Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODREDSPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVEOSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEVPRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRAPRIMORSKAFOJBA LAŽIIN-MEMORIAM

 

Spomeniki NOB v MO Koper:



 

BERTOKI, PRADE

BORŠT

ČRNI KAL

DEKANI

GABROVICA

GRAČIŠČE

GRADIN, BREZOVICA

HRASTOVLJE, DOL, ZANIGRAD

HRVATINI

HRVOJI, KUČIBREG

KASTELEC, SOCERB

KOPER

LOPAR

MAREZIGE

OSP

PLAVJE

POBEGI, ČEŽARJI

PODGORJE

SEMEDELA

Socerb Kastelec

SV. ANTON

ŠKOCJAN

ŠKOFIJE

ŠMARJE

TINJAN, URBANCI, BERTOŠI

VANGANEL

ZAZID

ŽUSTERNA, ZA GRADOM

 

 

GOR, NA VRH

 

 

Spoštovani obiskovalec naših spletnih strani. Tu vam predstavljamo spomenike iz časov NOB v mestni občini Koper. Razporejeni so po abecednem redu naselij. Glej na levi strani, klikni in oglej si opomine časa. Vse strani še niso končane, seznam pa bi radi razširili na vso Slovensko Istro, saj se v času boja proti fašizmu ljudje niso ločevali po občinah.

Namen teh strani je, da najširši publiki pokažemo v kamen vklesane dokaze iz naših krajev, dokumente oz. njihove fotografije in tudi izjave prič nekdanjega dogajanja. Pošljite nam jih lahko po pošti ali prinesete na sedež našega združenja: Združenje protifašistov..., Župančičeva 18, 6000 Koper ali pošljete kopijo po elektronski pošti na naš naslov zbkoper@zb-koper.si ali zb.nob.koper@siol.net .

Več o spomenikih v občini v zbirnem poročilu komisije za spomeniško varstvo, ki ga je pripravil JOŽE FURLAN februarja 2006: Spomeniki v MO Koper

Vsi spomeniki NOB na GEOPEDIJI:

Bertoki, Prade

Ob poti med zadružnim domom m krajevnim pokopališčem stoji spomenik 56 padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz Bertokov in okolice z naslednjim posvetilom v slovenskem in italijanskem jeziku:

»Svobodo in pravico ste ljubili,

bili sinovi ljudstva partizani,

za bratstvo ste še v smrti se združili

Slovenci skupaj z vami Italijani.«

»Amanti di liberta e giusstizia figli del popolo

o partigiani in fratellanza da voi sangue

ribadita duri tra Sloveni e Italiani.«

Spomenik so postavile družbenopolitične organizacije dne 04.07.1976.

Avtor posvetila je pisatelj dr. Rado Bordon.

Avtor spomenika je akademski kipar Jože Pohlen.

Pokrovitelj: Krajevna skupnost Bertoki.

POKOPALIŠČE

Na pokopališču v Bertokih je postavljen nagrobni spomenik 31 padlim v NOB s posvetilom: »Naj bo vam borcem NOV 1941 - 1945 večen spomin in trajna hvaležnost domovine, za katero ste žrtvovali svoja življenja«.



http://www.zb-koper.si/spomeniki/bertoki2.jpg

OSNOVNA ŠOLA ELVIRE VATOVEC PRADE

OŠ Elvire Vatovec Prade več kot 40 let nosila ime po partizanski učiteljici ELVIRI VATOVEC, ko ji je bilo to ime v tistih prvih letih samostojne Slovenije odvzeto. Ko so se našli taki, ki so pod krinko prizadevanj za nevtralno šolstvo poskušali izničiti spomin na tiste, ki so najbolj zaslužni, da je tu obstala slovenska beseda. Namesto, da bi bili ponosni na junaško partizansko učiteljico, ki je žrtvovala življenje za slovensko besedo, so jo sklenili zamolčati. Pa se nismo dali. Vztrajnosti tukajšnjega prebivalstva gre zahvala, da se je ime povrnilo. Drugje po Sloveniji, kjer vztrajnosti ni bilo pa temu ni bilo tako. Številni se še živo spominjamo časa, ko je svet Pobegi-Čežarji v sodelovanju z Združenjem borcev in udeležencev NOB Mestne občine Koper ter Krajevnih borčevskih organizacij Bertoki in Pobegi-Čežarji, začel v letu 1997 s prizadevanji za povrnitev odvzetega imena OŠ v Pradah. In uspeli smo. Po štirih letih. Leta 2001 je bila ELVIRA VATOVEC znova v imenu Osnovne šole Prade. In bili smo ponosni! Tudi slavili smo to zmago!

 

 

http://www.zb-koper.si/spomeniki/bertoki3.jpg

http://www.zb-koper.si/spomeniki/elvira-vatovec.jpg

Boršt

KOMANDA MESTA KOPER

Istrsko vojno področje je marca 1944 ustanovilo Komando mesta Koper (KMK). Njena naloga je bila povezava z vsemi političnimi forumi in vojaškimi enotami, ki so ze delovala v Slovenski Istri, zbirati novince za partizanske enote, organizirati propagandno dejavnost in svojo obveščevalno službo. Prirejala je številne mitinge po istrskih vaseh in v zaledju Trsta. Za svoje varstvo je imela svojo zaščitno četo, za povezavo s Komando istrskega vojnega podrocja (KIVP) pa kurirske zveze. Organizirala pa je tudi zbiranje in prevoz hrane (zlasti soli) ter sanitetnega materiala za enote VII. korpusa, opravljala prometno in poštno službo.

V začetku je bivala na raznih lokacijah (Osp, Gabrovica, Dolina...) in uspešno izvajala mobilizacijo in sprejemanje novincev. Z območja Slovenske Istre in okolice Trsta je odšlo k partizanom okoli 3.700 novih borcev (ki so bili pred odhodom zdravniško pregledani!). Naloga KMK je bila tudi skrb za lastno varnost in varovanje območja Slovenske Istre in kontrolo gibanja prebivalstva. Opravljala je tipično funkcijo oblasti v vojnih razmerah.

Po veliki nemški ofenzivi (Prien) se je KMK premaknila v Hrpeljce pri Borštu . Po ustanovitvei Mornariškega odreda Koper (MOK) je KMK z njim tesno sodelovala.

KMK je bila udeležena v bojih pri Hrvojih in Kučibregu novembra meseca 1944, skupaj s hrvaškimi in itelijanskimi partizanskimi enotami. 

