Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

                                                                                                                              Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEV 2017PRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRA PRIMORSKA

 

Mednarodna okrogla miza o prvih protifašističnih uporih leta 1921

Koper, 13.5.2016

 

Fašizem se ni začel leta 1941, in prve žrtve niso padle šele takrat, tudi se ni začel s preganjanjem Judov, ampak nas Slovencev in Hrvatov in to že veliko prej.

Fašizem je na Tržaškem in v Slovenski Istri pokazal svojo zverinsko naravo že takoj po koncu druge prve svetovne vojne, saj je prvi Slovenec bil ubit v Trstu že leta 1918, naslednja leta so se njihova barbarstva samo stopnjevala. Nato so se začeli znašati nad delavci in njihovi domovi, leta 1920 so zažgali Narodni dom in več drugih slovenskih objektov, leta 1921 pa se je začela že prava vojna: Labinski upor delavcev z več mrtvimi, streljanje na otroke v Strunjanu, pri čemer sta bila dva mrtva več pa ranjenih, poboj 4 delavcev v Pulju, bombni napad v Izoli in en mrtev, ustrelitev enega domačina v Črnem Kalu, napad na Marezige in več mrtvih, trije fašisti in trije Slovenci, barikade v Osapski dolini kjer sta bila dva mrtva itd.

Na konferenci, ki jo je vodil Miloš Ivančič, ki je nedavno izdal knjigo Roža osapska, v kateri je prvič v celoti opisan prav upor v Osapski dolini, so sodelovali znani zgodovinarji dr. Salvator Žitko, ki je orisal razmere za razvoj nacionalizma iredentizma in fašizma že od časov stare Avstrije, prof. Milan Pahor je govoril predvsem o divjanju fašističnih škvader, prof. Tullio Vorano o uporu labinskih rudarjev, Vida Rožac o spominih na vojno, Vlasta Beltram pa je nasilje leta 1921 predstavila skozi domačo literaturo. Okroglo mizo je odprl in sklenil predsednik našega združenja Marjan Križman, pozdrave s državnega združenja Ljubica Jelušič,  občinske pa podžupan MOK Peter Bolčič.

Vse strokovne razprave bomo v celoti objavili tudi na tem našem spletnem mestu.

 

Prispevke posameznih razpravljavcev na okrogli mizi lahko preberete tu spodaj v PDF obliki.

 

Salvator Žitko: SLOVENCI IN HRVATI V JULIJSKI KRAJINI OD ZLOMA AVSTRO-OGRSKE MONARHIJE (1918) DO PRVEGA PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA (1921)

 

Milan Pahor:  RAST NASILJA FAŠISTIČNIH ŠKVADER V TRSTU (in drugod) V OBDOBJU 1918-1922

 

Tullio Vorano: LABINSKA REPUBLIKA, UPOR PROTI FAŠIZMU

 

Vlasta Beltram: FAŠISTIČNO NASILJE V SLOVENSKI ISTRI V VOLILNEM LETU 1921 SKOZI DOMAČO LITERATURO

 

Miloš Ivančič: PRVE BARIKADE PROTI FAŠISTOV V OSAPSKI DOLINI

 

Vida Rožac: SPOMINI NA VOJNO, VOJNA V SPOMINIH

 

Tu si lahko ogledate več fotografih Mihe Crniča.


 

Prvi boji s fašizmom

Za Primorce in Istrane se je narodnoosvobodilni boj začel že leta 1921

Tu si lahko preberete tudi knjižico v

kateri smo objavili vse referate z

okrogle mize pod tem naslovom

https://issuu.com/zb-koper/docs/upor

Fašizem je oblika kapitalizma, ki so ga razvili za utrditev sistema obrambo pred vsemi svoboščinami in obračun s komunizmom. Rasel je iz nacionalizma kapitalistične države in imperializma kolonialnega sistema, njegova bistvena strategija pa je bila poudarjanje večvrednosti svojega naroda in rase ter skrajni nacionalizem. Ta se ni začel z nemškim preganjanjem Judov, ampak italijanskim Slovencev in Hrvatov. Več o razvoju kapitalizma kot diktatorskega sistema si preberite na  http://issuu.com/milos-ivancic/docs/kapitalizem, o fašizmu v e-knjigi http://issuu.com/milos-ivancic/docs/fasizem,  o genocidnosti fašizma nad Slovenci pa v knjigi Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, ki jo dobite v vsaki knjižnici in boljši knjigarni.


Po prvi svetovni vojni so bile razmere v Italiji zelo slabe. Izdaja starih zaveznikov in prestop k silam Atlante jih je sicer nagradil z novim ozemljem, vendar poraz pri Kobaridu in to kar so njihovi generali počeli z lastnimi vojaki so pustili zelo boleče rane. Do naših ljudi so se obnašali kot do živali, sužnjev, saj so na mudi tako rekli Schiavi, žival in sužnja se lahko ubije, saj to ni pravi človek. Že leta 1915 so italijanski vojaki pod Krnom nasilno pobrali 61 Slovencev in vsakega desetega ustrelili. Da ne govorimo o tem, kaj so po vojni počeli z zajetimi avstrijskimi vojaki slovenske narodnosti iz Primorske, ki je takrat prišla pod Italijo. Tisti, ki so prišli iz njihovih ujetniških taborišč so pripovedovali o tisočih mrtvih, ki so jih ob tifusu in koleri pustili brez hrane in celo vode. Uradno so torej umrli zaradi bolezni.

 

Zasedbo slovenskega primorskega ozemlja po prvi svetovni vojni naši ljudje niso sprejeli ravnodušno. Prihodu italijanskih vojakov so se uprli v številnih vaseh. Žal večina teh dogodkov ni zabeleženih. Po navedbah Maksa Zadnika so prvo nedeljo septembra leta 1919 vaščani Ostrožnega Brda »s kamenjem, koli in tudi s puškami pregnali iz vasi cel vod okupatorskih vojakov. Uprli so se možje, žene in tudi otroci. Zaradi tega so dale italijanske oblasti njihovi vasi ime Monteforte del Timavo.« V Ospu so jih prav tako napadli s kamenjem, v Gabrovici pa so zastavo, ki so jo v vasi izobesili italijanski karabinjerji sneli in vrgli na sredo ceste. Med prvimi, ki so se uprli so bili domači komunisti, ki jih je bilo  tistih časih že kar veliko, zato so to vas poimenovali Piccola Russia.

Marxove, Leninove in Gramscijeve ideje so se v grobem povojnem kapitalizmu, ki se je v veliki meri razvijal tudi na osnovi vojnega dobičkarstva, so se med obubožanim ljudstvom zelo hitro prijemale. Ob tem je rasel tudi nepotešeni italijanski nacionalizem in iredentizem še iz časov stare Avstrije, ki je na našem koncu želel priključiti k Italiji tako rekoč vso jadransko obalo in ponovno ustvariti rimski Mare nostrum. Slednji so se združevali v tako imenovane škvadre, ki so jih lastniki latifundij na jugu Italije, pa tudi oblastniški kapital na severu hitro izkoristili za napade na stavkajoče delavce. Že aprila leta 1919 so v Milanu napadli uredništvo socialističnega časopisa L' Avanti, pri katerem je prej urednikoval sam Benito Mussolini. Da, ta je najprej poskušal priti na oblast s socialisti, saj je izgledalo, da bo v ta stranka tako kot v Nemčiji (Weimarski republiki) prevzela oblast tudi v Italiji. Poleg socialistov so v Italiji postajali vse močnejši tudi komunisti, ki so si za vzgled postavljali novo sovjetsko državo. Tega so se ustrašili tudi v Vatikanu, zlasti pa velik italijanski kapital, ki je bil zelo povezan z ameriškim in podprli Mussolinija ter njegove fašiste, ki so že imeli svoje paravojaške enote imenovane Squadre d'azione, ki so v imenu reda, boga in domovine po naročilu gospodarja tudi napadle stavkajoče delavce. V začetku so še nosili palice, vse bolj pa so bili tudi oboroženi s strelnim orožjem.

V Trstu je bila prva fašistična udarna škvadra ustanovljena 3. aprila 1919, po obisku Mussolinija pa so prav tu organizirali prvo pravo borbeno organizacijo. Njen vodja je bil Francesco Guinti, ki so ga poklicali iz Livorna. Kot je opisano tudi v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo so ga nastanili v hotelu Excelsior, vse njegove stroške pa so plačevali industrialci. V Trstu so najprej začeli napadati razbijati in zažigati delavske domove, delavske zbornice, hranilnice in njihove časopise. Med prvimi so uničili uredništvo in tiskarno slovenskega komunističnega glasila Delo. Na Tržaškem ter po vsej Istri so razbili kar 20 delavskih zbornic.

Kmalu so svoje napade usmerili tudi na slovenske kulturne domove. Že poleti 1920 so fašisti poleg Narodnega doma požgali še okrog deset drugih kulturnih domov, skupaj več kot 130 stavb slovenskih društev, napadali so tudi slovenske banke, trgovine in delavnice, večkrat so razdejali prostore časopisa »Edinost« in kmalu so vsi slovenski listi morali prenehati z izhajanjem. Tega leta je je Mussolini v Puljskem gledališču tudi zelo jasno povedal, da smo Slovani manjvredna rasa barbarov, s katero je treba obračunati s silo.

Krvavo leto 1921

Za ohranitev demokracije v Italiji je bilo odločilno leto 1921, ko so bile 15. maja parlamentarne volitve v rimsko zbornico. Na teh so se na našem območju merile Italijanska socialistična stranka, Komunistična stranka Italije, Italijanski nacionalni blok, katerega jedro so bili fašisti, Ljudska stranka, Republikanska stranka in tudi Jugoslovanska narodna stranka (JNR), ki se je prizadevala za mirno priključitev slovenskega in hrvaškega ozemlja, ki ga je s soglasjem sil Antante okupirala Italija. Tej stranki, ki je imela za svoj simbol lipovo vejico, so Slovenci rekli kar Lipa. Na tržaškem sta bila kandidata JNR zelo priljubljena slovenska politika Josip Vilfan in Ulikse Stanger.

V od Italije okupirani Istri je bilo je bilo tako kot na Tržaškem vedno slabše življenje. Istra je bila takrat brez meja in zelo enotna pokrajina treh narodov, ki pa se tu še niso povsem skristalizirali, saj se je še veliko ljudi imelo samo za Istrane. Ti kraji so živeli od severnih dežel nekdanje Avstroogrske, sedaj pa so z gospodarskega zornega kota postale slepo črevo, v katerem so ukazovali ljudje iz oddaljenega Rima, kot je bil prej Dunaj. To se je najbolj poznalo delavskemu razredu, po katerem so se sedaj spravili s palicami še fašisti. V naši zgodovini premalo omenjamo izredno velik in odmeven upor rudarjev iz Raše, ki je znan tudi kot  Labinska republika, saj se je takrat dogajal prav med našimi ljudmi, saj so ljudje iz teh krajev, tudi žene teh rudarjev, stalno hodile v Trst skozi naše kraje.

V Labinu so delavci tako kot na vsem zasedenem ozemlju občutili dvojno italijansko sovraštvo, najprej od novih kapitalistov in nato še od fašistov, ki so jih začeli napadati že v začetku leta 1921. 2. marca je v Labinu približno 2000 rudarjev ustavilo delo in protestiralo proti tem napadom in skoraj suženjskim odnosom uprave rudnika. Med stavko so rudarji zasedli rudnik, organizirali so organe oblasti, postavili protifašistične straže in razglasili republiko. Pri tem je sodelovalo vse prebivalstvo. Italijanske oblasti so z vojsko upor zadušile 8. aprila 1921, pri tem je sodelovalo okrog tisoč vojakov in dve bojni ladji. Temu je sledil strašen teror nad prebivalstvo, dva rudarja sta bila ubita in veliko jih je bilo ranjenih . V Rovinju so zaprli 40 oseb, med mučenjem pa sta umrla dva rudarja,  v Pulju pa so sodili 52 udeležencem upora. 

Istrski fašisti so 19. marca 1921 v Strunjanu z vlaka, ki je pripeljal s poreške smeri streljali po otrocih, ki so se igrali ob progi. Dva so ubili, pet pa ranili, dva sta ostala za vse življenje pohabljena. Med streljanjem na otroke je bilo slišati petje Viva la nostra Parezana. Ta istrska železnica, ki so jo Italijani imenovali Parenzana, je namreč bila simbol italijanskega iredentizma. Slovenci so ji rekli Istrijanka. Preiskave nikoli ni bilo, nihče ne ve, če je karkoli o tem zapisanega v zaprtih rimskih arhivih.

 

Spomenik prvim popolnoma nedolžnim žrtvam italijanskega fašizma, strunjanskim otrokom (Foto Lucijan Pelicon)

Pred volitvami je kar vrelo. Koprski fašisti so že 1. maja napadli tržaškega agitatorja slovenske liste, ki se je vračal iz Marezig. 5. maja so vdrli v stanovanja v Kopru in v Pobegih ter pokradli glasovne lističe z lipovo vejico. 8. maja je skupina 13 fašistov razbijala in vdirala v hiše po Svetem Petru. Naslednji dan so razbijali po Dolini, Boljuncu, Borštu in Ricmanjah, v teh dneh so ustrahovali in preiskovali hiše tudi v Ospu, Gabrovici in Črnem kalu. 14. maja so s streljanjem po Boljuncu grozili ljudem, da bi ustrahovali tiste, ki bi glasovali za slovenske kandidate ali komuniste.

Volilna mrzlica, propaganda in volilna nestrpnost so dosegle svoj vrhunec prav na dan volitev, ko so organizirane fašistične škvadre po vsej Italiji nadlegovale volivce ali pa celo napadale posamezna volišča, kjer so pričakovali, da bodo njihovi nasprotniki pridobili največjo prednost. Po nekaterih podatkih je bilo v Italiji več kot dvajset oboroženih napadov.

Fašisti iz Trsta in istrskih mest so se zlasti dobro pripravili, saj so vedeli, da v slovenski vaseh ne bodo dobili niti enega glasu. Največ streljanja je bilo v Marezigah, in tudi mrtvih. Domačini so na izziv odgovorili in mrtvi so obležali kar trije napadalci. Temu so kmalu sledile represalije, fašisti so divjali po vaseh, ubili Josipa Sabadina iz Sabadinov pri Marezigah in Ivana Bonina iz Čežarjev, požgali 4 hiše v Čežarjih in odvedli v zapore 15 ljudi. Marežganski upor je znan. Zapisan je v enciklopedijah in številnih knjigah. Malo so pa znani in skoraj nič ni napisano o takratnih uporih, spopadih in žrtvah v drugih slovenskih vaseh. V Marezigah je velik spomenik, na Križpotu ni nobenega.

