image001

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

Spletni bilten Združenja

Vstala Primorska

 

DOMOV     O NAS     VEDNO AKTUALNO     DOSJE     SPOMENIKI     PUBLIKACIJE     VČLANI SE     ISTRSKI ODRED     SPLETNI DNEVNIK     FACEBOOK     POVEZAVE     OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA     KOLEDAR PRIREDITEV     PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU     IZROČILO TIGRA     PRIMORSKA     FOJBA LAŽI     IN-MEMORIAM

 Pritisni tipko F5 na svoji tipkovnici in osveži to stran!

Novo:

Tiskana izdaja našega biltena (tu si ga lahko prenesete in natisnete)

Koledar prireditev 2024

Spreminjanje zgodovine

Nova e-knjiga: Prekomorci: Zgodbe o odisejadi Primorcev in Istranov: PDF FLIP, druga dopolnjena izdaja s pripovedmi prekomorcev.

V OZN registrirana izvirna verzija Pariške mirovne pogodbe z Italijo 1947 v francoskem, ruskem, angleškem in italijanskem jeziku

Neavtoriziran goolov prevod Pariške mirovne pogodbe v slovenski jezik

Preberite si e-knjigo FOJBA LAŽI v spletni obliki ali pa v integralni pdf obliki

Ali v računalniškem prevodu v italijanščino in angleščino:

Foiba delle bugie. La vera storia delle Foibe con documenti fin adesso non noti.

Foiba of lies. Italian lies about Foibe and suppressed English documents.

 

V spomin na Dušana Bordona v italijanskem Sansepolcru


V soboto, 13. aprila, je minilo  80 let, kar je v  občini Caprese Michelangelo na severovzhodu Toskane pod streli fašističnih krvnikov padel slovenski partizan Dušan Bordon. Kraj njegovega zadnjega boja v kraju Samprocino in počivališče v kostnici bližnjega Sansepolcra smo na dan spomina skupaj obiskali predstavniki Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov  Koper ter večja skupina učencev in učiteljev koprske osnovne šole Dušana Bordona. Na dvodnevno pot, katere snovalec je bil predsednik Vojko Vodopivec , smo se Koprčani tokrat odpravili  drugič v petih letih  in znova  so nas  toplo sprejeli predstavniki krajevnih organizacij  Vsedržavnega združenja partizanov Italije ANPIJA in občinskih uprav. Utrdila  je prijateljstvo med slovenskimi in italijanskimi dediči te skupne zgodovine in pritrdila pobudi za pobratenje vpletenih občin ter šol. Vsem izrečenim besedam v obeh jezikih pa je bila skupna želja po sodelovanju in miru v svetu.

Prvi dan smo najprej obiskali kostnico v Sansepolcru, tako zelo podobno kostnici v furlanskem Gonarsu, ki spoštljivo ohranja posmrtne ostanke 446 padlih in umrlih  partizanov in antifašistov.  Njeno izgradnjo je v dogovoru z italijansko vlado zagotovila tedanja jugoslovanska vlada. V pocinkani  žari s številko 394, z rdečo zvezdo in izpisanim imenom počiva naš Dušan Bordon. Njegovo ime je, skupaj z imeni drugih umrlih, izpisano tudi na železnih vratih ob vstopu v podzemne prostore.  V nagovorih  pred osrednjim spomenikom na pokopališču so se ga spomnili tudi predsednik Zveze združenj borcev Slovenije Marjan Križman, predsednica  in podpredsednik tamkjašnjega ANPI-ja Patrizia Fabroni  in Libero Alberti. S svojo prisotnostjo nas je, podobno kot pred petimi leti, počastil tudi italijanski partizan Gherardo Dindelli častitljive starosti stoletja in nekaj mesecev. Duše in srce prisotnih je pobožalo petje koprskih učencev šole Dušana Bordona.

Podobno vzdušje nas je prevzelo tudi  na prostoru nekdanjega fašističnega taborišča Renici, kjer je sprva pod platnenimi strehami in zatem v barakah trpelo več tisoč jugoslovanskih zapornikov. Zaradi hude lakote, grozljivih življenjskih razmer v zimi in mrazu, je tam za vedno ostalo 109 ljudi. Tudi k tamkajšnjemu spomeniku smo položili cvetje s trakom v slovenskih nacionalnih barvah. Doživetje so s pripovedmi obogatili  gostitelj Mirco Draghi ter sinovi treh preživelih taboriščnikov Vinka Kožuha, Janeza Aliča in Alojza Maršiča. Renici je okusil tudi Dušan Bordon, od koder sta z bratom Radom, kljub štiri metre visoki bodeči žici,  uspela pobegniti nekaj dni pred kapitulacijo Italije.

Sobotni del spominske poti smo začeli na pokopališču v kraju Samprocino, kjer so po bitki na bližnji gmajni domačini  aprila 1944 leta z blagoslovom župnika pokopali ubitega Dušana Bordona in ruskega partizana Pjotra Fesipovica. Življenji sta izgubila ob kamnitem zidu nekaj sto metrov stran , ki ga domačini zaradi prelite krvi še danes imenujejo »rdeči zid«. Izdano Dušanovo skupino partizanov so napadli fašisti, Dušan in Pjotr  pa sta padla medtem, ko sta z orožjem varovala  umik drugih borcev. Njuni trupli je sorodnik pričevalke,  domačinke Miriam Ricci zavlekel med drevje, od koder so ju prepeljali na pokopališče in pokopali. Decembra leta 1973 pa so Bordonove posmrtne ostanke preselili v kostnico v Sansepolcro.

V spomin na bitko pred 80. leti so v soboto  v naši prisotnosti slovesno odkrili spominsko obeležje. Kamnita »polovična« križa z imeni Dušan in Pjotr stojita na nižjem zidku, v katerega so vgrajeni tudi istrski kamni, ki so jih lani tja pripeljali slovenski borci. Zgodovinsko dogajanje je podrobno obrazložil neutrudni poznavalec  prof. Antonio Acquisti, z njim pa tudi več govornikov, predstavnikov kar treh občinskih uprav. Številne prisotne sta pozdravila tudi predsednik slovenskih borcev Marjan Križman in policijski ataše v slovenskem veleposlaništvu v Rimu Roman Čok. Sama sem se v dvojezičnem nagovoru zahvalila italijanskim prijateljem, ki tako spoštljivo ohranjajo spomin na naše borce in za obeležje slovenskemu junaku, ki je v svojem kratek življenju udejanil plemenite človeške vrednote.  Slovesnost so veličastno sklenili mladi koprski pevci zbora osnovne šole Dušana Bordona  in njihovi recitatorji. Petju borbene Bella ciao in Šivala je deklica zvezdo se je pridružil marsikdo iz pisane množice prisotnih.

Ja, kar nekajkrat smo udeleženci te,  s spomini in pristnimi čustvi zaznamovane poti, slišali  želje ali že kar prošnje italijanskih prijateljev, da bi vezi utrdili s pobratenjem občin in tudi šol. Na nas je zdaj, da prevzamemo pobudi in jima utirimo pot pri pristojnih doma v Kopru in Sloveniji. Prav bi bilo tudi , da     izjemne italijanske gostitelje iz  Sansepolcra in kraja Caprese Michelangelo   povabimo na obisk k nam.

Mirjam Muženič

P.S.: Tik pred oddajo zgornjega zapisa sem prejela elektronsko pismo našega gostitelja in spremljevalca Mirca Draghija s pohvalno oceno dvodnevnega druženja. » Udejanili  smo sporočilo, ki smo ga oboji želeli«, so Mircove sklepne besede.

 

Mala a velika partizanska vas Trsek

Trsek, 13.4.2024

 

V istrski partizanski vasici Trsek smo tudi letos počastili spomin na njihove padle borce in žrtve fašizma. Vas je kljub svoji majhnosti odigrala pomembno vlogo ohranjanju slovenstva že v času fašizma, nato pa v NOB. Tu so se proti koncu vojne zadrževale številne partizanske enote, ki so se pripravljale na končno osvoboditev istrskih obalnih mest in Trsta. O tem so veliko povedali predsednica marežganske krajevne organizacije našega borčevskega združenja Lilijana Belina, voditeljica Kira Skrt in slavnostna govornica Meri Viler, V programu so še sodelovali Mužika Svetega Lazarja iz Boršta in recitatorji. Slovesnosti so se udeležili tudi naši pohodniki.

 

Govor zgodovinarke in predsednice borčevske organizacije Sveti Anton Meri Viler:

»Spoštovani in spoštovane,

Srce nam parajo podobe vojne na Bližnjem vzhodu in Ukrajini. V času, ko je med nami le še peščica ljudi, ki so preživeli pekel 2. svetovne vojne se zdi, da se iz preteklosti nismo nič naučili. Nekdanji trpeči postajajo rablji. Njihova bolečina je prerasla v sovraštvo in nam, ki smo desetletja oddaljeni od vojnega trpljenja, so vse te podobe nerazumljive. Kot, da živimo v neki zgodbi, ki ni naša, ki so nam jo vsilili tisti, ki so jim mar le materialne dobrine, ki ne pogledajo več v oči ljudem, ki ne zaznavajo njihovih težav in bolečine. Pravico se skuša doseči z orožjem, pokoli, uboji nedolžnih civilistov,otrok, mladih na glasbenih zabavah. Mednarodne ustanove, ki naj bi varovale vse ljudi, njihovo svobodo, dostojanstvo, jezik pa nemo stojijo ob strani, velesile trgujejo z življenji in usodami ljudi. Kako preroške so besede pesnika, čigar 120. obletnico rojstva praznujemo letos Srečka Kosovela

Evropa umira.
Društvo narodov in apoteka,
oboje je laž.
Operacije. Revolucije!
Na sivi cesti stojim.
Rjavo listje pada z vej
in jaz se samo enega bojim,
kadar to drevo bo golo, črno stalo
in siva polja
in majhne hišice
in bom kričal,
pa bo vse, vse naokoli
molčalo. 

Ja, premalo se poslušamo, premalo se slišimo in vse bolj molčimo in smo oddaljeni drug od drugega in nam le kliki na digitalnih napravah usmerjajo življenje in ustvarjajo iluzijo skupnosti.

Zato mi dovolite, da se ob tej priložnosti spomnimo na čase in ljudi, ki so z optimizmom zrli v prihodnosti, ki so prepričani, da njihove žrtve niso zaman, da je pred vsemi svetla in lepa prihodnost – mir, ki bo trajal večno. In vendar dokler ne bo zadnji glas utihnil, dokler ne bo zadnji spomin obledel je še upanje in naša dolžnost je, da spomine in ljudi nosimo v sebi in jih predajamo prihodnjim rodovom.

Naj spomin na dogodke in ljudi zaključim samo s temi malce prirejenimi besedami

Smrt vsem fašizmom in svoboda in mir vsem ljudem.«

 

Povezava do fotografij

In video posnetka Delgija Jermana

 

Redni letni občni zbor našega združenja

Koper, 27. 03. 2024

5 glava prozorna a.png

Naš letošnji redni letni zbor smo opravili 27. marca v Olmu in na njem ocenili delo v minulem letu, ter začrtali naloge za to leto, kar lahko razberete iz priloženih poročil. Z opravljenim delom smo zadovoljni, nismo pa z razmerami v svetovnem in domačem dogajanju sploh pa krepitvijo desnice, celo fašizma, zlasti v sosednji Italiji, kjer ga z Dnevom spomina in drugim izkrivljanjem zgodovine načrtno gojijo zlasti do nas Slovencev. To se pozna tudi pri prihodkih denarja za naše delovanje, a kljub temu smo opravili še več kot smo načrtovali, sploh da smo edini opozorili na lanske okrogle 80 - letnice kapitulacije fašistične Italije in zgodovinske vstaje Primorske, nemško požigalsko ofenzivo v Istri in ustanovitev prekomorskih brigad, na kar je naša država popolnoma pozabila, s čemer tudi kaže odnos do Primorske.

V tem letu imamo načrtovano postavitev spominske plošče na Križpotu na italijanski strani meje v Osapski dolini, ki bo mimoidoče spominjala pa prvi večji upor proti fašizmu že maja 1921, nato počastitev spomina na 80-letnico požiga vasi Gabrovica in poboja domačinov, ustanovitve loparskega okrožja in bojev pri Kučibregu, pripravljamo tudi prijateljski obisk pri italijanskih borcih v Sansepolcru  in Korčuli in številnih redne vsakoletne obeležitve spomina na upor proti fašizmu in NOB.

Poročilo o delu v letu 2023

Načrt dela za leto 2024

Koledar prireditev

 

Spomin na fašistični poboj otrok v Strunjanu

Strunjan, 22.3.2024


V Strunjanu smo počastili spomin na pobite in ranjene otroke, na katere so 19. marca 1921 fašisti streljali z vlaka in ob tem pijani od nacionalizma peli Viva la Prenzana, kot so oni imenovali našo istrsko ozkotirno železnico Istrijanko. Ubili so dva otroka, pet pa ranili, trije so ostali invalidi vse življenje. Nihče od fašistov za to dejanje ni bil kaznovan, nobena družina ni dobila kakršne koli odškodnine, saj ti otroci so bili za njih le schiavi (sužnji ali podljudje).

To je bil že drugi fašistični napad na otroke, prvi je bil že v Trstu 4. avgust 1919 na otroke delavcev, ki so se vrnili z letovanja.

Na spominskem dogodku v Strunjanu so se zbrali številni visoki gostje, med njimi podpredsednica in poslanka Državnega zbora mag. Meira Hot, dr. Matej Tašner Vatovca, predstavniki obalnih občin, borčevskih in veteranskih organizacij s Primorske, Istre in Zamejstva, mornariškega diviziona Ankaran in številni obiskovalci.

Podžupanja Občine Piran Manuela Rojec je kot prva nagovorila prisotne s čustvenimi besedami: “Sama sem odraščala v drugačnem svetu. Kot hči dveh narodnosti, v skupnosti dveh narodov, ki se spoštujeta, razumeta in živita skupno življenje. V občini sožitja, v kraju, kjer sta dva različna jezika oba naša. Zato zelo težko sprejmem dejstvo, da sovraštvo do drugih in drugačnih ali samo drugače mislečih, še vedno lahko izbruhne v vsaki skupnosti. Fašizem je bil sicer spočet v Italiji, vendar ni okužil le enega naroda. Povsod, razrasel se je povsod, kjer dobri ljudje niso pravočasno prepoznali njegove zločinske narave, in kjer se mu niso dovolj odločno postavili po robu.”

Nadaljeval je tovariš Bojan Česnik, ki nas je spomnil: “Ta torek, 19. marca, je minilo natanko 103 leta od tistega nikoli pozabljenega krvavega zločina v času vladanja fašizma, ne samo nad prebivalci Istre, tako Slovenci, Hrvati kot Italijani, temveč tudi nad otroci, ki so jim tistega lepega popoldneva prekinili igro ob progi fašistični izgredi. Iz mimo vozečega vlaka so fašisti tukaj v Strunjanu, dobrih 100 m od prireditvenega prostora, streljali na nedolžne otroke in jim v tistem spomladanskem času polnem cvetja in žvrgolenja ptic prekinili njihovo igro ob progi.”

Častni govornik na proslavi je bil novinar in književnik Marij Čuk, ki je ob tem spomnil, da se fašistično pobijanje otrok tudi po t.i. zmagi nad fašizmom ni končalo, kvečjemu je postalo pravilo novih vojn, sploh te v Gazi. Njegov govor objavljamo spodaj v celoti.

Ob tem žalostnem spominu pa so prisotne posebej razveselili otroci iz tamkajšnje šole z lepim in sporočilnim kulturnim programom, ki so ga pripravili pihalni orkester Pirtan in mladi talenti iz Osnovne šole Lucija, podružnične šole Strunjan, Centra za Usposabljanje Elvire Vatovec Strunjan, Osnovne šole Sečovlje, Osnovne šole Ciril Kosmača Piran in Pihalnega orkestra Piran, je bila dana priložnost za izražanje solidarnosti in povezanosti v boju proti sovraštvu in nasilju. Program je povezovala Mojca Klarič.

 

Govor Marija Čuka

Ne, ni se začelo s koncem prve svetovne vojne in požigom tržaškega Narodnega doma. Začelo se je že veliko prej in traja še danes. Fašizem namreč in njegove vzporednice oziroma sinonimi: nestrpnost, sovraštvo, preganjanje različnosti in jezika, vojna, smrt. In ko pomislim na srhljiv zločin tu v Strunjanu, pomislim na vse, ki jih prizadeva sodobna slepota, pa naj gre za na smrt obsojene na rusko-ukrajinski meji ali v Gazi, na Haitiju ali na afriških širinah. Žrtve so predvsem številni nebogljeni otroci, ki šele stopajo v življenje, brez pušk na rami ali granat v roki. Zakaj so zapisani grobu, ko niso še niti zadihali? Ko še niso okusili sončne topline in se zagledali v skrivnost mesečine in zvezd? Strunjan. Fašistična brzostrelka se oglasi z vlaka in pokosi otroke in otroštvo. Prve nebogljene žrtve v pozneje zasužnjeni Evropi. Čas grozljive strahovlade se začenja. Plameni Narodnega doma in rafal v nedolžnost otroških teles smrtno ranijo dušo Primorske, dušo Istre, ki začne krvaveti. Ta zemlja, kjer so se v stoletjih križali jeziki in ljudje, kjer so prebivalci shajali in se povezovali vsak z lastno identiteto, prepričanji in jezikom, začne trpeti, tuliti od bolečine. Ta zemlja pade na kolena. Obkrožijo jo verige. Zaklenejo ji jezike, ki niso všeč dikataturi. Človek človeku obrne hrbet. Nič ne more biti več tako, kot je bilo. Nad pokrajino se razprostre debela črna senca, ki zasenči upanja, sobivanje, solidarnost. Bili so časi bede, revščine, laži, votlih besed in oznanjanja nadrasne veličine. Vemo, kam je to vodilo, recidive so, žal, plusknile tudi v naše sedanje bivanje.

Danes so tudi časi bede, revščine, laži. Živimo v svetu, ki ni več podoben svetu, našemu svetu ljudi, lepote, srečevanja. Ta svet je postal ploščat, je izgubil žile in srce, premika se le po tehnokratskih, preračunljivih, togo razumskih umetelnih tirnicah, giblje se v logiki, da je vse možno, vse dovoljeno, pravil ni več, zgodovine ni več, sedanjost je vprašljiva, prihodnost milo rečeno negotova. Tak svet orje brazde, kamor človek polaga semena nestrpnosti, sovraštva, populističnega vpitja, zmerjanja, diskvalifikacije drugače mislečih. Kdor močneje kriči, tuli v prostor prazne besede, besede brez vsakršne vsebine, ta je slišen in upoštevan, kdor razmišlja s svojo glavo in dela v dobro skupnosti, izpostavlja resnico in poštenje, ta je nevaren. Misel, ki ni uklenjena v strankarske ali vladajoče kalupe, je treba utišati, medije, knjige, umetnost, ki jo širijo, prepovedati, zažgati, skriti v zaprašene kleti. Ko utišamo svobodo gibanja in izražanja, utišamo smisel. Izničimo smisel obstoja. Grozljivo je,  množice nasedajo vabam demagoške retorike in praznega. Grozljivo je, da je spet aktualen antični aforizem: stokrat izrečena laž postane resnica in resnica se spremeni v laž. Obrnjena pamet. Ali pamet še obstaja? Največji primer laži, ki postane resnica, je primer polpretekle zgodovine teh krajev in Evrope ter sveta nasploh, kjer je vse uokvirjeno v miselni kaos, postavljeno na glavo - rablji in morilci postanejo junaki, uporniki in borci za svobodo preziranja vredni.Revizija zgodovine opravičuje zločine, boj za svobodo in dostojanstvo slehernega, upor proti zlu, pa postavlja na zatožno klop. Dogaja se celo to, da je bil kolaboracionizem, da je bilo udinjanje okupatorju prava izbira in delo za narod, upor črnim silam nacizma in fašizma pa zlo. Fašizem se je v zadnjem obdobju spustil z verige kot stekel pes, v moji, sosednji državi steguje čedalje pogosteje desnico v rimski pozdrav in to oblasti dovoljujejo, češ da ne gre za apologijo fašizma in vsak da lahko izraža svoje opredelitve. Kaj naj si človek ob tem misli? Ali je politikantstvo nad resnico? Pljunki po osvobodilnem partizanskem gibanju so postali običaj tudi v Sloveniji, ki izgublja zavest in dejstvo, da se ima prav osvobodilnemu boju zahvaliti, da je to, kar danes je, samostojna država z vsemi svojimi slabostmi, a tudi p        rednostmi. Povojne zlorabe, ki z NOB nimajo zveze, so nosilci idealov miru, svobode, sobivanja že zdavnaj obsodili  in se zanje opravičili, česar pa reakcionarne sile niso nikoli storile, nikoli se niso potrkale po prsih za svojo zaobljubo služenja nacizmu in fašizmu. Vsaki vojni, žal, sledi maščevalna ihta, ki ni opravičljiva, lahko pa jo razumemo, ko dogodke uokvirimo v čas in prostor. Le kot podatek naj navedem, da so povsod po Evropi obračunali z domačimi izdajalci, vsaki vojni sledi na žalost lov za tistimi, ki so sodelovali pri sejanju smrti in trpljenja, pa naj gre za fojbe ali gozdove. Taboriščniki so na primer tudi pokončali svoje rablje, kapo'je in nacistične mučitelje. Ali so obsodbe vredni?

Današnji čas je čas praznine. Človek je izgubil objektivni in kritični pogled na dogajanje okrog sebe. Vse se relativizira, vse spektakularizira. Kot da bi bile ruševine in trupla in vojne grozote zabaven film, kot da se nas zlo ne tiče, ker je daleč. Pod dvoumno krinko branjenja demokracije in svobode po njihovi meri in predstavi svetovne velesile razkazujejo mišice, posegajo v življenje in usodo drugih držav, češ da gre za nacionalno varnost, čeprav je žarišče trenj 20 tisoč kilometrov stran. Laž, velika laž, ki se hrani s strašno perverzijo: kdor ni z mano je proti meni. A tako lahko govorijo le tisti, ki zavračajo kritiko in uvajajo diktatorske postopke. Svojim satelitom velesile gledajo skozi prste, čeprav izvajajo najhujše zločine. Glasni so novi poligoni topovskih obstreljevanj, uničenih polj, nasadov, poslopij, hiš. Namesto klasja, žita in koruze minska polja in smrt. Kar se dogaja v Gazi je popoln genocid, ki pa se ga zaradi logike podrepništva, finančnih interesov, zavezništev, geopolitične delitve sveta ne obsoja. Mi pa obsojamo vsakršno nasilje, Hamasovo, ko so prav tako padli nedolžni in Izraelsko, ki kolje tudi otroke, v štirih mesecih jih je bilo pobitih več kot v štirih letih po svetu. Je to branjenje neodvisnosti? Je to branjenje zemlje, ki je bila iztrgana drugim ljudem? Mi smo za mir, enakopravnost in pravičnost, zato se mora danes resnicoljuben človek, ne politikant, upreti krivicam, preganjanju manjšin in jezika, kot so se pred skoraj stoletjem naši sorodniki uprli fašizmu in nacizmu, da bi ljudje v teh krajih ohranili sebe, svojo bit, svoj narod pri življenju. Te vrednote utemeljujejo eksistenco, zato se jim klanjamo in imamo za svoje. Predvsem na slovenskem Primorskem, ki je zgled sodelovanja in povezovanja, zemlja obmejnega srečevanja in ne ločitev, ki jih utemeljuje novodobni fašizem. Žal mednarodne ustanove, ki naj bi varovale vse ljudi, njihovo svobodo, dostojanstvo, jezik, ne opravljajo svoje naloge. Velesile na mejah nameščajo orožje in države sužnijo v vojaške pakte. Povsem na dlani so dvojna merila obravnave istih vzrokov in posledic, kar meji že na grotesko, Združeni narodi in Evropska unija so parodija samih sebe. Kdo naj še verjame tako zastavljeni politiki, v kateri ni pravičnosti, ni etike, ni moralne podstati?