Tri mesece pred koncem vojne (8.2.45) so bunker KMK bri Borštu napadli Nemci s pomočjo itlaijanskih fašistov. Napadalcev je bilo 500, partizanov le 6. To so bili: komandant Franc Planinc – Frenk iz Loke v Beli Krajini, letnik 1920, star je bil 24 let - borci Konrad Huš iz Trbovelj, letnik 1907, star je bil torej 38 let, Valerij Jakomin iz Pobegov, letnik 1914, star je bil 31 let, Anton Glavina iz Šmarij, letnik 1921, star 24 let, Mirko Belič iz Babičev, letnik 1915, star 30 let, Pavel Likovič, rojen v ZDA, letnik 1918, star 27 let. Boj je trajal polnih 9 ur. Borili so se, dokler so imeli streliva. Komandant Frenk se je z zadnjim nabojem ustrelil sam, drugim pa je prepustil odločitev na voljo.

Enote KMK, ki so bile razporejene po raznih drugih krajih so nadaljevale z bojem in  30.aprila 1945, skupaj z borci VDV, Istrskega in Mornariškega odreda osvobodile tudi Koper, Izolo in Piran.

VEČ O KOMANDI MESTA KOPER V NAŠI E-KNJIGI -  ALDO PIRIH: POMLAD NA OBALI  https://issuu.com/zb-koper/docs/pomlad



 

Dogajanje v Slovenski Istri v času spopada pri bunkerju Komande mesta Koper

Borci Komande mesta Koper so bili z odpadanjem listja z dreves pozimi 1944 - 45 v hudi stiski, nenehno so bili zasledovani od nacifašistov, zato so se morali razdeliti v manjše skupine in tako so postali Se bolj ranljivi.

Tridesetega januarja 1945 je med 13. in 14. uro s padalom pristal v gozdu Cepernik, med vasicama Vršič - Boršt, letalski pilot ZDA, poročnik Charles Richard Doucherty. Skočil je iz gorečega izvidniškega letala, hip preden je strmoglavilo. Ker je bilo letalo zelo nizko, se padalo ni povsem odprlo, se je pa zapelo za hrasta in tako se je padalec le lažje poškodoval (izpah gležnja). Takrat je na vodnem viru prala perilo Francka Jerman, rojena Lovrečič, s svojo hčerko Celestino. Dovolj blizu, da je lahko ponesrečenemu pilotu hitro pomagala do skrivališča kljub nevarnosti, da jo bodo zalotili nacifašisti, ki so nekaj trenutkov zatem tudi prihiteli na kraj, kjer je po eksploziji gorelo letalo.

Po spominu Irme Lovrečic, rojene 1933 v vasi Zabavlje, so Nemci, ki so imeli v Zabavljah v tistem času postojanko, takoj odhiteli za letalom. Ker je letalo strmoglavilo in se je z Bošteranskega hriba začelo kaditi, so mnogi stekli na kraj dogodka. Mladinke iz Boršta, Zabavelj in Trušk so Nemce prelisičile s trditvijo, da se je pilot verjetno umikal pred ognjem. Veter je gnal ogenj v nasprotno smer od skrivališča. Nemci so naslednje dni Se pospešili iskanje pilota. Tako so nenehno njihovi izvidniki zbirali podatke, kje bi utegnili odkriti kraj skrivališča. Tudi gibanje partizanov je bilo pospešeno, kar Nemcem ni ostalo prikrito in se jim je posrečilo 9. februarja v zgodnjih jutranjih urah zalotiti izvidnika Jelena (Valerij Jakomin), ko je prišel iz skrivališča. Nemci so ga napadli, vendar ga niso obstrelili in se je zatekel nazaj v bunker. Potem so obkoljene borce Komande mesta Koper pozvali k vdaji, kar so odklonili in streljali na napadalce. Bunker je bil le skrivališče, ni omogočal, da bi se branilci uspešno branili, ker so imeli pregled le pred vhod.

Vse drugod pa so napadalci imeli popolno varen pristop do bunkerja. Prinesli so na vhod sena in ga zažgali, da bi jih z dimom prisilili k vdaji, vendar so jo odločno zavrnili z ognjem z vsega orožja. Zato so napadalci poslali po eksploziv v Koper, da bi razstrelili kamniti sklad. Branilci so načrtovali, da se bodo uspešno branili do noči in ko bo tema, se bodo skušali prebiti iz obroča. Napadalcem so prinesli eksploziv in dimne bombe že proti večeru, okrog 16. ure in se jim je že zelo mudilo, ker so se bali, da jih bo noč prehitela. Zasuli so vhod v bunker z dimnimi bombami in nato položili eksploziv na kamnito ploščo pod katero so bili branilci, prižgali minsko vrvico in se zatekli na varno pred eksplozijo min. Ta trenutek bi branilci lahko izrabili za izpad, vendar verjetno niso vedeli, kaj so jim pripravili napadalci. Mini sta prelomili kamniti sloj in s kamenjem zasuli ter ranili branilce, tako, da so izpod težkega kamna s pomočjo droga izvlekli mrtvega poveljnika Franca Planinca - Frenka. Zajeli so ranjene Konrada Huša, Antona Glavino, Mirka Beliča, Pavla Likoviča in Valerija Jakomina - Jelena. Nemci so zajete partizane izročili koprskim fašistom. Fašisti so naropano blago in zajete partizane naložili na dva kmečka voza in jih že z nočjo iz Boršta odpeljali proti Kopru.

Po pripovedi Valerija Jakomina zvemo, da so bili štirje ujeti partizani zvezani po dva skupaj, on pa sam, tako je lahko izkoristil temo in nepozornost stražarjev. Skočil je z voza med Vanganelom in današnjo tovarno Cimos in se z begom rešil ujetništva. Preostale štiri ujetnike so fašisti nekaj dni zadržali v koprskih zaporih, nato so jih odpeljali v tržaški zapor Coroneo. Dante Soimi je 7.4.1945 sporočil iz Coronea, da sta z njim v zaporu tudi Konrad Huš in Pavel Likovič. To sporočilo je bilo zadnje. Ni znano, kdaj in kje so bili umorjeni, verjetno so bili pokončani v tržaški Rižarni pred koncem vojne. Takrat so pomorili večino zapornikov iz sle po maščevanju in mislijo: Češ, mi nacifašisti, bomo vojno izgubili - vi zaporniki pa se ne boste veselili zmage in svobode.

Komandant Frenk je pričakoval tak konec, zato si je, po pripovedi Jakomina, z zadnjo kroglo sam vzel življenje in si prikrajšal mučenje v zaporih in smrt v krematoriju Rižarne.

 



Marjan Vidmar

Več: Govor D. Puha na spominski slovesnosti

 

 

GOR, NA VRH

 

 

Črni kal

Skupni spomenik za krajevno skupnost Črni Kal

Med spomeniki v slovenski Istri ima črnokalski posebno mesto. Posvečen je strahotnemu krvnemu davku, ki so ga morali v zadnji svetovni vojni plačati prebivalci krajevne skupnosti Črni Kal. Na njem je vklesanih 181 imen žrtev okupatorjevega nasilja iz okoliških osemnajstih vasi in zaselkov.