 

Barikade v Osapski dolini

15 maj leta 1921 je bila nedelja. V knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo je omenjeno, da je osapski župnik Franc Malalan po nedeljski maši pozval prisotne, da preprečijo prihod fašistov v vas. Nona Milja, ki je bila takrat predsednik vaške mladinske organizacije pri društvu Domovina, pa mi je pripovedovala, da jo je Malalan že v soboto zvečer, torej dan pred volitvami poklical v farovž. Ko je prišla, je pri njemu že bil učitelj Jereb, nato sta ji povedala, da je možno da naslednji dan ob volitvah razbijat po vasi fašisti, zato sta ji naročila, da pošlje mladince v Mačkolje in Prebeneg po določene može.

Ko so ti prišli so se dogovorili da zaprejo poti do njihovih vasi tako da fašisti ne bi mogli v njihovo vas in lahko v miru opravijo volitve. Po pripovedovanju none Milje so fantje že tisto noč 14. maja prekopali cesto pri Križpotu, tako da so odprli kanal, po katerem je bila pod cesto speljana hudourniška voda proti reki. Ob te škrle, ki so jih dvignili so postavili tudi dolge tramove iz otesanih topolovih debel, ki so jih kmetje vedno imeli doma pri hiši za gradnjo ali obnovo ostrešij. Drugi dan po maši so barikade iz tramov in kamenja postavili tudi na cestah pred vsemi vasmi, tudi v Črnem Kalu. V Ospu kjer je bilo volišče za vse te vasi so nad barikado na klancu pred gostilno pripravili na dvorišču Školovih, to je mojega nonota tudi velik kup kamenja, s katerim bi zasuli fašiste od zgoraj, vendar stvari so se odvijale drugače.

Motorizirana skupina oboroženih fašistov iz Milj se je 15. maja res odpravila proti Ospu, kjer je bilo je volišče za vse te vasi, a ustavila jih je že prva barikada pri Križpotu. Po prvem presenečenju so začeli kričati in divjati in po pripovedovanju ljudi so celo streljali in metali ročne bombe, a domačini so kamenjem in strelnim orožjem uspešno branili svojo barikado. Fašisti so se vrnili v Milje, vendar samo po okrepitev. A v tem času so pritekli braniti prvo barikado na Križpotu tudi  drugi fantje in možje iz bolj oddaljenih vasi Osapske doline.  V tem drugem napadu je bilo še več streljanja in tekla je tudi že kri. A fašisti so se morali tudi tokrat umakniti in s sabo v Milje odpeljali enega ranjenega. Naslednji dan so se vrnili skupaj z enoto redne  italijanske vojske in kantami bencina. V knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo je zapisano, da je bi Žerjul smrtno zadet 16. maja, in tudi v župnijskih knjigah je naveden ta datum, po pripovedih pa naj bi ga ustrelili vojaki italijanske kraljeve vojske, potem ko so vaščani odstranili barikade.

Če bi radi kaj več zvedeli o teh dogodkih, lahko preberete mojo knjigo Osapska roža.

 

Andrej Žerjul, prva žrtev na barikadah proti fašizmu

Upor v Marezigah

Kaj pa se je dogajal o v Marezigah v dopoldanskem času 15. maja 1921? Oglejmo si potek dogodkov po pričevanju nekaterih neposrednih udeležen cev dogodkov tega dne. (Prepis iz knjige Slovenska Istra v Boju za svobodo z nekaterimi dopolnili)

V nedeljo, 15 m aja, se je že okrog osmih zjutraj zbralo večje število volivcev pred volilnim sedežem v Marezigah, da bi opravili svojo volilno dolžnost. Volitve so potekale nemoteno vse dotlej, ko je v vas prihrumelo dvanajst fašistov iz Kopra, oboroženih z bombami in samokresi. V gostilni so obilno pili in naročili kosilo. Prisotne so izzivali in ji m grozili celo s pretepom, če ne bodo glasovali za Nacionalni blok. Bučno so prepevali fašistične pesmi.

Medtem so strankini zastopniki na volilnem sedežu skrbeli za red na volišču. Okrog devetih in pol so se pojavili med volivci fašisti . Začeli so jim vsiljevati svoje glasovnice z geslom: "Votate peri l Blocco!"

(Glasuje za Nacionalni blok!) Vpili so: "Morte ai sciavi!" (Smrt ščavom!) in podobno. Tedaj je nekdo od fašistov zakričal: "Slabo nam kaže na volitvah!" Pred voliščem je bila zbrana velika gruča ljudi. Vsi so se zgražali nad početjem nasilnežev. Toda z uporom so začeli šele takrat, ko je neki fašist vrgel na plano ročno bombo, drugi pa začeli vsevprek streljati, da bi zastrašili volivce.

V golorokem ljudstvu je v tistem trenutku planilo na dan silovito ogorčenje. Ljudje so skočili za zidove, pobrali kamenje in z njim obmetavali napadalce. Domačin Ivan Babič-Jager je pogumno bodril upornike z besedami: "Ljudje, prinesite sekire, kose, vile, kole in ne bežite!" Fašisti so se pognali v paničen beg. Bežeče so zasledovali proti Truškam. Filiberta Tassinija, poznejšega fašističnega sekretarja v Marezigah, so vsega potolčenega pognali v neko mlakužo, vendar mu je uspelo odnesti celo glavo, čeprav so mu odtrgali uho. V mraku se je prebil do karabinjerske postaje. Nekateri so čez drn in strn pobegnili proti Babičem, kjer pa so jih dohiteli prebivalci Marezig, Babičev in Rojcev in z njimi obračunali. Na kraju tega ljudskega upora so pustili fašisti tri mrtve in enega težko ranjenega, drugi pa so dobili primerno lekcijo za svoje nasilno ravnanje.

