Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODREDSPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVEOSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEVPRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRAPRIMORSKAFOJBA LAŽIIN-MEMORIAM

 

Vsebina

Izročilo TIGRA.. 1

M. Pahor: Nastanek in razvoj organizacije Borba: 1

Pobuda za proglasitev 13. maja - kot dneva spomina na prvo žrtev slovenskega izdajstva in kolaboracije. 1

Protifašistična organizacija TIGR.. 1

Izročilo TIGRA

Žusterna, 14. 6. 2016

Krajevna borčevska organizacija iz Žusterne in Društvo TIGR sta v dvorani KS v Žusterni pripravili skupni posvet o izročilu Tigra. Prav v tej dvorani je bil namreč že več kot pred dvajsetimi leti ustanovljen odbor za ustanovitev tega društva, ki neguje spomin na legendarno protifašistično in revolucionarno organizacijo TIGR. Pogovora se je udeležila tudi delegacija združenja borcev iz Ribnice, ki jih zgodovina prav tako veže na spomin na Tigr.


Skupno srečanje je bilo posvečeno pobudniku in prvemu predsedniku tega društva prvoborcu Cirilu Peliconu, ki je bil takrat tudi predsednik koprskega združenja borcev.

 
Pobuda za ustanovitev društva TIGR, ki obuja spomine na istoimensko protifašistično, revolucionarno in borbeno organizacijo v času fašizma,   izhaja iz vrst koprskih prvoborcev, saj je bil marsikdo izmed njih najprej član Tigra, kot na primer legendarna partizana Anton Ukmar in Branko Babič, ki sta bila znana predvsem kot delavska in komunistična voditelja. Danes si desnica izmišlja vse mogoče laži, da bi oskrunila enotnost primorskega boja proti fašizmu. Tudi vojaški vodja Tigra Danilo Zelen je bil eden od podpisnikov sporazuma o sodelovanju s komunistično partijo in je celo nabavljal orožje za Pinka Tomažiča in njegove tovariše, ki so se že leta 1940 v Miljskih hribih zbirali za začetek oborožene vstaje primorskih rodoljubov, a jih je italijanska tajna policija odkrila. Zelen, ki je zbežal v Jugoslavijo, pa je bil žrtev slovenskega izdajstva in kolaboracije. Redki preživeli Tigrovci, ki niso končali v zaporih, ali pa na streliščih so, razen kakšne izjeme, šli v partizane že med prvimi.

WP_20160614_002
Danes politični propagandisti skrajne desnice iz notranjosti Slovenije, ki sploh ne vedo, kaj je bil Tigr, pokušajo z lažmi in raznimi manipulacijami razdvojiti tako tigrovce kot komuniste, oziroma kar celo partizansko gibanje, ki mu tako po učinkovitosti, kot tudi enotnosti ni bilo primera v Evropi.

 
Res je, da je bilo v vodstvu komunistov nekaj ljudi, ki niso razumeli vloge Tigra, mu jo tudi negirali in celo preganjali nekatere tigrovce, vendar dejstva so, da je bilo na primorskem že pred osamosvojitvijo Slovenije postavljenih tigrovcem 19 spominskih obeležij, 42 pa potem.

Obstajajo tudi dokumenti, da se je na Primorskem že od leta 1964 štelo v dvojno dobo partizanstva tudi delovanje v Tigru.

 

Tudi Ciril Pelicon je dobil status prvoborca na račun delovana v Tigru, saj se je priključil Vojkovemu vodu "šele" v začetku leta 1942. Prav tako se je o tigrovcih govorilo in pisalo tudi v medijih na Primorskem že od priključitve k matični domovini dalje. V Ljubljani in notranjosti Slovenije tega niso poznali in si že iz starega negativnega odnosa do Primorske niso upali, saj se dolga leta do posredovanja Tita osebno, ni govorilo niti o prekomorskih brigadah.

 

 

M. Pahor: Nastanek in razvoj organizacije Borba:

https://www.primorski.eu/se/141561-nastanek-in-razvoj-ilegalne-tajne-organizacije-borba-1927-1930-EHPR143777

Tradicionalne oblike boja za narodne pravice, kakršne so uporabljale slovenske narodne organizacije do nasilnega razpusta in so slonele na zakonitih prizadevanjih, na politiki dogovarjanja in izrazih lojalnosti do države, bi utegnile biti uspešne v demokratićni državi, pod fašističnim režimom pa so bile docela neunčikovite. Spričo naraščajočega fašističnega nasilja je naravno prišlo do odločitve, da je treba uporabljati radikalne oblike odpora. Tako je bilo stališče zlasti mlajše generacije, ki je bila organizirana v mladinskih, športnih in prosvetnih društvih. Veljaki političnega društva Edinost so se kot legalni zastopniki slovensko-hrvaške narodne skupnosti v tedanji Julijski krajini zavzemali za lojalne odnose do oblasti, vendar težnjam mlade generacije , ki se je pripravljala na ilegalni odpor, niso nasprotovali. Želja po radikalnem odporu in boju je vplivala na zbliževanje med nazorsko različno usmerjenimi mladinskimi skupinami.
Veljaki t.i. edinjaških organizacij, narodno liberalnih in krščansko socialnih, so branili narodne pravice s sredstvi, ki so jim jih nudili zakoni. Takratna mladina je mislila drugače. Bilo ji je jasno, da bo fašistični režim v relativno kratkem času brezobzirno in neusmiljeno pometel z vsemi t.i. slovanskimi organizacijami v Julijski krajini, zato je bilo treba pomisliti na ilegalno organizacijo. Nasprotje med mlado in starejšo generacijo je bilo tudi ostro. Na Tržaškem je bila mladina organizirana v društvih in krožkih, povezanih v Zvezo mladinskih društev. Na Goriškem, kjer so jeseni 1922 krščanski socialci prevzeli vodstvo pokrajinske Edinosti, je vsa organizacija mladih slonela v začetku na ponovno organizirani Zvezi slovenskih prosvetnih društev.
Jeseni 1925 je prišlo do načelnega sklepa med dijaškimi osrednjimi organizacijami, da ločene srednješolske in visokošolske organizacije združijo v enotno organizacijo. Do združitve je prišlo 30. julija 1926 v Gorici, ko se je Udruženje slovanskih srednješolcev v Italiji povezalo z Zvezo slovanskih akademskih društev in je nastalo enotno Udruženje dijaških društev. Podobna enotnost mladinskega delovanja se je pokazala tudi na športnem področju, kjer je Udruženje slovanskih športnih društev v Italiji, ki je nastalo 12. oktobra 1924, združilo pod enotno streho vse športne klube. Prav društva iz obeh združenj so nato bistveno pripomogla k nastanku širokega mladinskega gibanja, ki je bilo sposobno preiti v ilegalo. Člani nasilno razpuščenih društev so postali prvi protifašistiv tajnem ilegalnem gibanju med obema vojnama.
Dogodki v Italiji leta 1926 z atentati na fašističnega voditelja Mussolinija so spremenili položaj v državi. Fašistični režim je izdal posebne dekrete in ukrepe, ustanovljeno je bilo Posebno sodišče za zaščito države. Komunistično gibanje je bilo tudi pravno prepovedano. Narodnim društvom in organizacijam v Trstu so fašistične škvadre razdejale še zadnja zbirališča in sedeže. V Gorici so 6. novembra 1926 fašisti opravili pravi pogrom na slovenske sedeže, saj so razdejali sedež Zveze prosvetnih društev, sedež Dramskega društva, Pevskega in glasbenega društva ter gledališko dvorano v Trgovskem domu, opustošili so slovevensko katoliško tiskarno.
Julija 1927 so sledili še sestanki fašističnih veljakov-federalov, ki so zahtevali nasilno uničenje še preostalih slovanskih društev in organizacij. Tako so sredi leta 1927 padle še zadnje organizacije. Izvajala se je jasno fašistična politika nasilja, da se popolnoma poitalijanči Primorska, da se iz zemljevida Italije zbriše prisotnost Slovencev in Hrvatov.
Bilo je jasno, da je napočil prelomni trenutek.
Znani primorski protifašist Zorko Jelinčič pravi v svojih spominih, da je bil med množico, ko so fašisti razdejali Trgovski dom. Takrat je naletel na slovenskega mladinca, ki je v žepu skrival samokres in vprašal Jelinčiča: »Ali naj udarim ?«
Vendar se takrat vodstvo Edinosti ni zganilo. V zgodnji jeseni leta 1927 so se radikalno usmerjeni mladinci iz razpuščenih mladinskih in športnih zvez in društev sestali in ustanovili tajno narodnorevolucionarno gibanje zaSlovence in Hrvate v Julijski krajini. Na Nanosu so se takrat sestali vodilni mladinci Zveze mladinskih društev Jože Dekleva in Dorče Sardoč iz Trsta, za goriško Zvezo peosvetnih društev Albert Rejec in Zorko Jelinčič, za mlade s Pivškega Jože Vadnal. Pričevanja si niso enotna glede uporabe imena TIGR (kratica za Trst, Istro, Gorico, Reko).
Na vsak način je kratica TIGR prišla v zgodovino ter danes nekako predstavlja protifašistično gibanje med dvema vojnama. Priznana slovenska zgodovinarka Milica Kacin Wohinz pravi, da v gradivu za 1. tržaški proces (1930) sestanek na Nanosu ni omenjen. Od udeležencev nanoškega sestanka je bil namreč na procesu le Jelinčič (drugi del proces v Rimu), ki je o tem molčal, ostali udeleženci pa so bili že v konfinaciji v Italiji ali pa v emigraciji v Jugoslaviji.
Sestanek na Nanosu je bil v bistvu sestanek vodilnih mladincev iz nasilno razpuščenih zvez. Domenili so se . da njihovo dotedanje legalno delovanje preide v ilegalno, tajno. Novost je predstavljalo poenotenje organizacije z enotnim vodstvom za vso deželo, strukturno organiziranost s trojkami na bazi in verižno povezavo, načrti akcij prorti centrom potujčevanja, kar so bile šole in vrtci. Iz vsega tega je lahko nastala javna demostracija, o kateri mora izvedeti svet, da se tako vtisne v spomin in zavest ljudi. Obenem pa je aktivnost tajne organizacije propaganda proti popolni fašizaciji tedanje Julijske krajine oziroma Primorske.
Italijanska policija v svojih preiskavah ni našla statuta tajne organizacije, vendar je lahko ugotovila njen jasen namen, da se z vsemi sredstvi bori proti fašizmu, da vzpodbuja obvezno učenje slovenščine v družinah, da preprečuje vstop mladine v fašistične organizacije, da deluje za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma.
Tako je sestanek na Nanosu prispeval k enotnosti protifašističnega ilegalnega gibanja in povezal mladince, ki so se odločili za aktivno ilegalno protifašistično delovanje. Program je bil torej enoten, dejavnost pa je potekala razdrobljena po posameznih skupinah ali organizacijah.
V istem času, ko je prišlo do sestanka na Nanosu, je bil v Trstu sestanek mladincev, bivših članov razpuščene Zveze mladinskih društev. Pobudnik sestanka in pričevalec Lojze (Vekoslav) Španger piše v svojih spominih, da je bila jesen in je bilo hladno. Drugi pričevalec in pobudnik Drago Žerjal pravi v svojih spominih, da je do sestanka prišlo v oktobru 1927. Na prvem sestanku niso sprejeli konkretnih sklepov. Vekoslav Španger, Drago Žerjal, Franjo Marušič in Zvonimir Miloš so se nato redno sestajali, večkrat prav v stanovanju Miloša v Trstu, v Drevoredu XX. septembra. Tako so,izoblikovali tajno organizacijo, sestavili pravila (Žerjal in Marušič). V začetku leta 1928 so tajni organizaciji dali ime Borba. Ime so povzeli po ilegalnem časopisu Borba, ki ga je izdajalo protifašistično gibanje, ustanovljeno na Nanosu.
Cilj organizacije Borba je bil brezkompromisen boj proti fašizmu in prikljućitev Primorske in Istre k Jugoslaviji. V pravilih je območje tajne organizacije Borba (TOB) obsegalo celotno Julijsko krajino. V bistvu pa teritorialna porazdelitev tajne organizacije Borba na srenje ni segla na Goriško. Organizacija Borba je s svojim delovanjem pokrivala Trst, Kras in istro.
Ilegalno organizacijo Borba je vodil odbor petih članov, ki so bili hkrati načelniki srenj. Borba se je torej delila na 5 srenj, ki so bile sestavljene iz celic, celice pa so se delile na trojke. Načelniki srenj so določali voditelje celic. Ti pa so izbirali voditelje trojk. V sami organizaciji sta bila dva dela: nekateri so bili določeni za izvedbo konkretnih akcij, drugi pa so se posvečali organizaciji in propagandi. Prvi niso smeli vedeti za druge.
Iz razvoja in delovanja celotnega gibanja je razvidno, da se je organizacija, ki je nastala na Nanosu dejansko omejevala na Goriško, medtem ko je Borba delovala v tržaški pokrajini in se je razširila na Istro. Borbi se je priključila tajna skupina, ki je delovala v okolici Postojne in Pivke. Odgovorni za to skupino je bil Vadnal, ki je bil med udeleženci sestanka na Nanosu. Dejansko sta obstajala dva odbora: eden v Gorici in drugi v Trstu. Večje politične pristojnosti je imel goriški odbor, ki je bil politično zrelejši, medtem ko je bil tržaški bolj akcijski.
Razpoznavni znak je bil med aktivnimi člani na Goriškem in Tržaškem enak: številka 4, vpisana na osebni izkaznici. Ustno geslo se je glasilo: 4 – svobodni. Številka 4 je pomenila štiri črke, s katerimi je bila sestavljena beseda TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka).
Zorko Jelinčič v svojih spominih poudarja enotnost in povezanost med obema vejama protifašističnega gibanja. Drago Žerjal pa v svojem pričevanju bolj poudarja in zagovarja samostojnost tržaške veje.
Lahko bi takole zaokrožili stanje. Obstajala je enotnost glede namena, cilja, organizacijske strukture in metode dela. Delovanje obeh vej pa je bilo zelo različno in dejansko avtonomno drugo od drugega, pogojeno s stopnjo organiziranosti in okoliščin, v katerih je delovalo. Tržaška organizacija je bila izrazito akcijska, goriška predvsem kulturna, propagandna in deloma obveščevalna. Goriški del je skrbel za izdajo ilegalnega časopisa Borba in kasneje Svoboda ter drugega propagandnega gradiva, zlasti letakov. Propagandno gradivo je bilo skupno za obe veji.
V noči od 28. na 29. december 1928 je na Proseku pri Trstu zagorela stavba (potujčevalnega) otroškega vrtca. To je bila prva akcija tajne organizacije Borba.V naslednjih mescecih so gorele šole na Proseku, na Katinari, v Štorjah pri Sežani, v Tolminu in seveda še drugod. Požig šol, ki so v bistvu postale potujčevalnice slovenskih otrok, je bila ena izmed najbolj vidnih karakteristik delovanja organizacije Borba. Odlikovala se je seveda tudi v širjenju slovenske knjige in antifašistične propagande in literature. Akcijsko gledano pa so bili »borbaši« izredno dejavni pri požigu šol, pri napadih na fašistična glasila, pri napadih na fašistične ovaduhe, pri motenju izvedb referendumov, s katerimi si je hotel fašistični režim pridobiti množino ljudsko soglasje. Odmeven je bil tudi atentat na Svetilnik zmage v Barkovljah pri Trstu leta 1929. Skratka »borbaši« so napadali vidne centre fašističnega potujčevanja in simbole fašistične prisotnosti, obenem pa časopisne fašistične redakcije, iz katerih se je vsakodnevno vsuval strup in sovraštvo proti vsemu, kar je bilo slovenskega in slovanskega.
Aktivnost tajne organizacije Borba je bila časovno kratka, samo 3 leta, od leta 1927 do leta 1930. Zapustila pa je trajno sled v slovenski in hrvaški antifašitični zgodovini. Tajna organizacija Borba je tako simbol protifašističnega odpora in upora na Primorskem in v Istri.
Dala je kar 5 junakov: 17. oktobra 1929 je bil ustreljen v Pulju istrski hrvaški junak Vladimir Gortan , vodja istrske veje Borbe; 6. septembra 1930 so bili ustreljeni Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Vekoslav Valenčič na vojaškem strelišču v Bazovici pri Trstu.

 

Pobuda za proglasitev 13. maja - kot dneva spomina na prvo žrtev slovenskega izdajstva in kolaboracije. 


Na ta dan je pod streli slovenskih in italijanskih orožnikov bil na Mali gori ranjen vojaški vodja revolucionarne organizacije TIGR Danilo Zelen, ki si je nato junaško raje sam vzel življenje, kot da bi padel v roke okupatorju.
Danilo Zelen - Wikipedija, prosta enciklopedija

Obrazložitev: tigrovsko trojko, Zelen, Majnik in Kravanja, je krivolovec prijavil slovenskim orožnikom, misleč da gre za skrivače poražene jugoslovanske vojske. To samo po sebi še ni izdajstvo, ampak prijava oblastem, vendar ti slovenski orožniki, ki so nekoč prisegli istemu kralju, kot bi ti vojaki, pa jih niso šli opozoriti, ampak so najbrž zato, da bi si pridobili naklonjenost okupatorja, raje te ljudi prijavili ali izdali italijanskim okupacijskim orožnikom, in kaj je najbolj zavrženo, nato skupaj z njimi napadli skrivališče Tigrovcev. Danilo Zelen je torej prva žrtev slovenskih izdajalcev in kolaboracionistov, ki so nato na srečo samo v notranjosti Slovenije razdvojili slovenski narod in povzročili ogromno gorja.

Geslo tigrovcev je bilo: Smrt fašizmu, svoboda narodu. To so prevzeli tudi partizani, pa ne samo naši, ampak tudi tuji.

 

 

 

Protifašistična organizacija TIGR

 

 

TIGR je bila revolucionarna podtalna organizacija slovenskih in hrvaških domoljubov, nacionalistov in predvsem protifašistov. Tigr je simbol vseh upornih protifašističnih organizacij. V veliki meri izhaja iz delovanja mladinskih društev Sokola in organizacije BORBA, ki je delovala na Tržaškem in v Istri.

Povezana slika

 

TIGR je kratica za imena Trst, Istra, Gorica in Reka. Deloval je na slovenskem in hrvaškem etničnem ozemlju, ki je bilo po Rapalski pogodbi priključeno Italiji. Veliko članov te organizacije je bilo povezanih z jugoslovansko obveščevalno službo, posamezniki pa tudi z britansko, bili pa so tudi vojaško usposobljeni. Organizacija je sodeloval z slovenskimi komunisti v Italiji in tudi imela sporazum s Komunistično partijo Italije. TIGR pri svojem boju ni izbiral sredstev. Nasilno je napadal fašistične ustanove, patrulje in izvajal sabotaže Dobivala je tudi pomoč izseljenih Primorcev iz Jugoslavije, uradna jugoslovanska oblast jih je po sprejemu Obznane celo preganjala, zapirala in predajala italijanskim oblastem (primer Srečko Vilhar)

.

Primorski Slovenci so se morali začeti upirati skrajnemu italijanskemu nacionalizmu in iredentizmu že pred prvo svetovno vojno, v času oblasti Avstroogrske monarhije, prvi spopadi z italijanskimi okupacijskimi enotami pa so bili že leta 1919 (Ostrožno brdo, Osp). Na pravo naravo fašizma je naše ljudi posebej opozorili napad na otroke tržaških delavcev leta 1919 in požig Delavskega doma. Požigu Narodnega doma v Trstu, katerim je sledilo še več kot 120 drugih napadov, razdejanj in požigov raznih delavskih institucij, tiskarn, uredništev, slovenskih podjetij in domov. V takratni deželi Julijski krajini, katere glavno mesto je bil Trst, so v začetku leta 1921 še bolj kot prvi požigi odmevali upor rudarjev v Raši in ustanovitev Labinske (sovjetske) republike, uboj 5 mladih delavcev v Pulju in streljanje na otroke v Strunjanu (dva mrtva več hudo ranjenih). V Slovenskem delu Istre so se upori proti škvadrističnemu terorju in spopadi razplamteli ob volitvah leta 15. 5. 1921 (Marezige, Pobegi, Čežarji, Mačkolje, Osp, Sočerga), v katerih je bilo ubitih več ljudi, tudi fašistov, temu pa je sledilo množično zapiranje in preganjanje. Ljudi so v upor vodili tako komunisti kot tudi duhovniki.

S požigi kulturnih domov in prepovedjo delovanja Slovenskih kulturnih društev, so se mladinci 24. septembra 1922 organizirali v Zvezo mladinskih društev. Ta zveza je nato postala temelj razvoja Borbe ali tržaškega dela Tigra, ki so bili organizirani v tajne udarne trojke. Večina akcij, ki so bile izpeljane na Tržaškem so bile delo članov organizacije BORBA.

Ilegalno organizacijo Borba je vodil odbor petih članov, ki so bili hkrati načelniki srenj. Srenje so se delile na celice pa na trojke. V sami organizaciji sta bila dva dela: nekateri so bili določeni za izvedbo konkretnih akcij, drugi pa so se posvečali organizaciji in propagandi. Prvi niso smeli vedeti za druge.

Profesor M. Pahor pravi, da je iz razvoja in delovanja celotnega gibanja razvidno, da se je organizacija, ki je nastala na Nanosu dejansko omejevala na Goriško, medtem ko je Borba delovala v tržaški pokrajini in se je razširila na Istro. Borbi se je priključila tajna skupina, ki je delovala v okolici Postojne in Pivke. Odgovorni za to skupino je bil Vadnal, ki je bil med udeleženci sestanka na Nanosu. Dejansko sta obstajala dva odbora: eden v Gorici in drugi v Trstu. Večje politične pristojnosti je imel goriški odbor, ki je bil politično zrelejši, medtem ko je bil tržaški bolj akcijski.

Razpoznavni znak je bil med aktivnimi člani na Goriškem in Tržaškem enak: številka 4, vpisana na osebni izkaznici. Ustno geslo se je glasilo: 4 – svobodni. Številka 4 je pomenila štiri črke, s katerimi je bila sestavljena beseda TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka).

 

Bazoviški junaki Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili vsi člani Borbe, pav tako tudi prva žrtev istrski Hrvat Vladimir Gortan.

Na primorskem je bilo torej več spontanih izvirov upora proti fašizmu iz katerih so se ideje širile po vsej Primorski. Tako poznamo tudi primer Črnih bratov, ki ga je opisal tudi France Bevk V boju proti raznarodovalni politiki fašističnega režima v Julijski krajini so se nekateri slovenski domoljubi iz območja italijanske Notranjske (predvsem iz okolice Postojne) povezali z nekaterimi skupinami orjunašev z jugoslovanske strani meje. Veze med primorskimi antifašisti in Orjuno so se kmalu pretrgale, saj se je protifašistično gibanje zavračalo nacionalistično in celo fašistično usmeritev Orjune.

Z namenom, da se okupirana slovanska naroda v Italiji povežeta v boju proti fašizmu na Primorskem in v Istri, se je skupina primorskih Slovencev: Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Albert Rejec, Andrej Šavli in Jože Vadnjal, sestala na Nanosu sredi septembra 1927 in tako postavila temelje organizacije TIGR (navdih za ime so dobili pri glasilu istrskih dijakov, ki je izhajalo v Karlovcu pod naslovom TIMOR, kar je pomenilo Tužnu Istru moraju osloboditi rodjaci. Sestanek je bil neformalen. Zaradi konspiracije niso pisali zapisnika. Kmalu nato so se v Trstu sestali Fran Marušič, Vekoslav Španger, Zvonimir Miloš in Drago Žerjal. Na sestanku so bila sprejeta pravila tajne organizacije Borba in se je povezovala in delovala z organizacijo TIGR. Člani teh organizacij so bili različno politično usmerjeni domoljubi in rodoljubi od desničarjev, ki so sodelovali z Orjuno, do komunistov, ki so bili člani obeh tigrovskih organizacija in KPI, ki so izhajali iz tržaškega delavskega gibanja (Pinko Tomažič, Tone Tomšič, Joco Turk, Branko Babič, Ivan Sancin in drugi). Ta povezava z komunisti pa je bila na goriškem manj opazna. V Tigr se je vključevala tudi skupina slovenskih domoljubov, ki je poizkušala doseči priključitev primorske k Jugoslaviji s pomočjo Velike Britanije, ki je bila tudi pobudnik tajnega Londonskega sporazuma, s katerim so Italiji obljubili za izdajo svojih zaveznikov in prestop k Antanti tudi Primorsko.

Obe organizaciji sta delovali po načelu trojk. Med seboj so se poznali le člani trojke in le vodilni v skupini je imel stike z naslednjo trojko oziroma z vodstvom. Trojke so se nato povezovale v celice, sektorje in srenje. Člani akcijskih trojk so se identificirali z osebnim dokumentom, na katerem je bila na skrivnem, točno dogovorjenem mestu, zapisana številka 4, ki je pomenila štiri črke TIGR. Borba je takoj pričela z akcijami. Požigali so poitalijančene šole, vrtce, uničevali skladišča orožja italijanske vojske. Zgledovali so se po fašističnih škvadristih, ki so enake napade izvajali nad delavskimi in slovenskimi društvi, šolami, ipd.

Goriška veja organizacije TIGR pa se je v začetku posvečala predvsem ohranjanju slovenske besede med ljudstvom. Tako so kljub uradni ukinitvi prosvetnih društev na Goriškem tigrovci pod vodstvom Zorka Jelinčiča organizirali mladinske shode na katerih so ohranjali slovensko besedo in se seznanjali z delom organizacije. Tigrovci so poskrbeli, da so se otroci doma lahko učili pisati in brati v slovenščini. V ta namen je bila sestavljena čitanka z naslovom Pod domačim krovom, ki jo je napisal Ciril Drekonja. Skrbeli so tudi za tiskanje in razmnoževanje ilegalne literature, ki so jo večinoma tiskali v Ljubljani, financirali pa so jo primorski emigranti v Jugoslaviji.

Z ilegalno literaturo so poskrbeli za množični bojkot plebiscita za formalno priključitev Julijske krajine Italiji, marca 1929. Zalomilo se je le v Istri, kjer se je material uničil oziroma izgubil. Prišlo je do incidenta - istrski tigrovci so streljali na škvadriste, ki so kmete na silo gonili na volitve. Vladimir Gortan iz Berama pri Pazinu je bil kot »vodja slovanskih teroristov« aretiran in nato obsojen na smrt. Ustreljen je bil 17. oktobra 1929. pri Pulju.

 Rezultat iskanja slik za organizacija tigr

Organizacijo Borba so italijanske oblasti odkrile šele po atentatu na uredništvo tržaškega časopisa Il Popolo di Trieste. Obtoženim so sodili na posebnem sodišču za varnost države v Trstu (1. tržaški proces). Na procesu, ki je trajal od 1. do 5. septembra 1930, so bili Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič obsojeni na smrt in ustreljeni na gmajni pri Bazovici 6. septembra 1930, ostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni. Prvi tržaški proces je člane spodbudil, da so svoje delo opravljali bolj previdno, bolj organizirano in povezano.

Člani organizacije so se začeli povezovati z italijanskimi antifašisti tj. s Komunistično partijo Italije. Pod vplivom slovenskih komunistov je bil med KPI in TIGR julija 1936 v Parizu podpisan pakt, ki je zagotavljal, da bi komunisti, v primeru prevzema oblasti v Italiji, slovenski in hrvaški narodni manjšini zagotovili vse narodnostne pravice, torej uporabo jezika, ustanavljanje lastnih društev in organizacij ter osnovanje lastnega gospodarstva.

TIGR je med letoma 1938 in 1939 začel tihotapiti orožje iz jugoslovanskih vojaških skladišč preko ilirskobistriškega in pivškega območja, da bi v primeru italijanskega napada na Jugoslavijo morda uspeli za nekaj časa ustaviti prodor italijanske vojske, komunist Pinko Tomažič pa je že pripravljal skupino gverilcev. V teh letih je bila organizacija povezana tudi z britansko obveščevalno službo, British Intelligence, in jim posredovala podatke, ki jih je zbirala o italijanski oborožitvi, vojaški moči in pripravljenosti.

Ko je leta 1938 Benito Mussolini, italijanski fašistični voditelj, obiskal Kobarid, so nekateri člani načrtovali atentat nanj, vendar ga niso izpeljali, saj bi bile civilne žrtve med Slovenci.

Tigrovci so na številnih krajih Primorske in Notranjske skrivali večje količine orožja in eksploziva, ki so jih v letih med obema vojnama zbirali in kopičili na skrivnih lokacijah. Večjo pošiljko orožja so dobavili tudi Pinku Tomažiču, ki je skupaj s svojo skupino komunistov in tigrovci iz kroga Danila Zelena na miljskih hribih spomladi leta 1940 ustanovila prvo gverilsko (partizansko) borbeno enoto. Prav te zaloge orožja so kasneje služile kot prva oborožitev partizanov.

Leta 1941 je bilo devet članov organizacije obtoženih terorizma in vojnega vohunstva. Pinka Tomažiča in štiri tigrovce: Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Ivana Vadnala so usmrtili na Opčinah, številne pa so obsodili na dolge zaporne kazni in konfinacijo. Takrat so onesposobili vse vodilne člane in najbolj borbene člane te organizacije TIGR in jo tudi dokončno zatrli.

Ob začetku druge svetovne vojne so bili tigrovci popolnoma zdesetkani, zaporom ali smrti so se rešili le tisti, ki so zbežali v Jugoslavijo, in še tu so se morali skrivati. Leta 1941 so se zapletli tudi v prvi oborožen spopad po italijanski okupaciji. 13. maja 1941 se je skupina tigrovcev na Mali gori nad Ribnico (Anton Majnik, Danilo Zelen, Ferdo Kravanja) spopadla z italijansko orožniško patruljo. To je bila tudi prva slovenska izdaja, saj so kraj bivališča tigrovcev italijanskim karabinjerjem izdali domači slovenski orožniki. Trije slovenski orožniki so nato tudi sodelovali z Italijani pri oboroženem napadu na tigrovsko trojko. Tigrovci so bili ob tem ranjeni in si hoteli sami vzeti življenje, to je uspelo le njihovemu vodji Danilu Zelenu. Ferdo Kravanja in Anton Majnik sta kasneje zbežala k partizanom.

Revolucionarni tigrovci, ki so preživeli pregone v Italiji, so se po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije pridružili partizanskim vrstam, mnogi drugi, ki so se rešili smrti ali zaporov z begom v Jugoslavijo, kot Albert Rejc, neformalni vodja organizacije, pa so zavrnili sodelovanje v odporniškem gibanju pod vodstvom komunistov. Tudi begunci so se med prvimi priključili partizanom in se včlanili v partijo, le redki so še naprej sodelovali z obveščevalnimi službami zahodnih zaveznikov.

Osvobodilna fronta Tigra ni priznala kot antifašistične skupine, kot tudi ne primorskih komunistov, ki so bili člani Komunistične partije Italije. Nekateri turi trdijo, da je vodstvo komunistične partije nekatere Tigrovce, ki so v Afriki kot četniki prisegli begunskemu kralju in bili izurjeni angleški obveščevalci, likvidiralo že v času vojne - med drugimi tudi Maksa Rejca (brata neformalnega vodje TIGR, Alberta). V času hladne vojne, ko je grozila nova vojna za Trst z nekdanjimi zaveznicami, so bili nekateri tigrovci, ki so sodelovali z angleško obveščevalno službo, postavljeni na rob političnega in družbenega življenja, mnogi so imeli težave pri iskanju služb, dolgo so bili pod stalnim nadzorom tajnih služb. Nekateri, ki niso hoteli več sodelovati z angleškimi obveščevalnimi službami, med temi Ciril Kobal, so bili preganjani in zaprti tudi od angleških oblasti v Trstu[3].

TIGR je bil vsaj med Primorci vedno čaščen, tudi v času SFRJ. Že pred osamosvojitvijo Slovenije je bilo postavljenih tigrovcem 19 spominskih obeležij, 42 pa potem. Tigrovci so tudi uživali upravičeno posebni status prvoborcev z dvojnim štetjem partizanske dobe. Tudi sedanje Društvo Tigr je bilo ustanovljeno na pobudo prvoborcev koprske borčevske organizacije, prvi predsednik pa je bil istočasno Ciril Pelicon.

Po osamosvojitvi Slovenije je slovenska politična desnica izkoristila TIGR za vsestransko manipuliranje z zgodovino NOB in blatenje vloge komunistov.

Leta 1997 je Milan Kučan, tedanji predsednik Slovenije, ob 50. obletnici priključitve Primorja Sloveniji organizaciji TIGR podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

 

 

Podlo in sramotno okoriščanje s TIGROM

Ne okoriščajte se s Tigrom za svoje politične interese. Pustite to narodno svetinjo čisto, kot tudi dejansko je.

 

Najbolj žalostno je, da poskušajo zlorabljati Tigr za blatenje narodnoosvobodilnega boja celo nekateri Primorci. Te se prepozna tako, da ne govorijo o Tigru, njegovih delih, pomenu za narod, ampak o tem, kako naj bi komunisti izrinili Tigr, zato da bi izvajali prevzem oblasti, preganjali in pobijali tigrovce, kako so bili tigrovci za sodelovanje z Angleži …

V to se vključujejo tudi nekateri t.i. kulturniki, ki iščejo senzacionalistične zgodbe in tako zelo radi spreminjajo resnico ali pa iščejo politično korist, mogoče tudi osebno, v brskanju po še vedno krvavih ranah. Taka je še vedno nerazjasnjeni uboj Stanka Vuka, znanega krščanskega socialista in prijatelja tržaških komunistov, njegove žene Danice Tomažič, sestre najbolj znanega tržaškega komunista Pinka Tomažiča, ter njunega gosta dr. Draga Zajca. Ubiti so namreč bili potem, ko se je odločil, da gre v partizane. Komu mi škodilo in komu koristilo, če bi krščanski socialist Stanko Vuk odšel v partizane, komunistom ali klerofašistom in komu bi škodovala ali koristila njegova smrt? Saj potem bi ti komunisti morali pobiti 90 % partizanov, ki so bili verni, številne duhovnike, ki so bili z njimi. Zakaj so pa potem celo partizani komunisti morali it k maši, vsaj tu na Primorskem?

To spominja na uboj italijanskega predsednika vlade in stranke krščanskih demokratov Alda Mora. Ubile so ga Rdeče brigade, vendar zakaj? Ker je bil za spravo in sodelovanje s komunisti, ker je prav takrat nameraval povabiti v svojo vlado tudi komuniste, kar je sprožilo pravi odpor pri polovici njegove stranke in vseh ostalih desničarskih, pravo norenje neofašistov, obsodbe iz ZDA? Dolga leta za tem so italijanski raziskovalni novinarji vendarle razkrili, da so bile tako črne kot tudi rdeče brigade oboje financirane iz istih virov, predvsem s strani ameriških.

Pa še na nekaj dejstev ne smemo pozabiti, Tigr je nastal kot neideološka narodnoobrambna organizacija, v kateri je bilo zaradi želje po boju priti italijanskemu fašizmu tudi veliko ideološko zelo opredeljenih domoljubov od levih anarhistov in komunistov do desnih nacionalistov in celo slovenskih fašistov (Orjuna). Z jasnim profiliranjem fašizma, ki se je na začetku izdajal kot delavska stranka, in komunistov, ki so bili sposobni organizirati edinstveni odpor, se je število članov Tigra kar samo osipalo, razen njegove skrajne desnice so vsi prestopili v SKOJ ali v KPS.

Ob tem se je treba spomniti, da so bili prej slovenski komunisti v Italiji organizirani v njihovi KPI, nato pa so se iz nje izločili in se priključili slovenski KPS, organizacija Mladina pa k Skoju. Skrajna tigrovska desnica je prišla pod vpliv tistih, ki so poskušali priključiti Primorsko s pomočjo sodelovanja z Angleži, torej prav tistimi, ki so bili ideologi in organizatorji tajnega londonskega sporazuma s katerim so Primorsko prodali Italiji za izdajstvo svojih zaveznikov.

Prav ti Angleži so celo po drugi svetovni vojni vztrajali, da cela Primorska še vedno ostane v Italiji. Se huje, primorske fante, ki so jih v Afriki izučili za vojaške obveščevalce, so že proti koncu vojne silili v to, da so se šli ovaduhe lastnega naroda in njegovega osvobodilnega gibanja.

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH