Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

 Spletni bilten Združenja

 

Vstala Primorska

DOMOV         O NAS          VEDNO AKTUALNO         DOSJE         SPOMENIKI         PUBLIKACIJE         VČLANI SE         ISTRSKI ODRED         SPLETNI DNEVNIK         FACEBOOK         POVEZAVE         OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA         KOLEDAR PRIREDITEV         PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU         IZROČILO TIGRA         PRIMORSKA         FOJBA LAŽI         IN-MEMORIAM

Spomin na gorečo Gabrovico

Gabrovica, Socerb, 28. maja 2023

 

Spomin na herojsko Gabrovico smo tudi letos počastili na novem prizorišču pred spomenikom tiskarni Žena, ki so ga zelo lepo obnovili naši člani in prizadevni krajani. Udeležence proslave, med temi tudi prvega predsednika Milana Kučana je pozdravil naš predsednik Vojko Vodopivec, ki je že v uvodu poudaril herojstvo prebivalcev Gabrovice, ki so prav na binkištno nedeljo 28. maja leta 1944 raje izbrali smrt v plamenih svojih hiš, kot pa da bi izdali partizanske bunkerje tiskarne Žena in štaba Vosa. Nemci so s pomočjo italijanskih fašistov in domobrancev obkolili vas in iskali partizane, ob tem so ubili devet vaščanov, med njimi štiriletno Nerino, in jih zažgali v njihovih hišah, nekatere kar žive, vse ostale, ki so jih dobili doma so odpeljali v Rižarno ali v nemška taborišča, od koder so se le redkokateri vrnili.

Slavnostni govornik je bil profesor zgodovine na Filozofski fakulteti dr. Bojan Balkovec. Po kratkem orisu zgodovinskih dogodkov, ki so pripeljali tudi do žrtev v Gabrovici, je takoj poudaril pomen ohranjanja zgodovinskega spomina tudi s spomeniki: »Spominjanje dogodkov, kakršen je danes je lahko intimno, ko se sorodniki spominjamo svojih bližnjih, ki so bili žrtve vojnega nasilja. Spominjanje pa je lahko tudi javno, skupno. Skupnost se svoje zgodovine spominja s komemoracijami in spomeniki. Spomenik, ki nam govori o nekem dogodku ali osebi, je odraz časa in odnosa tistega časa do dogodkov, povezanih s spomenikom. V tem smislu je vsak spomenik nenadomestljiv in mora biti trajen. Prav to je razlog, da so spomeniki lahko tudi žrtve napadov tistih, ki želijo predrugačiti zgodovino, prikriti svojo zgodovinsko krivdo ali zmoto ali napačno razumevanje. Spomenik je lahko tudi točka zavajanja, ki je načrtno preoblikovanje zgodovinskih dejstev.« Nato je zelo jasno povedal: »Pred tedni se je v Sloveniji razvnela živahna debata o spomeniku samostojnosti. Spomenik naj bi postavili na Trgu republike. Že postavitev novega spomenika na omenjeni trg je vprašljiva, saj je trg spomeniško zaščitena celota. Še bolj neprimerno pa je razmišljanje o odstranitvi spomenika revolucije, ki bi ga nadomestil nov spomenik osamosvojitve.«

Ves njegov govor si lahko preberete tukaj na tej povezavi. Velja pa izpostaviti še njegov pogled na sedanji čas novih vojn: »Manj kot leto dni po požigu Gabrovice se je druga svetovna vojna končala. Po do tedaj največji vojni moriji so govorili: »Nikoli več vojne!«. Vsi se s tem zagotovo strinjamo, ampak tisti, ki vodijo politiko, so svet v naslednjih desetletjih pahnili v več deset vojn. In vsak dan izbruhnejo nove. V letu 2023 poteka 32 spopadov, ki jih lahko označimo kot državljanske vojne, spopadi s terorističnimi skupinami, vojne proti mamilarskim klanom do meddržavne vojne v Ukrajini, ki jo je napadla Rusija. Vse te vojne povzročajo nepotrebno gorje, a politiki v Evropi v zvezi z vojno v Ukrajini sploh ne omenjajo besede mir. Vojna je največje gorje in vsi bi si morali prizadevati, da bi jih preprečili. Takoj!«

V kulturnem programu, ki ga je vodila Kira Skrt so sodelovali otroci osnovne šole Dekani z mentorico Mojco Strgar, vokalna skupina Primorsko iz Mačkolj pod vodstvom Aleksandre Pertot, moški zbor Valentin Vodnik Purič iz Doline pod taktirko Anastazije Purič in Mužika Svetega Lazarja iz Boršta, ki jih vodi Matjaž Klaj. Da je je partizanska pesem še lepše zvenela jim je pomagal harmonikar Miran Pečenik.

Že pred proslavo v Gabrovici smo se na Socerbu skupaj z našimi tovarišicami in tovariši iz druge strani meje, pohodniki in mladimi brigadirji poklonili obletnici ustanovitve italijanskega partizanskega bataljona Alma Vivoda v katerem so bili v večini delavci iz Milj. Tu sta o legendarni protifašistki Almi in o bataljonu, ki je skoraj ves padel v hudih bojih v drugi istrski ofenzivi pri Kučibregu, predsednik pokrajinske organizacije ANPI – VZPI  Fabio Vallon in član vodstva našega združenja Miloš Ivančič. Oba sta poudarila ponovno prebujanje fašizma v obeh sosednjih državah, pa tudi na svetu sploh, ter potrebo po nujnem čezmejnem povezovanju protifašistov ali kot je dejal Miloš Ivančič: »Spet smo na skupni fronti proti novemu mutiranemu fašizmu prilagojenemu novim časom in razmeram.« Pohodniki so se na poti do Gabrovice ustavili tudi pri spomeniku v Ospu, ki je posvečen tudi prvemu uporu proti fašistom že leta 1921.

Fotografije s tega dogodka: https://photos.app.goo.gl/fdQeUuYv6e5YpaeU6

Videoposnetek Delgija Jermana: https://www.facebook.com/100064318347050/videos/166235072874093

 

Večer z Valerijo Skrinjar Tvrz

Sveti  Anton, 25. 5. 2023

 


 Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper s Krajevno organizacijo ZB Sv. Anton in Knjigarno Libris smo v četrtek, 25. maja 2023, v Hiši kulture, Sv. Anton organizirali pogovor s pisateljico in partizanko Valerijo Skrinjar Tvrz, ki je sodelovala v preboju na Menini planini.

 

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju. Pri petnajstih letih je stopila v partizane, postala partizanska učiteljica, nato partizanka, ki je opravljala delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Prav ta dogodek, smo si po pogovoru pogledali na velikem platnu v filmu Preboj, režiserja Dejana Baboseka, ki je izšel leta 2019.

 

Meri Viler

 

Za vedno nas je zapustil naš Viktor Kofol

 

 

Presunjeni in z žalostjo sporočamo, da nas je nepričakovano zapustil naš Viktor Kofol, dolgoletni predsednik Krajevne organizacije Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Dekani.
Dvajset let se je z vsem srcem posvečal delovanju naše organizacije in vsemi močmi skrbel za uresničevanje zastavljenih nalog in ciljev. Ves čas je tudi zelo dejavno sodeloval v organih občinskega združenja ZB. Vodenje organizacije v Dekanih je predal pred tremi meseci, a še naprej do konca kolikor je le mogel sodeloval pri delu tako v krajevne kot tudi občinske organizacije.

 


 

Počastitev spomina na Marežganski upor

 

 

V teh dneh maja leta 1921 so se v Slovenski Istri začeli spontani upori naših prednikov proti fašizmu. Samo v našem delu Istre je bilo okrog 10 žrtev.

V Marezigah smo 15. maja skupaj s predstavniki Mestne občine Koper in krajevne organizacije položili cvetje pred spomenik ter se udeležili lokalne proslave. To je tudi praznik MO Koper, ki ga je kot vsako leto počastila s slavnostno sejo občinskega sveta.

Kliknite tu in poglejte si ta kratek filmček in poslušajte prave pričevalce.

Še več lahko preberete na tej strani:

 

Spomin in opomin

Kaj je 9. maj?

Dan zmage nad nacifašizmom ali Dan Evrope?

Ne, ni ne eno in ne drugo!

 

Še dan dejanskega konca druge svetovne vojne ni: domobranci, ustaši četniki in drugi kolaboracionisti so se še naprej borili proti armadi lastnega naroda, pa čeprav sta bila tako Mussolini kot Hitler že mrtva. Po tem datumu je umrlo ogromno ljudi, tudi v Hirošimi in Nagasakiju.

To je le datum formalnega konca vojne, sploh pa ne fašizma.

Tega so sicer zaprli v temno steklenico in ga počasi spuščali med ljudi, in še ga. Ob tem so mu spreminjali barvo, okus in videz, najprej, da je fašizem samo nacizem, nacizem samo holokavst nad judi in to še zgolj slučajno, ker je prišel na oblast en norec od Hitlerja. Ne ni to, fašizem je izrodek kapitalizma, njegove kulture v boju proti vsem oblikam svobode, je skrajni predrzni uničujoči pohlep po totalni oblasti. Je rakava tvorba, ki z svojimi razsevi mutira kot virus (a več si preberite v moji knjigi Fašizem za Butalce). Po končani drugi svetovni vojni je mutiral v hladno vojno in a se kmalu pokazal v makartistični korejski vojni, nato vsesplošnem pobijanju "podljudi" v vietnamski vojni kar z napalmom in vsemi bojnimi strupi, nato s čistko socializma v Čilu itd. dokler ga niso dokončno spustili ven, da so lahko zrušili vzhodni blok. In tu so ga križali s starimi nacionalizmi in ga pognojili z vsem manipulativnim gnojem. Kako se je razvil in razširil vemo iz primera vojn v Jugoslaviji ali sedaj v Ukrajini. Tudi Isis je ena izmed specifičnih mutacij.

