ZAZID

ŽUSTERNA 

 

Kidričeva ulica – na vogalu s Titovim trgom:

Mladi iz Dijaškega doma Koper se ob Dnevu mrtvih pripravljajo na nastop v počastitev spomina na padle. November, 2011.

 

http://www.zb-koper.si/spomeniki/koper1.jpg

Spominsko obeležje v spomin na osvoboditev Kopra

 


Obeležje padlim Koprčanom v NOB, žrtvan fašizmja in nacizma.

 


Obeležje padlim koprskim prostovoljcem v španski vojni, borcem proti fašizmu.

 

 Govor predsednika našega združenja B: Kralja na komemoraciji leta 2011:

Spoštovani,

V čast mi je, da lahko v imenu pobudnikov pozdravim vse, ki ste se odzvali vabilu na slovesnost v počastitev spomina na koprske žrtve v boju za svobodo. Spominske plošče, pred katerimi smo se zbrali, pričajo o skupnem boju slovenskih in italijanskih prebivalcev Kopra proti fašizmu.

Prva je bila postavljena v spomin na sedeminštirideset krajanov Kopra, Šalare, Semedele in Žusterne, ki so izgubili življenje v narodnoosvobodilnem boju. Druga je posvečena sedmim pripadnikom mednarodnih brigad iz naših krajev, ki so padli v boju proti fašizmu na španskih tleh, tretja pa Istrskemu odredu, največji partizanski enoti, ki je delovala v zaledju mesta in ga je tudi osvobodila.

Rivolgo in primo luogo, un saluto, a tutti voi, che avete accolto l´ invito di partecipare a questa manifestazione commemorativa.

Le lapidi, sotto le quali ci siamo riuniti oggi simboleggiano il contributo capodistriano alla lotta contro il nazifascismo. Sulla prima sono stati scolpiti i nomi di 47 antifascisti della citta` di Capodistria e dei suoi dintorni di Salara, Semedella e Giusterna. Sono nomi di Italiani e Sloveni, che diedero la propria vita nella lotta di liberazione.

La seconda commemora le sette vittime del capodistriano che combatterono in Spagna nell´ ambito delle brigate internazionali contro le truppe della falange franchista.

La terza dedicata al distaccamento istriano, la maggiore unita` partigiana combattente nel nostro territorio che libero` la citta` dall` ocupazione tedesca.

Queste lapidi sono la prova dell unita` di antifascisti sloveni e italiani nella comune lotta di liberazione. Sono altressi` la testimonianza del pesante tributo di sangue del Capodistriano nella lotta contro il fascismo. Nell´ ambito dell odierno comune di Capodistria tale tributo di sangue ammonta a ben 1087 vittime tra partigiani caduti in combattimento e quanti persero la vita nei lager nazisti, rastrellamenti, esecuzioni sommarie, fucilazioni di ostaggi ed altre violenze.  Un bagno di sangue che dimostra quanto pesante fu il prezzo della liberta` pagato dalla nostra gente e che spiega le ragioni del profondo radicamento di sentimenti antifascisti dalle nostre  parti.

Le vittime che comemoriamo hanno dato la vita per dei valori. Sono valori universali di liberta, di uguaglianza e di pari dignita` tra popoli e persone. Ed e su questi valori che si basano i rapporti di parita` di diritti tra le due comunita` autoctone che vivono in queste terre.

nostro dovere salvaguardare questi valori e tramandarli di generazione in generazione.

Spoštovani,

Naša dolžnost do žrtev je, da se še naprej borimo za resnico o narodnoosvobodilnem boju. In da se še naprej zavzemamo za vrednote, ki so vodile tiste, ki so v tem boju žrtvovali svoja življenja: svobodoljubje, ljubezen do domovine, narodnostno enakopravnost, pa tudi prizadevanje za boljše življenje.

Primorska se je uprla fašizmu kot prva med slovenskimi pokrajinami. Protifašistični boj pri nas ni trajal le štiri, pač pa štiriindvajset let. Slovenska Istra je v boju za svobodo plačala strašen krvni davek. Samo v današnji koprski občini so nacifašistični krvniki pobili 1087 ljudi, Slovencev in Italijanov. Istrski borci so s krvjo plačali našo svobodo, pa tudi svobodo drugih krajev po Sloveniji in Jugoslaviji, v katerih so se borili.

To ne sme v pozabo. To je tudi temeljno sporočilo mlajšim rodovom: " Morate se zavedati, da ste doma iz krajev, ki jim ni bilo nič podarjenega. Zato bodimo skupaj ponosni na naš primorski narodnoosvobodilni boj."

Pozivam delegacije srednješolcev pred spomenike. Polaganje vencev bomo pospremili s trenutkom tišine.

Slava padlim ! Gloria ai caduti !