In pri nas, med sosedi? Kot da se je zgodovina začela leta 1945, kot da prej ni bilo nič, kot da je bil prej mir, ni bilo okupacije, ustrelitev, slamnatih procesov, razglasitve rasnih zakonov, konfinacij, mučenja, izgonov, zaporov, ricinusovega olja, prepovedi jezika, prepovedi živeti. Kot da se je zlo začelo šele leta 1945 in ta naracija se prijema ljudi, stopnjuje se in bohoti laž, ki je Slovenija ne demantira, ampak pušča, da se razrašča in seje v teh krajih spet nestrpnost, nerazumevanje, celo sovraštvo. Država, ki dovoljuje, da se jo blati, je država brez dostojanstva in priznava sokrivdo, kjer krivde ni bilo. Država, ki rojakom izven njenih meja dodeljuje drugačno domovino, je popolnoma izven časa, prostora in suši korenine, ki so jo utemeljile. Dogajajo se neverjetne stvari, za katere smo menili, da se ne bodo nikoli več dogodile. Zato pa je treba še bolj strniti vrste in se povezati v družbo solidarnosti in enakopravne obravnave različnosti, predvsem jezikovne. Žal se tudi manjšinske narodne skupnosti razkrajajo, izgubljajo zavest o tem, kar so: bogastvo naših krajev, bogastvo, ki ga je treba gojiti in upoštevati, mu dajati možnost obstanka in razvoja. Same pa naj poskrbijo za utemeljevanje načela pripadnosti, da so to, kar so in kar so bile v celotni zgodovini. Brez zavesti o samih sebi in svojem jeziku bo padec globok in boleč.

Čas je tak, da zahteva revolucijo. Kulturno, miroljubno revolucijo, privrženost načelom mirnega sobivanja v prostoru življenja brez krivic, v prostoru enakopravnosti in pravičnosti. Smo v tem propadajočem svetu tega zmožni? Ta današnji dogodek v Strunjanu nam pravi: seveda, smo zmožni! Pravi nam: ta je pot! Ali kot je zapisal pesnik Karel Destovnik-Kajuh, čigar 80-letnico smrti obeležujemo te dni in v tem letu:

Čez gore, tja daleč, tja bova odšla,

kjer peti o ljubezni in sreči ni greh,

kjer nič ni sovraštva in zlobe v ljudeh,

kjer nama ne bodo razklali srca!

Da. Tak svet je možen. Ustvarjamo ga mi, ljudje z mislijo in prepričanjem, da je ideje možno uresničiti. Te ideje se imenujejo - nezlomljivo upanje!

 

Marij Čuk

 

Dekle prepolovljeno z rapalsko mejo

Koper, 7. 3. 2024

 

V galeriji Pokrajinskega muzeja Koper v Kidričevi Ulici so danes odprli razstavo o Rapalski meji, ki ima po znani Kraljevi sliki zelo povedno ime Dekle prepolovljeno z rapalsko mejo. Razstava, ki je bila najprej razstavljena v Ljubljani, bo tu na ogled do 6. aprila, nato se bo preselila še v naša druga obalna mesta.

Kot so povedali direktor koprskega muzeja Marko Bonin, kustos Ivan Simčič in profesor dr. Bojan Balkovec (njegov govor je v celoti pod fotografijo), ki je eden izmed avtorjev razstave, le-ta odstira pogled v diplomatsko dogovarjanje glede meje, podpis pogodbe o meji ter naslednje korake pri označitvi ter utrditvi meje z obrambnima linijama na obeh straneh, pa tudi vpliv meje na življenje Slovencev na obeh straneh.

Da je bila otvoritev še bolj slovesna, sta poskrbeli violinistka Tina Božič in flavtistka Jana Ilić, učenki koprske umetniškega oddelka koprske gimnazije glasbene smeri, ki obiskujeta komorno igro pod mentorstvom mag. Alenke Zupan.

IMG_20240307_120224.jpg

 

Govor dr. Bojana Balkovca

»Današnjo razstavo odpiramo v turbulentnih časih, ki so primerljivi s tistimi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Razstava govori o omenjenem desetletju in tudi o tistem pred njim in tudi o tistih letih, ki so sledila, o letih druge svetovne vojne. Čas pred nekaj več kot sto leti, je bil čas po koncu velike vojne, kot so poimenovali več kot štiriletno morijo v frontnih jarkih po Evropi. Vsaka vojna ima poražence in zmagovalce. Slovenci, so razen enega malega dela v Benečiji, v vojni bili na strani poraženke, Avstro-Ogrske. Avstro-Ogrska soseda Italija, ki je preračunljivo stopila v vojno leta 1915, je bila zmagovalka. Zmagovalci si po vojni vedno razdelijo plen. Najobičajnejši vojni plen je ozemlje poražene države. Redki so primeri, da poražena država ni izgubila ozemlja. No konec prve svetovne vojne in delitev plena pa je potekala še v posebnih okoliščinah, ko so države poraženke ne le izgubile vojno, ampak so tudi nehale obstajati. In to se je zgodilo tudi z našo dotedanjo domovino Avstro-Ogrsko. Italiji so za vstop v vojno na strani Antante Angleži in Francozi ponujali ozemlje takratne Avstro-Ogrske in z zmago Antante v vojni, je Italija upravičeno pričakovala izpolnitev obljub. Na mirovni konferenci so si Antantne sile pilatovsko umile roke in reševanje mejnega vprašanja med novonastalo Kraljevino SHS, ki je bila šibkejša stran v pogajanjih in Kraljevino Italijo. Kot vemo so pogajanja potekala v kraju Santa Margerita pri Rapallu ob Ligurskem morju. Zato je pogodba dobila tudi ime Rapalska pogodba. S to pogodbo je zahodni rob slovenskega in hrvaškega etničnega prostora prišel v okvir Kraljevine Italije. Na tem ozemlju so seveda tudi živeli Italijani, vendar le v ozkem obalnem delu, notranjost so poseljevali Slovenci in Hrvati.

Italija je bila sicer zmagovalna država v prvi svetovni vojni. A vendar bi to njeno zmago lahko imenovali zmaga poražencev. Italija kot družba je bila po koncu prve svetovne vojne gospodarsko in socialno zelo prizadeta. Nemiri so bili del vsakdanjika. V teh nemirnih časih pa se je krepila politika, ki je sicer obstajala že prej. Krepiti se je začel nacionalizem, ki je ponujal tako kot danes, enostavne odgovore na zapletena vprašanja. Vsega so krivi najrazličnejši tujci med nami, kar so postali tudi Slovenci in Hrvati na novopridobljenih ozemljih, ki so dobila ime Julijska krajina. Vsa ostrina nacionalističnega besa fašistov in nesposobnost oz. neželjo državnih organov zaščititi svoje državljane je bila vidna že poleti 1920, ko so goreli Narodni domovi, med njimi najbolj znan v Trstu. Vse to se je torej dogajalo še pred določitvijo meje, ko je bila Italija nekakšna začasna zasedbena sila. Najrazličnejši pritiski na slovansko prebivalstvo Julijske krajine se je potem nadaljevalo ves čas do konca druge svetovne vojne.

 Na razstavi, ki ima dva dela, predstavljamo samo vzpostavljanje meje od pogajanj med državama, ki so se končala s pogodbo podpisano 12. novembra 1920, do označevanja meje na terenu z najrazličnejšimi mejnimi kamni. Mimogrede velik del te meje si lahko ogledamo še danes, saj so mejni kamni še na terenu, vendar pogosto v povsem drugačni funkciji z markaciji za različne pohodniške poti. V zvezi s samo pogodbo naj omenim še drobec, ki ga je javno predstavil italijanski zgodovinar Stefano Bianchini na simpoziju v Beogradu. V prostorih, kjer je bivala jugoslovanska delegacija so bile nameščene prisluškovalne naprave. Italijanska delegacija je torej ves čas, predvsem pa vnaprej vedela, kako bo govorila, se odločala ali čemu nasprotovala jugoslovanska delegacija. Jugoslovanska delegacija je bila v podrejenem položaju.

Drugi del razstave predstavlja življenje na Primorskem in različne odziva na rapalsko mejo. Tako lahko vidimo nekaj dejstev o odnosu italijanske države do Slovencev v različnih letih, ko je bilo to ozemlje pod Italijo. Predstavljen je tudi odnos umetnikov do rapalske meje, kjer je omenjen tudi Tone Kralj s svojo znano upodobitvijo, ki je tudi naslov za ta del razstave.

Omenil sem že kako je z ostanki na terenu, t.j. kje so mejni kamni. Seveda tisti, ki so ostali, saj so npr. že med drugo svetovno vojno, še bolj pa po njej npr. planinci skoraj v obliki delovnih akcij hodili in odstranjevali ostanke nepravične meje. Morda ne tako vidna ostalina rapalske meje je tudi regionalna pripadnost. To seveda ne velja tukaj, v Kopru. Tu ste bili in ste Primorci. Zanimivo pa je, kako se je zavedanje o krajevni pripadnosti spremenilo v notranjosti. Ilirska Bistrica je bila del Kranjske in enako seveda vsi kraji severozahodno od Ilirske Bistrice v notranjost. In v Ilirski Bistrici so se imeli za Kranjce. Pojdite danes v Ilirsko Bistrico in jih vprašajte kako sebe označujejo v smislu lokalne pripadnosti. Postali so Primorci.

Rapalska meja v političnem smislu ne obstaja več kot državna meja med Slovenijo, oz. pred tem Jugoslavijo, in Italijo. Je pa res, da se je ob osamosvajanju Slovenije v italijanski politiki pojavila ideja o revizijo Osimskih sporazumov, ki so sredi sedemdesetih let preteklega stoletja dokončno vzpostavili sedanjo zahodno slovensko oz. vzhodno italijansko mejo. Današnja meja je posledica slovenske oz. jugoslovanske zmage v drugi svetovni vojni in mednarodnih okoliščin, ko je Italija leta 1947 morala podpisati mirovno pogodbo z zmagovalci v drugi svetovni vojni. In ta pogodba je Italiji odvzela ozemlja, ki jih je dobila po rapalski pogodbi.

Omenjena mirovna pogodba je sicer uredila mejno vprašanje in ozemlje bolj ali manj pravično razdelila med Italijo in Jugoslavijo. A vendar je potrebno opozoriti, da Italija za svoja dejanja ni nikoli odgovarjala na način, kot je bilo to s poraženo nacistično Nemčijo. Italija ni imela svojega Nürnberga, noben italijanski vojni zločinec ni bil obsojen za vojne zločine, še več posameznikom so celo še pred nekaj več kot desetletjem postavljali spomenike kot, je bil to npr. Rodolfo Graziani. Italija je po razpadu političnega sistema v začetku devetdesetih let tako na levi, kot na desni strani političnega pola našla idealnega sovražnika, s katerim se odvrača pogled od resničnih problemov, ki jih politika ni sposobna reševati. Dan podpisa mirovne pogodbe, 10. februar, je postal državni praznik spomina na fojbe in ezule. Vsakoletno romanje politikov na fojbo v Bazovico je eden od vrhuncev manipuliranja z zgodovino. Fojbe so dejstvo, vendar je treba to dejstvo postaviti v kontekst časa in okoliščin, ko je do njih prišlo. Zagotovo pa fojbe niso orodje genocidnih Slovanov proti Italijanom. Gesta obeh predsednikov Pahorja in Materrele leta 2020 je bil trenutek osebne opredelitve dveh politikov in nič več. Blizu Bazoviške fojbe je še ena točka, ki sta jo tudi obiskala omenjena predsednika. Kraj, kjer so bili ob zori 6. septembra 1930, pod streli eksekucijskega voda ubiti Ferdo Bidovec, Franc Marušič, Alojz Valenčič in Zvonimir Miloš. Poklon obeh predsednikov je pietetno dejanje, vprašanje pa je ali ta simbolika kaj pomeni. Približujemo se stoti obletnici usmrtitve in ni videti, da bi Italija ta svoj madež oprala tako, da bi razveljavila obsodbo. Ne pomilostitev, razveljavitev je potrebna. Razveljaviti bi bilo potrebno sodbo proti antifašistom, ki niso bili teroristi, ampak borci za enakopravnost vseh. Nisem prepričan, da se bo razveljavitev zgodovina za našega življenja. Slovenska politika je v mnogih primerih do Italije premalo odločna. Zgodovinsko poročilo, ki ga je izdelala mešana slovensko-italijanska komisija zgodovinarjev, je v Sloveniji objavljeno v Italiji pa ne. Ulici z imenom Via Rapallo in Via delle Foibe bomo našli po vsej Italiji, vse do Palerma.