Kaj je pa neoliberalizem, ki vsebuje skoraj vse gradnike fašizma: pohlep in boj za totalno oblast nad svetom, populizem, predrznost, manipuliranje z mediji ... to je le času in novim razmeram mutirani fašizem, ki so mu skrili fašistične simbole in antisemitizem.

Operacije, rezanje, ali vojne ne pomagajo. potrebna bo kemoterapija. A tudi ta ni dovolj: potrebno je odpraviti vzroke, ti pa so vedno dvojni zunanji in notranji. Zunanji z vnosom načrtno razvitih ideoloških strupov v sistem in notranjem z neočiščenim gnojem. Tudi dan Evrope ni, saj ta je danes le majhna čreda ovc iz katerega izbirajo jagnjeta za žrtvovanje velikemu bogu ameriškega kapitala, novemu bogu, ki bi rad bil eden in edini. Sedaj je na žrtvenem oltarju Ukrajina, preostale ovce pa se igrajo nemške ovčarje in bevskajo kot wardogi Nata in medijski watcdogi. Pa tako bevskajo, kot da tekmujejo, katera bo prva naslednja ovca na tem daritvenem oltarju. Pravzaprav bodo vse šle za meso in kri, s katerim se bo stari hirajoči imperialistični lev okrepil, da bo lahko napadel še azijskega zmaja.

Osebno pa zamerim našim medijem, novinarjem, tem, ki se imajo za watchdoge, pa ta nekdanji dan zmage spreminjajo v dan pozabe, laži, novega enoumja, veliko bolj skritega, prefinjenega, a tudi hujšega od vseh prejšnjih. Hujšega da, saj nas vodi v veliko hujše posledice.

Pa še to vprašanje. Kdo naj ustavi Abrahamovo roko z nožem, ko hoče Bogu darovati svojega sina? Kdo je danes ta bog? Začnite razmišljati, krepite svoj razum!

Da, razum je to!

In potem se še vprašajte, zakaj so ta Dan zmage preimenovali v Dan Evrope? S kakšnim ciljem?

 

V Sansepolcru s ponosom ohranjajo spomin na naše partizane in njihove protifašistične zdravnike

 

Morda je slika naslednjega: 5 oseb in drevo

Prejšnji mesec so v italijanske mestu Sansepolcro, kjer je skupna jugoslovanska kostnica za okrog 1800 žrtev iz taborišča Renicci, posebej počastili spomin na dva junaka iz tega taborišča našega Dušana Bordona in Rusa Piotra Fesipoviča, ki pri njih veljata za prava heroja italijanske rezistence ali upora proti nacifašizmu. 13. aprila 1944 sta v bližini kraja Caprese Michelangelo padla v krvavem spopadu z enotami republikanske narodne straže, ko sta junaško krila umik dvajsetih tovarišev in jim tako rešili življenje. Na ta dan so se poklonili tudi letos prav na kraju, kjer sta junaka padla in položili venec s cvetjem. Te počastitve spomina se je udeležil tudi župan Sansepolcra Claudio Baroni. Predstavniki partizanskega združenja so ob tem dali občini pobudo, da bi obema junakoma, ki sta v spopadu s fašisti rešila veliko življenj svojih italijanskih soborcev, postavili poseben spomenik.

 

25. aprila so v Sansepolcru pripravili še eno slovesnost, ki je bila povezana s temi našimi interniranci in partizani, na kateri so predali hčerki dr. Carla Vigoja iz Vidma, ki je bil "skrivni zdravnik" slovenskih deportirancev in nato partizanov iz osvobojenega taborišča Renicci, posebno spominsko plaketo. Dr. Vigo je umrl že med vojno, ko je leta 1944 na poti k bolniku s svojim motorjem naletel na vojaško mino, po vojni pa so po njemu poimenovali eno ulico.

Dr. Vigo se je v bolnišnico in k bolnikom na dom vozil z motorjem, vmes pa se je srečeval s tako imenovanim Ljubljanskim partizanskim odredom nekdanjih internirancev, ki jim je kot njihov zdravnik prinašal tudi informacije, zdravila in celo orožje. Pogosto se je družil tudi z bratoma Bordon, saj sta dobro govorila Italijansko in sta mu pomagala kot prevajalca.

Z doktorjem Vigojem sta v mestni bolnišnici skrbela za internirance tudi zdravnika Moriani in Raffaelli. Skupaj so s pretvezo okuženosti z nalezljivimi boleznimi skrivali tudi Jude. O dr. Vigoju se je ohranila pripoved, da so nekega dne prišli v njegovo hišo po zdravniško pomoč tudi Nemci, pa so slovenski partizani, misleč, da so ga prišli aretirat, obkolili hišo. To je pa Vigo opazil in jim dal znak, da je vse v redu in naj se umaknejo.

 

 

Po informacijah Mirca Draghija tekst oblikoval M. Ivančič

1. fotografija je s položitve venca na kraju kjer sta padla Dušan Bordona in Piotr Fesipovič Na fotografiji je tudi župan Sansepolcra in Mirco Dragi predstavnik ANPI Sansepolcro, ki zelo dobro pozna zgodovino naših borcev.

2. fotografija dr. Vigoja na motorju.

Morda je slika naslednjega: 3 osebe in drevo 3. fotografija  Marco Draghi in sin Giovannia Acquistia, ki je skril trupli Dušana in Piotra pred fašisti. (vse foto: ANPI)

 

Dan osvoboditve je prišel zaradi dneva upora

Trsek, 29. 4. 2023

 

V Trseku, zaledni vasici Slovenske Istre smo letos, 29. aprila, počastili spomin na uporno Istro in njihov prispevek k osvoboditvi. Prvi pravi organizirani upori proti fašizmu na svetu se je namreč začeli že leta 1921 prav v Istri z uporom delavcev v Trstu, rudarjev v Raši in ustanovitvijo Labinske republike, nato upori v Marezigah, Ospu, Črnemu kalu, Boljuncu itd. V istrskih vaseh Trsek, Zabavlje, Truške, Boršt, Lopar, Marezige in drugih, so konec aprila 1945 potekale tudi zadnje priprave partizanov na osvoboditev Kopra, Trsta in drugih naših obmorskih mest.

O Truškah, ki so gostile  številne partizanske enote je v pozdravnem nagovoru več povedala predsednica KO ZB Marezige Bellina o samem osvobajanju pa slavnostni govornik novinar in književnik Miloš Ivančič na koncu pa je še nekaj spominov dodal borec Danilo Ivančič, eden izmed sedmih najbolj drznih, ki so dan pred končnim napadom na Koper z ukano osvobodili politične zapornike zloglasnih Koprskih zaporov.

Za slovesno in prijetno vzdušje so poleg naših praporščakov, pohodnikov in voditeljice Kire Skrt poskrbeli pevci koprskega MPZ Maestral pod vodstvom Danjela Puklavca  in domači recitatorji.

Video posnetek prireditve našega reporterja Delgija Jermana

Govor Miloša Ivančiča v pdf.

Ekranizirana oddaja o osvoboditvi Kopra in Koprskih zaporov

Ekranizirana oddaja o osvoboditvi Trsta

 

 

Dan upora je dan OF

Sv. Anton, 27.4.2023

 


V Svetemu Antonu pri Kopru smo danes (27.4.23) s tamkajšnjo krajevno organizacijo ZB pripravili osrednjo občinsko proslavo v počastitev obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte, oz. Dnevu upora. Po pozdravnem nagovoru predsednice krajevne organizacije Meri Viler je pomen praznika orisala slavnostna govornica dr. Vesna Mikolič.

Ko je s ponosom povedala, da se je včlanila v našo organizacijo, je pojasnila tudi zakaj: »Nedvomno so vrednote NOB vedno aktualne. Najprej zato, ker nas spominjajo na pomen NOB za zgodovino in razvoj slovenskega naroda, pa tudi zato, ker nas sedanje družbeno-politične razmere vedno znova silijo v to, da se upremo poskusom razčlovečenja človeške družbe, do katerega prihaja zaradi pohlepa kapitala in z njim povezane vojaške industrije ali zaradi golega človekovega sovraštva in njegove želje po moči. Te vrednote, kot so pogum, upor, svoboda, mir, pa je v DNK sodobne slovenske družbe za vedno vpisala prav Osvobodilna fronta«

V osrednjem delu govora je svoje misli o tem zgodovinske prazniku čudovito povezala s Kajuhovimi in Cankarjevimi sporočili. »Tako smo lahko globoko hvaležni Kajuhu, da je razumel tako vrednoto miru kot vrednoto upora, ko je bil ta potreben, ko je bilo  treba »v ljudeh razvneti ogenj, ki jim v srcih tli ...«. Kot smo lahko hvaležni Cankarju, za njegovo vero v zmožnost organiziranja prerojene slovenske družbe po vojni in mirnega sobivanja z drugimi narodi.«

Njen govor lahko v celoti preberete tu.

 

V kulturnem programu, ki ga je vodila Kira Skrt, so nastopili domač pihalni orkester pod vodstvom Matjaža Klaja, koprski MPZ Maestral pod vodstvom Danjela Puklavca, harmonikarski duo Konfin in recitatorji Cvetka Kovačič, Vera Bonaca, Rada Fikon in Rok Milenkovič.

 

Na prireditvi smo tudi podeli priznanji za delo v združenju Ivanu Kocjančiču in Ivani Bembič, bronasto plaketo ZZB SLO Ivanu Zorču in posebno priznanje zastavonoši Danijelu Zlatiču.

 

Poglejte si fotografije s te prireditve

in video posnetek Delgija Jermana.

 

 

Dobro smo delali in še boljše bomo

Volilna programska skupščina, 30. 3. 2023

 


Na naši redni volilno programski skupščin Združenja protifašistov, borcev in udeležencev NOB ter veteranov Mestne občine Koper, ki smo jo imeli četrtek, 30. marca 2023 v prostorih Lovskega doma Šmarje, smo z zadovoljstvom pregledali naše štiriletno delo, ki si ga lahko podrobneje preberete v  tej prilogi, ali pa kar na tej spletni strani. S financami pa se leta iztekajo vedno slabše, saj se prihodki zmanjšujejo, stroški pa povečujejo. Najbolj absurdno je, da da moramo, kljub temu, da smo organizacija s posebnim pomenom, še vedno plačevati občini najemnino za prostore, čeprav so druge sorodne organizacije tega oproščene. To pa ni in ne sme okrniti našega dela načrtov. Letos nas čaka več pomembnih obletnic zgodovinskih dogodkov prelomnega leta 1943, ko je padel italijanski fašizem, se začele ustanavljati prekomorske brigade, ko sta plenum OF in AVOJ sprejela sklep o priključitvi Primorske itd.

Združenje bo v svojih organih in delovnih telesih in v KO ZB uresničevalo naloge v javnem interesu pri ohranjanju vrednot NOB, ustavno varovanih zakonskih pravicah vojnih veteranov, žrtvah vojnega nasilja ter naloge na področju vojnih grobišč in spominskih obeležij. S tem namenom bomo še okrepili delovanje združenja preko elektronskih medijev. Nadaljevali bomo z urejanjem objektu v Gabrovici, kjer nameravamo postaviti stalno zbirko dokumentov in fotografij o uporu proti fašizmu in nacizmu v Slovenki Istri.  Ta bo namenjena predvsem rednim ogledom učencev osnovnih šol v sklopu pouka o naši polpretekli zgodovini.           

Še naprej bomo krepili sodelovanje z vzgojno izobraževalnimi ustanovami s ciljem prenašanja vrednot narodno osvobodilnega boja na mlajše generacije, saj je pomlajevanje naše organizacije vedno pomembnejša nujnost. To je le nekaj poudarkov, ves program pa si lahko preberete tu:

Izvolili smo tudi novo vodstvo našega združenja in njegove organe, med katerimi so še vedno ostali številni iz prejšnjega mandata. Novi predsednik je postal dosedanji podpredsednik Vojko Vodopivec, ki je že do sedaj dejansko vodil naše zaradi odhoda predsednika Marjana Križmana na mesto predsednik ZZB Slovenije. Naš zbor so tudi z zelo lepimi besedami pozdravili predstavniki veteranskih združenj s katerimi vse skozi prav zgledno sodelujemo.

Potrdili smo tudi nov koledar prireditev, ki si ga lahko pogledate tu:

 

 

 

 


 

SPOMIN NA DANILA PREGARCA

Badiha, 18. 3. 2023

 


 

Na Badihi pri Plavjah so 18. marca pripravili člani borčevskih združenj iz naše krajevne organizacije Škofije in člani VZPI/ANPI Ricmanje-Log skupno spominsko slovesnost na aktivista OF DANILA PREGARCA. Poleg priložnostnih nagovorov predstavnikov obeh borčevskih organizacij so za lepo prireditev poskrbeli  SKD Slavec Ricmanje - Log in KD Istrski Grmič - Škofije.

KDO JE BIL DANILO PREGARC

Danilo Pregarc-Zmaj, po domače Bacćen, se je rodil v Logu 19. marca 1909 v narodno zavedni družini Ivane Zuljan in Andreja Pregarca, Osnovno šolo je obiskoval v sosednjih Ricmanjih. Leta 1936 se je zaposlil v žaveljski rafineriji. Tu je spoznal kasnejšega narodnega heroja Antona Šibelja- Stjenka in z njim aktivno sodeloval v protifašističnemu gibanju.

Danilo je kot antifašist bil deportiran in vključen v tako imenovane "Battaglion special' lavoratori" (posebni delavski bataljoni) v Palermu na Siciliji. Po vrnitvi domov se je vključil v NOB in postal eden izmed najdejavnejših pripadnikov v Bregu. Njegovo ime zasledimo že decembra 1941, ko se je udeležil sestanka za ustanovitev prvega odbora za slovensko Istro., aprila 1943 je postal član rajonskega- 5. dolinskega odbora OF; junija 1943 je postal tajnik terenskega odbora OF v Logu; maja 1944 je bil izbran za sekretarja dolinskega rajonskega komiteja. Bile tudi član dolinskega okrajnega odbora OF., 4. avgusta 1944 pa je postal politični sekretar novoustanovljenega socerbskega okraja nato pa še tajnik izvršnega odbora skupščine v tem okraju.

Danilova hiša v Logu je postala javka in zbirališče antifašistov. K Bacćevim so večkrat prihajali komandant Istrskega odreda Karlo Maslo, Darko Munih in mnogi drugi aktivisti, ki so se zadrževali v bunkerju v Borštu. Vsa družina je sodelovala v NOB. Januarja 1943 je fašistična policija aretirala Danilovega očeta in mater, ki sta bila v zaporu v ulici Belosguardo, do zloma fašizma in kapitulacije Italije, kar ju je rešilo sodne obravnave.

Januarja 1945 je bilo sklenjeno, da se okrajni arhiv, ki je bil na Socerbu zaradi varnosti, prenese v bunker na Badihi, kjer je bil najbližji sedež socerbskega okraja. Za to sta bila zadolžena Zmaj in Tješivoj, ki pa je bil, 21 januarja, ranjen v spopadu s "kvesturini". Tako je prenos arhiva ostal le Pregarcu. V noči s 17. na 18. marec se je mudil na Plavjah, kjer ga je nepričakovano zajela sovražna izvidnica in ga zaprla v sobo nemške postojanke na Badihi. Danilo Pregarc-Zmaj se je dobro zavedal svojega položaja, vedel je, da je njegova usoda zapečatena. Odločil se je za beg. Naslednjega jutra je izkoristil trenutek nepazljivosti čuvaja, se pognal skozi okno in stekel proti cesti, a ga je med begom zadela sovražnikova svinčenka. Domačini so izvedeli za Zmajevo smrt iz ust nemškega vojaka, ki je prišel v vaško gostilno povedat, da je bi ubit "velik partizan". Njegovo truplo so tovariši iz Plavij pripeljali v kapelo na pokopališču na Plavjah, od tam pa so ga svojci odpeljali na pokopališče v Ricmanje. Pogreba so se poleg svojcev, udeležili tudi vsi člani okrajnega odbora OF. Po osvoboditvi so na kraju, kjer je padel, prijatelji postavili spominsko ploščo z naslednjim besedilom: STOJ! TUKAJ JE PADEL -POD NEMŠKO KROGLO — ZA SVOBODO NAŠEGA NARODA TOV. PREGARC DANILO-ZMAJ ROJ. 17. 1. 1909 U. 19.3, 1945. Njegovo ime je vklesano še na vaškem spomeniku NOB v Rimanjih in na občinskem osrednjem spomeniku NOB v Dolini.

Prebivalci Loga, Ricmanj, Plavij in Škofij ga ne bomo pozabili.

 

POHOD PO POTI JOSIPA BABIČA OB SPOMENIKIH NOB

KOPER – VANGANEL, 18.3.2023


 

Združenje Borcev krajevna organizacija Škocjan – Vanganel pri Kopru je organizirala 18. 03. 2023 spomladanski pohod ob spomenikih NOB, ki se ga je udeležilo lepo število naših članov združenja.

Pri vseh štirih obeležjih smo položili cvetje in se poklonili žrtvam fašizma in nacizma iz druge svetovne vojne.

Imeli smo tudi priložnostne nagovore, v katerih smo povedali nekaj o spomenikih in poudarili naše vrednote Združenja katere so: Spoštovanje Osvobodilne Fronte, uzaveščenje protifašistične organizacije TIGER, narodnoosvobodilni boj druge sv. Vojne, ki je bil boj proti okupatorju, klerofašizmu in domačim izdajalcem. Naša  krajevna organizacija spoštuje in ceni tudi vojno za Slovenijo leta 1991.

Poudarili smo tudi naše vrednote, ki temeljijo na poštenosti, svobodi, enakosti, bratstvu in ljubezni do domovine. Temeljno načelo našega Združenja pa je obveza, da se moramo zavzemati in boriti proti nasilju, izkoriščanju, razdvajanju ljudi, netenju sovraštva ter imperializmu, neokapitalizmu ter vojnam.

Pohod smo zaključili ob sproščenem druženju.

 

Foto: Milan B. zapisal: Ivan Z.

 

Italijani so nas tudi letos provocirali z lažmi o eksodusu in fojbah ter hujskanjem naroda

Ne verjemite manipulacijam TV Slovenija, da je Italija vendarle priznala svoje fašistične grehe.

Ne, to je ponovno ena velika laž, zavajanje javnosti na račun slovenskega hlapčevstva in izdajstva.

Popolnoma noben italijanski medij ne poroča o čem takem, sploh da bi Mattarella omenil fašistično taborišče na Rabu. Niti besede. So pa vsi polni tega, kar je bilo na Sanremu, kjer so celo popevkarski festival izkoristili za skrajno ogabno propagando proti nam. Italijanski alpinci, njihovi vojni veterani pa dvizajo transparente s katerimi hočejo naj Istro in Dalmacijo. Kmalu bodo zahtevali tudi Ljubljano!

Spomnite se tudi na istočasno dviganje glav avstrijskih nacistov, ki zahtevajo prepoved javne rabe slovenščine!

Bo kdo zahteval odprtje lažne fojbe pri Bazovici, bo kdo v EU , na kakšnem mednarodnem sodišču zahteval konec netenja sovraštva in spoštovanje resnice!!!

Bo kdo povedal, da Slovenci nismo sami hlapci, tako kot naš ban Natlačen, general Rupnik predsednik novinarskega združenja Virant in njihovi današnji nasledniki, ki se klanjajo fašistom in njihovim kolaboracionistom celo na fojbah laži.

Si bomo nehali zatiskati oči pred tem starim in novim fašizmom in še sami sebi lagati, da živimo med prijatelji!

Ne, zahtevajmo resnico in ne lažimo se samimi sebi - spoštovali nas itak nikoli ne bodo!

 

V Borštu je bilo slovesno in prijetno druženje


Boršt pri Kopru, 8. februar 2023

 

 Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je danes v Borštu počastilo spomin na junaški boj Komande mesta Koper in slovenski kulturni praznik. Prav na dan obletnice smrti Franceta Prešerna se je tu odvila bitka, ki zelo spominja na Prešernovo v Uvodu h Krstu pri Savici. Tu so se borci Komande mesta Koper, katerih bunker so obkrožile nacifašistične enote, pognali v zadnji boj, njihov legendarni komandant Frenk pa si je ranjen raje sam vzel življenje, kot pa da bi padel v roke okupatorju. Zato je tudi predsedujoči združenju Vojko Vodopivec spomnil na Prešernov verz "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi." (Tu je njegov govor v celoti)

Predsednik Zveze Združenj borcev Slovenije Marjan Križman pa je ob tem kot slavnostni govornik spomnil, da fašizem dviguje glavo tudi v teh dneh, ko v Italiji praznujejo svoj Dan spomina na eksodus in fojbe. Pozabili so na poklon predsednikov pred spomenikom ustreljenim bazoviškim junakom in po poklonu našega predsednika pred fojbo laži in oltarjem njihovega fašizma samo še bolj predrzno širijo stare laži in sovraštvo do nas sosedov. Očitno bosta morali naša in hrvaška država zahtevati, da se ustavi to širjenje laži in sovraštva, če ne drugače pa s pomočjo mednarodnih organizacij.

Prireditev so s svojo prisotnostjo počastili tudi predstavniki veteranov vojne za samostojno Slovenijo, častna straža 430. mornariškega diviziona slovenske vojske, brigadirji Slovenske Istre in Primorja, predstavniki sosednjih združenj, številni praporščaki ter koprski pohodniki pod vodstvom Alda Zubina, ki so se pred tem že poklonili pred spomenikom v Grapi, kjer se je bila ta kruta bitka.

V kulturnem programu so se junakom Komande mesta Koper, Prešernu in naši ponosni slovenski kulturi poklonili voditeljica Kira Skrt, recitatorji Vera Bonaca, Rok Milenkovič in Cvetka Kovačič, pevci mešanega zbora Maestral iz Kopra pod vodstvom Danijela Puklavca ter domača Mužika Sv. Lazarja iz Boršta, ki jo vodi Matjaž Klaj.

Tu si oglejte še druge fotografije:

Poglejte si še video reportažo našega prijatelja Delgija Jermana s te prireditve:

 

OB ITALIJANSKEM DNEVU SPOMINA NA EKSODUS IN FOJBE

 

Bliža se italijanski praznik laži in spreobračanja zgodovinskih resnic: Dan spomina na eksodus in fojbe.

 

Kakšna je resnica o eksodusu? Res je povojni bil velik eksodus Italijanov iz Jugoslavije okrog 300.000, predvsem iz hrvaškega dela Istre in Dalmacije, iz slovenskega ozemlja je po poročilu skupne slovensko italijanske komisije odšlo le 27.000. Kot lahko preberete iz številnih dokumentov, je bila glavni razlog hladna vojna oz. njena propaganda. To razen izjem niso bili begunci, ampak optanti, ki so optirali za svojo državo na osnovi pariške mirovne pogodbe in zakonodaje ki je to urejala. Pravi emigranti, tisti, ki so bežali, da so lahko rešili svojo glavo so bili prej, to pa so bili Slovenci in Hrvati, ki so med obema vojnama morali zbežati in pustiti vse svoje imetje v Italiji. Teh je bilo po podatkih omejene mešane komisije 105.000, a v to niso všteti tisti, ki so morali o svojega doma v taborišča, zapore, internacijo, posebne bataljone, ali so morali zbežati že ob samem prihod u Italijanske vojske.

 

Dejansko so oni zapodili od doma 10 krat več primorskih Slovencev in Istranov, kot pa Slovenci Italijanov:

- Najprej 22.000 zajetih vojakov in po prvi svetovni vojni vpoklicanih Slovenskih fantov in mož, ki so jih po zasedbi Primorske zaprli v vojaška taborišča, kjer so pomrli zaradi lakote in bolezni, zlasti španske gripe in tifusa.

- takoj po vojni si izgnali samo iz Trsta 20.000 tako imenovanih državljanov Avstro-ogrske in na njihova mesta priselili 20.000 Sicilijancev.

- Pred fašističnim terorjem je zbežalo okrog 105,000 beguncev v Jugoslavijo, Argentino, Avstralijo in druge države. A dodatno so:

- 95.000 pregnali ali zaprli v konfinacijo, taborišča in zapore in

- 35.000 moških od 14. do 54 let starosti vpoklicali v posebne bataljone, ki so bili zaprti v taboriščih.

V to niso všteti tisti, ki so zapustili svoje hiše, ki so bili ustreljeni, infojbirani ali so morali od doma, ker so jim Italijani požgali hiše. Tudi ne tisti, iz dela Dravske banovine, ki so ga okupirali Italijani leta 1941.

 

Po vojni, v tako imenovanem eksodusu je iz ozemlja ki je sedaj v Sloveni zbežalo ali optiralo 27.000 "Italijanov", navednicah, ker med njimi je bilo tudi veliko Slovencev, ki so se prijavili kot Italijani, da ne bi šli k vojakom ipd.

To opisujem v knjigi Lebič - zgodbe pozabljenega eksodusa. Zakaj pozabljenega? Ker naši novinarji in celo zgodovinarji iz Dravske banovine o tem ne pišejo, politiki pa ne govorijo. V njej je objavljenih tudi 44 intervjujev z ljudmi, ki so morali v eksodus.

Knjigo še lahko dobite v knjižnicah in mogoče še pri založbi Sophia.

 

Podobna je  tudi zgodba o fojbah. Te niso izum Slovanov, ampak Italijanov, to je njihova tisočletna kultura, ki so jo začeli izvajati v hrvaškem delu Istre že leta 1920, s tem da so v pazinsko Fojbo metali tiste Istrane, ki niso hoteli postati Italijani. O tem je veliko dokazov, od katerih so najpomembnejši zbrani v knjigi FOJBA LAŽI, ki si jo lahko preberete tudi na tem spletnem mestu:

 

Tu je povezava: FOJBA LAŽI

 

Ker pa je italijanski manipulativni mehanizem neprimerno močnejši od našega. Poleg tega pa ne najdemo nobenega, ki bi si upal to knjigo prevesti, lahko tu spodaj preberete to knjigo strojno prevedeno v Italijanščino in angleščino kar z Googlom. Za to slabo kvaliteto prevoda se že vnaprej opravičujemo, vendar mogoče se bo našel kdo, ki bo ta prevod popravil in to brezplačno, tak kot je bila tudi napisana.

 

Foiba delle bugie. La vera storia delle foibe con documenti fin adesso non noti.

 

Fake foiba (foiba of lies). You will see the history of the foibe with documents not yet known.

 

NA VRH

Spomin na padle junake

Hinje, 4. 1.2023

Skupina članov našega Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je danes obiskala Hinje in se tam poklonila spominu na padle gorce 5. bataljona VDV 4.1.1944. Na komemoraciji je poleg predstavnikov združenja Koper in Žužemberk na kratko orisal dogodke še živeči borec Ivančič Danilo.

Srečanje smo zaključili z druženjem v domači gostilni v Dvoru pri Žužemberku.

 

Izšel je naš prednovoletni bilten BOREC št.: 3/1. Preberite prenesite ali natisnite si ga tudi od tu in posredujte istim, ki ne morejo spremljati našega dela na tem našem spletnem mestu.

 

 

Kučibreg 2022

 

V istrskih vasicah Hrvoji in Kučibreg, med katerima teče slovensko hrvaška meja, smo  se tudi letos skupaj s tovariši iz hrvaškega in italijanskega dela Istre poklonili žrtvam novembrske ofenzive leta 1944. Takrat so Nemci pričakovali izkrcanje zaveznikov v Istri, zato so opravil v Istri pravo čistko o kateri je že na poklonu v Hrvojih predsednik izolskega združenja borcev, ki je letos bil nosilec organizacije prireditve, strnil v nekaj stavkih.

»Kot vsako leto, smo se tudi to leto zbrali ob spomeniku 120-tim žrtvam dveh ofenziv, ki so potekale v novembru 1944. leta, na področjih Kućibrega, Hrvojev, Topolovca, Sirčev, Gradina in Abitantov.

Spominjamo se padlih bork in borcev ter zajetih bork in borcev, ki so bili najprej zaprti šoli v Hrvojih in v šoli v Sv. Petru. Drugi dan so jih odpeljali v koprske zapore,  od tam v tržaški Coroneo v Trstu in naprej v nemško taborišče Dachau.

Pripadniki treh narodnosti (Slovenci, Hrvati in Italijani) so se skupaj bojevali, v vrstah 2. istrske brigade, Komande mesta Buje, Komande mesta Koper, Mornariškega odreda Koper in italijanskega bataljona Alme Vivoda, v 1, nemški ofenzivi 4.novembra in v 2. nemški ofenzivi 25. novembra 1944. Žal, omenjena 2. ofenziva je bila usodna za bataljon Alme Vivoda, saj so dan po ofenzivi, ostanek bataljona  razpustili.«

V ta spomin v začetku novembra pripravljamo že tradicionalno skupno slovesnost, ki se najprej začne s krajšo komemoracijo na pokopališču v Hrvojih nato pa nadaljuje z osredno proslavo na drugi strani meje ob mogočnem spomeniku na Kučibregu. Letos se je tam ob lepem vremenu zbrala ogromna množica ljudi, med njimi tudi številni naši pohodniki, ki so se z Obale odpravili na pot v notranjost Istre kar peš.

V Kučibregu sta prireditev začela združen zbora Korona iz Umaga in Lavanda iz Novi grada pod vodstvom profesorja Branislava Ostojića, nato je 18 delegacij iz treh držav, Hrvatske, Italije in Slovenije ob zvokih godbe iz Buj položile vence. Prisotne so med kulturnim programov, v katerem je zapela tudi Marjetka Popovki nagovorili izolski župan Danilo Markočič, predsednik borčevskega združenja Istrske županije Branko Oplanić  in župan Istrske županije župan Istarske Boris Miletić.

Prireditev je sklenil Moški pevski zbor IZOLA z zborovodjem Antonom Balohom, ki je z Vstajenjem primorske dvignil vse občinstvo iz treh držav.

 

Več pa boste zvedeli iz videoposnetka našega snemalca Delgija Jermana: https://www.youtube.com/watch?v=RDCvdQmOmT0

 

in razbrali iz fotografij Natalije Gulič in Milana Božiča  https://photos.app.goo.gl/bh8Cg5jKbrfWxZ7G7

 

NA VRH

Ponosen spomin na naše Junake

1. november 2022

 

V teh dneh pred prvim novembrom, Dnevom mrtvih obiskujemo, okrasimo s cvetjem in se spominjamo naših padlih junakov in žrtev fašizma. Poklonitve in krajše komemoracije so skorajda pred vsakim spomenikom, tu bi pa vsaj opozoril samo na nekatere.

Fotografija poklona pred spomenikom našemu partizanu in publicistu Dušanu Bordonu, po katerem nosi ime tudi semedelska šola.

 

Naš prijatelj Mirco Draghi iz italijanskega mesta Sansepolcro, ki ponosno ohranja spomin na našega in njihovega junaka Dušana Bordona in številne Jugoslovane, ki so pokopani v njihovi kostnici, nam je sporočil in poslal fotografije z današnje slovesnosti, s katero so se jim v tem mestu poklonili ob Dnevu mrtvih. Prisotna sta bila tudi naš veleposlanik in njihov župan.

Tudi letos smo obiskali gobove na Dragih Dolenjskem

 

Na Cviblju nad Žužemberkom je bila v soboto 22. oktobra tradicionalna komemoracija v spomin na 1150 padlih, ki so pokopani na območju tega največjega slovenskega partizanskega grobišča. Med njimi tudi na več kot dvesto borcev iz Slovenske Istre, ki so se borili v enotah Sedmega korpusa.

Slavnostni govornik je bil podpredsednik slovenske vlade in minister za delo Luka Mesec. Vence so položili predstavniki številnih slovenskih združenj za vrednote NOB, med njimi tudi koprskega. Delegacija koprskega združenja je tega dne položila cvetje tudi ob spomenike na Muljavi, v Hinjah in v Ribnici, kjer je padlo veliko število borcev iz Slovenske Istre.

Več fotografij na strani naše FB

 

Bandiera rossa na koprskem pokopališču

Kako spomin na Maria Tofanina povezuje nas Slovence in Furlane

Koper, 21.10.2022

 

Po dveh letih covida smo se s tovariši iz sosednje Furlanije, ki jih je vodil Giorgio Coianiz, ponovno srečali na koprskem pokopališču pri grobu furlanskega protifašista in partizanskega heroja Maria ToffaninaGiacche. Nato pa smo se skupaj poklonili še na spomeniku padlih in žrtev fašizma iz Škocjana in te bližnje okolice Kopra.

Maria Tofanina mladi Koprčani ne poznajo, a nekoč smo ga poznali skoraj vsi, saj je bil zelo družaben. V teh časih, ko se vse obrača v desno oz. v fašizem, bi pa takega borca za svobodo morali spoznati vsi, saj prav njegova življenjska zgodba razkriva vse laži sedanjega novega fašizma.

Kdo je bil Giacca?

Tako je na njegovem grobu povedal naš predsedujoči Vojko Vodopivec:

"V prvi vrsti revolucionar, borec za pravice revnih delavcev in nepopustljivi komunist.

Družina je po I. SV prišla v Trst, kjer je Giacca nadaljeval svoje delo, leta 1933 je bil sprejet v KPI in zaradi fašističnega terorja je 1939 pobegnil v Jugoslavijo – Zagreb, kjer se je takoj vključil v protifašistično delo. Takoj leta 1941 se je priključil NOG in po padcu ital. fašizma je peš odšel v Italijo in se pridružil Garibaldincem. Bojeval se je na obrobju furlanskih hribov in po koncu vojne pobegnil v Koper. Povojne desničarske italijanske oblasti so se znesle nad antifašisti, da bi prikrile svoje zločine na strani nacistov.

Prva povojna leta v Kopru niso bila lahka, iz taborišča se je vrnila žena Gina in oba otroka, ki sta bila pri starih starših.

Čas Informbiroja je Mariu prinesel nove zadolžitve in po nalogu KPI je odšel na Češko. Tam mu je umrl 29. letni sin, kar nikoli ni prebolel.

V Koper se je vrnil 1967 in že 1973. mu je umrla žena. Živel je v Kopru in zadnja leta na Škofijah, ko se je poročil z vdovo miličnika.

Kot mladenič se spominjam, da je imel polkna v Kopru (nasproti Rampina) pobarvana v SRP IN KLADIVO.

Kot nosilec partizanske spomenice, ni tega nikoli izkoriščal. Bil je pokončen in ponosen na svoje delo. Čeprav je dajal videz robatega in nedostopnega možaka, je bil v resnici čuteč in nežen. Ni pa nikoli odstopal od svojih prepričanj.

TOFFANIN MARIO – GIACCA HVALA IN SMRT FAŠIZMU."

S tem protifašističnim geslom je končal svoja pozdravna nagovora pred grobom Tofanina in spomenikom žrtev NOB ob koprskem pokopališču tudi ponosni Furlan Giorgio Coianiz. Po že skoraj 80 letih  od zmage nad fašizmom moramo še vedno priti sem na ta grob našega protifašista »zato ker je italijanska politika v vseh teh letih razširila o tem našem borcu veliko laži, ga spremenile v pošast in morilca. A mi smo že dokazali in to brez kančka dvoma, da vojaška enota Osoppo proti katerim se je boril Giacca niso bili partizani, ampak kolaboracionisti z okupatorjem.   kančka dvoma dokazali, da je brigada Osoppo izdala in prešla k sovražniku. Žal tega javno ni priznala še nobena politična stranka, niti društvo, kaj šele ANPI.  To resnico o protifašističnem boju Giacce in vseh njegovih tovarišev, ki so padli v osvobodilnem boju, priznavamo le mi Furlani. Ta današnji obred je kratek le kratek pozdrav, a naša zahvala je bila večna.«

Pred spomenikom pa je poudaril: »Na ta spomenik polagamo cvetje v spomin na izredno bratstvo med slovenskim in italijanskim narodom v. Po 8. septembru 1943 sta se dve 40.000 italijanski diviziji bojevali z junaško osvobodilno vojsko Jugoslavije in v strašnih bojih je za svobodo jugoslovanskega naroda padlo kar 20.000 naših vojakov. Pa tudi slovenske in italijanske enote so se skupaj borile v dolinah Benečije, kjer se jih bomo prihodnji teden tudi spomnili. Bratstvo, ki ga je zgradil takratni antifašizem in ki je danes popolnoma pozabljeno. Od 20.000 Italijanov, ki so padli v tej deželi, se še nihče ničesar ne spominja. Ampak zadnji Furlani smo tu in vsi še vedno pozdravljamo naše slovenske prijatelje in kar je še bolj pomembno, obnavljamo naše prijateljstvo in solidarnost v upanju, da bomo še lahko skupaj počastili partizane, ki so nam omogočili, da lahko že več kot 70 let živimo v svobodi in demokraciji.

Smrt fašizmu in svoboda narodom.«

Njihov harmonikar pa je ob tem zaigral Bandiero Rosso in Bella ciao.

NA VRH

Prva slovenska mornarica

Lopar, 16. 10. 2022-10-17

 

V Loparju nad Koprom smo proslavili 78. obletnico ustanovitve partizanskega Mornariškega odreda Koper. Naš predsedujoči Vojko Vodopivec je že v pozdravu izpostavil njen zgodovinski pomen za naš narod. »Danes se spominjamo dogodkov in dogajanj, ki so pomembno vplivali na to, da je danes Slovenija pomorska država. MOK je takoj po ustanovitvi organiziral obveščevalno mrežo na obalnem pasu in imel nalogo borbo proti sovražniku in zavarovati prebivalstvo in luško premoženje pred uničenjem. Ob osvoboditvi pa je prevzel pomorsko oblast in organiziral kontrolo nad lukami s kopnega in morja.«

Ta je bil prva slovenska vojaška pomorska enota v naši tisočletni pomorski zgodovini. Do takrat so našemu morju vedno vladale tuje vojne ladje, prva z našo zastavo je po ustanovitvi tega odreda zaplula leta 1944. Na to zgodovino naše vojne mornarice in njeno zaslugo, da smo po vojni vendarle dobili del svojega morja je spomnil v slavnostnem govoru poveljnik 430. mornariškega odreda kapitan bojne ladje Bogomir Tomažič, ki ga je ob njegovi nujni zadržanosti podal njegov namestnik poveljnik kapitan fregate Zdravko Aleksić. Poudaril je zgodovinsko vlogo, ki jo je ta partizanski mornariški odred Koper odigral v drugi svetovni vojni, in da se danes  tudi oni s ponosom spominjajo na nanj, kot na korenine našega sedanjega 430 mornariškega odreda, ki bo konec januarja prihodnje leto praznoval 30 let varovanja našega morja.

Kot je že navada je prireditev začel in končal pa vmes še kaj zaigral pihalni orkester Marezige, za popestritev pa sta poskrbela harmonikarja iz istrskih Mlinov Damir in Silvio Ugrin, ki sta prisotne presenetila s skorajda že pozabljeno istrsko ljudsko partizansko pesmijo "Iz Trsta rivala je mašina".

Pravo veselje pa so prinesli na oder in med ljudi učenci skorajda tamkajšnje osnovne šole Marezige, ki ponosno nosi ime voditelja prvega protifašističnega upora iz let 1921 Ivana Babiča - Jagra pod vodstvom mentoric, ki so pokazali kaj sta jih naučili mentorici Silvija Kozlovič in Nevenka Šergon Omahen . Tem so še nekaj svojega dodali mladi brigadirji, ki jih vodi Martina Marsič. Vse skupaj je lepo povezala Kira Skrt.

To je pa videoposnetek prireditve, kot ga je posnel naš prijatelj Delgi Jerman: https://www.youtube.com/watch?v=pEextmzuKnI

 

https://photos.app.goo.gl/n2YG5375rT1vJYEw6

 

 Na vrh

 

Ko so oktobrski zločini okupatorja dvignili narod

Istra, 1.in 2. 10.2022

 

V Slovenski Istri smo tudi letos počastili spomin na veliko nemško požigalsko ofenzivo oktobra leta 1943. Naše krajevne organizacije pripravile tri večje slovesnosti in sicer v Svetemu Antonu, Dekanih in Pobegih- Čežarjih, na katerih je nastopilo več kot otrok, glasbenikov, pevcev in recitatorjev ....

Po razpadu Italije in nekaj tednih svobode, so Nemci v noči s prvega na drugi oktober leta 1943 na zahtevo Hitlerja in po načrtu Rommelovega štaba poslali nad Istro 50.000 vojakov s 150-timi oklepniki. Slovensko in hrvaško Primorje so si namreč hoteli priključiti neposredno Tretjemu nemškemu rajhu kot nemško deželo Adriatische Kunsterland z glavnim mestom Trst.

Prvi del nemške vojske, skupaj z zapriseženimi italijanskimi fašisti, je prodiral ob obali, drugi pa je bil usmerjen na Buzet. Neizurjene in komaj oblikovane partizanske enote iz bivših posebnih bataljonov niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko pri Orehu, nato pa med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci. Po večurnem boju je padlo 24 borcev Tržaške brigade, 9 je bilo ranjenih, 16 pa zajetih. Nemška vojska je skupaj z italijanskimi fašisti, ki so bili že izkušeni morilci in požigalci naših narodnih in kulturnih domov, požigala vasi in pobijal ljudi kar na poljih in vinogradih, kjer jih je dobila med jesenskim delom. V Pobegih – so jih na primer 24.

V dveh dneh so v Slovenski Istri postrelili več kot 200 prebivalcev in požgali 55 naselij ali 1.800 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, nato pa so zasedli vso ostalo Istro in skupno pobili več kot 2.000 ljudi. A še huje je bilo, kot lahko povedo le številke. Kot je v Dekanih dejala slavnostna govornica zgodovinarka Vlasta Beltram: »Nemška oktobrska ofenziva je pustila za seboj mrtve in pogorišča, sejala grozo in strah med ljudmi, ki takega nasilja niso bili vajeni.« (Njen govor lahko preberete tu:)

A istrski ljudje in ves primorski narod se je po tej ofenzivi kot feniks dvignil iz pepela in se množično in enotno uprl, do slehernega prebivalca, mož in žena otrok in starcev, brez primerjave v okupirani Evropi. Celo velik del italijanskega naroda, ki ga je fašizem 25 let vzgajal v sovražnost, se jim je pridružil.

Na prireditvi v Svetemu Antonu je pa bila slavnostna govornica novinarka Mirjam Muženič, ki je po naštetih grozotah te ofenzive dejala: »To je naša zgodovina! Zgodovina nas, tukaj prisotnih, vaših sorodnikov, sosedov, prijateljev. Zato ne morem in nočem mimo pljunkov, ki jih na to našo preteklost še vedno brezsramno izkašljujejo posamezniki in določene skupine. Ljubljanski zgodovinar, sicer novinar nacionalne TV, je pred kratkim na študijskem srečanju katoliških izobražencev na Tržaškem izjavil, da so bili komunisti za civilno prebivalstvo večja grožnja kot okupator. Le nekaj ur kasneje pa je na bazoviški gmajni ob spomeniku prvim antifašistom v Evropi mladi Nabrežinec Jakob Terčon povedal, navajam, »da je antifašizem ena od še kako potrebnih korenin. Potrebujemo pa tudi peruti, navajam govornika, brez katerih smo vklenjeni v preteklost brez pogleda v prihodnost.«« (Preberite si ves njen govor:)

Najbolj množična prireditev je bila pred spomenikom v Pobegih. Tu se je koprski župan Aleš Bržan ob pozdravnem nagovoru obrnil k otrokom in z veseljem ugotovil, da prav zaradi takih slovesnosti naša mladina ne bo pozabila na grozote ki so jih doživeli naši predniki in na njihov upor proti fašizmu. To je poudaril ob prihodu na oder tudi slavnostni govornik tržaški literat Marko Kravos in z upanjem v prihodnost dejal: »Skupaj se bomo oglašali na proslavah (žrtev in zmag) skupaj se bomo upirali današnjim vojnam, hudobnežem v ovčjih kožah da, tudi proti sivi ravnodušnosti in črni topoumnosti, ki se pojavljata v nas ali okoli nas. Za ta dva pojava v dušah človeštva ni niti državne meje niti preteklega časa.« (Tu pa je ves njegov govor:)

 

Fotografije s prireditev https://photos.app.goo.gl/7NDsHBJDvGkwMNBR6

 

Vojni spomini mladega Maksa

30. 9. 2022

Naši življenjski pogoji se izboljšujejo in vedno več ljudi lahko še veselo nazdravi za svoj 95. rojstni dan, a zelo malo je takih, ki ob tem izdajo novo knjigo svojih spominov. Naš nekdanji predsednik borčevske organizacije in častni član Maks Vezovnik je, po prvi Zgodbe, ki jih je pisal čas, izpred petnajstih let, izdal še v samozaložbi še drugo, Spomini na vojna leta, ki smo jo s ponosom predstavili v koprskem pokrajinskem arhivu. Kljub letom so njegovi spomini, kot da bi bili od včeraj. Pripoved začenja z otroškimi leti, ki jih je odraščal v hudi revščini ob edini osebi, ki je skrbela zanj, babici, ki jo še danes onika, ko jo omenja. Res si je zaslužila, da je v tisti revščini vzgojila takega moža. Pa ni bila samo revščina tisto najhuje, ampak že vrenje nemškega nacizma, ki se ga je v nemškutarskem okolju Celja vedno bolj čutilo. Oboje ga je prekalilo v zavednega in upornega Slovenca, ki je že skorajda kot otrok odšel v partizane. A hotel je postati pilot in šel proti Rdeči armadi kar peš do Zemuna, žal ali pa na srečo, vsaj nas njegovih nekdanjih učencev, ga je zdravniška komisija zavrnila in po krajšem tečaju se je vrnil med svoje tovariše v Slovenijo, v boj za dokončno osvoboditev domovine.

Po vojni ga je zaneslo k nam v Slovensko Istro, tu je našel svojo Vero in ustvarila sta lepo družino, ki mu je pomagala izdati tudi to knjigo ter jo predstaviti. Odlomke sta brala kar njegova žena, znana učiteljica in pesnica Vera, vnukinja Tjaša, njen fant Matevž Hreščak, ki je knjigo tudi uredil, pa je vodil predstavitev. Janez J. Švajncer je o knjigi zapisal, da to »ni lahko, še manj zabavno branje. Težko, da bo katerega bralca pustila neprizadetega. Toda prav takšna je tudi najbolj resnična in prepričljiva.«, Maks pa je na koncu dodal: »Hvala vam sanje, ki ste nam pomagale naprej in budile v nas tako lepe upe! Toda sanje o svetu brez sovraštva, o svetu brez vojn, so – na žalost – še vedno le utvara.«

Direktorica pokrajinskega arhiva ga je ob čestitki zaprosila še za kakšen dokument tistih časov, ki bi ga ohranili na njihovih policah, predsedujoči našega združenja Vojko Vodopivec, pa mu je zaželel, da bi nam kmalu podaril še naslednjo knjigo, o časih po vojni. Med temi, ki smo poslušali in kaj vprašali smo bili tudi učenci Vere in Maksa, ki sta poučevala in ravnateljevala v Dekanih in na Škofijah. Da je bilo še bolj prijetno sta že na začetku poskrbeli mali flavtistki profesorice mag. Alenke Zupan Špela Nemarnik in Teja Poljak, ob koncu pa mlada harmonikarja iz širšega kroga družine slavljenca Jani Tedeško in Marino Bubola.

Tu na našem kanalu YouTube pa si lahko pogledate video posnetek s te prireditve, ki ga je pripravil Delgi Jerman: https://www.youtube.com/watch?v=L3H7AhiWn1g

 

Srečanje na Srminu

Koper, 18. 9. 2022-09-21

 

Na Srminu, gričku ob Kopru, ki je nekoč bil prav tako otok, smo danes, v režiji naše krajevne organizacije Bertoki, pripravili tradicionalno letno srečanje. Tega praviloma imamo za dan borca 4. julija, a letos je bilo tako vroče, da je bi bil tudi ta borov gozdiček premajhna zaščita.

Člane je pozdravil Marjan Križman, sicer predsednik ZZB Slovenije, a dejansko še vedno tudi naš. Za veselo vzdušje in pravi spomin na NOB pa so poskrbeli člani kulturnega društva Borjač s Krasa z uprizoritvijo pravega partizanskega mitinga. Ob tej priložnosti nam je družina partizanskega fotografa Jožeta Petka v zahvalo za razstavo partizanske fotografije tudi poklonila njegovo najbolj znano fotografijo.

Video posnetek Jermana Delgija: https://www.youtube.com/watch?v=RF6kRgNQo0Y

 

Primorski praznik

 

Ob podpisu Pariške mirovne pogodbe je Primorska jokala, ker je izgubila svoja mesta Trst, Gorico in Čedad. Ob sprejemu zakona o primorskem prazniku v spomin nato izdajo zaveznikov, pa je zaslepljena,  da je dobila svoj praznik, nasedla Janšističnemu razdvajanju ljudi in izdaji naših zgodovinskih sanj in boja za pravično mejo. Simbol naše združitve je naš upor fašizmi, je kvečjemu 16. September, ko je leta 1944Plenum OF sprejel sklep o priključitvi Primorske, ampak cele, ali pa tudi 15. September vendar v spomin na ustanovitev prve primorske vlade leta 1944.

 

15. september naj bi bil praznik Primorske, njene združitve z matično domovino, a je le združitve dan žalostnega spomina na izdajo zaveznikov, ki so s Pariško mirovno pogodbo 1947 dejansko razklali našo Primorsko, ki nam ga je v želji prav nas Primorcev, da obeležimo svojo zmago v NOB, hinavsko podtaknila janšistična vlada.

 

Letos praznujemo 75 let razdeljene Primorske, ne združene.

Pariška mirovna pogodba ni združila Primorske z matično domovino, ampak jo je razdelila. Polovico, skupaj s Trstom in Gorico, cela Cona A je ostala v Italiji, Jugoslavija oz. republika Slovenija je dobila le polovico in to brez obeh največjih mest. Na ta dan pred 75 leti so Primorci jokali, naše mame in očetje, nonoti, tudi v Partizanskem pevskem zboru Srečko Kosovel, ki je bil ob tej priložnosti v Parizu v podporo naši delegaciji pod vodstvom E. Kardelja v zadnjem boju za Trst in Gorico, so jokali. To je bil za njih dan žalosti, ne veselja.

Laž je tudi, da je Slovenija s Pariško mirovno pogodbo dobila svoje morje, dvojna laž. Prvič zato ker po Pariški mirovni pogodbi vse naše morje prišlo v Svobodno tržaško ozemlje, to je paradržavo STO, ki jo je na meji s preostalo Primorsko v Jugoslaviji delila Churchillova železna zavesa, ne Titova. Na naši strani so bili za mejni prehod slavoloki. Res da je bila Cona B pod upravo Jugoslovanske armade in da smo Slovenci vsaj tu lažje zadihali, vendar to ozemlje še vedno ni bilo naše. Drugič pa ker je naša obal od Milj pa do izliva Timava prišlo pod Cono a, to je pod upravo angloameričanov, ki so nadaljeval is poitalijančevanjem teh krajev.

Se še spomnite kako je prišlo do tega nesrečnega datuma našega praznika? Ko so Italijani sprejeli zakon o dnevu spomina na eksodus in fojbe, z njim uzakonili svoje laži, da bi združili svojo desnico in levico, ter dosegli narodovo spravo in zato vse svoje grehe obsodili nas sosede, Slovence in Hrvate, smo Primorci zahtevali svoj praznik, primorski praznik v spomin na naš protifašistični boj, naše žrtve od leta 1918, NOB in naš ponos. Takrat pa je bila pri nas na oblasti janšistična stranka skupaj s častilci klerofašizma, ki seveda praznika v spomin na protifašizem, NOB in zmago nad fašizmom seveda niso hoteli sprejeti. Mediji so na veliko spreobračali zgodovino in resnico o boju proti fašizmu, bistvo NOB in našega primorskega boja za Trst in Gorico, ob tem pa so nam za praznik podtaknili to pariško izdajstvo zaveznikov.

Novinarji in politiki, pa tudi tisti ki tega ozadja ne poznate, če ste že sprejeli praznik, ki nam ga je manipulativno podtaknila SDS, da bi se tako izognili kakršnemu koli spominu na protifašizem, NOB, potem vsaj povejte resnico: Praznik združitve primorske z matično domovino je 16. september v spomin na sklep OF iz leta 1943, da se Primorska v celoti (tudi s Trstom, Gorico, S. Benečijo) priključi k matični domovini. Drugi najpomembnejši datum združitve je 29. 11. 1943, ko je to potrdil tudi AVNOJ in poslal proti Trstu svoje najboljše elitne partizanske enote.

Primorci smo se sami priključili matični domovini. Dokaz temu je da se je narod 100 odstotno uprl fašizmu in se priključil NOB. Pri nas ni bilo izdajstva in kolaboracije, ti so bili pod enim odstotkom prebivalstva. Zakaj potem ne praznujemo 8. ali 9. septembra, ko se je začela ta splošna vstaja. Zakaj ne bi temu prazniku rekli kar Vstajenje Primorske in ga praznovali ali obeleževali od 8. do 16 septembra. Veliko dogodkov se je dogajalo v teh najpomembnejši dneh, neprimerno bolj pomembnih za Primorce in vse Slovence, kot pa tisto razkosanje Primorske z uresničitvijo vsiljene pariške mirovne pogodbe.

Če pa že kdo hoče praznovati prav 15. septembra, potem naj se praznijo spomin na ustanovitev prve primorske vlade. 15. septembra leta 1944 se je na Lokvah zbralo 150 primorskih poslancev iz Posočja, Brd, Krasa, Gorice, Benečije, Trsta in Istre, da bi ustanovili prvo primorsko vlado. 137 predstavnikov je bilo izvoljenih iz krajevnih in okrajnih narodnoosvobodilnih odborov, 18 odposlancev iz vojaških enot in trije duhovniki. To prvo primorsko vlado je vodil pisatelj France Bevk, imela pa je deset ministrov ali vodij resorjev, dva sta bila rezervirana za predstavnika italijanske manjšine in duhovščine. Delovala pa je le do leta 1947, ko jo je prav ta Pariška mirovna pogodba razrezala na pol in prepustila naše glavno mesto angloameriški upravi (STO).

Smo sposobni to resnico povedati našim sedanjim in prihodnjim rodovom? Mogoče bo pa ta nova "leva vlada" to vendarle popravila in praznik premaknila na 16. september, na dan spomina na zgodovinsko odločitev naroda,  na boj, na primorski ponos na NOB, ne pa na tragedijo?

Smo sposobni vsaj mi Primorci, pa čeprav nam matični narod tega našega ponosa ne prizna, praznovati naš praznik v spomin na enotni zgodovinski upor že petnajstega maj leta 1921 ali  po 8. septembru 1943, oba brez primere na svetu, ali pa vsaj sklep OF o priključitvi primorske če že ne našo prvo od ljudi izvoljeno vlado, s pisateljem na čelu. Smo sposobni našim bodočim rodovom povedati resnico in prenesti to našo upornost in ponos. Na vas je ta odgovornost.

(Na prvi sliki Primorska dežela pod primorsko vlado, z rdečo črto s katero jo je razdelila Pariška mirovna pogodba, ki jo praznujemo sedaj kot naš primorski praznik. Na drugi sliki mejni prehod med Cono A in Cono B Morganove linije z angloameriške strani. Foto Magajna)

 

Pa še to:

Kakšen praznik Primorcev pa je bil to, kar je letos organiziral državni protokol v portoroškem Avditoriju, če pa je bil dostop na prizorišče omejen samo za obiskovalce z osebnimi vabili. To ni naš praznik, praznik vseh ljudi, kogar koli, ki lahko svobodno pride na ta kraj zmanipuliranega slavja.

 

Poglejte si tudi našo stran http://www.zb-koper.si/primorska.htm

 

Obširneje v knjigi Primorska dežela https://issuu.com/milos-ivancic/docs/primorska

 

Miloš Ivančič

 

Razstava partizanske fotografije

Koper, 31.8./15.9.2022

v Skladišču Libertas, Prekat 3, Koper.

V prvi polovici septembra smo imeli v nekdanjem skladišču Libertas odprto razstavo o partizanski fotografiji. Ta je bila skupni projekt Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Dolenjskega muzeja, Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in Mestne občine Koper.

Na slovesnem odprtju razstave31. avgusta, ki ga je popestril Mef s svojim NOB bandom, so nam govorniki, med temi koprski župan Aleš Bržan, predsedujoči našemu združenju Vojko Vodopivec in kustosi, avtorji razstave, Katarina Jurjavčič, dr. Monika Kokalj Kočevar in Matej Rifelj, povedali marsikaj zanimivega in pomembnega, kar s ponosom na našo zgodovino ne smemo nikoli pozabiti. Otvoritve so se udeležili tudi naši prijatelji z drugih koncev in onstran meja s Tržaškega in hrvaške Istre.

Z razstavo smo počastili tudi 110 letnico rojstva partizanka fotografa Jožeta Petka. Njegova družina, ki živi v Kopru, je ob tej priložnosti izročila Narodnemu muzeju v hrambo vse originalne negative filmov, fotoaparat in druge pripomočke.

Več nam pove galerija fotografij (Miloš Ivančič)

Razstava prikazuje izbrana dela znanih in neznanih, profesionalnih in amaterskih fotografov. Skupna razstava izhaja iz razstavnega projekta Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije, postavljene v marcu 2020 ter razstave Dolenjskega muzeja Novo mesto iz leta 2017 z naslovom Zdravljeni v zavetju gozda: partizanske bolnice v Kočevskem rogu. Fotografije partizanskih reporterjev prikazujejo posnetke iz partizanskih enot in osvobojenih ozemelj, kjer je potekalo živahno politično in kulturno življenje ter skrivnih partizanskih bolnic, kjer so v težkih razmerah rešili številna življenja. Motivi, ki so jih zajeli fotografi, so povečini dokumentarnega značaja. Le redki ga nadgradijo še z umetniško komponento. Dinamiko vojnega dogajanja fotografije prikazujejo le fragmentarno, saj izhajamo iz ohranjenega gradiva. Tematsko razvrščeni fotografski posnetki presežejo njihovo časovno dimenzijo in poudarjajo osrednje, v propagandne namene posnete motive vojne fotografije. Ti se ne omejujejo le na fotografijo spopada v najožjem smislu, temveč upoštevajo tudi fotografijo vsakdanjega vojaškega in civilnega življenja v zaledju. Zbirke fotografij Muzeja novejše zgodovine Slovenije iz obdobja druge svetovne vojne hranijo približno 165.000 enot.

Glede na to da je Libertas prav ob potniškem terminalu Luke koper, si jo je gledalo več tujih turistov kot pa domačih. Nekateri pokazali pravo navdušenje nad fotografijami, zlasti partizanskih bolnišnic in celo porodnišnice. Marsikdo sploh ni mogel verjeti, da je kaj takega bilo sploh možno v tisti okupirani Evropi. So pa bili tudi taki, ki so veliko vedeli o našem partizanstvu.

Zaključna prireditev, katere glavni nastopajoči so bili Marjetka Popovski ter njena skupina pevk s cvetom v laseh, harmonikarja in recitator je bila tudi lepa počastitev primorskega praznika 15. septembra, ki je za nas, kot je dejal predsedujoči našemu združenju Vojko Vodopivec, praznik našega primorskega četrt stoletja dolgega boja proti fašizmu in nato združitve z matično domovino. A mi ne slavimo Pariške mirovne pogodbe, ki nas je razdelila, ampak sklepe Plenuma OF in Avnoja, da se vsa Primorska, ne pa samo polovica, priključi matični domovini.

15. september je praznik Primorcev tudi zato, ker je leta 1944 bila z pravimi volitvami izvoljena prva primorska pokrajinska vlada s Francetom Bevkom na čelu in desetimi ministri, med temi dvema duhovnikoma in predstavnikom italijanske skupnosti. To je naša slava, ta naš boj za osvoboditev in priključitev.

Praznični je bil tudi program partizanskih ponarodelih pesmi, ki so nam jih pripravili Marjetka in njene prijateljice ter prijatelji, pravi mali sodobni partizanski miting. To pa vam bodo še najbolje prikazale fotografije.

 

Video posnetke otvoritve (Delgi Jerman)

Preberite si še:

Razstava Partizanski fotoreporterji v vojni

Partizanski fotoreporterji v vojni

Partizanski fotoreporter JOŽE PETEK

Več fotografij z zaključne prireditve na naši FB strani: https://www.facebook.com/Zdru%C5%BEenje-protifa%C5%A1istov-borcev-za-vrednote-NOB-in-veteranov-Koper-124519347923485

 

Prva čezmejna protifašistična paštašuta

Hrvatini, 24.7.2022

 

V Hrvatinih, v zavetju gasilskega doma, smo danes predstavniki borčevskih združenj z obeh strani meje s prav posebno prireditvijo skupaj počastili dva praznika: 22. julij, ali Dan vstaje slovenskega naroda, in 24. julij, dan padca italijanskega fašističnega režima. Prireditev smo imenovali ČEZMEJNA PROTIFAŠISTIČNA PAŠTAŠUTA / PASTASCIUTTA ANTIFASCISTA TRANSFRONTALIERA.

Ne čudite se in sploh se ne smejte. To je pri naših sosedih nova zelo priljubljena oblika praznovanja padca fašističnega režima v Italiji 24. 7. 1943 v spomin na resničen dogodek. Na ta dan je namreč izredno borbena protifašistična družina Cervi iz Emilie Romagne v počastitev padca Mussolinija zbrala in razdelila med svojimi krajani 380 kilogramov testenin ali paštašute z maslom in sirom, tako da je ta dogodek na ta način proslavilo celo mestece Campegine.

Nato je v partizane odšlo vseh sedem sinov Cervi in veliko ostalih. Bili so med prvimi v Italiji, ki so ustanovili svojo partizansko enoto, ki je takrat dobila ime Banda Cervi in vseh sedem bratov je izgubilo življenje

Italija se je na ta dogodek spomnila šele pred leti, a sedaj je ena najbolj popularnih oblik praznovanja padca Mussolinijeve vlade in upora proti okupatorju in preživelim fašističnim kolaborantom salojske republike. Tovarišice in tovariši iz Milj oz. Tržaškega so nas vedno vabili k njim. Tokrat smo se dogovorili, da pripravimo prvo skupno, čezmejno protifašistično paštašuto, po Italiji pa jih je bilo danes več kot 350 podobnih.

Prisotne je najprej pozdravil predsedujoči našemu združenju Vojko Vodopivec, nato pa še predsednik tržaškega pokrajinskega združenja ANPI - VZPI Fabio Vallon, prireditve pa se je udeležil tudi ZZB Marijan Križman. Testenine so prinesle tovarišice in tovariši iz miljskega združenja ANPI - VZPI, paradižnikovo omako z mletim mesom pa naše združenje. Torej tudi paštašuta je bila res skupna. Za pravi "šugo" prireditve pa je poskrbela Marjetka Popovski z našimi in italijanskimi najbolj priljubljenimi in že ponarodelimi partizanskimi pesmimi.

V tem vzdušju smo tudi pričakali nove borce sedanjega časa, domače prostovoljne gasilce, ki so se vrnili po skoraj tedenskem boju z ognjem na Krasu, se jim zahvalili in nagradili z aplavzom.

Oglejte si fotografije te prireditve: https://photos.app.goo.gl/PSs3UuxzHuxkeRz18

Poglejte si tudi video, ki ga je s te prireditve pripravil Delgi Jerman :https

://www.youtube.com/watch?v=rVzECLbzm8o

 

Glej naprej

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

 Na vrh

NA VRH