 

Spominski park, Semedelska cesta:

http://www.zb-koper.si/spomeniki/park.JPG

Spomeniki: Pinko Tomažič, Janko Premrl Vojko, Karlo Maslo, v ozadju.

Več - klikni na ime.

Odkritje spomenikov.

 

 

http://www.zb-koper.si/spomeniki/park2.jpg

Spominski park: Anton Ukmar, Albert Klun in Kazimir Renčelj

 

Anton Ukmar, več na Wikipediji (klikni tu)

 

Albert Klun (21.6.1926 – 6.6.2002), borec prekomorec, vojaški časnik, zgodovinar in publicist, ki je najbolj zaslužen za pravilno ovrednotenje boja več kot trideset tisoč prekomorcev, ki so bili dolga leta pozabljeni in zapostavljeni, celo brez tako imenovanega statusa borca. O primorski epopeji je napisal 15 obsežnih knjig in ogromno raznih člankov. S knjigami in z vso svojo predanostjo Primorski ter svojim soborcem je prav on postavil prekomorske brigade na tisto mesto v zgodovini druge svetovne vojne, ki jim tudi gre. Albert Klun je bil po rodu iz Brezovice pod brkinsko planoto, živel na Kozini in nato v Kopru, bil je velik primorski narodnjak, prav ponosen na svoje ljudi, na vse Primorce, na njihov boj za svobodo, človeško dostojnost in ohranitev slovenstva. Čeprav je po končani vojni postal vojaški častnik, se je raje odločil, da ostane blizu svojih ljudi in jim posveti vse svoje delo, da odpravi krivico, ki se je godila. Bil je bil človek širokih obzorij, raziskovalec in pisatelj, zato ni mogel ostati vojak.

 

Kazimir Renčelj je bil rojen 11. januarja 1905 v Trstu. Je eden izmed številnih Primorcev, ki so prvi okusili italiajnski nacionalizem in se morali umakniti iz svojega rojstnega kraja. Leta 1923 je maturiral v Ljubljani in študij nadaljeval na pomorski vojaški akademiji v Gružu. Postal je poročnik korvete, vendar ob razpadu Jugoslavije je prišel v italijanske zapore. Ob razpadu fašistične Italije je pribežal k zaveznikom, nato na Vis, kjer je postal načelnik štaba mornarice NOV, kasneje pa komandant pomorske obalne komande Trst. Po vojni ostal v Trstu pri komisiji za vojni plen, nato je odšel kot visoki mornariški častnik na pomembne položaje v Split in Beograd.

 

Spominska slovesnost, Hlavarijev park, 28.10.2016, govor Miloša Ivančiča

 

Zbrali smo se da se poklonimo spominu šestim našim narodnim junakom, ki imajo svoje kipe tu z razgledom na morje. Kako lepo in spoštljivo do njih, ki so toliko naredili, žrtvovali za to naše morje. Danes ljudje vidijo te kipe, nekateri se pred njimi celo fotografirajo, a o njih vemo vedno manj, zato mi dovolite nekaj stavkov o teh velikih možeh Slovenskega primorja..

 

Pinko Tomažič je bil tržaški zavedni Slovenec, komunist in narodni heroj; Malo je znano,da je Pinko Tomažič že leta 1940 na Miljskih hribih zbral skupino domoljubov in komunistov ter organiziral prvo oboroženo protifašistično gverilsko ali partizansko enoto, ki pa ni začela z uporom, saj je bil 2. junija 1940 aretiran; in nato na drugem tržaškem procesu, ki je trajal med 2. in 14. decembrom 1941 obsojen na smrt. Skupaj s tovariši Viktorjem Bobkom, Ivanom Ivančičem, Simonom Kosom in Ivanom Vadnalom je bil ustreljen na strelišču na Opčinah 15. decembra 1941. To so bili prijatelji, komunisti in tigrovci saj je Pinko Tomažič dobil orožje od Danila Zelena, vlak z orožjem, ki so ga zasegli, pa je v preusmeril znani tržaški igralec Joco Turk.

 

Janko Premrl - Vojko, slovenski partizan in narodni heroj, je bil iz Podnanosa. Ker so Italijani požgali domačo hišo in družino odgnali v internacijo, je Vojko odšel neposredno v partizane in 3. februarja 1942 postal borec Primorske čete. Kot vodja skupine partizanov znane kot Vojkov vod, se je posebej izkazal 18. aprila v boju na Nanosu in še v osmih uspelih akcijah v naslednjih treh mesecih. Zato ga je Posebno sodišče za zaščito države v Rimu leta1942obsodilo na smrt, na njegovo glavo pa so razpisal 50.000 lir nagrade. V drugi polovici septembra 1942 se je s četo utaboril pri Črnem Vrhu, Tu sta dve desetini partizanov pod Vojkovim vodstvom napadli tamkajšnjo policijsko postojanko. Med obstreljevanjem se je Vojko dvignil, takrat pa ga je, po pričevanju soborca, v trebuh zadela krogla Po hudih mukah tega ni preživel.