Predvolilni slogan predsedniškega kandidata Billa Clintona je bil It's the economy, stupid – Za ekonomijo gre, butec. K ogledu razstave in ob tem tudi nekaj video posnetkov, ki so rezultat raziskovalnega projekta Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine ter spomina, vas vabim s prilagojenim sloganom, Za zgodovinsko resnico gre, butec.«

 

Počastili smo spomin na heroja Vojka in na njegov vod

Nanos, 3. 3. 2024-03-07

 

Pohodniki našega združenja  tudi letos nismo pozabili na tradicionalni pohod po Vojkovih poteh na Nanos, s katerim počastimo spomin na narodnega heroja Janka Premrla Vojka, njegove soborce in njihov zgodovinski spopad z italijansko fašistično soldatesko.

Preden smo se podali na našo primorsko goro smo položili smo položili cvetje ob spomeniku Janku Premrlu Vojku v Podnanosu in nato pa še na Nanosu ob spomeniku v spomin na nanoško bitko.

 

 

Boršt: ponosni na svoj narod, našo kulturo in naš boj

Boršt, 8. 2. 2024

 


V Borštu pri Kopru smo tudi letos slovesno počastili naš kulturni praznik in spomin na junaški boj Komande mesta Koper ter herojsko smrt njenega komandanta Franca Planinca Frenka. Prav na ta dan, 8. februarja 1945, so namreč Nemci s pomočjo italijanskih fašistov napadli bunker v grapi pod Borštom, kjer je delovalo vodstvo te komande, ki je povezovala delovanje partizanskih enot v Slovenski Istri in prebivalstva. Napadalcev je bilo kar 500, saj so pričakovali, da je tam veliko partizanov, a v bunkerju je bilo le šest borcev, ki so pa vzdržali kar devet ur. Ko jim je zmanjkalo nabojev jim je komandant Frenk ukazal, da se predajo, on sam pa si je z zadnjim sam vzel življenje. Enote Komande mesta Koper, ki so bile razporejene po raznih drugih krajih so nadaljevale z bojem in 30. aprila 1945, skupaj z borci VDV, Istrskega in Mornariškega odreda osvobodile tudi Koper, Izolo in Piran.

Prireditev se je spominu primerno začela s prihodom častne straže 430. mornariškega diviziona slovenske vojske, praporščakov, koprskih pohodnikov in mladih brigadirjev in to ob koračnicah domače godbe Mužike sv. Lazarja. Po pozdravu predsednice sveta krajevne skupnosti Boršt Kristine Jurinčič in predsednika Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper Vojko Vodopivec in polaganju vencev, je prisotne navdušil s svojim govorom slavnostni govornik tržaški novinar in književnik Marij Čuk. Tu si lahko preberete ves njegov govor. Zelo jasno, tako kot prav on zna, je poudaril, da danes živimo v svetu bede, v katerem se časti izdajstvo in celo fašizem, ne pa borce za svobodo. Tu spodaj pa je ves njegov govor lahko pa ga tudi pogledate in mu prisluhnete na YouTube. Sledil je prijeten kulturni program, v katerem so poleg voditeljice Kire Skrt nastopili še otroci iz tamkajšnje osnovne šole Ivana Babiča Marezige, recitatorka Cvetka Kovačič in mešani zbor Maestral pod vodstvom Danijela Puklavca. Zaključili so jo pod taktirko Matjaža Klaja skupaj z godbo in seveda našo primorsko himno Vstala Primorska, kar lahko več vidite na posnetku Delgija Jermana in fotografijah Miloša Ivančiča.

Te prireditve se redno vsako leto udeležujejo tudi sorodniki Franca Planinca Frenka, pohodniki obiščejo tudi bunker Komande mesta Koper, po prireditvi pa se dobimo na prijetnem družabnem srečanju.

 

Tu si lahko preberete še govor Marija Čuka na proslavi v Gabrovcu 28.10.2023.

 

Prijateljstvo in sprava na lažeh in oživljanju fašizma nista možna.

 

Komentar Miloša Ivančiča ob italijanskem Dnevu spomina in naši izgubi zgodovinskega spomina

 

Dovolj je italijanskega laganja, spreobračanja in netenja sovraštva do nas sosedov, celo prikritega hinavskega fašističnega hujskanja. Sožitje, sprava in prijateljstvo so možni le na spoštovanju resnice, ne pa na medijski manipulativni prisili, da šibkejši prizna laži ali celo sprejme krivdo.

Dovolj je tudi našega slovenskega hlapčevskega klečeplazenja do novih oblastnežev in do tistih, ki se še vedno okoriščajo s fašistično manipulacijo, da bi z njo oprali sramotno izdajstvo svojih prednikov in da bi s ponovno s kolaboracijo s tujci prišli do oblasti.

336692220_1671378566655780_4047529547340370896_n.jpgZgodovinarska stroka je opravila svoje delo in soglasno dorekla strokovno ugotovljeno zgodovinsko resnico (SLOVENSKO ITALIJANSKI ODNOSI 1880-1956, poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije), naša stran jo je sprejela, italijanska pa še vedno ne. To nakazuje, da se italijanska politika okorišča z razmerami, ko njena soseda ni več neka velika in močna Jugoslavija, ampak mala in šibka Slovenija, ki so jo načrtno razdvojile desničarske sile, ki izhajajo prav iz fašizma, ki ga je Italija sama netila pri nas v času okupacije med drugo svetovno vojno pa tudi stalno medijsko propagando. Očitno italijanski politiki tudi njihovi levici ne ustreza tista resnica, ki jo ugotavljajo njihovi zgodovinarji, v njih še vedno živi imperializem velikega Rima. Drugače si ne moremo razlagati njihovih dejanj zlasti ob njihovem Dnevu spomina na fojbe in eksodus.

Ob tem pozabljajo, da so fojbe njihov izum, da so breznu pri Pazinu prav oni dali ime po njihovi rimljanski svečenici Foibi in da so oni začeli pozivati k infojbiranju Slovanov, ki nočejo prevzeti italijanstva. Oni so začeli metati naše ljudi v Fojbo, ne pa naši njihove. Še huje oni so v t.i. fojbe ali konkretno tudi v bazoviški Šoht metali tudi trupla njihovih italijanskih vojakov, tistih osramočenih, ki so se predali Avstrijcem in nato zaradi podhranjenosti in španske gripe množično umirali tržaškem Silosu in tržaških ulicah. Podobno se je dogajalo med drugo svetovno vojno, ko so po kapitulaciji Italije njihovi italijanski partizani v pričakovanju izkrcanja zahodnih zaveznikov po ukazu iz Rima čistili Istro, v Trstu pa so po ukazu iz Saloja polnili zapore, mučilnice in kraška brezna ter opustele rudnike. Če so to njihovo nacionalno prakso ob koncu vojne prevzeli tudi naši ljudje in to v maščevanju za tisoče požganih domačij, deset tisoče zaprtih, mučenih in pobitih, za sto tisoče četrt stoletja preganjanih in ustrahovanih ljudi, je lahko to le popolnoma razumljiva oblika povojnega maščevanja.

V takratni Julijski krajini, ki zajema Primorsko in Istro, je bilo samo med vojno ubitih 42.800 ljudi, 7.000 pa jih je ostalo invalidov za vse življenje. Aretiranih, interniranih in deportiranih je bilo 95.460 ljudi, požganih in uničenih stavb pa je bilo 19.357. Teh naših ljudi pa niso pobili samo Nemci, ampak še več Italijani.

Treba je ločiti vzroke in posledice in pred posledicami navesti vzroke. (Tudi ali zlasti v medijih.) To kar se je dogajalo po vojni je bilo le posledica četrt stoletja fašizma in petletne vojne, pa ne samo pri nas, ampak še huje po vsej Italiji zlasti pa v Emigli Romagni. Po padcu Jugoslavije so dogovorno med njihovo levico in desnico vso krivdo za povojne poboje spretno pometli pod našo preprogo, zato da bi svoj narod rešili pred 331776176_763397155206195_3840409704066386491_n.jpgrazkolom. (Preberite si knjigo Fojba laži).

Ko govorijo o eksodusu Italijanov iz Istre in Dalmacije to počnejo zaradi zgodovinske resnice ampak njihovih stalnih ozemeljskih pohlepov po naših krajih, saj so svoje rojake prav oni sami s pomočjo svojih medijev, duhovnikov in zaveznikov zvabili v Italijo, in to samo zaradi svojih interesov takratne hladne vojne. To so bili v veliki večini optanti, ki so jih po pariški mirovni pogodbi zvabili v Italijo, ne pa begunci. Begunci so bili le tisti Italijanski fašisti in njihovi kolaboracionisti, ki so bežali pred maščevanjem večinskega prebivalstva, prvi že po padcu Mussolinijeve Italije, ostali pa nato ob koncu vojne. (Preberite si knjigo Julijska krajina, v kateri so dokumenti za Pariško mirovno konferenco)

Pravi begunci, ki so bežali iz teh naših krajev, da bi si rešili življenje, so bili tisti Slovenci in Hrvati, ki so jim Italijani takoj po italijanski okupaciji tega ozemlja po prvi svetovni vojni grozili s pazinsko Fojbo ali pobijanjem v puljski areni. Ne pozabite, da je fašistična Italija začela izvajati etnocid in genocid nad Slovenci in Italijani že kalu po Mussolinijevem v govoru v Pulju, v katerem je zahteval množično pobijanje Slovanov. Naša slovenska kristalna noč se je zgodila že 13. julija 1920 s požiganjem Slovenskega narodnega doma v Trstu, hrvaškega Kulturnega doma v Pulju in več kot dvajset drugih domov, torej že 18 let pred začetkom nemškega pogroma nad tamkajšnjimi Judi. Skupna komisija  zgodovinarjev je v poročilu jasno napisala, da je teh beguncev, ki so pod italijanskimi oblastmi morali zbežati v Jugoslavijo in po vsem sveto že v času med obema svetovnima vojnama, vsaj 105 tisoč. Večina med temi so bili prav Slovenci s tržaškega in goriškega. Žalostno pa je, da naša takratna matična domovina, zlasti oblasti iz slovenske Podravske Banovine, pa teh ljudi niso vabile in sprejemale tako kot Italija svoje po drugi svetovni vojni, kaj šele, da bi za njih dobivala denar iz ZDA, ampak so do njih ustvarjale le odpor, kot do tujcev. Nato je Italija napadla Jugoslavijo (ne pa Jugoslavija Italijo) in priključila kot del italijanskega ozemlja celo naše glavno mesto, še huje. Obdala ga je z bodečo žico ter spremenila v največje taborišče v takratni Evropi.

Če seštejemo vse Slovence, ki so jih Italijani odgnali ali zapodili od svojih domov dobimo zelo visoko število. Najprej moramo všteti več deset tisoč bivših avstrijskih vojakov slovenske narodnosti in novih nabornikov, ki so jih zaprli v številna taborišča po raznih koncih Italije že takoj po končani prvi svetovni vojni ter jih tam sestradali do smrti ali prepustili smrti zaradi španske gripe in tifusa, nato moramo temu dodati izgon 20 tisoč t.i. »avstrijcev«, predvsem uradnikov, domačih policajev, celo slovenskega škofa in nekaterih duhovnikov, konfinacijo vseh zavednih delavcev od železničarjev do duhovnikov, pa polne zapore upornih delavcev in komunistov, in nato še najmanj 75 tisoč Slovencev (od tistih prej omenjenih 105 tisoč), ki so zbežali ob nadaljnjem stopnjevanju fašističnega terorja in načrtnim etnocidom, tem pa moramo dodati tudi več kot 35 tisoč vpoklicanih ali nočnih racijah odpeljanih v posebne bataljone pred začetkom in med vojno,  deset tisoče interniranih v številnih koncentracijskih taboriščih in zaporih od Raba do Sicilije, vse talce in postreljene civiliste, potem je zelo jasno, da so Italijani prej, pred njihovim eksodusom iz Jugoslavije, pognali od doma deset krat (10 X) več Slovencev, kot pa naj bi Slovenci »izgnali« Italijanov iz sedanjega slovenskega ozemlja. (Preberite si knjigo Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa.)

V skupnem poročilu zgodovinarjev zelo jasno piše, da jih je s tega našega slovenskega ozemlja odšlo le 27 tisoč in to s slovenskimi »begunci« vred tudi tistimi, ki so šli na ono stran ker so tam ostala njihova delovna mesta in tržnica in onimi, ki niso hoteli dve ali tri leta služiti in umirati v jugoslovanski vojski ob vseh takratnih ruskih, albanskih in zahodnih vdorih čez jugoslovanske meje.