Med prebivalstvom okoliških vasi Boršta, Trušk, Babičev, Rojcev, Vanganela in drugih vasi se je razlegel uporni klic. Kmetje so postavljali na dohodne ceste zapreke in zasede.

Karabinjerji in vojska niso priskočili na pomoč fašistom; verjetno iz bojazni, da ne bi ogorčeno ljudstvo planilo tudi proti njim. Povsem upravičena je domneva, da so o dogodkih v Marezigah nemudoma obvestili oblasti v Kopru. Ni bilo treba namreč dolgo čakati, ko so že v prvih popoldanskih urah prispele okrepitve.

Iz Kopra je do Vanganela pridrvel kamion z vojaki. Tam je domačin Stepančič ukazal upornim kmetom, naj ne ovirajo prehoda vojske proti Marezigam. Ljudje so bili razjarjeni predvsem na fašiste. Do zob oboroženim silam se je tako uspelo prebiti do bližine Marezig na več kamionih; tam so z njih poskakali vojaki, karabinjerji in fašisti. V strelcih so nadaljevali pot peš. Vaške ceste in kolovozi so bili neprevozni zaradi zaprek, ki so jih postavili uporniki. Vojaki so prihajali iz smeri Sabadinov, Kavaličev in Babičev. Brskali so po hišah, iskali moške in naročili svojcem, naj se moški nemudoma javijo na karabinjerski postaji. Vojska in karabinjerji sov glavnem opravljali stražarske naloge, medtem ko so fašisti kot obsedeni razsajali po vasi. Tedaj je bil na trgu Jože Sabadin iz Sabadinov. Ta ni mogel prikriti sovraštva do njih, zato jih je zmerjal, češ da so tolpa hudodelcev. Počil je strel na odločnega protifašista. Padel je kot prva žrtev tega marežganskega upora.

Tedanje časopisje se je na široko razpisalo o marežganskih dogodkih. Glasilo "L'Azione" v Pulju, žarišče fašistične ideologije, je pisalo včlanku "Hudi izgredi v Kopru" med drugim tole: "Do izredno hudih dogodkov je prišlo na koprskem podeželju, kjer so nekateri mladi Italijani padli kot žrtve neke slovenske zasede. Nekaj cest, ki peljejo iz Kopra proti notranjosti, je bilo včeraj zabarikadiranih s kamenjem. Okrog desetih dopoldne je skupina mladih fašistov in republikancev na kamionu peljala nekaj glasovnic za volilne sekcije na podeželju. Pri Marezigah, in sicer v kraju Vanganel, so ji h nenadoma napadli številni Slovenci. Premagani mladinci so se zaradi premoči napadalcev porazgubili po polju. Fašista Filiberta Tassinija, ki ga je doseglo krvoločno besnilo, so kruto ranili in umirajočega vrgli v jarek. S tem se Slovenci niso zadovoljili. Streljali so nanj z lovsko puško in s samokresi. Okrog šestih popoldne, takoj potem, ko je zvedela za napad, je odpotovala iz Kopra druga skupina, da bi poiskala svoje tovariše. V bližini Marezig so jo sprejeli s streljanjem, na katerega so fašisti odgovorili. Lahko verjamemo, da je bilo med Slovenci tudi nekaj ranjencev. Medtem ko so fašisti nadaljevali pot proti Bujam, so našli sredi polja umirajočega Tassinija. Ubožec je dobil šest ran po glavi in je sedaj v težkem stanju. Fašisti so nato nadaljevali pot proti Marezigam, vendar so našli vas popolnoma prazno. Kmetje, vsi oboroženi, so zapustil i svoje domove. Razpršili so se po bližnjih gričih in se tamkaj utaborili.

Bolj objektivno je pisal o marežganskem uporu tržaški časopis "Edinost". V članku o volilnem dnevu v Marezigah je bilo tudi objavljeno, da so fašisti po zidovih osnovne šole, na občinsko hišo in na zvonik narisali za vaščane žaljive karikature. Ko pa so fašisti videli, da z izzivanjem ne bodo dosegli svojega namena, so vrgli bombo in začeli streljati. Nato so prišli opisani dogodki.

 V članku "Volitve v Marezigah" v knjigi "Poglavja iz boja za socializem ..." je l. Regent napisal: "Dne 15. maja 1921, na dan volitev v poslansko zbornico, je pridrvela v Marezige tolpa fašistov in začela kričati: Proč, sciavi! Nazadnje so fašisti vrgli nekaj ročnih bomb in se nato razvrščeni vrgli na tla ter začeli streljati s samokresi na volivce, zbrane pred voliščem. Volivci in prebivalci so tedaj metali kamenje nanje. Trije fašisti so obležali mrtvi, o dveh drugih pa se ni nikdar zvedelo, kam sta izginila. Ostali so pobegnili v Koper, od koder so se kmalu vrnili okrepljeni. Spotoma so ubili nekega revnega kmeta iz Marezig, ker je na vprašanje, kje se je rodil, odgovoril da v Marezigah. Vrnili so se naslednjega dne, pa jim je prebivalstvo znova zaprlo pot. Morali so se vrniti v Koper. Pri tem so v Čežarjih zažgali šest hiš in ubili kmeta Josipa Bonina, starega 65 let.

Marežganski punt je spremenil deželo v prizorišče obsednega stanja. Vojska in karabinjerji so vso noč nadzorovali vasi in stražili javne objekte. Fašistične škvadre so pripravljale maščevalne akcije.

V jutranjih urah 16. maja so fašisti že tretjič skušali prod reti proti Ospu. Tokrat so jim pomagali tudi vojaki, ki so nosili na mezgi orožje, strelivo in bencinske kante za požig vasi. Domačini v zasedi so se med streljanjem na napadalce umaknili pred preveliko premočjo.

V Ospu so fašisti nameravali zažgati vas, toda dekan Franc Malalan je pregovoril vojaškega poveljnika, da tega ni storil. Fašistični kolovodja Demarchi pa je medtem vztrajno prepričeval vojaškega kapetana, naj izvedejo svojo namero. Naposled so odšli na volilni sedež v šolo, pobrali volilni material in ga zažgali. Preden so zapustili šolo, je neki fašist ustrelil v tla; ta krogla je ranila dekana Malalana. Požigalci so zapustili Osp, ne da bi do kraja izpeljali svojo namero. Nazaj grede pa so v Mačkoljah zažgali tri hiše in tri gospodarska poslopja.

16. maja okrog šestnajste ure popoldne je ponovno pridrvela v Marezige skupina fašistov na kamionih, tudi tokrat v vojaškem spremstvu. Nameravali so zažgati vas. Vojaški kapetan ji m je to prepovedal. Nato so vsi razkačeni nadaljevali pot v Kavaliče, Sv. Anton in Čežarje. V Čežarjih so poskakali s kamiona in razsajali po vasi. Metali so bombe in streljali, da bi prestrašili prebivalce. Domačin Ivan Bonin-Saltafoš je fašiste zmerjal. Ujeli so ga pred šolo in ga ustrelili: postal je tretja žrtev fašističnega terorja ob volitvah. Poleg tega so v vasi požgali še štiri hiše in štiri gospodarska poslopja.

Kljub terorju niso uspeli

Ob tistih volitvah fašisti niso napadli samo Marezige in Osapsko dolino ampak tudi druga volišča. 15. maja  so fašisti iz Buzeta prihrumeli tudi v Sočergo. S kamioni so odpeljali v buzetski zapor okrog 17 ljudi. Med njimi so bili Anton in Ivan Maršič, Ivan Rakar, Ivan in Jožef Tuljak, Jožef Barbarič, Franc Tripar, Franc Ugrin, Jožef in Matija Palčič ter drugi. Preganjance so pridržali v zaporu več dni.

Volilni rezultati glede zakonitosti prav gotovo niso bili neoporečni, vendar kljub temu dajejo približno sliko tedanjega razmerja političnih sil. Podatki za območje koprskega okraja, ki je obsegal občine Koper, Izolo, Piran, Šmarje, Marezige, Dolin o, Ocizlo in druge z buzetskega območja, so naslednji: "Koprski okraj je obsegal 11 občin z 38 volilnimi sekcijami. štel je 47 ,8% Slovencev in Hrvatov ter 51,8% Italijanov. Volitev se je udeležilo le 58% volilnih upravičencev. Zmagal je italijanski Nacionalni blok z 28,3% glasov; podoben odstotek glasov je dobila Jugoslovanska narod na stranka z 28,1 %, tretji so bili socialisti s 15,5% glasov, nato popolari (Ljudska stranka) z 9,9%, komunisti z 9,2% in republikanci s 6,3% oddanih glasov.

Italijanski Nacionalni blok je zmagal v treh občinah z absolutno večino, v dveh pa z relativno. V slovenskih občinah Dekani in Marezige je zmagala JNS z absolutno večino. Za Dolino je značilen visok odstotek neveljavnih glasov: od 1.108 glasov je bilo neveljavnih 271, glasovnice iz Osapske doline pa so bile zažgane. Za nekatere slovenske občine, kot npr. Ocizla-Klanec, pa je značilna minimalna udeležba. Od 746 volilnih upravičencev jih je glasovalo le 145, in od teh 107 za Nacionalni blok. Socialisti so zmagali z relativno večino v Kopru in Piranu, komunisti pa v Izoli. V Kopru so bili volilni rezultati vseh strank precej podobni: poleg nacionalistov so dobili največ glasov popolari - 377; sledili so blokovci z 299 glasovi, republikanci s 193, JNS z 250 in komunisti z 231 glasovi.