 

Karlo Maslo-Drago, narodni heroj. je bil rojen 1912 v narodno zavedni kmečki družini na Ostrožnem Brdu v Brkinih. Bolj malo je znano, da so se v tej vasi z orožjem uprli italijanskim okupatorjem že leta 1919. Družina je dala že do prve polovice 1942. leta 6 borcev in dve borki. Septembra 1935. leta se je Karlo z begom v Jugoslavijo izognil odhodu v Etiopiji. Ko se je aprila 1937 vrnil domov, so ga obsodili na 14 mesecev zapora, ki ga je prestal v vojaškem zaporu v Gaeti severno od Neaplja. Nato je prebil dve leti in pol v osovraženi italijanski vojski, sredi decembra 1941 pa je pobegnil in se priključil prvi primorski partizanski četi.

 

Anton Ukmar (partizansko ime Miro), je bil španski borec, francoski in italijanski partizan, doma iz Proseka pri trstu, nato koprčan. Leta 1936 ga je KPI poslala v Španijo kjer je postal šef personalne službe v mednarodni brigadi »Giuseppe Garibaldi« in komisar čete mitraljezcev. Po umiku republikanske vojske 1939 je bil februarja 1939 interniran v taborišču Argelés (Francija), od marca 1939 do konca 1940 inštruktor pri odporniškem gibanju proti italijanskemu okupatorju v Etiopiji, 1941 se je vrnil v Pariz, je bil aretiran in interniran, a je kmalu zbežal in se pridružil francoskim partizanom. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil poslan v Ligurio, kjer je organiziral partizansko vojsko. Med drugim je bil komandant 6. operativne cone v severni Italiji, 1945 komandant Genove s provinco; ker je Genovo aprila 1945 osvobodil z enotami odporniškega gibanja, po vojni pa je pomagal puri izgradnji našega slovenskega pomorskega gospodarstva. Postalč je častni meščan Genove in Kopra.

Kazimir Renčelj je bil tudi Tržačan in eden izmed več kot sto tisoč Primorcev, ki so prvi vojni okusili italijanski nacionalizem in se morali umakniti iz svojega rojstnega kraja. V Jugoslaviji je študiral na pomorski vojaški akademiji v Gružu in postal je poročnik korvete, vendar ob razpadu Jugoslavije je prišel v italijanske zapore. Ob razpadu fašistične Italije je pribežal k zaveznikom, nato na Vis, kjer je postal načelnik štaba mornarice NOV, je tudi eden izmed osvoboditeljev našega morja, kasneje pa komandant pomorske obalne komande Trst. Po vojni je ostal v Trstu pri komisiji za vojni plen, nato je odšel kot visoki mornariški častnik na pomembne položaje v Split in Beograd.

 

Albert Klun (rojen 1926 v Brezovici pri Kozini), je bil borec prekomorec, vojaški časnik, zgodovinar in publicist, ki je najbolj zaslužen za pravilno ovrednotenje boja več kot trideset tisoč prekomorcev - napisal je 15 obsežnih knjig in ogromno raznih člankov. S knjigami in z vso svojo predanostjo Primorski ter svojim soborcem je prav on postavil prekomorske brigade na tisto mesto v zgodovini druge svetovne vojne, ki jim tudi gre. Čeprav je po končani vojni postal visok vojaški častnik, se je raje odločil, da ostane blizu svojih ljudm in jim posveti vse svoje delo, da odpravi krivico, ki se je godila primorskim prekomorcem, ki so ostali pozabljeni.

 

Ta krivica je bila po njegovi zaslugi tudi odpravljena. , posredoval je sam Tito in vsi prekomorci so dobili vse pravice in priznanja.

 

Danes se tem borcem za domačo zemljo in morje, našim narodnim herojem, dogajajo neprimerno večje krivice. Ste bili na proslavi ob odhodu zadnjega jugoslovanskega vojaka, A ste slišali koliko krat je bilo omenjeno naše morje, slovensko morje, a ne v kulturnem programu in tudi ne v besedah predsednika slovenske vlade Mira Cerarja ni bilo niti ene same besede o teh, ki so to morje osvobodili in priborili sedanji Sloveniji. V nedeljo smo v loparju praznovali obletnico ustanovitve partizanskega mornariškega odreda, ste slišali kakšno besedo o tem. Ne samo slovenskega morja tudi Slovenije ne bi bilo.

Slava junakom in sramota državi, ki ni sposobna priznati njihove veličine in tudi ne žrtev."

 

Miloš Ivančič

 

 

NA VRH ^

 

ZB-Koper.si ©