Pozablja se tudi na tiste Slovence, ki so morali zapustiti svoje domove na italijanski strani meje še po mirovni pogodbi zaradi razmer, ki jim jih je italijanska politika načrtno zaostrila, da bi pospešila izseljevanje. To še ni proučeno, vendar po izročilu in po fotografijah vemo, da je takrat po vojni odšlo čez ocene, največ v Avstralijo, na deset tisoče Slovencev iz krajev, ki so ostali pod Italijo. Ne smemo pozabiti tudi na okrog 40 tisoč Beneških in drugih Slovencev s severnega konca, ki so zaradi nemogočih umetno ustvarjenih razmer morali po svetu v Belgijske ali druge rudnike, Švico, Francijo ali italijanske kraje.

Kam je izginilo tistih 350 tisoč Slovencev, ki so po ugotovitvah ob pariški mirovni konferenci ostali onstran nove meje. Pa poglejte si kakšne manjšinske pravice imajo danes naši Slovenci v Italiji, kaj se je zgodilo z njihovim gospodarstvom, kulturnimi ustanovami, šolstvom …, so v mestih in celo v vseh vaseh dvojezični napisi tudi v Slovenščini, se v italijanskih šolah učijo slovenskega manjšinskega jezika, slišite na njihovih ulicah glasen pogovor slovenskih otrok? V javnosti celo starejši raje govorijo italijansko, pa ne zato, ker bi se bali tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, ampak tega, kar se sedaj.

Ne ljudje moji, tega ne smemo pozabiti, ne sme nas zavesti želja kolaboracionistov ali butalcev po neki hlapčevski spravi. Držanje našega predsednika Pahorja za Mattarellino roko in njegovo klanjanje na Fojbi laži in oltarju italijanskega obmejnega fašizma ter s tem priznavanje laži, ne more biti temelj sprave na lažeh in celo in celo ohranjanju obmejnega fašizma do nas Slovencev. Poglejte čez mejo, tudi njihovi, italijanski protifašisti dvigujejo glavo, in se borijo proti potvarjanju zgodovine, predvsem pa proti obnavljanju fašizma, ki se je pretopil v predrzni populistični neoliberalizem in s svojimi pohlepi ter bojem za totalno prevlado že spravlja svet v novo svetovno vojno. Naši politiki pa se s z njihovimi neofašističnimi politiki objemajo, celo številni naši zgodovinarji bolj verjamejo njihovim, naši novinarji pa raje razlagajo in širijo italijanske laži kot pa naše resnice. Kaj šele, da bi zahtevali odprtje bazoviške Fojbe laži? Tudi tu na primorskem smo že v hujšem položaju kot so bili naši Slovenci v Dravski banovini leta 1940, ko so v Ljubljani imeli na oblasti primorskega bana Natlačena  iz Vipavske doline.

skupaj1.JPG

 

Prekomorci: zamolčan ponos našega NOB.

November, 2023

image003I zšla je naša nova knjiga PREKOMORCI: Zgodbe o odisejadi Primorcev in Istranov avtorja Miloša Ivančiča. Izdali smo jo v sodelovanju s Pokrajinskim arhivom Koper počastitev letošnje 80- letnice ustanovitve Prekomorskih brigad. V njej avtor skozi pripovedi prekomorcev razkriva žal še vedno zamolčano ponosno zgodovino Primorske in njene prekomorske brigade, topniške, tankovske, mornariške in letalske enote, ki so odločilno vplivale na osvoboditev naše domovine vse do Trsta in Celovca.

Prekomorci so bili, mogoče prav zato, namerno zamolčani, prej in sedaj. Celo naše praznovanje 80-letnice ustanovitev prekomorskih brigad, slavnostni koncert ŽPZ Kombinat, otvoritev razstave in tudi izid te knjige. Ste o tem opazili kakšno novico ali pa še kaj več v naših medijih, mogoče vsaj v Svobodni besedi?

Tudi to knjigo, pa še kakšno drugo iz naše vedno bolj zamolčane zgodovine, lahko dobite na našem združenju v Kopru v Župančičevi ulici 18. ( https://www.zb-koper.si/borci-koper.html ), lahko nam pišete na e-naslov: zb.nob.koper@siol.net .

Knjigo lahko naročite tudi na telefon: 040 534 041.

 

image004 Predstavitev knjige v Pokrajinskem arhivu Koper 29. 11. 2023

image005 Predstavitev knjige v Knjižnici Bena Zupančiča v Postojni 24. 1. 2024

 

Počastitev spomina na Antona Ukmarja Mira

Koper, 14.12.2023

 

Na koprski osnovni šoli Anton Ukmar so se danes spomnili 45 obletnice smrti tega velikega primorskega domoljuba in protifašista po katerem njihova šola nosi ime. Učenci in njihovi mentorji so pripravili prav prisrčno prireditev, s katero so s petjem, plesom in recitacijami ter projekcijami prikazali njegovo izredno zanimivo življenjsko pot borca za svobodo in nove prijateljske odnose med ljudmi. To je dopolnila v pripovedi še njegova hči Dunja Ukmar.

image007 

Anton Ukmar - Miro, s Proseka pri Trstu je bil med prvimi uporniki proti fašizmu. Boriti se je začel že leta 1921, ko se je včlanil v komunistično stranko Italije, nato pa je deloval še v tajni trojki Borbe, to je Tigra. Tudi njega je policija iskala, a ga ni dobila saj se je kmalu priključil delavskim prostovoljnim brigadam v Španiji. Od tu je odšel v Etiopijo, kjer je bil inštruktor tamkajšnjega odporniškega gibanja proti italijanski fašistični okupaciji. Začetek druge svetovne vojne je dočakal v Franciji, kjer je takoj po okupaciji postal v zaledju Marseillesa in Toulona komandir prve odporniške enote. Po padcu Mussolinija ga je partijski komite poslal v Italijo, kjer je na območju Genove organiziral tamkajšnje partizansko gibanje. Za to so mu v Genovi po vojni podelili tudi status častnega občana, kar je kasneje dobil tudi v Kopru, kamor se moral umakniti v času Informbiroja umakniti iz zelo sovražnega. Tu je kot izpostavljen politik postal zelo pomemben borec za novo svobodno, enakopravno in pravičnejšo družbo.

 

Ponosni na naš prvi odbor OF

Škofije, 1. 12. 2023-12-02

 

image008 

V krajevni skupnosti Škofije praznujejo svoj praznik v spomin na ustanovitev prvega krajevnega odbora OF v Slovenski Istri na Plavjah 1. 12. 1941. Letos so po premoru, ki ga je povzročila epidemija novega korona virusa, pripravili še toliko bolj veličastno prireditev, na kateri so se predstavili vsi njihovi pevci, recitatorji in seveda tudi učenci šole Oskar Kovačič, ki ponosno nosi ime po ustanovitelju tega odbora. Temu je sledilo še prijetno druženje.

Slavnostni govornik je bil Miloš Ivančič, ki so ga nagradili z burnim aplavzom. Tu je njegov Govor:

Spoštovani domačini in gostije, dragi krajani Škofij, Plavij, Badihe in vseh drugih vaših zaselkov: Čestitam vam ob vašemu krajevnem prazniku v spomin na ustanovitev prvega krajevnega odbora OF v Slovenski Istri in šoli da ohranja ime in spomin na revolucionarja Oskarja Kovačiča.

Ko sem se nekoč kot novinar pogovarjal s starejšimi ljudmi, so mi povedli veliko zanimivih in tudi za sedanje čase pomembnih stvari.

Mila Letig mi je pripovedovala, da ste tu v vaših vaseh in zaselkih imeli zelo bogato kulturno dejavnost, več knjižnic, pevskih zborov, godb, celo dva tamburaška orkestra – same temelje in stebre slovenstva ali slovanstva sploh, in ljubezni do domovine: Istrski grmič, Straža, Naš dom …

Raul Šiškovič, me je podučeval, da je tu Slovenska Istra, z veliko začetnico Slovenska, saj tu živijo izredno narodno zavedni Slovenci.

Kako ne bi bili zavedni, saj so vedeli kaj se dogaja v Trstu, pa tudi njih so fašisti iz Milj napadli že leta 1921 v noči s 15. na 16 februar, požgali dom delavske zadruge in metali bombe po vasi. In da ne naštevam vsega naprej od uporov petnajstega maja dalje.

Nela in Salvator Hrvatin sta mi pripovedovala, kako so njihovi delavci in kmetje, kmalu po napadu Italije na Jugoslavijo, začeli govoriti o uporu in Osvobodilni fronti. Še obširneje je to opisano v knjigi Slovenska Istra v uporu, pa tudi v nekaterih mojih knjigah.

Prvi, to je tržaški odbor OF, je bil namreč ustanovljen že 10. avgusta 1941 v Barkovljah, ko je v Trst prišel, ali se iz Ljubljane vrnil primorski begunec in član slovenskega komiteja in vodstva OF Oskar Kovačič. Naši ljudje so s z njim povezali preko Antona Šibelja Stjenke in ga povabili na sestanek. Do tega je prišlo prav na današnji dan, to je 1. decembra leta 41. Zbrali so se na Plavjah pri krojaču Jožetu Jamšku, ali Ciletu, in kot prvi v Istri ustanovili lokalni območni odbor OF.

Na sestanku je bil tudi Nelin stric Guštin Brajnik, ki je bil znan vodja kulturne dejavnosti, član Tigra, in posebnem sodišču v Rimu obsojen na konfinacijo.  Poleg Kovačiča, Jamška in Brajnika so bili na tem sestanku tudi Jože Miklavčič s sinom Josipom, Aničet Loredan, Jože Vatovec s Plavij, Doro Furlanič in Bruno Klarič s Škofij, pa tudi Danilo Pregarc in Anton Petaros iz Ricmanj pri Trstu. Potem, ko jim je Kovačič orisal vojne razmere in politični položaj, pa kaj je to OF, za kaj se bori, so se vsi odločno odločili, da ga ustanovijo tudi za ta del Istre, in da dvignejo upor proti okupatorju in fašizmu, za nove odnose med ljudmi, svobodo, enakost, bratstvo in to z orožjem, ker drugega izhoda ni, ali pa bo narod uničen.  Čez  7 dni se so se tu  pri Ciletu ponovno zbrali v še večjem številu in temu je sledilo ustanavljanje novih odborov vse na okrog v skoraj v vsaki vasi po Bržaniji in Slovenski Istri.

Italijanska obveščevalna služba Ovra pa je bila zelo dobro organizirana, in je kmalu prijeli tudi oba brata Kovačič, ki sta bila nato na posebnem procesu v Rimu obsojena na po 30 let zapora, Oskar Kovačič ni dočakal svobode in po njem se imenuje tudi vaša šola na Škofijah, to je pravi spomenik. Njegov brat Leon je po vojni bil glavni pospeševalec razvoja kmetijstva v Slovenski Istri ima spomenik v Kopru. Ustanovni član Danilo Pregarc pa je le dober mesec pred svobodo padel pod streli Nemcev prav tu blizu pri Badihi.

Po vojni pa tu še leta ni bilo miru. O tem nam je veliko pripovedoval in napisal Leander Cunja, o mejah, ki so se premikale, o problemih z njo in žalosti ljudi, grožnjah z vojno, švercanju in podobnem, a to sem že doživljaj tudi sam. Danes se o takratni meji in mejnih prehodih govori po televiziji samo še o bežanju, švercanju, pa da je bilo treba po kavo in kavbojke v Trst, ker pri nas še tega ni bilo. Ob tem pa pozabijo povedati da so Škofije in Plavje dobile več samopostrežnih trgovin, mesnic, tri bencinske črpalke, celo igralnico, pa da so bile gostilne in hoteli polni. O tem naši novinarji ne govorijo, kaj šele, kako so tu spodaj zrasle tovarna Lama, Mlekarna, Iplas, malo naprej Luka, Tomos, Cimos, Intereuropa, Trgoavto , Slavnik, Jestvina, Inde, Banka Koper, pa da ne naštevam naprej. Pa šole so gradili v katerih so učitelji učili slovensko, ambulante in bolnice v katerih ni bilo treba čakat na vrsto cela leta.

Potem se je zgodila tista druga, na srečo zelo kratka vojna, ki pa  je bila kot vsaka vojna tudi ta popolnoma nepotrebna. Mi smo te spopade sami doživeli na naši meji, sploh na škofijskem bloku, zato dobro vemo kdo so ta pravi osamosvojitelji. Tisti drugi samozvani pa so potem vsa prej omenjena podjetja pokradli ali razprodali, sedaj pa poskušajo še zdravstvo - in kmalu bodo tudi naše šole.

