http://www.zb-koper.si/a-znak.JPG

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria


 

DOMOVO NAS AKTUALNODOSJEPUBLIKACIJEFOTOGRAFIJEPOVEZAVEVČLANI SE

OSP

Spomeniki NOB v

MO Koper:



 

ANKARAN

BERTOKI

BORŠT

ČRNI KAL

DEKANI

GABROVICA

GRAČIŠČE

GRADIN

HRVATINI

KOPER

LOPAR

MAREZIGE

OLMO – PRISOJE

POBEGI – ČEŽARJI

OSP

PODGORJE

RAKITOVEC

SEMEDELA

SOCERB

SV. ANTON

ŠALARA

ŠKOCJAN

ŠKOFIJE

ŠMARJE

VANGANEL

ZA GRADOM

ZAZID

ŽUSTERNA 



 

Osp je osrednja vas Osapske doline, ki je vedno živela od Trsta. Je ena najstarejših slovenskih vasi, v pisnih virih je bila omenjena v koncu 11. stoletju. V tej vasi je bila že leta 1818 ali pa še prej ustanovljena prva redna slovenska osnovna šola v Istri, leta 1879 pa Bralno in pevsko društvo Domovina Osp. V vasi se je razvilo izredno močno narodnobuditeljsko in delavsko gibanje.

Ob volitvah 15. maja leta 1921 so domačini postavili več barikad, da bi preprečili prihod fašistov in na njih vzdržali dva dni. Ob tem je bil med obstreljevanjem smrtno zadet Andrej Žerjul, nato pa je zaradi posledic mučenja umrl v bolnišnici v Trstu še Andrej Vodopivec. Ko so drugi dan prišli fašisti s pomočjo redne italijanske vojske v Osp, so zažgali glasovnice in ustrelili v nogo vaškega župnika Franca Malalana, ki je skupaj z učiteljem Alojzijem Pucljem in Mladino organiziral in vodil ta odpor. Druga skupina fašistov je ob tem napadla sosednje Mačkolje in požgala nekaj hiš.

Več o teh drugih protifašističnih barikadah v Evropi (prve so bile ob spopadih z delavci leto 1919 v Trstu): Spomin na osapske barikade

V Ospu so se dlje časa skrivali razni aktivisti iz Trsta, med drugimi tudi tržaški sekretar KPI Riko Malalan in znani narodni buditelj duhovnik Virgilij Šček. Škvadristi so večkrat vdrli v to vas, vendar jih niso nikoli našli. Prišli so tudi premazati slovenske napise v cerkvi, a jih je duhovnik Franc Malalan vse tri dobesedno vrgel iz cerkve.

Med NOB so v vasi imeli NOO OF, organizacijo AFŽ. Tuje nekaj časa deloval kuhinjo za Komando mesta Koper, tehnika Naš dom, nato pa Snežnik, šivalnica in delavnica za partizanske enote. V vasi so bile nameščene tudi nemške enote, nekaj časa celo več kot 300 vojakov. Kljub temu, da so v to vas tudi fašistične oblasti naselile svojega funkcionarja v tej vasi ni bilo izdajstev.

Od prvega protifašističnega upora leta 1921 do konca druge svetovne vojne je v padlo ali bilo ubitih 23 domačinov. Tu je padel v zasedo tudi mladi kurir Joško. Dve osebi sta bili tudi ubiti ob zavezniškem letalskem bombardiranju. Tu je bilo veliko mrtvih tudi ob zadnjih bojih za Trst.

M. I.

Iz govora Miloša Ivančiča ob otkritju spomisnke plošče msg. Francu Malalanu:

»Sam osebno častitega Malalan nisem poznal, sem pa o njem veliko slišal tako doma v družini kot tudi po okoliških vaseh. Govorilo se je tudi o njegovemu prijatelju župniku Kocjanu, ki so mu, po pripovedovanju, Nemci prestrelili ličnici, osebno se pa lepo spomnim mojega učitelja verouka Rudolfa Žgurja, za katerega so mi pripovedovali, da so ga Nemci ob požigalski ofenzivi celo noč mučili v sodu mrzle vode, a ni nobenega izdal. Omeniti bi morali tudi druge, ki so tu veliko naredili in pustili, vsaj dekana Antona Petričiča, ki je tu ustanovil prvo slovensko šolo Istri, in Josipa Kompareta župnika in deželnega poslanca, ki je to vas tudi kulturno in gospodarsko prenovil.

Franc Malalan je bil iz znane zavedne slovenske openske rodbine in eden zadnjih Karlinovih duhovnikov. Andrej Karlin je bil namreč tržaško koprski škof slovenske narodnosti, ki so ga takoj po italijanski okupaciji odstranili samo zato ker je bil zaveden Slovenec. Malalan je moral že po prvi maši leta 1915 za vojnega kurata v Galicijo. Po vojni je bil poslan na svoje mirnodobno poslanstvo najprej v tržaško bolnišnico nato pa sem v Ospu,« …

»on je tu postal ne samo dušni pastir, ampak tudi učitelj, kmetijski pospeševalec, zdravnik, narodni buditelj in predvsem prijatelj ljudi.« …

»Ob dogodkih, ki so se začeli vrstiti že pred volitvami leta 1921, je postal oziroma so ga ljudje s svojim zaupanjem postavila za svojega ljudskega voditelja. Prav on je namreč s pomočjo učitelja Jereba in mladincev že 14. maja, torej dan pred dogodki v Marezigah, organiziral prvi sistem sedmih barikad proti fašistom. Naslednje jutro so se fašisti iz Milj oboroženi s puškami, bombami in bencinom pripeljali s kamionom, ki je padel v prekopani kanal. Že na tej prvi barikadi pri Križpotu, so jih naši ljudje zadržali cel dan in celo noč, vse do prihoda enote redne vojske. Kot je znano je na tej barikadi tudi Andrej Žerjul. Ko se je Malalan z oficirjem dogovoril, da fašistom ne bodo dovolili požiganja vasi, je ukazal, da umaknejo barikade in spustijo vojake v dolino. Za njimi so seveda šli tudi fašisti. Ko so prišli v vas pa so vseeno vdrli na volišče in zažgali glasovnice. Ko jim je Malalan hotel to preprečiti, so mu ustrelili pod noge in ga ranili. Takrat so tudi vdrli v nezastražene Mačkolje in tam požgali 6 stavb. Vrnili so se tudi v Osp in med številnimi odpeljanimi v zapor ter tam do smrti pretepli Andreja Vodopivca.

Te barikade so ostale manj znane od marežganskega upora, a so najbrž še bolj pomembne, saj tu ne gre za spontani odpor ampak organizirani upor ali obrambo proti fašizmu. Tu v tej dolini pa se ni končalo samo pri tem napadu.

Malan je preprečil tudi uničenje slovenskih napisov v osapski cerkvi, saj je tam zalotil tri fašiste, ki so hoteli razbiti vse slovenske napise. Pravijo, da je vse tri oklofutal in jih nato s trebuhom vrgel čez cerkveni prag. Podobno je naredil tudi med mašo na Plavjah, kamor so trije fašisti prišli motiti slovenski obred. Tudi te je pred vsemi ljudmi vrgel iz cerkve.

V vaški hiši, kjer je bil poleg prostorov društva Domovina tudi farovž, je nudil zatočišče marsikateremu preganjanemu, kar eno celo leto Virgiliju Ščeku in občasno tudi svojemu bratu Riku Malalanu, legendarnemu sekretarju tržaških komunistov. Vsi trije so legende. Kljub vsem nevarnostim so ponoči pri odprtih oknih ljudem v korajžo peli slovenske pesmi, najbolj pogosto Buči buči morje Adrijansko, tako da se jih je slišalo po vsej vasi. Moja nona mi je pravila, da se z bratom tudi pričkala o politiki, vendar za oba je skrbela ena velika duša, to je bila njuna sestra, ki se sicer gospodinjila v farovžu.

Ko je postalo še bolj nevarno je naročil mojemu nonotu Štefanu, da pred fašisti reši izredno bogato vaško knjižnico, a kaj ko je ta fašizem in nato še vojna toliko časa trajala, da so knjige v tisti zakopani omari in podstrešjih popolnoma strohnele.

Gregor Krašovec, medvojni osapski partijski sekretar, ki je stanoval tu spodaj mi je pripovedoval kako je nekega večera, ko je Malalan najbrž že vedel, da bo šel na sodišče in nato v konfinacijo, prišel k njemu in mu rekel, da sedaj gre zares in da je treba vse poskriti. Prinesel je s sabo prapor društva Domovina, da bi lahko sekretarjeva žena, ki je delala najlepše prte za oltarje všivala v enega od prtov tudi ta prapor, tako da bo ostal skrit kar na oltarju. On je nato moral v konfinacijo in ta prt je z oltarja šel na podstrešje.

Malalan je tu v Ospu že v času fašizma, ko je to prvo slovensko šolo prevzel takoimenovani Cagaincarta organiziral skrivni dodatni pouk slovenščine. Ko se je leta 1941 vrnil iz prisilne konfinacije v Abrucih, ga takrat tržaški škofov kljub prošnjam in protestom ni pustil nazaj v Osp, ampak ga je poslal službovat v Boršt pri Dolini. Tudi tam je ostal med ljudmi zapisan kot legenda. V oddajah, ki sem jih snemal so mi pripovedovali, da je na skrivaj še vedno ohranjal slovensko besedo in pesem in celo organiziral partizansko šolo. Ljudje so mi s ponosom povedali, da je ob udoru Nemcev tudi preprečil požig vasi. Njegovo ime najdete tudi v moji knjigi Peruti tržaškega aborigina, več pa lahko preberete v Osapski roži.

Po vojni cerkvene oblasti niso mogle mimo njegove priljubljenosti pri ljudeh, saj so v njegovem cerkvenem koru pele celo skojevke. Mogoče je tudi zato, pa ne samo zaradi duhovniške narodne pastirske vloge, prejel častni naziv monsinjor.

Povejte mi ljudje, a si tak človek ne zasluži pravi bronasti spomenik. So časi, ko se naši pogledi vedno bolj razprostirajo, dobivajo večjo širino, a žal tanjšajo denarnice. Tako smo vsaj prišli do plošče na vaškem spomeniku padlim borcem in žrtvam fašizma, ki bi bili ali so zagotovo vsi, prav vsi do zadnjega, zelo zadovoljni, da se je na njihovem spomeniku postavila tudi plošča z imenom njihovega duhovnika, domoljuba in prijatelja. Zakaj pa bi si zaslužil visok bronasti spomenik? Ker je s svojo vero pa ne samo v boga, ampak tudi v svoj narod, zagotovo rešil trpljenja ali smrti številnih ljudi. Ker se danes nam tu na Primorskem prav zaradi njega in takih duhovnikov kot je bil on, ni treba spravlajti z nikomer in ničemer. Mi se nimamo ničesar sramovati, samo ponosni smo lahko na naše prednike na njihov skupni in enotni boj za ohranitev naroda ali življenj, če hočete. Če bi se vsi zgledovali po njem in njegovih prijateljih iz zbora svečenikov svetega Pavla, bi, prepričan sem, tudi današnja Slovenija bila ena čudovita nova Švica, ne pa pogorišče nekdanjih tovarn in, kar je najhuje, tudi vseh moralnih vrednot. Postala je gojišče sovraštva in celo novih oblik fašizma.

Večna slava našemu nekdanjemu duhovniku, narodnemu buditelju in protifašistu Francu Malalanu in večna slava vsem, ki so napisani tu na tem spomeniku, vsem, ki so darovali svoja življenja za svobodo, ki je danes ne razumemo samo kot svobodo brez okov na rokah, ampak tudi svobodo duha. Naj bodo tudi danes, in v prihodnje, svetel vzgled pravemu rodoljubju, ki združuje ljudi ne pa zaradi lastnih interesov razdvaja svoj narod.« …

 

 




 



 



Spomenik v središču vasi ob odkritju dodatne plošče g. Malalanu.

 


Skupinski partizanski grob na pokopališču.

 

NA VRH ^

 

ZB-Koper.si ©