Volilni rezultati zgovorno kažejo na uveljavitev Jugoslovanske narodne stranke, v manjši meri tudi socialistov in komunistov; a pri tem je treba upoštevati naravnost nasilno pridobivanje glasov za Nacionalni blok, za kar so z vsemi možnimi zakonitimi in nezakonitimi sredstvi poskrbeli fašisti. Marežganski vodilni komunist Rudolf Bernetič je veliko prispeval k protifašističnemu upornemu razpoloženju in tud i dejanjem med prebivalstvom. Že pred volitvami so ga oblasti aretirale kot osebo, ki je nevarna za javni red in varnost.

Komu je bila očitno naklonjena tedanja mestna italijanska oblast, čeprav fašizem še ni bil na oblasti, zgovorno pričajo nasled nje vrstice iz njenega reagiranja na marežganske dogodke v proglasu št. 2542, ki ga je naslovil Koprčanom izredni komisar koprske občine dr. Nicolo Scampicchio 17. maja 1921 (seveda v italijanščini): "Meščani! Kruti pokol, ki je 15. t.m. pretrgal življenje trem našim mladeničem n a marežganskem podeželju, je povzročil gnus, tesnobo in obžalovanje vsega mesta, zgroženega in ganjenega. Prepričan pa sem o vašem vljudnem soglasju in pieteti. Zaradi tega sem se odločil, da bo pogreb žrtev Giuseppa Bassadona, Francesca Giacchina in Giuliana Rizzata danes, v skrbi in na stroške občine, ob 16,30 z Ulice Giuseppa Verdija. Vabim meščane, da izkažejo čast, sožalje in sočutje do spomina ubogih umorjenih; s tem naj bi tudi izkazali tolažbo in sožalje ter žalovanje njihovim svojcem, tako strahotno prizadetim v najglobljih čustvih ."

Posebna nenaklonjenost marežganskim upornikom je vidna tudi v pismu, ki ga je dr. Scampicchio naslednji dan, 18. maja 1921, posl al v mestece Este: "Cenjeni gospod, v nadaljevanju moje sinočnje brzojavke občutim bolečo dolžnost, da vam posredujem podrobnosti o tragični smrti vašega someščana in dveh koprskih meščanov. Domnevam, da je v zadnjem času prebival v Miljah. Bil je med nami znan. Giuliano Rizzato. K nam je prišel preteklo soboto, da bi sodeloval pri okrepitvi krajevnega bojnega fašija ob volitvah v nedeljo. V jutru 15. maja je skupaj z 11 fašisti odšel v bližnjo negostoljubno vas Marezige z namenom, da bodo odločno ovirali tamkajšnje kmete in jih odvrnili od glasovanja v prid njihove slovensko-hrvaške liste ...

Represalije

Dolg bi bil vsaj približen popis materialne škode, ki jo je na podeželju v tistih dneh povzročilo fašistično nasilje. Požganih je bilo več stanovanjskih in gospodarskih poslopij, uničen o pohištvo in druga oprema, ukraden denar in druge dobrine. Ocenjena škoda je znašala okrog dvesto sedemdeset tisoč lir, kar pa je bilo za tedanje čase velika vsota. Posebno prizadete so bile vasi Čežarji, Črni Kal, Osp, Mačkolje, Prebeneg, Sv. Peter in druge. Prizadetim ni bila nikoli povrnjena škoda, čeprav so oblasti od oškodovancev sprejemale prijave .

Zaradi dogodkov pred volitvami in med njimi so v Ospu in Mačkoljah aretirali Antona Primožiča, Ivana Cunjo, Andreja Vodopivca, Petra Cunjo, Jakoba Deška in druge ter jih imeli zaprte v Kopru 49 dni. V Gabrovici so aretirali Andreja Maverja, Andreja Purgerja, Franca Purgerja, Jožeta Pečarja in Antona Križmana in jih zaprli v koprske zapore za mesec dni.

Zaprte Slovence so v zaporu  pretepali in mučili, da bi od njih kaj izvedeli, najhuje so se znesli nad Andrejem Vodopivcem, k jim je med pretepanjem umrl. Da bi to zakrili so ga odpeljali v tržaško bolnišnico, kjer so uradno zapisali, da je umrl od pljučnice. Andrej Vodopivec je bil tako druga žrtev osapskih barikad.

 

Na pobudo političnega društva "Edinost" v Trstu je Jože Slavec iz Ospa sprožil nabiralno akcijo za pomoč prizadetim. Jože Slavec in Ivan Barut iz Gabrovice ter dekan Franc Malalan so skupaj nabrali 4.500 lir in jih razdelili pogorelcem iz Mačkolj. Poleg tega so ljudje s prostovoljnim delom pomagali prizadetim popravljati požgane hiše. Pri tej akciji je prišla solidarnost do popolnega izraza, med ljudstvom pa sta se utrdili narod na zavest in pripravljenost na odpor. Za glavnega upornika so oblasti imele Ivana Babiča - Jagra iz Marezig, ki so ga imenovali tudi"Amerikanec". Pred aretacijo je pobegnil. Dolgo se je spretno izmikal raznim pastem; karabinjerske patrulje so vsepovsod iskale njegove sledove polnih šest mesecev brez vsakega uspeha. 10. novembra 1921 so ga doma presenetili karabinjerji. Ko je skušal preganjalcem pobegniti, so streljali za njim in ga smrtno zadeli. Tako je postal četrta žrtev marežganskega upora.

Oblasti so izvajale represalije najprej med osumljenimi sodelovanja v uporu in protifašistično mislečimi ljudmi iz Marezig in okoliških vasi, to pa predvsem z namenom, da bi kaznovale žrtve, ne pa povzročitelje nasilja. V nekaj dneh so aretirale veliko ljudi. Aretirance so po krajšem zaslišanju na karabinjerski postaji v Marezigah odpeljale v koprske zapore, nekatere pa v Coroneo v Trst.

Na karabinjerski postaji v Marezigah so bili zaslišani, nato pa izpuščeni:Anton Olenik in Jožef Babič iz Babičev; Franc Bržan, Jože Štok, Anton Štok, Andrej Babič in Ivan Štok iz Burjev; Anton Koren in Matija Krmac iz Čenturja; Maks Krmac iz Bičancev; Alojz Sabadin, Ivan Plahuta, Matija Sabadin in Andrej Krmac iz Plahutov; Jožef Sabadin (I), Ivan Sabadin, Karlo Sabadin, Jožef Sabadin (II), Lazar Sabadin, Matija Sabadin, Štefan Sabadin iz Sabadinov; Jožef Bordon in Jožef Lukač iz Montinjana; Anton Grimalda iz Marezig; Jožef Belič in Ivan Belič iz Bržanov; Lazar Koren, Ivan Koren, Rudolf Bernetič in Andrej Kavrečič iz Bernetičev; Anton Lovrečič in Jožef Bembič iz Boršta; Ivan Jerman iz Glema; Anton Kocjančič, Nazarij Ražman in Jožef Bucaj iz Trušk; Anton Bordon iz Bordonov; Ivan Krmac (I), Anton Krmac in Matija Krmac, Ivan Krmac (II) iz Rokavcev; Jožef Babič iz Burjev, Andrej Škrgat, Matija Škrgat, Karlo Škrgat in Ivan Škrgat iz Škrgatov; Viktor Kocjančič iz Trušk.

V Marezigah in Kopru so bili v preiskovalnem zaporu do enega meseca naslednji: Anton Babič, Franc Olenik, Ivan Belič, Franc Babič in Franc Koren iz Babičev; Izidor Kocjančič, Benedikt Kocjančič, Avgust Kocjančič,

Ivan Kocjančič iz Trušk; Jožef Sabadin iz Plahutov; Karlo Krmac iz Krmcev; Matija Bržan iz Bržanov; Albert Krmac iz Čenturja; Rudolf Lovrečič iz Boršta, Jožef Koren iz Bernetičev. Po večmesečnem preiskovalnem postopku so začasno izpustili i z zapora: Karla Babiča, Jožeta Bržana in Ivana Cerkveniča iz Burjev; Viktorja Plahuta in Karla Sabadina iz Plahutov; Franca Korena, Ivana Babiča in Jožeta Babiča iz Babičev; Jožefa Krmca iz Krm cev; Antona Umerja iz Rojcev in Ivana Faventa iz Čenturja.

 

Prizor s sojenja Marežganom

 

Čez leto dni so jih pozvali pred porotno sodišče v Trstu. Bili so sicer na prostosti, toda vsak dan so morali pešačiti v Trst na sodišče. Proces je trajal 16 dni. Od obtoženih - za prevratniško in protidržavno delovanje - je bil oproščen le Karlo Babič, vendar je odsedel dvomesečni preiskovalni zapor. Drugi so bili obsojeni na kazni do devet mesecev zapora.

Na sodni obravnavi 14. februarja 1923 pred sodiščem v Trstu - začela se je šele 22 mesecev po marežganskem uporu - proti Marežganom, 8 fašistom koprske škvadre in 3 fašistom, udeležencem popoldanskega pohoda v Marezige, so obtožene zagovarjali trije branilci.

S cinizmom in posmehom - proti sleherni pravici - so fašistične oblasti uprizorile marežganski proces, ki je zbudil veliko zanimanje v domači in tuji javnosti. Formalno so bili res obtoženi tudi člani fašistične škvadre, vendar so bili vsi oproščeni, ker so nasilna dejanja izvršili iz političnih razlogov.

Po več kot dva tedna trajajočem procesu so sedem marežganskih upornikov oprostili, preostale pa je sodni senat po daljšem posvetovanju razglasil za krive in so dobili naslednje zaporne kazni: Viktor Sabadin iz Marezig 4 leta in 2 meseca, Jožef Babič iz Babičev 8 let, Ivan Krmac iz Čenturja 5 let, 3 mesece in 10 dni, Anton Dilica iz Rojcev 3 leta in 6 mesecev, Lazar Babič iz Marezig 3 leta in 6 mesecev, Jožef Krmac iz Marezig 1 leto in 8 mesecev, Anton Umer iz Rojcev 8 mesecev in 10 dni, Josip Bržan iz Burjev 8 mesecev in 10 dni.

 

 

Miloš Ivančič

na osnovi lastnih tekstov in knjige Slovenska Istra v boju za svobodo


 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH