Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

                                                                                                                              Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEV 2017PRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRA PRIMORSKA

 

Izročilo TIGRA

Žusterna, 14. 6. 2016

Krajevna borčevska organizacija iz Žusterne in Društvo TIGR sta v dvorani KS v Žusterni pripravili skupni posvet o izročilu Tigra. Prav v tej dvorani je bil namreč že več kot pred dvajsetimi leti ustanovljen odbor za ustanovitev tega društva, ki neguje spomin na legendarno protifašistično in revolucionarno organizacijo TIGR. Pogovora se je udeležila tudi delegacija združenja borcev iz Ribnice, ki jih zgodovina prav tako veže na spomin na Tigr.


Skupno srečanje je bilo posvečeno pobudniku in prvemu predsedniku tega društva prvoborcu Cirilu Peliconu, ki je bil takrat tudi predsednik koprskega združenja borcev.

 
Pobuda za ustanovitev društva TIGR, ki obuja spomine na istoimensko protifašistično, revolucionarno in borbeno organizacijo v času fašizma,   izhaja iz vrst koprskih prvoborcev, saj je bil marsikdo izmed njih najprej član Tigra, kot na primer legendarna partizana Anton Ukmar in Branko Babič, ki sta bila znana predvsem kot delavska in komunistična voditelja. Danes si desnica izmišlja vse mogoče laži, da bi oskrunila enotnost primorskega boja proti fašizmu. Tudi vojaški vodja Tigra Danilo Zelen je bil eden od podpisnikov sporazuma o sodelovanju s komunistično partijo in je celo nabavljal orožje za Pinka Tomažiča in njegove tovariše, ki so se že leta 1940 v Miljskih hribih zbirali za začetek oborožene vstaje primorskih rodoljubov, a jih je italijanska tajna policija odkrila. Zelen, ki je zbežal v Jugoslavijo, pa je bil žrtev slovenskega izdajstva in kolaboracije. Redki preživeli Tigrovci, ki niso končali v zaporih, ali pa na streliščih so, razen kakšne izjeme, šli v partizane že med prvimi.

WP_20160614_002
Danes politični propagandisti skrajne desnice iz notranjosti Slovenije, ki sploh ne vedo, kaj je bil Tigr, pokušajo z lažmi in raznimi manipulacijami razdvojiti tako tigrovce kot komuniste, oziroma kar celo partizansko gibanje, ki mu tako po učinkovitosti, kot tudi enotnosti ni bilo primera v Evropi.

 
Res je, da je bilo v vodstvu komunistov nekaj ljudi, ki niso razumeli vloge Tigra, mu jo tudi negirali in celo preganjali nekatere tigrovce, vendar dejstva so, da je bilo na primorskem že pred osamosvojitvijo Slovenije postavljenih tigrovcem 19 spominskih obeležij, 42 pa potem.

Obstajajo tudi dokumenti, da se je na Primorskem že od leta 1964 štelo v dvojno dobo partizanstva tudi delovanje v Tigru.

 

Tudi Ciril Pelicon je dobil status prvoborca na račun delovana v Tigru, saj se je priključil Vojkovemu vodu "šele" v začetku leta 1942. Prav tako se je o tigrovcih govorilo in pisalo tudi v medijih na Primorskem že od priključitve k matični domovini dalje. V Ljubljani in notranjosti Slovenije tega niso poznali in si že iz starega negativnega odnosa do Primorske niso upali, saj se dolga leta do posredovanja Tita osebno, ni govorilo niti o prekomorskih brigadah.

 

 

M. Pahor: Nastanek in razvoj organizacije Borba:

http://www.primorski.it/dossiers/dossier/11/34/141561/

 

Pobuda za proglasitev 13. maja - kot dneva spomina na prvo žrtev slovenskega izdajstva in kolaboracije. 

 


Na ta dan je pod streli slovenskih in italijanskih orožnikov bil na Mali gori ranjen vojaški vodja revolucionarne organizacije TIGR Danilo Zelen, ki si je nato junaško raje sam vzel življenje, kot da bi padel v roke okupatorju.
Obrazložitev: tigrovsko trojko, Zelen, Majnik in Kravanja, je krivolovec prijavil slovenskim orožnikom, misleč da gre za skrivače poražene jugoslovanske vojske. To samo po sebi še ni izdajstvo, ampak prijava oblastem, vendar ti slovenski orožniki, ki so nekoč prisegli istemu kralju, kot bi ti vojaki, pa jih niso šli opozoriti, ampak so najbrž zato, da bi si pridobili naklonjenost okupatorja, raje te ljudi prijavili ali izdali italijanskim okupacijskim orožnikom, in kaj je najbolj zavrženo, nato skupaj z njimi napadli skrivališče Tigrovcev. Danilo Zelen je torej prva žrtev slovenskih izdajalcev in kolaboracionistov, ki so nato na srečo samo v notranjosti Slovenije razdvojili slovenski narod in povzročili ogromno gorja.
Geslo tigrovcev je bilo: Smrt fašizmu, svoboda narodu. To so prevzeli tudi partizani, pa ne samo naši, ampak tudi tuji.


Pa še nekaj vas prosim, ne okoriščajte se s Tigrom za svoje politične interese. Pustite to narodno svetinjo čisto, kot tudi dejansko je.

 

 

Najbolj žalostno je, da poskušajo zlorabljati Tigr za blatenje narodnoosvobodilnega boja celo nekateri Primorci. Te se prepozna tako, da ne govorijo o Tigru, njegovih delih, pomenu za narod, ampak o tem, kako naj bi komunisti izrinili Tigr, zato da bi izvajali prevzem oblasti, preganjali in pobijali tigrovce, kako so bili tigrovci za sodelovanje z Angleži …

V to se vključujejo tudi nekateri t.i. kulturniki, ki iščejo senzacionalistične zgodbe in tako zelo radi spreminjajo resnico ali pa iščejo politično korist, mogoče tudi osebno, v brskanju po še vedno krvavih ranah. Taka je še vedno nerazjasnjeni uboj Stanka Vuka, znanega krščanskega socialista in prijatelja tržaških komunistov, njegove žene Danice Tomažič, sestre najbolj znanega tržaškega komunista Pinka Tomažiča, ter njunega gosta dr. Draga Zajca. Ubiti so namreč bili potem, ko se je odločil, da gre v partizane. Komu mi škodilo in komu koristilo, če bi krščanski socialist Stanko Vuk odšel v partizane, komunistom ali klerofašistom in komu bi škodovala ali koristila njegova smrt? Saj potem bi ti komunisti morali pobiti 90 % partizanov, ki so bili verni, številne duhovnike, ki so bili z njimi. Zakaj so pa potem celo partizani komunisti morali it k maši, vsaj tu na Primorskem?

To me spominja na uboj italijanskega predsednika vlade in stranke krščanskih demokratov Alda Mora. Ubile so ga Rdeče brigade, vendar zakaj? Ker je bil za spravo in sodelovanje s komunisti, ker je prav takrat nameraval povabiti v svojo vlado tudi komuniste, kar je sprožilo pravi odpor pri polovici njegove stranke in vseh ostalih desničarskih, pravo norenje neofašistov, obsodbe iz ZDA? Dolga leta za tem so italijanski raziskovalni novinarji vendarle razkrili, da so bile tako črne kot tudi rdeče brigade oboje financirane iz istih virov, predvsem s strani ameriških.

Pa še na nekaj dejstev ne smemo pozabiti, Tigr je nastal kot neideološka narodnoobrambna organizacija, v kateri je bilo zaradi želje po boju priti italijanskemu fašizmu tudi veliko ideološko zelo opredeljenih domoljubov od levih anarhistov in komunistov do desnih nacionalistov in celo slovenskih fašistov (Orjuna). Z jasnim profiliranjem fašizma, ki se je na začetku izdajal kot delavska stranka, in komunistov, ki so bili sposobni organizirati edinstveni odpor, se je število članov Tigra kar samo osipalo, razen njegove skrajne desnice so vsi prestopili v SKOJ ali v KPS. Ob tem se je treba spomniti, da so bili prej slovenski komunisti v Italiji organizirani v njihovi KPI, nato pa so se iz nje izločili in se priključili slovenski KPS, organizacija Mladina pa k Skoju. Skrajna tigrovska desnica je prišla pod vpliv tistih, ki so poskušali priključiti Primorsko s pomočjo sodelovanja z Angleži, torej prav tistimi, ki so bili ideologi in organizatorji tajnega londonskega sporazuma s katerim so Primorsko prodali Italiji za izdajstvo svojih zaveznikov. Prav ti Angleži so celo po drugi svetovni vojni vztrajali, da cela Primorska še vedno ostane v Italiji. Se huje, primorske fante, ki so jih v Afriki izučili za vojaške obveščevalce, so že proti koncu vojne silili v to da so se šli ovaduhe lastnega naroda in njegovega osvobodilnega gibanja

 

 

Protifašistična organizacija TIGR

 

 

TIGR je bila revolucionarna podtalna organizacija slovenskih in hrvaških domoljubov, nacionalistov in predvsem protifašistov. Tigr je simbol vseh upornih protifašističnih organizacij. V veliki meri izhaja iz delovanja mladinskih društev Sokola in organizacije BORBA, ki je delovala na Tržaškem in v Istri

Povezana slika

 

TIGR je kratica za imena Trst, Istra, Gorica in Reka. Deloval je na slovenskem in hrvaškem etničnem ozemlju, ki je bilo po Rapalski pogodbi priključeno Italiji. Veliko članov te organizacije je bilo povezanih z jugoslovansko obveščevalno službo, posamezniki pa tudi z britansko, bili pa so tudi vojaško usposobljeni. Organizacija je sodeloval z slovenskimi komunisti v Italiji in tudi imela sporazum s Komunistično partijo Italije. TIGR pri svojem boju ni izbiral sredstev. Nasilno je napadal fašistične ustanove, patrulje in izvajal sabotaže Dobivala je tudi pomoč izseljenih Primorcev iz Jugoslavije, uradna jugoslovanska oblast jih je po sprejemu Obznane celo preganjala, zapirala in predajala italijanskim oblastem (primer Srečko Vilhar)

.

Primorski Slovenci so se morali začeti upirati skrajnemu italijanskemu nacionalizmu in iredentizmu že pred prvo svetovno vojno, v času oblasti Avstroogrske monarhije, prvi spopadi z italijanskimi okupacijskimi enotami pa so bili že leta 1919 (Ostrožno brdo, Osp). Na pravo naravo fašizma je naše ljudi posebej opozorili napad na otroke tržaških delavcev leta 1919 in požig Delavskega doma. Požigu Narodnega doma v Trstu, katerim je sledilo še več kot 120 drugih napadov, razdejanj in požigov raznih delavskih institucij, tiskarn, uredništev, slovenskih podjetij in domov. V takratni deželi Julijski krajini, katere glavno mesto je bil Trst, so v začetku leta 1921 še bolj kot prvi požigi odmevali upor rudarjev v Raši in ustanovitev Labinske (sovjetske) republike, uboj 5 mladih delavcev v Pulju in streljanje na otroke v Strunjanu (dva mrtva več hudo ranjenih). V Slovenskem delu Istre so se upori proti škvadrističnemu terorju in spopadi razplamteli ob volitvah leta 15. 5. 1921 (Marezige, Pobegi, Čežarji, Mačkolje, Osp, Sočerga), v katerih je bilo ubitih več ljudi, tudi fašistov, temu pa je sledilo množično zapiranje in preganjanje. Ljudi so v upor vodili tako komunisti kot tudi duhovniki.

S požigi kulturnih domov in prepovedjo delovanja Slovenskih kulturnih društev, so se mladinci 24. septembra 1922 organizirali v Zvezo mladinskih društev. Ta zveza je nato postala temelj razvoja Borbe ali tržaškega dela Tigra, ki so bili organizirani v tajne udarne trojke.

 

Bazoviški junaki Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili vsi člani Borbe. Od tu so se ideje širile po vsej Primorski, kjer je prihajalo tudi do različnih spontanih oblik organiziranja. V boju proti raznarodovalni politiki fašističnega režima v Julijski krajini so se nekateri slovenski domoljubi iz območja italijanske Notranjske (predvsem iz okolice Postojne) povezali z nekaterimi skupinami orjunašev z jugoslovanske strani meje. Veze med primorskimi antifašisti in Orjuno so se kmalu pretrgale, saj se je protifašistično gibanje zavračalo nacionalistično in celo fašistično usmeritev Orjune.

Z namenom, da se okupirana slovanska naroda v Italiji povežeta v boju proti fašizmu na Primorskem in v Istri, se je skupina primorskih Slovencev: Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Albert Rejec, Andrej Šavli in Jože Vadnjal, sestala na Nanosu sredi septembra 1927 in tako postavila temelje organizacije TIGR (navdih za ime so dobili pri glasilu istrskih dijakov, ki je izhajalo v Karlovcu pod naslovom TIMOR, kar je pomenilo Tužnu Istru moraju osloboditi rodjaci. Sestanek je bil neformalen. Zaradi konspiracije niso pisali zapisnika. Kmalu nato so se v Trstu sestali Fran Marušič, Vekoslav Španger, Zvonimir Miloš in Drago Žerjal. Na sestanku so bila sprejeta pravila tajne organizacije Borba in se je povezovala in delovala z organizacijo TIGR. Člani teh organizacij so bili različno politično usmerjeni domoljubi in rodoljubi od desničarjev, ki so sodelovali z Orjuno, do komunistov, ki so bili člani obeh tigrovskih organizacija in KPI, ki so izhajali iz tržaškega delavskega gibanja (Pinko Tomažič, Tone Tomšič, Joco Turk, Branko Babič, Ivan Sancin in drugi). Ta povezava z komunisti pa je bila na goriškem manj opazna. V Tigr se je vključevala tudi skupina slovenskih domoljubov, ki je poizkušala doseči priključitev primorske k Jugoslaviji s pomočjo Velike Britanije, ki je bila tudi pobudnik tajnega Londonskega sporazuma, s katerim so Italiji obljubili za izdajo svojih zaveznikov in prestop k Antanti tudi Primorsko.

Obe organizaciji sta delovali po načelu trojk. Med seboj so se poznali le člani trojke in le vodilni v skupini je imel stike z naslednjo trojko oziroma z vodstvom. Trojke so se nato povezovale v celice, sektorje in srenje. Člani akcijskih trojk so se identificirali z osebnim dokumentom, na katerem je bila na skrivnem, točno dogovorjenem mestu, zapisana številka 4, ki je pomenila štiri črke TIGR. Borba je takoj pričela z akcijami. Požigali so poitalijančene šole, vrtce, uničevali skladišča orožja italijanske vojske. Zgledovali so se po fašističnih škvadristih, ki so enake napade izvajali nad delavskimi in slovenskimi društvi, šolami, ipd.

Goriška veja organizacije TIGR pa se je v začetku posvečala predvsem ohranjanju slovenske besede med ljudstvom. Tako so kljub uradni ukinitvi prosvetnih društev na Goriškem tigrovci pod vodstvom Zorka Jelinčiča organizirali mladinske shode na katerih so ohranjali slovensko besedo in se seznanjali z delom organizacije. Tigrovci so poskrbeli, da so se otroci doma lahko učili pisati in brati v slovenščini. V ta namen je bila sestavljena čitanka z naslovom Pod domačim krovom, ki jo je napisal Ciril Drekonja. Skrbeli so tudi za tiskanje in razmnoževanje ilegalne literature, ki so jo večinoma tiskali v Ljubljani, financirali pa so jo primorski emigranti v Jugoslaviji.

Z ilegalno literaturo so poskrbeli za množični bojkot plebiscita za formalno priključitev Julijske krajine Italiji, marca 1929. Zalomilo se je le v Istri, kjer se je material uničil oziroma izgubil. Prišlo je do incidenta - istrski tigrovci so streljali na škvadriste, ki so kmete na silo gonili na volitve. Vladimir Gortan iz Berama pri Pazinu je bil kot »vodja slovanskih teroristov« aretiran in nato obsojen na smrt. Ustreljen je bil 17. oktobra 1929. pri Pulju.

 Rezultat iskanja slik za organizacija tigr

Organizacijo Borba so italijanske oblasti odkrile šele po atentatu na uredništvo tržaškega časopisa Il Popolo di Trieste. Obtoženim so sodili na posebnem sodišču za varnost države v Trstu (1. tržaški proces). Na procesu, ki je trajal od 1. do 5. septembra 1930, so bili Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič obsojeni na smrt in ustreljeni na gmajni pri Bazovici 6. septembra 1930, ostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni. Prvi tržaški proces je člane spodbudil, da so svoje delo opravljali bolj previdno, bolj organizirano in povezano.

Člani organizacije so se začeli povezovati z italijanskimi antifašisti tj. s Komunistično partijo Italije. Pod vplivom slovenskih komunistov je bil med KPI in TIGR julija 1936 v Parizu podpisan pakt, ki je zagotavljal, da bi komunisti, v primeru prevzema oblasti v Italiji, slovenski in hrvaški narodni manjšini zagotovili vse narodnostne pravice, torej uporabo jezika, ustanavljanje lastnih društev in organizacij ter osnovanje lastnega gospodarstva.

TIGR je med letoma 1938 in 1939 začel tihotapiti orožje iz jugoslovanskih vojaških skladišč preko ilirskobistriškega in pivškega območja, da bi v primeru italijanskega napada na Jugoslavijo morda uspeli za nekaj časa ustaviti prodor italijanske vojske, komunist Pinko Tomažič pa je že pripravljal skupino gverilcev. V teh letih je bila organizacija povezana tudi z britansko obveščevalno službo, British Intelligence, in jim posredovala podatke, ki jih je zbirala o italijanski oborožitvi, vojaški moči in pripravljenosti.

Ko je leta 1938 Benito Mussolini, italijanski fašistični voditelj, obiskal Kobarid, so nekateri člani načrtovali atentat nanj, vendar ga niso izpeljali, saj bi bile civilne žrtve med Slovenci.

Tigrovci so na številnih krajih Primorske in Notranjske skrivali večje količine orožja in eksploziva, ki so jih v letih med obema vojnama zbirali in kopičili na skrivnih lokacijah. Večjo pošiljko orožja so dobavili tudi Pinku Tomažiču, ki je skupaj s svojo skupino komunistov in tigrovci iz kroga Danila Zelena na miljskih hribih spomladi leta 1940 ustanovila prvo gverilsko (partizansko) borbeno enoto. Prav te zaloge orožja so kasneje služile kot prva oborožitev partizanov.

Leta 1941 je bilo devet članov organizacije obtoženih terorizma in vojnega vohunstva. Pinka Tomažiča in štiri tigrovce: Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Ivana Vadnala so usmrtili na Opčinah, številne pa so obsodili na dolge zaporne kazni in konfinacijo. Takrat so onesposobili vse vodilne člane in najbolj borbene člane te organizacije TIGR in jo tudi dokončno zatrli.

Ob začetku druge svetovne vojne so bili tigrovci popolnoma zdesetkani, zaporom ali smrti so se rešili le tisti, ki so zbežali v Jugoslavijo, in še tu so se morali skrivati. Leta 1941 so se zapletli tudi v prvi oborožen spopad po italijanski okupaciji. 13. maja 1941 se je skupina tigrovcev na Mali gori nad Ribnico (Anton Majnik, Danilo Zelen, Ferdo Kravanja) spopadla z italijansko orožniško patruljo. To je bila tudi prva slovenska izdaja, saj so kraj bivališča tigrovcev italijanskim karabinjerjem izdali domači slovenski orožniki. Trije slovenski orožniki so nato tudi sodelovali z Italijani pri oboroženem napadu na tigrovsko trojko. Tigrovci so bili ob tem ranjeni in si hoteli sami vzeti življenje, to je uspelo le njihovemu vodji Danilu Zelenu. Ferdo Kravanja in Anton Majnik sta kasneje zbežala k partizanom.

Revolucionarni tigrovci, ki so preživeli pregone v Italiji, so se po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije pridružili partizanskim vrstam, mnogi drugi, ki so se rešili smrti ali zaporov z begom v Jugoslavijo, kot Albert Rejc, neformalni vodja organizacije, pa so zavrnili sodelovanje v odporniškem gibanju pod vodstvom komunistov. Tudi begunci so se med prvimi priključili partizanom in se včlanili v partijo, le redki so še naprej sodelovali z obveščevalnimi službami zahodnih zaveznikov.

Osvobodilna fronta Tigra ni priznala kot antifašistične skupine, kot tudi ne primorskih komunistov, ki so bili člani Komunistične partije Italije. Nekateri turi trdijo, da je vodstvo komunistične partije nekatere Tigrovce, ki so v Afriki kot četniki prisegli begunskemu kralju in bili izurjeni angleški obveščevalci, likvidiralo že v času vojne - med drugimi tudi Maksa Rejca (brata neformalnega vodje TIGR, Alberta). V času hladne vojne, ko je grozila nova vojna za Trst z nekdanjimi zaveznicami, so bili nekateri tigrovci, ki so sodelovali z angleško obveščevalno službo, postavljeni na rob političnega in družbenega življenja, mnogi so imeli težave pri iskanju služb, dolgo so bili pod stalnim nadzorom tajnih služb. Nekateri, ki niso hoteli več sodelovati z angleškimi obveščevalnimi službami, med temi Ciril Kobal, so bili preganjani in zaprti tudi od angleških oblasti v Trstu[3].

TIGR je bil vsaj med Primorci vedno čaščen, tudi v času SFRJ. Že pred osamosvojitvijo Slovenije je bilo postavljenih tigrovcem 19 spominskih obeležij, 42 pa potem. Tigrovci so tudi uživali upravičeno posebni status prvoborcev z dvojnim štetjem partizanske dobe. Tudi sedanje Društvo Tigr je bilo ustanovljeno na pobudo prvoborcev koprske borčevske organizacije, prvi predsednik pa je bil istočasno Ciril Pelicon.

Po osamosvojitvi Slovenije je slovenska politična desnica izkoristila TIGR za vsestransko manipuliranje z zgodovino NOB in blatenje vloge komunistov.

Leta 1997 je Milan Kučan, tedanji predsednik Slovenije, ob 50. obletnici priključitve Primorja Sloveniji organizaciji TIGR podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH