Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria



DOMOVO NAS AKTUALNODOSJEPUBLIKACIJEFOTOGRAFIJEPOVEZAVEVČLANI SE

LOPAR

Spomeniki NOB v

MO Koper:



ANKARAN

BERTOKI

BORŠT

ČRNI KAL

DEKANI

GABROVICA

GRAČIŠČE

GRADIN

HRVATINI

KOPER

LOPAR

MAREZIGE

OLMO – PRISOJE

POBEGI – ČEŽARJI

OSP

PODGORJE

RAKITOVEC

SEMEDELA

SOCERB

SV. ANTON

ŠALARA

ŠKOCJAN

ŠKOFIJE

ŠMARJE

VANGANEL

ZA GRADOM

ZAZID

ŽUSTERNA 



Spomeniki in spominska obeležja v Loparju

V tej istrski partizanski vasi je več spominskih obeležij.


Spominska plošča na Kultumem domu Lopar nosi ime po hrabri skojevki Akvelini Bebmič – Zdenki. Plošča je postavljena TIGROVI skupini rodoljubov protifašistov, ki je budila narodno zavest v letih 1925 do 1940. Postavila sta jo Društvo TIGR PRIMORSKE in Vaška skupnost leta 2002


Spominska plošča na Kultumem domu. Postavljena je v spomin na ustanovitev Partizanskega momariškega odreda Koper 15. okt. 1944.

Postavljena leta 1980.


Na hiši št. 21 je spominska plošča postavljena v spomin na september 1944, ko je Ljudstvo vasi Lopar prvič v zgodovini svobodno izvolilo svoje predstavnike v Krajevni narodno osvobodilni odbor.

Postavljena leta 1951.


Spomenik na pokopališču v Loparju v spomin 5 padlim borcem, ki so tudi tu pokopani in 3 neznanim pripadnikom italijanske narodnosti.

»Kažeta« ali hišica pri Kavaličih, kjer je bilo 6. 10. 1944 prvo zasedanje višjega lokalnega organa ljudske oblasti, to je Okrajnega narodnoosvobodilnega odbora za okraj Lopar, kasneje Koper. (glej plišči)

S tem dejanjem je stoletja tlačeno ljudstvo slovenske Istre slednjič vzelo oblast v lastne roke. In prav Lopar je postal takorekoč prestolnica slovenske Istre. V vas so se stekale kurirske poti, skoznjo pa so prihajali predstavniki vodstva narodnoosvobodilnega gibanja.




Posnetek s proslave leta 2012









Mornarji pod spominsko ploščo MO

 Fotografije Mihe Crniča  s proslave 18 oktobra 2015 na njegovi internetni strani,



Med NOB je padlo za svobodo 17 Loparcev. Na vaškem pokopališču so ob njih pokopani tudi trije neznani italijanski partizani. Med tistimi, ki so dali življenje za svobodo je bila tudi skojevka AKVELINA BEMBIČ – ZDENKA, po kateri je poimenovan vaški dom.





AKVELINA BEMBIČ-ZDENKA

V vasi Lopar je bila leta 1924 rojena tudi mladinska in partijska aktivistka Akvelina Bembič. Na domačiji  so poleg nje, očeta Ivana in mame Marije  živeli še trije bratje. Družina je bila med premožnejšimi v vasi, obdelovali so veliko kmetijo. Starši so bili zavedni Slovenci in ni bil zgolj slučaj, da je mlado dekle sledilo staršem in si nadelo partizansko ime Zdenka. Delovala je med kurirji, mladinci in partijci in nobena naloga ji ni bila težka. Bila je brhko mlado in lepo dekle, in očaralo tudi marsikaterega italijankega vojaka. 

Bila je polna veselja in tudi upov, vse do tistega usodnega predvečera prvega maja 1944. Na ta dan je partijska celica želela opraviti večjo diverzantsko akcijo na sovražne sile v Kopru, kljubtemu, da je bilo vodstvo organizacije proti temu in daje izdalo izdalo povelje, da se ne dreza v sršenje gnezdo, vendar hrabra aktivistka Akvelina Bembič-Zdenka se z ukazom ni strinjala ter je še z dvema somišljenikoma odšla v Koper ali bolje povedano k »Slavčku« (pred pokopališčem) in začeli so pisati protifašistične parole. Bilo je mračno, vendar ostrostrelec iz Koprskega zvonika je opazil trojico in začel streljati in tako smrtno ranil Akvelino Bembič- Zdenko katero sta tovariča poskušala kasneje umakniti v Triban k zavedni družini. Ostrostrelci, sovražna enota iz Kopra se je odpravila za njimi in po krvi izsledila ranjenko, vendar so jo pustili, da je sama izdahnila. 

Priče, ki so bile na licu mesta znajo povedati, da je med italijanskimi vojaki bil tudi mladenič, ki je bil zaljubljen v Akvelino in ji je pri umiranju šepetal na uho »Perche, ma perche mia cara Akvelina«.

Dolga desetletja je pri Slavčku bil spomenik, ki je pričalo o tem dogodku kasneje so ga prenesli na Koprsko pokopališče, vendar mlada aktivistka je vedno ostala v mislih krajanov. Leta 1997 so Loparci svoj kulturni dom poimenovali po tem mladem dekletu, ki je darovalo svoje mlado življenje, saj je bila stara komaj 20. let, da mi danes živimo v miru. 

Temu lepemu in hrabremu dekletu, o katerem bi lahko posneli film o vojni in ljubezni, je posvetil svojo pesem naš istrski domoljub, ki se podpisuje kot grešni darjo istrijan.


Akvelini
 
Akvelina, 
ma kaku liepa 
si ti u vuobraz,
nka črnie l´sije se ti ti´k´juo ram.
 
Ma kur dišperane suo tuoje uči,
ku d´bieš tiela p´viet:
b´li me srcije,
ki muogla mlada sn čije...
 
Biesiet tuejih čujen jes ne,
a znoj, d´ u mene guri
kr tebe b´li!
 
Muogla sie umriet,
ki Buh anka zna,
d´ Istrjanie znamuo muč´t in ulieč.
Znamuo, ma bašta, 
niječemuo več!
 
Akvelina,
ta piesn je zate 
d´ znaš,
d´ nate pinsan
ku d´š trka p´ škurih,
alpei, 
ku zguonie pudan.
  
Sis namie si ti,
s tabuo smuo mi.

 

Iz govora mag. Liljane Kozlovič 18. oktobra 2015,

»Čas druge svetovne vojne. Naša obmorska mesta in morje  so okupirali  Italijani in Nemci. Partizanska JA je s svojo mornarico osvobajala Jadran  od juga proti severu. A konfiguracija in specifika terena slovenskega morja nista dopuščala možnosti uporabe večjih partizanskih enot.  Ustanovljena je bila slovenska mornariška enota pri IX. Korpusu,a za učinkovito delovanje je bila potrebna manjša enota. Poročnik Franc Dermota je prejel  ukaz, da na obali ustanovi mornariški odred. In tako je z nalogo osvobajanja severno zahodne Istre, Trsta in Primorske,  na področje Komande mesta Koper prišla prva organizirana skupina mornarjev. In to se je zgodilo prav tu, v Loparju, dne 15. Oktobra 1944. V zaključnih bojih so z vojaškimi operacijami osvobodili tudi Izolo, Koper in Piran. Okrepili so obveščevalno dejavnost, uničevali  sovražnikove mornariške postojanke, ščitili mestna pristanišča in vzpostavili pomorsko oblast.

1. maja 1945 je bila severozahodna Istra osvobojena in po slovenskem morju je zaplul prvi patruljni čoln partizanske mornarice. Na njem je vihrala zastava, ki so jo sešila dekleta iz Loparja.  Pohvala in čast jim.

Po mnenju mnogih je prav dejavnost MOK pripomogla k temu, da si je Slovenija v okviru Jugoslavije priborila izhod na morje in s tem omogočil razvoj slovenske mornariške vojske in pomorske policije ter razvoj slovenskega pomorskega prometa in drugih dejavnosti vezanih na morje.

Tedanja gospodarska pobuda je temeljila na razmišljanju da se izkoristi vse kar ponuja narava z ugodno lego in morjem. V Kopru naj bi se razvilo pristanišče in industrija, v Izoli ribištvo in predelovalna ter prehranbena industrija, v Portorož.  Piran pa turizem in ladjarstvo.

A se jih sploh še spomnimo:  Piransko brodogradilište, Brodogradilište Boris Kidrič, ladjedelnica Piran, Splošna Plovba, 2. Oktober Koper, 2. Oktober Izola, Ladjedelnica Izola,  Agmarit, Val, Slovenijalinije, Luka Koper in vrsta podjetij povezanih s pomorskim prometom.

Geostrateška lega našega območja in našega morja je še v času Beneške republike bila močnejša od Trsta in Reke, njena posebnost se je pokazala tudi pri osvobajanju med drugo svetovno vojno, ki je terjala posebno organizacijo, poseben mornariški odred in tako posebna je ta naša lega še danes, ki je Luki Koper omogočila, da je prerasla slovenski okvir in postala najpomembnejše pristanišče za vrsto srednjeevropskih držav. Naša regija se je razvila v  drugo naj bogatejšo regijo v Sloveniji.

A globalizacija in težnja po kapitalu  sta v  letih do 2008 botrovali  marsikateremu propadu podjetij tudi na našem območje. Številna so zaprla vrata in po dolgih desetletjih svobodnega in vedrega življenja nas je ponovno dosegla revščina in razlike med ljudmi.  Nastopila je hitro in brutalno, pobiranje iz nje je dolg proces. Gospodarstvo okreva a vsi se zavedamo, da  ni hitrih in enostavnih poti. Da so nas prav te pripeljale kjer smo. Sedaj vemo, da  je vedno potrebna vizija in trdno delo.

Razlike med ljudmi so vse večje tudi v svetu. Marsikdo se ozira preko meja svoje domovine. Priča smo zapuščanju domov ljudi,  zaradi grozot v njihovih domovinah. Bežijo, nemočni puščajo vse, le življenje nesejo s seboj. Priča smo kaosu, ko eni bežijo, drugi z zidovi omejujejo svoja ozemlja. Zato pravim, da boj za svobodo poteka brez prestanka.  To pa zato, ker se v tisočletjih obstoja  človeštvo ni naučilo, kaj pomeni sobivanje, kaj pomeni spoštovanje in strpnost. Tisočletja ga žene isto : pohlep, sovraštvo in brezsrčnost.

In kot davnega 1. Maja 1945, ko je iz pristanišča odplul  prvi patruljni čoln našega mornariškega odredba , tako je tudi v petek, iz pristanišča Koper odplula naša patruljna ladja Triglav v okviru operacije Sophia. Odplula je je v Sredozemsko morje, da sodeluje v humanitarni in obenem obrambni operaciji.  Kajti, zgodovina se ponavlja. V stisko ljudi, ki bežijo pred vojno je vključenih veliko tistih, ki njihovo stisko izkoriščajo – tihotapci. Naloga naše posadke in ladje bo varovanje šibkejši in preprečevanje njihovega izkoriščanja.

Praznovanje spomina na ustanovitev MOK ni le praznovanje tega dogodka, je dogodek našega zavedanja pomena tega območja in posebnosti nas prebivalcev, naših vrednot, ki jih nosimo v srcu. Ne moremo se kosati s kvantiteto ostalih članic širše skupnosti v katero smo vključeni, zavedati pa se moramo svoje veličine, svojega prispevka v naše in skupno dobro, ki je na trenutke celo večji kot prispevek katere izmed 28 držav te skupnosti. Naš patruljni čoln je eden od petih držav neposrednih udeleženk.«


NA VRH ^

 

ZB-Koper.si © & Miloš Ivančič