Vidite, to je razlika med OF in Demosom. To je razlika v družbenih vrednotah. Zato so nas razdelili z lažmi o zgodovini in sprli.

Sedaj Evropski uniji smo enakopravni, a ne? Res je lepo, da ni mejnih prehodov in da se med sabo ne vojskujemo, vendar prijatelji nismo. Zakaj se pa Mattarella po Pahorjevem klanjanju na Fojbi laži in oltarju njihovega fašizma ni prišel pokloniti žrtvam njihovega koncentracijskega taborišča na Rabu.

Sicer, lahko bi prišel samo čez mejo in se tule na vašem spomenik opravičil našim ljudem ter prosil za odpuščanje za vse hudo, kar so jim storili njihovi fašisti, pa seveda njihova država. Zakaj nočejo javno priznati niti tega, da pobiti bazoviški junaki niso bili teroristi, teroristična organizacija, da aktivisti OF in partizani niso bili banditi, ampak borci za svobodo svojega naroda.

Pa da ne bom preveč dolg.

Pri nas in po vsem svetu fašizem spet dviga glavo in s spreminjanjem zgodovine, medijskim manipuliranjem, populizmom, sovraštvom do drugih kultur, priseljencev, predvsem pa z svobodo laži, krajo, ščuvanjem in proxy vojnami skrivaj mutira v neoliberalizem, ki je bolj neofašizem, kot pa liberalizem.

Danes smo spet v prelomnem času, že v novi tretji svetovni vojni, ko veliki kapital in njegove globoke države zahtevajo novo delitev sveta in totalno nadoblast. Izpostavljeni smo skrajnim manipulacijam. Tu ne gre samo za Fake news, ampak za načrtno dolgoročno medijsko pranje možganov, v katero je vključena vsa družbena nadstavba. Ne verjamete jim tega kar govorijo o Palestini ali Ukrajini, o vseh vojnah in spopadih po svetu, sploh ne o Kitajski in vseh državah, ki ne priznavajo nadvlade ZDA.

Spomnite se zakaj smo se mi uprli v času fašistične Italije, na naš boj. Spomnite na bombni napad Tigra na fašistični časopis Il Popolo di Trieste, nato na mogočno partizansko vojsko. Tudi na napad borcev VDV na neko »rdečo hišo« tu na Škofijah, ko so zajeli večjo skupino SS oficirjev, kar brez gat, in jih menjali za zaprte tržaške aktivistke OF, da so jih po prestanem mučenju rešili vsaj Rižarne. Pomislite na našo zgodovino in presodite s svojo glavo, kaj je vzrok in kaj posledica.

Vi starejši že sami veste, kako je bilo, a sedaj se v naših šolah sploh ne smejo več učiti o OF, NOB kaj šele povojni izgradnji. Slovenija naj bi nastala leta 1991, po zaslugi osamosvojiteljev. Ne nastala je že prej kot Ljudska nato Socialistična republika Slovenija, bila je prava država z novim mejam, vsemi državnimi simboli, parlamentom in vlado, ustavo s pravico do odcepitve, celo lastno vojsko ali teritorialno obrambo – z vsem kar vse je pridobila po zaslugi OF. Za mrhovinarje zgodovine pa to ni bila država, samo zato ker ni imela svojih carinikov na mejah in denarja – pa saj ga tudi sedaj nima. Da ni imela suverenosti, kakšno pa ima sedaj, ko morajo njeni vojaki na mejo z Rusijo, ali pa v Afganistan. Prav obratno je. Ti osamosvojitelji in novi politiki so Slovenijo po osamosvojitvi okradli, razprodali, razklali in razdvojili narod. To rušenje ima in bo imelo še hujše in dolgoročnejše posledice kot tisto med drugo svetovno vojno. Tega kar se porušilo s čaščenjem izdajstva in kolaboracije, ne bomo popravili v petdesetih letih.

Zato naj živijo ideje Osvobodilne fronte, naj živi upornost narodov proti staremu in novemu fašizmu, v kar koli je ali še bo mutiral, in ostanite ponosni na naše starše, nonote: oni niso izdajali, kolaborirali z okupatorji, kradli in rušili, oni so se borili in gradili, in kar je najpomembnejše – ohranili svoj narod in mu postavili državnost. Mi se nimamo česa sramovat.

Zato ponosno in uporno naprej – in HVALA ker ste me poslušali.

Pohodniki Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper pa so se naslednji dan, 2.12.2023, poklonili spominu na ustanovitev prvega obora OF v Slovenski Istri na Plavjah ob plošči, ki je postavljena na steni hiše, kjer so pred 82. leti ustanovili ta odbor. Potem smo se še poklonili spominu na ustreljene Danila Pregarca in sestri Cvetki in Ivani Škrlj v Urbancih tik pred koncem vojne.

Pohodnike so lepo sprejeli in pogostili: družina Letig, družina Berce in Krajevna skupnost Škofije.

Videoposnetek celotne prireditve z govorom.

 

Kučibreg je poziv k miru na svetu

Hrvoji, Kučibreg, 5. november 2023

Istrani treh narodnosti in treh držav smo tudi letos počastili spomin na padle v bitki pri Kučibregu prve dni novembra leta 1944, ob kateri je tu v okoliških krajih ob sedanji slovensko hrvaški meji padlo ali bilo ubitih 120 partizanov, povečini italijanske brigade Alma Vivoda in domačinov slovenske in hrvaške narodnosti. Več o tej bitki lahko preberete na naši strani SOPOMENIKI.

image009 

Spomin na mrtve smo najprej počastili na pokopališču v Hrvojih, kjer je imel priložnostni nagovor predsednik našega koprskega združenja Vojko Vodopivec nato pa se odpravili na nasprotni breg, ki je že na hrvaški strani, in kjer stoji veličastni spomenik. Predenj je položilo cvetje več deset delegacij raznih protifašističnih in borčevskih organizacij ter številnih občin iz Hrvaškega slovenskega in italijanskega dela Istre. Letošnja prireditev, ki ima tudi bogat trijezični kulturni program je potekala v znamenju utrjevanja prijateljstva med narodi in odločne zahteve po miru na svetu. Tako predstavnik gostiteljev, župan občine Buje Fabrizio Vižentin in predsednik ZZB Slovenije Marjan Križman, kot slavnostni govornik, sta oba ob aplavzu vseh prisotnih javno pozvala k prekinitvi vojne v Gazi in priznanju Palestine. Med drugim je izpostavil:

»Danes gradimo vrednote med narodi, na območju kjer je prebivalstvo mešano, gradimo sožitje, convivenco i suživot. Takrat je bil samoumeven upor, ne glede na nacionalnost. Danes  je dobrodošel vsakdo, ki gradi mostove in ne gleda na nacionalnost ali pripadnost gradi mir. Saj tako nadaljuje tiste vrednote borcev iz NOB, ki so se z ramo ob rami borili proti največjemu zlu prejšnjega stoletje, fašizmu in nacizmu.

Kako pa danes? Smo se kaj naučili od vojnih grozot prejšnjega stoletja? Kaže da ne. Vojne se nam dogajajo tako rekoč pred vrati. /../

Pošast druge svetovne vojne se še vedno plazi po Evropi in išče somišljenike za prevzemanje oblasti na najbolj nizkotnih političnih osnovah. Koliko bo uspešna je odvisno od nas, nas ki ohranjamo vrednote narodnoosvobodilnega boja in spominjamo na strahote druge svetovne vojne z vsemi njenimi posledicami.

Da ohranjamo zgodovino naših narodov dokazuje mednarodno sodelovanje naših domoljubnih organizacij ANPI Italija, SABA Hrvaške in ZZB NOB Slovenije. Letos smo ob 80. Obletnici osvoboditve taborišča Rab položili skupni venec in prav tako povabili predsednike treh držav k skupnemu polaganju vencev. Žal se italijanski predsednik našemu vabilu ni odzval, češ, da ni še čas za Rab je ob priložnosti obiska slovenske predsednice izjavil. Spoštovani predsednik Sergio Mattarella, če po osemdesetih letih ni čas za poklon žrtvam fašizma, se sprašujem ali ni ta čas že zdavnaj minil.

Prepričan sem, da bo čas za pomiritev prej ali slej nastopil in prev tako verjamem, da fašizem in nacizem nimata bodočnosti, nista pa mrtva. Ohranjanje vrednot druge svetovne vojne, miru in sožitja med narodi je porok, da se zlo prejšnjega stoletja ne bo vrnilo. Mi nosilci vrednot narodnoosvobodilnega boja moramo biti v teh prizadevanjih še bolj odločni, glasni in povezani tako kot so naši starši in nonoti Italijani, Hrvati in Slovenci bili tu na Kučibregu, ko so branili svobodo, mir in svoja ognjišča.«

Videoposnetek Delgija Jermana s prireditev.

Dan spomina

image010 

1. november je dan spomina na naše pokojne, a to je tudi čas ko se narodi, zlasti tisti, ki so bili tlačeni in odpisani, spomnijo na svoje junake in žrtve s katerimi so "vstali in obstali".

Naše združenje je že začelo polagati cvetje pred spomeniki, ki morajo ostati kot opomniki resnične zgodovine, ki jo nova politika in njihov mainstrem poskušata na vse načine spreobrniti ali nanjo vsaj pozabiti.

Najprej smo se poklonili pred spominskimi ploščami na Titovem trgu, nato v aleji naših junakov v Hlavatyjevem parku. Za tem so se začela počastitve spomina po vseh naših krajevnih spominskih obeležjih in pokopališčih. Obiskali bomo tudi Rižarno in največja spominska obeležja na Tržaškem.

 

Mi nismo pozabili

Da ne bi pozabili na zgodovinsko resnico o početju ukrajinskih nacistov v Sloveniji, objavljamo pismo, ki smo ga prejeli od društva SRP:

UKRAJINSKI NACISTI IN SLOVENSKI PARTIZANI

Prva večja skupina ukrajinskih nacistov je prispela v Slovenijo sredi oktobra 1943, teden dni po kapitulaciji fašistične Italije. Himmler kot poveljnik vseh pripadnikov zločinske SS je osebno postavil za poveljnika Jadranskega območja – današnje slovenske Primorske, Notranjske, Dolenjske, Istre, Reke z zaledjem ter Furlanije SS generala slovenskega rodu Odila LotharjaGlobotschnika. Z njim je prišla posebna enota SS, EinsatzkommandoReinhard, 92 ukrajinskih nacistov kot prostovoljcev v nemški službi. Bili so pod neposrednim poveljstvom samega Globočnika. Njihova temeljna naloga je bila boj proti slovenskim in italijanskim protifašistom in Judom. Zajete partizane, aktiviste OF in druge rodoljube so po strahoviti zločinski torturi pošiljali v nacistična uničevalna taborišča, tako naj bi šlo skozi Rižarno do 25.000. V sami Rižarni naj bi likvidirali s strupenim plinom, obešanjem, streljanjem ali celo klanjem med 4.500 do 5.000 ljudi, med njimi tudi 3.400 Slovencev.

Krvniki so bili ukrajinski nacisti. Po umiku pred zmagovitimi jugoslovanskimi partizani so zavetje poiskali pri zahodnih zaveznikih. Nobenemu teh zločincev po vojni ni bilo sojeno, dokumentacija se je »izgubila« v času angloameriške zasedbe Trsta. Najverjetneje je večina krvnikov ukrajinskega rodu in stražarjev italijanskih fašistov končala v vrstah korpusa poljskega generala Andersa, ki so vse do sredine julija 1947 bili v pripravljenosti, da vdrejo v Slovenijo in naprej proti komunistični Sovjetski zvezi.

image011 

Skupina armad »E« pod poveljstvom generalpolkovnika von Loehra je pozno jeseni 1944 se s težavami umikala pred jugoslovanskimi partizani. Januarja 1945 so za umik ostale samo ceste prek Štajerske in Koroške ter Gorenjske. 4. operativna cona slovenske narodnoosvobodilne vojske je nenehno napadala umikajoče se nemške sile. Nemško vrhovno poveljstvo je pritegnilo na Štajersko novo divizijo 14. SS prostovoljsko divizijo »Galicija«, ki so je sestavljali vojaki ukrajinskega rodu, sicer globoko zvesti nacistični hitlerjanski ideologiji. V začetku marca 1945 so se spopadali v težkih bojih s Šercerjevo in Bračičevo brigado na Mozirskih planinah, nato v dvodnevnem boju pri Zavodnju nad Šoštanjem z Bračičevo brigado.

Sredi marca so uspeli na Menini planini obkoliti Operativno skupino Šlandrove in Zidanškove brigade. Po oceni poveljstva 4. operativne cone naj bi ta kvizlinška divizija štela prek 14.000 mož, čeprav je po nemških podatkih konec 1944 štela celo 22.000 pripadnikov, v obroču pa je bilo nekaj nad 500 partizanov oziroma razmerje je bilo 1:28. Boji na Menini so trajali skoraj dva dneva, ukrajinski nacisti niso uspeli uničiti slovenskih partizanov, ki so se uspešno izmaknili iz jeklenega obroča.

Operativni skupini slovenskih partizanov je poveljeval proslavljeni poveljnik Franc Sever – Franta. Pisal sem prispevek ob njegovi 90. obletnici rojstva in imela sva dolg pogovor tudi o Menini. Pripovedoval mi je, kako goreče in zavzeto so napadali ukrajinski nacisti obkoljene partizane. Ujetnikov niso priznavali, čeprav so v Tuhinjski dolini imeli pripravljenih okoli 30 kamionov za prevoz ujetnikov. Vrnili so se prazni ali pa nabito polni izropanega blaga civilistov iz požganih domačij. Franta je pripovedoval, da so ukrajinski nacisti jurišali na partizane z vzkliki »Slava Ukrajini«. Manjše skupine partizanov so se včasih morale pritajiti v neposredni bližini sovražnikovih ognjev, kjer so ukrajinski vojaki peli razne pesmi, včasih celo ljudske napeve in da so vsako pesem zaključili z bojnim klicem »Slava Ukrajini«. Himna te nacistične divizije je nastala po ukrajinski narodni pesmi.

Komaj tri dni po zaključku neuspešnega boja na Menini so se ukrajinski nacisti pojavili na Gorenjskem, kjer so z dvema polkoma napadali enote 9. korpusa prek Jelovice v Selško dolino. Aprila so se umaknili na avstrijsko Koroško, da bi zavarovali umik Loehrove skupine armad »E« iz Jugoslavije in Kesselringove skupine armad »C« iz Italije. 10. maja 1945 so se ukrajinski nacisti znova srečali z Bračičevo brigado v vasi Galicija na Koroškem, kjer so zajeli 2500 esesovcev ukrajinskega rodu. Tako je 14. SS divizija »Galizien« končala svojo hudodelsko pot v ujetništvu brigad slovenske partizanske 14. divizije v slovenski vasi Galicija na avstrijskem Koroškem. Nadaljnje prodiranje Bračičeve brigade proti Beljaku pa so z grožnjo uporabe orožja preprečili dotedanji zavezniki Britanci.

Zajete ukrajinske naciste so Britanci odpeljali v Rimini v Italijo, kjer je 178 njih že sredi decembra 1945 sprejelo orožje v poljskem korpusu generala Andersa za napad prek Slovenije na Sovjetsko zvezo. Julija 1947 je poljski korpus razpuščen in v Kanado so poslali prek 8000 ukrajinskih nacistov, pa tudi kninskih četnikov popa Đujića, liških četnikov Jevđevića, primorskih domobrancev SNVZ.

V času okupacije so Nemci že pozno jeseni 1941 začeli naseljevati na domove izgnanih Slovencev v Posavju in Zasavju poleg kočevskih Nemcev tudi Nemce, sicer ukrajinske državljane, iz Besarabije in Bukovine. Največ so jih naselili na Bizeljskem in brežiškem Posavju oziroma na območju med italijansko-nemško okupacijsko mejo in Savo. Po osvoboditvi Ukrajine od sovjetske Rdeče armade jeseni 1943 in umiku nemške vojske v neposredno obrambo rajha je val beguncev iz Ukrajine bil vse večji in poleg Nemcev so z njimi prišli tudi zvesti nacisti ukrajinskega rodu. Proti koncu 1943 so hitlerjanci v Slovenijo pripeljali več SS policijskih polkov, v katerih so bili predvsem nekdanji vojaki Rdeče armade, zajeti v bojih 1941 in 1942 in ki so se tako izognili zanesljivi smrti v nemških taboriščih. V teh enotah so bili zelo zanesljivi in uporabni Ukrajinci, ki so znali nemško in rusko. Niso bili samo prevajalci, največkrat tudi svetovalci nemškim poveljnikom, kaj storiti s slovenskimi zajetimi partizani in nedolžnimi civilisti.

Naši partizani in zavedni Slovenci niso bili Ukrajinci, čeprav je sedanji predsednik slovenske vlade v Ukrajini Zelenskemu zatrdil nasprotno. Kot Primorcu bi mu lahko dedek povedal, da so Ukrajinci in drugi slovenski ter jugoslovanski zločinci vse do sredine 1947 v angleških uniformah in z ameriškim orožjem ter pod poveljstvom zloglasne ameriške CIA vsakodnevno vpadali iz ameriške okupacijske cone v Posočju na ozemlje Slovenije. Sočasno so ameriška vojaška letala skoraj vsak dan kršila slovenski zračni prostor ob preletu v Avstrijo kljub nenehnim opozorilom jugoslovanskih oblasti.

Društvo SRP

Milan Gorjanc, Mirko Ognjenović, Pogačar Boris, Darko Kastelic, Podobnik Alojz, Ribič Jože, Janez Butara, Rafko Križman, Janez Muhvič, Medle Franc, Florijančič Jože, Janez Butara

 

80-letnica ustanovitve prve prekomorske brigade.

Koper, 20. 10. 2023

image012 

Mineva 80 let od ustanovitve 1. prekomorske brigade, ki so ji sledile še štiri, pa tankovski, artilerijski, letalski in drugi bataljoni, ki so med NOB odigrali zelo pomembno vlogo pri osvobajanju Jugoslovanskih krajev od Korčule, do Beograda in nato vse do Trsta in Celovca. Z njimi so povezane usode več kot 30 tisoč Primorcev, Istranov, Dalmatincev Črnogorcev in drugih, predvsem tistih, ki so bili v italijanskih posebnih bataljonih, neštetih taboriščih po vsem svetu in se po kapitulaciji fašistične Italije s pomočjo zavezniških armad priključili Titovi partizanski vojski.

O tem pripoveduje razstava, ki so jo danes odprli v Pokrajinskem muzeju Koper, ki jo so jo postavili postavil kustos Ivan Simčič ob pomoči svojih kolegov in ljubiteljskih zbiralcev Frankom Pleškom ter drugimi. To kar je ob tem še treba vedeti, je na prireditvi povedala slavnostna govornica mag. Nada Čibej, direktorica Pokrajinskega arhiva Koper in predsednica odbora prekomorskih brigad, ki je na koncu poudarila: »Prekomorci so odraz svetle, zmagovalne in ponosne zgodbe na eni strani in temne, zamolčane in sramotne zgodbe na drugi. Na istem obrazu prejšnje in sedanje države se zrcali junaštvo in sram, zavedanje o pomenu množične opredelitve Prekomorcev za vstop v vrste NOVJ in zavedanje, da sta jih obe državi večinoma obravnavali kot nezanesljive ljudi, ki so prišli na koncu vojne in si nato želeli statuse in privilegije. /…/Zato je naša naloga, naše poslanstvo, obveznost do zgodovine, skrbeti za zapuščino Prekomorcev, ohranjati dokumente in predmete, ozaveščati mlade in s ponosom znanje in zavedanje o pomembni življenjski odločitvi takrat mladih ljudi nositi naprej  v srcu in besedi.” Ves njen govor si preberite tu:

Vso prireditev pa so popestrili recitatorji, glasbeniki in ostali ki jih vidite na priloženih slikah. Seveda na prvem mestu še živeči 99 - letni prekomorec Alojz Bucik in najmlajša udeleženka te primorske odisejade Majda Poženel, ki je se rodila v prekomorskem taboru v Gravini.

V polni dvorani so bili med obiskovalci so tudi predsednik ZZB Slovenije Marjan Križman, eden najstarejših partizanov, ki je bil bili že kot mladoletnik aretiran in odpeljan v posebne bataljone Danilo Ivančič, pater Bogdan Knavs in cel avtobus prijateljev iz združenja Josip Broz Tito iz Istre inReke, ki so na koncu od navdušenja nad prireditvijo peli partizanske pesmi še pred muzejem.

 

Počastili smo spomin na ustanovitev Mornariškega odreda Koper v Loparju in tamkajšnje junake

Lopar, 16. oktober 2023

 

Naša vsakoletna slovesnost ob ustanovitvi Mornariškega odreda Koper v Loparju, je leletos zaradi res neprimernega vremena odpadla. Žal nam je da je odpadel nastop tistih, ki so se nanj tako pripravljali, zlasti šolskih otrok.
Naslednji dan, ko se je vreme popravilo, pa smo člani vodstva naše borčevske organizacije opravili to kar lahko najmanj naredimo, to je poklon pred spomeniki in položitev cvetja. Najprej smo to opravili na prizorišču proslav pred spominskimi ploščami na pročelju kulturnega doma AkvelinaBembič, nato pa še na pokopališču, kjer so pokopani njihovi junaki in žrtve. O njih si lahko preberete več na naši spletni srani, zlasti na zavihku spomeniki www.zb-koper.si in na spodnjih fotografijah.

Odločitev o njihovi ustanovitvi in njihova dejavnost ter sodelovanje pri osvobajanju obale so pripomogli, da sta Slovenija in Jugoslavija sploh mogli in lahko zahtevali dostop do morja in, ob izgubi Trsta, uveljavljali zahtevo po njegovi nadomestitvi. Pripomogli so, da si je Slovenija priborila izhod na morje in se je mogla v bodoče, predvsem po rešitvi tržaškega vprašanja in podpisu londonskega memoranduma oktobra 1954, razvijati kot pomorska država z močnim pomorskim gospodarstvom in drugimi pomorskimi dejavnostmi.« Ves govor Nadje Terčon iz leta 2021 si lahko preberite tu.

Več o spomenik te junaške vasi pa tu: http://www.zb-koper.si/spomeniki.html#_Lopar

 

Minilo je že 80 let, a iskra v nas še vedno gori

Koper, Bertoki, Pobegi-Čežarji, Sveti Anton, Gračišče, Dekani, prve dni oktobra 2023

image014 

image015 

V Kopru smo letos z velikim koncertom ŽPZ Kombinat veličastno počastili več 80-letnic, najprej kapitulacije fašistične Italije, nato nemške požigalske ofenzive v Istri, ki ji je sledila splošna vstaja vsega prebivalstva brez primere v takratni okupirani Evropi, zatem pa še ustanovitve prekomorskih brigad, ki so odigrale izredno pomembno vlogo pri osvobajanju cele Jugoslavije, zlasti Dalmacije, Primorske in Koroške. Proslavili smo tudi 80-letnico priključitve, a ne samo tiste polovice Primorske, ki so nam jo blagovolili vrniti veliki zavezniki, ampak sklepov OF in Avnoja o priključitvi cele Primorske s Trstom in Gorico.

V okoliških istrskih vaseh pa je največ slovesnosti bilo v spomin na požigalsko ofenzivo od 2. do 4. oktobra 1923,

Naše krajevne organizacije pripravile tri večje slovesnosti in sicer v Svetemu Antonu, Dekanih in Pobegih- Čežarjih, na katerih je nastopilo več kot otrok, glasbenikov, pevcev in recitatorjev ....

Po razpadu Italije in nekaj tednih svobode, so Nemci v noči s prvega na drugi oktober leta 1943 na zahtevo Hitlerja in po načrtu Rommelovega štaba poslali nad Istro 50.000 vojakov s 150-timi oklepniki. Slovensko in hrvaško Primorje so si namreč hoteli priključiti neposredno Tretjemu nemškemu rajhu kot nemško deželo Adriatische Kunsterland z glavnim mestom Trst, ki je dobil tudi lastni krematorij za nas uporne Primorce in Istrane.

Prvi del nemške vojske, skupaj z zapriseženimi italijanskimi fašisti, je prodiral ob obali, drugi pa je bil usmerjen na Buzet. Neizurjene in komaj oblikovane partizanske enote iz bivših posebnih bataljonov niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko pri Orehu, nato pa med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci. Po večurnem boju je padlo 24 borcev Tržaške brigade, 9 je bilo ranjenih, 16 pa zajetih. Nemška vojska je skupaj z italijanskimi fašisti, ki so bili že izkušeni morilci in požigalci naših narodnih in kulturnih domov, požigala vasi in pobijal ljudi kar na poljih in vinogradih, kjer jih je dobila med jesenskim delom. V Pobegih – so jih na primer 24.

V dveh dneh so v Slovenski Istri postrelili več kot 200 prebivalcev in požgali 55 naselij ali 1.800 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, nato pa so zasedli vso ostalo Istro in skupno pobili več kot 2.000 ljudi. A še huje je bilo, kot lahko povedo le številke.

A istrski ljudje in ves primorski narod se je po tej ofenzivi kot feniks dvignil iz pepela in se množično in enotno uprl, do slehernega prebivalca, mož in žena otrok in starcev, brez primerjave v okupirani Evropi. Celo velik del italijanskega naroda, ki ga je fašizem 25 let vzgajal v sovražnost, se jim je pridružil.

Vsi govorniki so zelo jasno obsodili sedanje spreminjanje zgodovine. Akademik dr. Jože Pirjevec je v Pobegih opozoril tudi slovensko politiko v Ljubljani, da v nas Primorcih iskra upora še ni ugasnila. Predsednik ZZB Slovenije Marjan Križman je v Svetemu Antonu nekoliko obširneje izpostavil naš primorski ponos, kar in na koncu še bolj jasno obsodil odnos italijanske politike do resnice, ki jo je že dejansko popolnoma obrnila. Govornica v Dekanih, Mirjam Muženič, je bolj poudarila čustveno plat naših ljudi in njihovih žrtev.

Več fotografij s prireditev:

Videoposnetek Delgija Jermana prireditve v Svetem Antonu  https://www.youtube.com/watch?v=vRzfFwdpwoM

 

VSTALA PRIMORSKA

Na Opatjem selu smo ponovno proslavili dan priključitve Primorske k matični domovini.

Hvala Milanu Kučanu za odločne besede o italijanskem zamolčanju zgodovinskih resnic, spreobračanju zgodovine in za odločno opozorilo, da se Italija za vse svoje zločine še vedno ni opravičila. "Da še ni čas za to? Čas za to je že zdavnaj potekel," je poudaril in ocenil, da bi bilo dovolj, če bi italijanska politika prevzela ugotovitve skupnega poročila slovenskih in italijanskih zgodovinarjev o tem obdobju.

image016 

S pariško mirovno pogodbo, s katero je morala Italija odstopiti nekdanji Jugoslaviji velik del Primorske, je bil slovenski narod po Kučanovih besedah "poplačan za eno od hudih krivic, ki so mu bile prizadejane v dostikrat neprijazni zgodovini". Mogoče je pri tem mislil na Ljubljano in ostalo kar je nekoč bilo v Dravski banovini, vendar ne za Primorsko. Mi smo z to združitvijo ki jo praznujemo zgubili Trst in Gorico, pa Kopra nismo dobili, saj je s pariško mirovno pogodbo postal le del nove paradržavice STO z menim prehodom na Rižani, pa še eno mejo vmes, da naši ljudje niso mogli na delo, tržnico, zdravniku ali v gledališče. In nato še: "Ko z leti izginjajo napisi s pročelij skoraj vseh primorskih hiš, ki so takrat sporočali, da je tukaj Jugoslavija, bledi tudi spomin na neizmerno veselje in ponos, ki sta zavladala med Slovenci ob uveljavitvi pariške mirovne pogodbe,"

Mogoče so bili takrat veseli v Ljubljani, ali pa v Mančah in Velikih Žabljah na Vipavskem, na Bistiškem, ki so živeli od dela in prodaje na Reki, vendar mi tu na Tržaškem, Istri, pa tudi Goriški nismo bili veseli, ampak razočarani, žalostni in jezni. Še Brkinci, ki so živeli od prodaje sadja in lesa v Trstu so se zaradi novih mej morali izseliti. Pevci našega prekomorskega pevskega zbora Srečko Kosovel, ki so bili takrat v podporo naši delegaciji v Parizu, so ob novici, da so njihovi nekdanji zavezniki podarili Trst in Gorico Italiji, jokali od žalosti.

Le zakaj je toliko tisoč njihovih soborcev umrlo za osvoboditev Trsta, Gorice in vse Primorske?

 

Ob spominu na Rab in Bazovico

Komentar Miloša Ivančiča

image017 (Foto Primorski Dnevnik)

Počastili so spomin na osvoboditev zapornikov italijanskega koncentracijskega taborišča Rab pred 80. leti in 93. obletnico ustrelitve bazoviških junakov Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča, članov protifašistične in revolucionarne organizacije Borba.

Na Rabu je bilo lepo videti zbrano množico in oba predsednika oz. slovensko predsednico Natašo Pirc Musar in hrvaškega predsednika  vendar prireditev je pokvarilo razočaranje tistih, ki so ob tem upravičeno pričakovali tudi italijanskega predsednika SergiaMattarello. Skrajni čas bi bil, da bi Italijani priznali svoje zločine. Vendar zakaj bi? Zakaj bi pokvarili to kar so dosegli s Pahorjevim klanjanjem na bazoviški fojbi laži, na tamkajšnjem oltarju italijanskega fašizma do našega naroda.

Le zakaj bi, če so italijanski fašisti, nacionalisti pa tudi sedanji politiki in Mattarella sam dosegli prav vse kar so hoteli. Oni dobro vedo, da imajo opravka s hlapčevskim narodom, ki ima tudi take kolaboracionistične voditelje, da se ti prav tako ogabno ližejo, priznavajo vse laži in se celo klanjajo na fetišu fašizma - prav take, kot so bili ban Natlačen, škof Rožman in general Rupnik.

Kaj šele, da bi narod in njegovi voditelji zahtevali, da se lažna fojba v Bazovici odpre, odkrije zgodovinsko resnico in reši našo manjšino pred prefinjenim stalnim etnocidom z lažmi in sovraštvom. Oni dobro vedo, da si tega naša politika ne upa.

Tudi naši narodni junaki iz Bazovice še vedno veljajo za teroriste, ne pa za borce proti fašizmu.

Tudi Narodni dom v Trstu je še vedno okupiran od Italijanov, pa čeprav so naši mediji tolikokrat poročali, kako je postal od naše manjšine.

image018 (Foto M.I.)

Na Bazoviški gmajni je bilo veliko govorov, tudi takih, katerih cilj so bili samo volilni glasovi, kot na primer od tržaškega župana Dipiazze, ali zaradi dolžnosti, kot na primer naše zunanje ministrice Tanje Fajon. Tudi tržaški škof Henrik Trevisi je bil med govorniki, in kot je dejal dolgoletni glavni organizator teh spominkih slovesnosti Milan Pahor, je bil to letos najbolj opazen premik, vsaj tržaške cerkve.

Buren aplavz iz srca pa je prejel predstavnik koroških partizanov, ki si je edini upal vzklikniti najbolj znano geslo prav teh, katerih usmrtitev smo danes počastili, to je Smrt fašizmu, svoboda narodu. Prav izreden aplavz, kot ga na takih proslavah redko slišimo, pa je dobil tržaški raziskovalec Livio IsaakSirovich. Njegov govor bomo v kratkem objavili v celoti.

Onadva se tudi nista sklicevala na Pahorjevo in Mattarellovo "zgodovinsko" držanje za roko, saj bazoviški junaki v Italiji še vedno veljajo za zločinske teroriste, slovenski narodni dom je dejansko še vedno italijanski, klanjanje Pahorja pred bazovsko fojbo laži in oltarjem italijanskega fašizma pa so italijanski politiki in mediji razglasili za priznanje teh laži. Za tem so po vsej Italiji odprli še več plošč in spomenikov t.i. infojbiranim domoljubom Italije, pa čeprav je danes že jasno dokazano, da so si fojbe izmislili Italijani in da so oni metali v fojbe, najprej domoljubne Istrane nato pa še tržaške protifašiste.

Zato pa tudi italijanskega predsednika Mattarelle ali njihovega ministra Tajanija ni bilo na Rabu. Zakaj bi pa s prisotnostjo v tem koncentracijskem taborišči priznavali nekaj, kar v Italiji že velja, da je laž, da je bilo to le letovišče. Tokrat ti politiki tega niso omenjali, so pa to glasno mrmrali ljudje, ki so bili tam prisotni, in ki so tako kot mi prišli na Bazovsko gmajno zaradi počastitve naših junakov, ne pa politikov. To ljudje že vedo. Mediji pa so to ali še bodo zamolčali, Italijanski sploh, kaj pri tem spomeniku dogajalo ali kaj je kdo rekel, naši pa resnico.

Preberite si ves slavnostni govor Livia Isaaka Sirovicha v slovenščini.

Basovizza 10/9/2023  »Come italiano non ho quindi imbarazzo a celebrare questi giovani. Lo faccioanzi con commozione, anche se essi - inesperti e temerari - commisero pure gravieccessi, e perfino qualche stupidaggine. Capitaquando si è messi con le spalle al muro. E avevamo messo con le spalle al murocentinaia di migliaia di nostri concittadini solo perché di altra nazionalità

Leggi l'intero discorso cerimoniale di Livio Isaak Sirovich in italiano.

 

Družili smo se na »protifašistični paštašuti«

 

Po dolgem letu smo se s tovarišicami in tovariši z one strani meje, iz vsedržavnega združenja partizanov Italije, ponovno dobili na skupni "protifašistični paštašuti", ki postaja v Italiji vse bolj priljubljena oblika obuditve spomina na padec fašistične vlade 25. julija 1943 in nato kapitulacije. Pri nas smo to še povezali s spominom na vstajo slovenskega naroda. Prireditev smo pripravljali že julija, vendar zaradi dežja in pravih nalivov smo jo morali prelagati vse do danes.

Petdeset naših pohodnikov je pred tem šlo po kurirski poti na drugo stran meje v Korošce in se tam skupaj s tovarišicami in tovariši iz italijanskega združenja poklonilo pred spomenikom 26 žrtvam iz Korošcev iz zaselkov Griža in Farnet.

Osrednji del druženja ob paštašuti, ki ga je popestrila Marjetka Popovski, je bil na ploščadi pred hrvatinskim gasilskim domom. Predsednik našega združenja Vojko Vodopivec in predsednik tržaške sekcije VZPI-ANPI Fabio Vallon. V pozdravu oba poudarila zgodovinsko sodelovanje naših in njihovih protifašistov in partizanov pa tudi obsodila nesposobnost italijanskega državnega in političnega vodstva, da se ne more pokloniti in opravičiti za stare zločine niti sedaj ob okrogli obletnici ustanovitve koncentracijskega taborišča na Rabu.

Vallon je tudi povedal zgodbo o tej obliki ohranjanja spomina, ki ji pri njih rečejo Pastasutaantifascista. Ob padcu Mussolinijeve fašistične vlade je namreč izredno borbena protifašistična družina Cervi iz Emilie Romagne pripravila posebno praznovanje: zbrala in razdelila med svojimi krajani 380 kilogramov testenin ali paštašute z maslom in sirom, tako da je ta dogodek na ta način proslavilo celo mestece Campegine.

Nato je v partizane odšlo vseh sedem sinov Cervi in veliko ostalih. Bili so med prvimi v Italiji, ki so ustanovili svojo partizansko enoto, ki je takrat dobila ime Banda Cervi in vseh sedem bratov je izgubilo življenje. O teh sedmih bratih poje tudi zelo lepa italijanska balada:

Italija se je na ta dogodek spomnila šele pred leti, a sedaj je ena najbolj popularnih oblik praznovanja padca Mussolinijeve vlade in upora proti okupatorju in preživelim fašističnim kolaborantom salojske republike. Tovarišice in tovariši iz Milj oz. Tržaškega so nas vedno vabili k njim. Tokrat smo se dogovorili, da pripravimo prvo skupno, čezmejno protifašistično paštašuto.

Dogovorili smo se tudi, da se kmalu spet dobimo skupaj, že konec naslednjega tedna na Rabu in nato na Bazovici, za prihodnje leto pa pripravljamo odkritje spominske plošče prvim barikadam in spopadom sfašisti leta 1921 pri Križpotu v Osapski dolini.

 

 

Glej naprej

 

Na vrh

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

http://hitwebcounter.com/counter/counter.php?page=5116317&style=0006&nbdigits=5&type=page&initCount=0