Spomenik je zasnoval eden najuglednejših slovenskih arhitektov, profesor Edo Mihevc, po rodu Tržačan, sicer pa med vojno partizanski komandant, in ga postavil na dominantnem kraju s širokim razgledom na slovensko Istro, Kras in Trst. Spomenik simbolizira tri čuvaje, ki pazijo na slovensko morje, ki so nam ga po četrtstoletnem zasužnjevanju priborili partizanski borci. S krvjo plačan prispevek k zmagi, o katerem priča, pa je vtkan v osvoboditev Primorske in njeno priključitev k matični domovini. Tako je tudi idealen zametek in hkrati osrčje širšega spominskega Parka osvoboditve, povezanega v mrežo slovenskih partizanskih poti.

 

GOR, NA VRH

 

Dekani

Napis Tito nad vasjo dekani leta 2019-12-13

 

Pri pokopališču stoji spomenik 21. padlim borcem NOV m 13 žrtvam fašističnega nasilja, s posvetilom:

»Slava padlim v narodnoosvobodilni borbi 1941 - 1945.«

Avtor spomenikaje Rado Toškan.

Spomenik so postavile DPO 22.07.1967. leta. Pokrovitelj: KS Dekani. 

 

Spominska plošča pri pokopališču, prav na mestu, kjer so Nemci 7.9.1944 ustreli znano partizansko učiteljico Elviro Vatovec in njeno sestro Marijo Vatovec ter Severina Bertoka in Mateja Prodana, aktivista iz Šantome in okolice.

Spominska plošča na robu gozda nad nogometnim igriščem, kjer so Nemci s svojimi kolaboracionisti 2. 10,1943 ustrelili Ivano Stefančič in njena sinova Zorka in Vladimirja ter Vladimirja Toškana.

 

GOR, NA VRH

 

Gabrovica

Gabrovica je v Sloveniji pogosto ledinsko ime, tudi naselij je nekaj, očitno so ljudje nekoč cenili trdi gaber kot dober les. Gabrovico pri Črnem kalu, sestavljata dve naselji, ki jima domačine pravijo Stara in Nova Gabrca, sebi pa Gabrci oziroma Gabršce. V obeh naseljih jih danes živi le nekaj desetin, pred prvo svetovno vojno, ko jih je bilo največ, so zabeležili 280 duš in dvakrat več govedi. Stari del naselja ali Stara Gabrca je ena izmed starejših vasi kraškega roba, kjer so ljudje že pred našim štetjem zidali kaštele. Sedanje staro naselje pa ni zraslo na vrhu neke vzpetine, ampak pod steno ali »grižo« na prisojnem pobočju v zavetju kraškega preloma, na koncu Osapske doline in ob cesti, ki je še v rimskih časih povezovala najbolj severno točko Jadranskega morja z bližnjim vzhodom. Novo naselje ali Nova Gabrca pa je bila sezidana po drugi svetovni vojni, vsa na novo, saj je bila stara vas v celoti požgana, postavili pa so jo na Jurkovec, na drugo stran hudournika, ki je v davnini začel oblikovati Osapsko dolino, in jo z novo cesto povezali z Ospom in Črnim Kalom. Tu so vse hiše enake, z izjemo skupnega vaškega hleva in skupne kleti, z zadružnim domom, ki je danes gostilna s spominsko sobo.

Njihova polja so na prelomu kraške s kamenjem pomešane zemlje, ki jo je dež spral z »Griže« in puste lapornate prsti pod Tinjanom. Z razliko od sosednjih Osapcev, na njihovih njivah, ki se razprostirajo na rahli peščeni zemlji, Gabrcem ni uspeval radič ali druga kvalitetnejša zelenjava, ki bi jo lahko drago prodajali v Trstu, vino je bilo zaradi kraške zemlje in zavetne sončne lege tako močno, da je po njem celo glava bolela. Kdor je hotel vsaj malo bolje preživeti je moral vsak dan peš v Trst na priložnostna dela v pristanišču, železarni ali pivovarni ali pa vsaj na dnino k bogatejšim kmetom v neposredni okolici mesta, ki so bili v primerjavi z Gabrci pravi gospodje.

Gabrovica je bila nekoč ena izmed najbolj zavednih slovenski primorskih vasi, Gabrci so trdi kot gaber, so pravili sosedje. Že 28. julija 1897 so ustanovili Slovensko bralno društvo, v katerem so vzgajali mladino v zavednem in upornem duhu. Skupaj z drugimi prebivalci osapske doline so se fašizmu z orožjem v roki uprli že 15. maja 1921, ki je na barikadi pred Križpotom med obstreljevanjem padel 42 letni Gabrc Andrej Žerjul, prva žrtev protifašističnega boja. Andrej se je rodil 20. 11. 1879 v sosednjem Prebenegu, v Gabrovico pa se je poročil po z poročil z ženo Marijo, rojeno Barut, s katero so se jima v srečnem zakonu rodili štirje otroci. Delal je v Trstu in bil član komunistične partije Italije.

S prihodom fašizma na oblast se je protislovenska raznarodovalna politika zelo zaostrila, izzivanja in pretepi so se sprevrgli v organizirano nasilje, slovenska beseda je bila prepovedana, ne samo v šolah, celo v gostilnah, poitalijančevali so slovenske priimke, spravili so se celo na slovenske napise v cerkvah in na pokopališčih, zavedne Slovence so pretepali, jih vezali na klopi in jim vlivali olje v usta, s posebno davčno politiko so izčrpali vse slovensko gospodarstvo, slovenski živelj se je začel množično izseljevati v kraljevino Jugoslavijo in čez lužo. Tudi iz Gabrovice jih je odšlo okrog 50.

V tem boju za ohranitev slovenstva in za preživetje so se ljudje začeli organizirano zbirati v tigrovski organizaciji ali komunistični stranki. Gabrovica se je skoraj vsa opredelila za komunistično gibanje, postala je center združenega upora proti italijanskemu iredentizmu, fašizmu in kapitalizmu. Leta 30 so v Gabrovici sklicali »Komunistično konferenco za Slovensko Istro« na kateri so sprejeli številne dogovore v bran pred fašizmom. Revolucionarno nastrojeni kmetje so kupili pisalni stroj in doma izdelali ciklostilni tiskalni stroj ter leta 1932 začeli izdajati glasilo »Kmetski glas«, s katerim so ljudi pozivali k uporu proti fašizmu.

Med NOB pa v tej vasi delovala partizanska tehnika »Naš dom«, kasneje »Snežnik«, in ilegalna tiskarna »Žena«. V vasi in v bunkerju v stenah nad naseljem so se zadrževali razni partizanski štabi, tu je bilo tudi stičišče kurirskih poti ter zbirališče sanitetnega materiala. Nemci so najbrž z zverinskim mučenjem nekega kurirja zvedeli, da je Gabrovica center partizanskega odpora. 28. maja 1944 zgodaj zjutraj so essesovci z udinjanimi fašisti in domobranci vdrli v vas, jo vso požgali, devet ljudi pobili in jih zmetali v goreče hiše, med temi tudi štiriletno deklico Nerino Krmac. Večino ljudi so odpeljali v zloglasno tržaško Rižarno in koncentracijska taborišča. O njihovi usodi je odločal neki domobranski oficir Uršič, ki je zasliševal ljudi. Sodelovali so tudi inšpektorji posebnega italijanskega policijskega inšpektorata iz Trsta. Kljub pobijanju in požiganju pa niso izdali kje so bunkerji, tiskarna in skladišče sanitetnega materiala. Spomini na te dogodke so še vedno živi, o teh grozotah so mi pripovedovale gabršce Angelina Žerjul in Marija Škrk in Angela Barut: (tonski posnetek pripovedi Angele Barut)

Od 180 prebivalcev je med vojno izgubilo življenje kar 38 vaščanov, pa ne samo mladih partizanov, ampak tudi nebogljenih starčkov in otrok.

Po končani vojni, ko so se mladi vrnili iz partizanskih enot, nekaterim je uspelo tudi iz taborišč in zaporov, so se zelo korajžno lotili obnove. Po ruskem vzoru so ustanovili kmetijsko zadrugo in s pomočjo države sezidali pod vasjo, že na drugi strani doline, Novo Gabrovico. Od predsednika Tita osebno so dobili celo kamion v dar. Zadruga je seveda čez čas propadla, v skupnih prostorih pa so razvili nekatere obrtne proizvodne dejavnosti, zadružno dom pa so spremenili v gostilno in spominsko sobo. Industrializacija, napačna kmetijska politika in predvsem meja, ki je odrezala vas od njenega gospodarskega in kulturnega središča, to je Trsta, je velik del prebivalcev razselila v slovenska obalna mesta in vas je skoraj propadla.

Čas pa prinaša novosti, nova vas postaja stara, stara med vojno požgana pa se obnavlja. Večina Gabrcev, ki so se odselili v bližnja mesta, se v svoje domove vsaj občasno vrača, uredili so jih kot vikende, nove generacije na ruševinah zidajo nove hiše. Žal pa je vas grozeče objel črnokalski viadukt nove avtoceste, ki je porušil idiličnost osapske doline in iznakazil čudovito in enkratno naravo kraškega roba. Vasi grozi še železniški viadukt.

Miloš Ivančič

ODLOMEK IZ GOVORA MAKSA VEZOVNIKA V GABROVICI 28. maja 2011:

 »Kakšen novodobni politični povzpetnik, ki malo ali nič ne ve , kaj je za naš obstanek pomenil NO boj, bi ob moji pripovedi ošabno dejal, da je to indoktrinacija. Nikakor! Želim predvsem poudariti in povzdigniti domoljubje Primorcev, ljubezen do rodne grude, do slovenske besede. , domoljubje, ki se je pretakalo iz roda v rod skozi poezijo Simona Gregorčiča, v delovanju prvih protifašistov – naših tigrovcev in tudi duhovnikov, ki so negovali slovensko besedo, kot je bil osapski župnik Franc Malalan. Skupaj s svojimi upornimi farani je maja 1921. stal na barikadi na Križpotju. in fašisti so ga obstrelili v nogo. Uprl se je fašistom, ko so hoteli v cerkvi premazati slovenske napise. Zato je bil izgnan v konfinacijo.

Skratka – vse to je že bila primorska OF, upor zoper potujčevanje, zoper suženjstvo. Mussolini pa je rohnel - Premalo se ubija! Sekretar fašistične stranke Aldo Vidussoni je januarja 1942 razglašal, da je treba pobiti vse Slovence in da bi morali ravnati tudi v Evropi  tako, kot so počenjali v Etiopiji in Libiji, skratka iztrebiti nas ali nas „barbare“ prepojiti z njihovo veliko kulturo. In takim politikom se je šla poklonit ljubljanska tedanja politična oblast skupaj z vsemi župani ter jim ponudila sodelovanje. Eden izmed italijanskih politikov je tedaj dejal približno takole: Gospodje,   mi  smo vam zelo hvaležni za ponujeno sodelovanje, toda s tem boste za 50 let sprli svoj narod. ŽAL ni se zmotil, uštel se je le v številu let.

Zakaj obujam to bolečo preteklost? Ker današnji rod zaradi časovne odmaknjenosti in iz drugih vzrokov vse premalo ve o tem in ker to praznino še kako izkoriščajo tisti, ki zanikajo pomen NOB in podcenjujejo žrtve, ki da so bile celo nepotrebne. A mladi pesnik Kajuh je sredi vojne vihre povedal približno takole: „Če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz Tako pa še živimo!“«…

GOVOR TONETA PAVČKA NA PROSLAVI V GABROVICI 28. 5. 2011:

»Spoštovani gostje, dragi prijatelji, vrli Istrani, ponosni Primorci!

Zaradi vseh vas je danes zame velik dan. Potem ko uživam gostoljubje istrske zemlje že skoroda pol stoletja, me je doletela posebna čast:govorim vam lahko ob vašem prazniku na vaši proslavi obletnice medvojne grozote v Gabrovici. V tem znamenju sem dolžan vam in zgodovinski resnici naj poprej hvalo in zahvalo. Nikoli mi ne bi prišlo na misel bodisi na rodnem Dolenjskem ali kjerkoli drugje v Sloveniji, da bi začenjal govor z odo, s slavospevom, z ditirambom hvalnice. Tu, na Primorskem je to možno in potrebno. Ta hvalnica pa je taka:

Nikjer ni bila narodna zavest vseskozi tako veličastno visoka , kot tu na Primorskem.

Nikjer ni bilo uporništvo zoper fašizem in njegovo nasilje tako močno in neustrašno, kot tu na Primorskem.

Nikjer niso ljudje kot punčico svojega očesa varovali svoj jezik, na skrivaj brali knjige v svojem jeziku, se zbirali v pevske zbore in gledališke skupine ne zaradi posluha ali talenta ampak iz narodne zavesti, tako kot tu na Primorskem.

Nikjer niso tujci tako zgodaj, že leta 1920 začeli z italijanizacijo, s požigi, in potem s poboji, streljanjem, s prepovedjo slovenščine v šolah, prepovedjo slovenskih društev in slovenskega tiska kakor tu na Primorskem, in nikjer se niso ljudje enako zgodaj dvignili v upor kakor tu na Primorskem.

Zato lahko s pesniško podobo izposojeno pri Kosovelu rečem:

Nikjer niso bori v nemi grozi trepetali tako kot na Primorskem, a tudi nikjer niso tako ponosno stali in obstali visoki in neustrašni kakor tu na Primorskem.

Nikjer nima kakšna morska država tako malo morja, kot ga ima Slovenija, vendar je gospodarsko, politično in duhovno za nas to morje stokrat in tisočkrat večje. Tako je tudi tudi s pomenom Primorske za narodno identiteto, za jezik, za domoljubje. Ta pomen je neskončno večji od razsežnosti pokrajine in od števila njenih prebivalcev.

Nikjer na Slovenskem ni nobena pokrajina zdržala tako dolgo pod tujim jarmom in vseskozi verjela v svobodo in osamosvojitev kakor Primorska. Imela je Tigrovce in štiri bazoviške junake, imela je Gregorčičevo, Gradnikovo, Rabsko brigado, dve Prekomorski brigadi in mnogo bojevnikov z zmagovitim geslom Smrt fašizmu!

Bili so Bevki in Čedermaci, bili so Vojki in Darki, bili so Tomažiči in Sardoči, bili Lokarji in Šorliji in bili sta Istra in Primorska , vse od severa do juga, od vesti do zavesti, od uma pa do srca.

Zato nikjer ne zveni nobena pesem na Slovenskem tako mogočno in zmagovito kakor tukajšnja pesem Vstani, Primorska!

Še in še se poje ta pesem. Njen zanosni zven zmagoslavja zveni tako v središču kot na obrobjih Slovenije in kliče k čuječnosti in k nezbledelim vrednotam. Saj vrednote niso vse izničene, nekatere, prav te tukaj rojene, ostajajo od včeraj za danes in bodo svetle tudi jutri.

V tem, resnično težkem času, ko kmalu Slovenec ne bo več Slovencu Slovenec, sta primorska upornost in narodni ponos zgled in upanje za prihodnost. Res je, kar pravijo:čas je tak, kakršni smo ljudje. Vendar tak mrk vrednot in tak razdor med nami si slovenski človek, ki je komaj prišel k svojemu in na svoje, in si slovenski narod, ta lešnik v peharu orehov narodov sveta, ne zaslužita. Čas, zaznamovan že z lakoto lačnih, a še bolj z lakomnostjo sitih, s hlepenjem po balah blaga in ne bo blagrih duhaje trd in grd. Da še ljudi nam ni takih, kot ste vi, dragi moji, pa usmili bog se nas, bi rekel s pesnikom, davno mrtvim in še zmeraj večno živim. Drugi pesnik iz iste druščine slovenske Modeme pa je tudi za naš čas nekoč zapel: Da mi je za blestečo zarjo pogledati in nekaj ljubega, lepega ti povedati, o domovina, v teh težkih dneh!

Tako poje Oton Župančič. Meni je lažje. Samo na vas pomislim, na vašo srčnost, upornost, na vaše domoljubje, pa mi ni treba gledati za blestečimi zarjami, da bi našel stavek poguma za današnje, kar težke dni. Vi boste rekli:Kdaj pa nam na tej naši ljubi zemljini bilo težko, vendar, kadar je zares težko, takrat se človek moža izkaže, a tudi žena, kot vsi vemo se izkaže; nemalokrat je bila tako v vojni kot je še vedno, trdnejša, odločnejša in bolj možata od moža. Končno se je celo prav tu v Gabrovici ilegalna tiskarna med vojno imenovala žena. Torej, ta vsestranska možatost je vaš zgled, vaše sporočilo, vaš že mnogokrat izpričani nauk za danes, vaša pesem za današnjo rabo. Kajti:

Ko nekdo pride preko muk, preko vseh postaj križevega pota do poveličanja in stopi po trpljenju na goro vstajenja, takrat začuti človek pravo radost za življenje in v sebi ubranost za večnost. Tak je vstal in obstal primorski človek po zmagi nad fašizmom. In tak, velik, uporen, možat, zvest sebi in svojemu narodu ostaja tudi danes.

Bilo je hudo, a bilo je častno. Ne manj častno pa je prav tako v današnjem hudem času zgraditi sebe. vgraditi svojo stavbo duha, svojo hišo zaveze in potem mimo, z gotovostjo in s ponosom reči: V moji hiši luč gori. Ta vaša luč je naše upanje za jutri. Naj bo to tudi naša skupna pot od danes v jutri, iz večerov v jutra, od senčnega k svetlemu, s tal navzgor, kvišku, od krize do darov bogate mize!

Smo v Gabrovici. V novi Gabrovici. Stara, višje tu gori in bolj v zavetrju, je bila 28. maja 1944 požgana. V njej je bilo trdo življenje, vendar tudi trdna zavest istrskega človeka Slovenca. Bogastvo revnih je bilo delo, čast, zvestoba rodu. Tako je bila ta dolina Osapska ena sama uporna partizanska posadka. Bila je prestolnica Narodnoosvobodilne borbe v Istri. Bila središčna točka, od koder so sevali in segali plameni upora tja doli do Trsta, tja gori do Snežnika, pa še tja doli do zmeraj upornih Marežganov in še naprej. Ljudje v Gabrovici so bili v gori hrast, na polju cvet, kot bi rekel Župančič, med njimi je gorel plamen upora že domala od leta 1920, ko je zagorel slovenski Kulturni dom v Trstu, in ta njihov plamen ni nikoli ugasnil. Butnil je kvišku tudi po groznem majniku leta 1944. Tedaj je Gabrovica postala in ostala sveti posvečeni kraj naše domovine. So še kraji na naši slovenski zemlji, ki so posvečeni za zmeraj. Posvetila jih je kri upornikov in mučenikov. Tako kot je tak kraj Bazovica, kot je taka Osankarica je taka, posvečena, tudi Gabrovica.

V Bazovici so pod streli padli štirje bazoviški junaki, v Osankarici je padel Pohorski bataljon, tukaj v Gabrovici, ki je štela 180 ljudi jih je bilo 98 na partizanski strani, svoje življenje je dalo za svobodo 38 Gabrovčanov, usodnega 28. maja pa so tu pobili ali zažgali 9 ljudi, pet pa jih je kmalu nato končalo v zloglasni Rižarni. Med ustreljenimi in zažganimi je bila tudi štiriletna deklica Nerina.

Bilo je dete štirih let. Bila je deklica pomladni cvet. Bila je sonček za ta svet. Čemu je morala umret?

Postojmo za hip in pomolčimo za Nerino, sinjeoko bodočnico, ki ji je bila bodočnost nasilno odvzeta. In se vprašajmo: Kdo je mogel po tem zlu morilcev in požigalcev ostati neprizadet in nebojevit? V Gabrovici nihče. V Slovenski Istri nihče. Na Primorskem nihče.

Mogoče je čez desetletja pozabiti bitke, pobite partizane in sovražnike, mogoče je prerasti strmine zla in se povzpeti na goro odpuščanja, vendar krvi nedolžnih otrok nič ne izbriše, predsmrtni strah v njihovih očeh ne more biti nikoli pozabljen. Mrtve oči otroka; Nerine, nas gledajo, ne obtožujejo, a milo sprašujejo: Je zdaj pri vas spet maj, kot je bil nekoč, tistega mojega zadnjega dne? Je mir pri vas? Sta zdaj pri vas veselje in sreča? Kdo zna tem očem odgovoriti? Jaz, siromak, ne znam in ne morem. Lahko pa rečem: 66 let je minilo od požiga te vasi in od umora Nerine. Spomin še živi, pod pepelom pozabe še peče bolečina. Naša zgodovinska resnica, pa najsi jo tudi zanikujejo, je izpisana v skalah Kraškega roba, v boških in vinjah, a tudi v ljudeh, potomcih nekdanjih borcev in trpinov. Z njimi smo danes tudi vsi tukaj zbrani. Naša srca so kakor njihova srca na strani zgodovine, njene resnice in njene veličine. Srce Istre bije za svojo deželo, utrip Primorske poje o zvestobo svoji pokrajini. Nikoli ni bilo ničesar prodano od te zemlje za ljulko Judeževih srebrnikov. Prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnje, ker sicer slovenska Istra ne bo več Istra in Primorska ne bo več Primorska. To pa se prihodnjih tisoč let ne more zgoditi. Hvala vam tudi za to visoko in obetajoče poroštvo!«

GOR, NA VRH

 


Andrej Žerjul, prva žrtev boja proti fašizmu, ki je padel na osapskih barikadah proti fašistom na Križpotu 16. maja 1921.

6 k nerinaNerina Krmac, najmlajša žrtev požgane Gabrovice 28. 5. 1944

 

Gračišče

SPOMENIK PADLIM V NOB IN DRUGIM ŽRTVAM FAŠISTIČNEGA NASILJA:

Levo od ceste Koper – Buzet je prostorno križišče, od katerega vodi levo pot v vas Gračišče, desno v Smokvico. . Na razcepu teh dveh-poti stoji na vzpetini spomenik 54 padlim borcem NOV in 53 žrtvam nacifašističnega nasilja, ječ ter koncentracijskih taborišč iz vasi: Kubed, Gračišče, Poletiči, Butari, Smokvica, Popetre, Movraž, Dvori, Sočerga, Trebeše, Olika, Lukini, Peraji, Zabavlje, Marušiči, Tuljaki, Karli, Sokoliči in Šeki.

Spomenik so postavile DPO krajevne skupnosti Gračišče leta 1966. Pokrovitelj: Krajevna skupnost Gračišče (Glej levi stolpec.)

NA STAVBI ZADRUŽNEGA DOMA

Spominska plošča je posvečena borcem Istrskega odreda, ki so 23. in 24.2.1944 v prisotnosti Članov zavezniške misije napadli sovražnikovi enoti in ju razbili.

Postavljena3.10.1981.

Največji spomenik v Gračišču je Osnovna šola Istrskega odreda.

GRAČIŠČE V BOJU ZA SVOBODO

 

Gračišče se je z narodnoosvobodilnim gibanjem v Istri  seznanilo že zelo zgodaj. Prva partizanska patrulja je v Gračišče prispela 15. junija 1942. V bližino vasi, po domače v Drevlje, so prispeli partizani iz Brkinov, ki so imeli nalogo, da navežejo stike s komunisti v Istri.

Skoraj čez leto dni so se po Istri začeli ustanavljati rajonski in terenski odbori OF. Aprila 1943 je bil v Žganih ustanovljen 1. Rižanski rajon, v katerega je spadalo tudi Gračišče z okolico. Aktivisti so skrbeli za širjenje narodnoosvobodilnega tiska, za zbiranje materialnih in denarnih sredstev za potrebe partizanske vojske, udeleževali so se sestankov in izvajali napisne akcije narodnoosvobodilnih gesel, ter trosili letake.

V tem letu so Italijani po 27 letih spet odpeljali srednji in mali zvon (prvič so jih že leta 1916, a so jih vrnili) za izdelovanje municije, katerih ni več nazaj. 

V Gračišču oz. Belem kamnu je bil ustanovljen terenski odbor OF junija leta 1943, ki je obsegal vasi Poletiči, Gračišče in Galantiče.

Ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so bili vaščani Gračišča, kot tudi drugi prebivalci Istre navdušeni. Vaščani  so v gostilni s stene sneli Mussolinijevo sliko in si dali duška svojemu veselju. Po kapitulaciji je v Isti planila množična vstaja. Po vaseh so zaplapolale rdeče zastave in zastave s petokrako zvezdo.

Že 10. Septembra so v Čežarjih ustanovili 1. Partizansko enoto iz domačih borcev, kasneje pa tudi 1. Istrsko brigado, ki je štela tri bataljone. Tretji bataljon te brigade je bil ustanovljen prav v bližini Gračišča oz. na Lačni. Nekaj časa je bil štab bataljona in štab za celo obalno območje nameščen v jami v nad Bakašico. Tu so ga namestili zaradi pomembnih poti, ki so tu potekale, po katerih je mnogo fantov odšlo v partizane. V vasi so dan za dnem kuhali hrano za te fante in za štab. Od tod so te fante in može pošiljali na vse strani, v razne enote NOB po vsej Sloveniji.

13. septembra se je večji del vaščanov udeležil razorožitve karabinjerjev v Marezigah in Trseku ter mitinga v Marezigah. 17. septembra je bil v Gračišču miting, na katerem so spregovorili domači aktivisti OF. Prav v tem času so v bližini Buzeta snovali novo brigado v katero se je napotilo pet prostovoljcev tudi iz Gračišča. V času med 15. In 20. septembrom so na to območje začeli prihajati hrvaški partizani, ki so bataljonski štab namestili prav v Gračišču. 21. septembra je bilo veliko zborovanje v vasi, ki se ga je udeležilo domala vse okoliško prebivalstvo.

V noči med 1. In 2. oktobrom se je začela grozovita nemška požigalna ofenziva po Istri.  Nemci in fašisti so požigali in pobijali. Tako je v vasi zgorelo več kot polovica hiš in gospodarskih poslopij, prav tako pa so v vasi ubili domačina Ivana Franca in trgovca iz Kubeda Ivana Grželja. Ko sovaščani zjutraj vstali je bilo še vse mirno, kmalu pa se je zaslišalo močno eksplozijo. Partizani so v Kubedu minirali steno pod cerkvijo in zasuli cesto, da bi otežili sovražnikov pohod. Kmalu za tem so že gorele hiše v Kubedu. Domačini so pograbili najnujnejše stvari, spustili živino iz hlevov (ne vsi) in večina zbežala v jamo nad vasjo Lisičji grad, nekateri pa tudi v Klanec. Tam so ostali en dan in eno noč. Večina vaščanov je ostala brez strehe nad glavo, nekateri so ravno potrgali grozdje, ki ga v enem dnevu ni bilo več, vsi pridelki so pogoreli. V nekaterih hišah je tlelo še štirinajst dni, saj je bila letina obilna in so kmetje shranili veliko pšenice in fižola. Sreča je bila, da je bila koruza še na poljih, tako da polente ni manjkalo. Vsa krma za zimo je zgorela, tako da je bili treba živino pasti tudi po zimi. Na srečo je bila to leto mila zima.

Večina partizanskih enot je razpadlo. Nekateri borci pa so se pridružili območju Gračišča ohranila četa okrog 30 borcev, ki so pripadali 3. Bataljonu. Bataljon se je ponovno formiral okrog 30. novembra 1943 na Lačni in bil 11. Decembra formalno vključen v odred kot 3. Bataljon istrskega odreda. Zadrževal se je na območju Gračišča in Kubeda.

23. Januarja 1944 je bataljon napadel karabinjerje med Kubedom in Gračiščem. Zažgali so dve motorni kolesi, na katerih so se peljali karabinjerji in ubili tri karabinjerje, kasneje pa so napadli še kamion s katerim so fašisti hoteli pregnati zasedo. Februarja je v bataljonu prišlo do sporov, zato so bataljon reorganizirali in ga po marčni ofenzivi poslali v Brkine.

Po krajšem premoru je ofenziva sledila od 8. do 11. avgusta 1944. Nemci so začeli ofenzivo iz več izhodiščnih točk. Kolona, ki je zajela Gračišče je prišla iz Kozine in se je najprej pri podrtem mostu na Mostičju spopadla s tričlansko kurirsko skupino. Nemci so svoj štab namestili v vasi pri Buzgih in tako preprečili umik partizanski vojski iz osrednje Istre preko Lačne na Slavnik. Nemci so prišli po Lačni in najprej nekajkrat ustrelili v zvonik, da bi se prepričali če so v vasi partizani. Ko niso dobili odgovora so se spustili v vas. Postavili so stražo na Gabru, in jo hoteli postaviti tudi na zvoniku. V zvoniku pa je ravno takrat potekal sestanek skojevk iz Gračišča. Nemci so hoteli v zvonik, a niso mogli vanj saj so bila vrata zaklenjena. Spraševali so takratnega župana Antona Franca za ključ, a se je delal da jih ne razume. Govorili so mu:«din, don« in kazali s prstom proti zvoniku in zvijali z roko naj odklene vrata. Sreča v nesreči je bila ta da se je nemški vojak onesvestil na Gabru, zato so vsi stekli do njega, medtem pa so mladinke zbežale iz zvonika. Nemca je nato Angela Lazar z oslom odpeljala v Dekane k zdravniku. Skupaj z bolnim vojakom je odšla cela skupina.

Nemci so vas obiskali 17. decembra 1944, ko so v vasi postavili svojo postojanko. V vas so prišli z namenom, da bi aretirali člane narodne zaščite, kar so tudi storili. Ljudi so zbrali pri cerkvi in po imenih klicali sodelavce OF, saj so imeli seznam članov, ki so ga dobili ob aretaciji okrajnega poveljnika NZ. Med člani, ki so jih odpeljali je bil tudi Franca Josip (rojen 5.10.1902, aktivist OF, odpeljan v Mauthausen,  umrl 18.5.1945).

23. aprila 1945 so borci 1. Čete 4. Bataljona SNOUB med Kubedom in Gračiščem napadli 6 nemških kolesarjev.

Vas je bila osvobojena 29. Aprila 1945 iz strani 3. brigade 9. divizije 4. armade JA.

V bližini vasi je bila med vojno tudi bolnica za katere je skrbel tov. Ivan Matko-Imko in je bila najprej nameščena v  jami Pečina. Delovala je tudi partizanska šola je v Gračišču začela pouk 10. januarja 1944 s približno 25 učenci iz Gračišča, Poletičev in zaselkov Galantiči in Beli kamen. Do maja 1944 je poučevala v skritem prostoru Marija Vergan iz Poletičev, nato je pouk prevzela Marija Franca-Darinka iz Gračišča, medtem ko so se učenci iz Poletičev vrnili v svojo šolo, ki se je osamosvojila.

Vas je izgubila:  3 padli borci NOB, 3 ubiti v taboriščih in 1 ubit 2.10.1943.

 

Tilen Babič

 

 

 

 

 

GOR, NA VRH

 

 

Gradin Brezovica:

SPOMENIK PADLIM BORCEM NOV

Spomenik stoji na vaškem pokopališču in je postavljen v spomin 31 padlim borcem NOV.

Posvetilo: Življenje svoje hrabro dali ste za svobodo, lepši čas. Hvaležni bomo vam ostali, za zgled postavljali si vas.«

R. Bordon



 

Brezovica:

SPOMENIK PADLIM V NOB:

Desno ob cesti Gračišče - Brezovica - Livade, okrog 25 m od odcepa ceste za Gradin stoji spomenik 47 padlim borcem NOV in žrtvam nacifašističnega nasilja, s posvetilom v hrvaškem jeziku:

»Na vječni spomen našim sinovima in kčerama,

borcima palima za slobodu svoje domovine,

u borbi protiv fašističkih okupatora!«

Spomenik so postavili domačini dne 26.12.1954.

Pokrovitelj; Krajevna skupnost Gradin.



 

Trebeše:

SPOMENIK PADLIM BORCEM

Spomenik stoji na pokopališču v spomin 10 padlim znanim borcem in 25 neznanim iz tržaškega območja.

Posvetilo: »Svobodi ste bili do smrti vdani, zdaj v zemlji istrski ste pokopam.«

 

 

GOR, NA VRH

 

http://www.geopedia.si/image/get/69625?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_1

Brezovica

http://www.geopedia.si/image/get/69231?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_1

Gradin

http://www.geopedia.si/image/get/69220?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_1

Trebeše

Hrastovlje dol zanigrad

Hrastovlje:

Na pokopališču je spominsko obeležje padlim krajanom Hrastovelj.





 

Dol:

Na podpornem zidu sredi vasi je postavljena spominska plošča, posvečena ustanovitvi 3. bataljona Istrskega odreda dne 30/11-1943.





 

Zanigrad:

Na skali pred vhodom v vas je bila postavljena spominska plošča 7 padlim v času NOB 1943 - 1945 iz vasi Zanigrada.

KO ZB Črni Kal

http://www.geopedia.si/image/get/68024?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_2 Zanigrad

 

 

 

GOR, NA VRH

 

Hrvatini

Rezultat iskanja slik za Osnovna šola hrvatini

OŠ Hrvatini nosi ime po Alešu Beblerju, pred šolo stoji njegov doprsni kip.

 

http://www.geopedia.si/image/get/69136?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_4 Spominska plošča padlim borcem NOV

 

Hrvoji Kučibreg

Hrvoji: Stoji na pokopališču v spomin na 120 žrtev nemškega napada novembra 1944 v katerem je v bojih padlo 85 partizanov pretežno italijanske partizanske brigade Alma Vivoda iz Milj in okolice in 35 ljudi iz teh vasi.

Posvetilo: »Tu spe, ki padli so za nas s pogledom uprtim v lepše dni, da iz semena njih krvi je vzcvetel kot roža novi čas, njih žrtev tisočkrat živi.«



 

Kučibreg:
Na levi strani ceste, 800 m od Hrvojev proti Kučibregu, na hrvaški strani meje, stoji spomenik padlim borcem NOB slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti. S posvetilom (v slovenščini, hrvaščini in italijanščini):
»V slovo in trajen spomin hrabrim borcem slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti, zvestim sinovom Istre, neločljivim tovarišem v boju in v smrti, ki so kot bratje z ramo ob rami dali življenje za skupne cilje, da živimo lepše dni prostosti.«



 

Opis dogodkov po zapisu Vlaste Beltram

To so opisani dogodki dveh ofenziv novembra 1944, ki ga obeležuje vsakoletna proslava treh narodnosti v Kučibregu. Ker v časopisih pišejo o veliki bitki pri Kučibregu, kjer je padlo 120 borcev, ki se jim tudi polaga venec na hrvojskem pokopališču, povzemam dogajanje obeh ofenziv, čeprav je Kučibreg verjetno namenjen samo ofenzivi 25. novembra, obeležuje pa se ga na začetku novembra, ko je bila prva ofenziva.

 

Če povzamem dejstva: do ofenziv je prišlo zaradi aktivnosti hrvaške 2. istrske brigade, ki je bila s to nalogo poslana na območje med Buzetom in Bujami sredi oktobra 1944. Na delu med Gradinom in Hrvoji in na hrvaški strani so se v jesenskem času zbrale vse partizanske enote  v slovenski Istri (Komanda mesta Koper, Mornariški odred Koper, italijanski Bataljon Alma Vivoda), na hrvaški strani pa 2. istrska brigada in Komanda mesta Buje.

V ofenzivi 4. novembra je prišlo do spopada med hrvaškimi partizani in nemškimi vojaki, kjer je bilo precej padlih na obeh straneh. Tudi del Bataljona A. Vivoda je doživel krajši spopad in imel 7 padlih in nekaj zajetih borcev.

Ofenziva 25. novembra pa je prinesla uničenje Bataljona A. Vivoda in to brez spopada. Pri prečesavanju terena so Nemci naleteli na 1. bataljon, ki se je hitro predal. Padlo je 7 pripadnikov, 37 jih je bilo zajetih in od teh je v taborišču umrlo 8 borcev, preostali borci so bili razpuščeni (nekaj mornarjev je šlo v Mornariški odred Koper).

Komanda mesta Koper je imela 5 ujetih borcev (od teh sta dva umrla v taborišču).

Komanda mesta Buje je imela 2 mrtva in nekaj zajetih pripadnikov.

Skupno je tako padlo v dveh ofenzivah 14 pripadnikov Bataljona A. Vivoda, 2 pripadnika Komande mesta Buje, število padlih hrvaških partizanov pa ni znano.

Zajeti borci: 5. novembra so bili zajeti 4 borci Bataljona A. V. in 1 borec KMK, 25. novembra pa 80 partizanov, od teh 5 iz KM Koper, 37 iz Bataljona A. Vivoda, nekaj pripadnikov Komande mesta Buje, identiteta drugih pa ni znana (najbrž ostanki hrvaškega bataljona in civilisti). Zajeti so bili poslani v nemško taborišče, kjer je umrlo 8 borcev Bataljona A. Vivoda in 2 Komande mesta Koper.

UVOD

Bivanje in delovanje enot v Istri je bilo od jeseni 1944 naprej vedno težje, zaradi sovražnikovega utrjevanja območja s postojankami, zaradi neugodnega terena, kjer je sovražnik z lahkoto nadziral gibanje na terenu tako z opazovanjem kot s stalnimi kontrolami, pa tudi vremenske neprilike so vedno bolj oteževale bivanje na prostem. Najprej so se enote umikale globje v zaledje ob hrvaško-slovenski meji, nazadnje pa so videli edino rešitev v delitvi enot na manjše skupine, večje enote pa so dobile ukaz, da se umaknejo iz Istre. Tudi italijanski Bataljon Alma Vivoda, vendar je ukaz poslal štab 7. korpusa, ki ga bataljon ni upošteval, ker je bil podrejen tržaški komunistični federaciji. Tako je v ofenzivi 25. novembra dočakal svoj konec – nekaj borcev je padlo, velik del je bil zajet, mornarji pa so se vključili v Mornariški odred Koper, ostali so bili razpuščeni.

V oktobru 1944 je bilo v severnem delu hrvaške Istre (med Buzetom in Bujami) čutiti povečano aktivnost partizanskih enot. Tu je najprej mobiliziral Bataljon A. Vivoda, v drugi polovici oktobra pa je prišla še hrvaška 2. istrska brigada z nalogo izvajati akcije, mobilizirati in »razčistiti vprašanje grupe partizanov italijanske narodnosti, ki so zbrani v bataljonu Čikonja…« (Bataljon A. Vivoda). Uspešne akcije hrvaške brigade, ki so pozitivno odmevale pri prebivalstvu, so postale za Nemce, ki so gradili in utrjevali obrambno linijo od Trsta do Reke, zelo moteče. Zato so izvajali ofenzivne akcije in nadzore terena, samo območje pa še bolj utrdili s postavitvijo novih postojank po vaseh. Prva ofenziva je bila 4. novembra, druga, hujša, pa 25. novembra. Obveščevalci so jo imenovali kot najhujšo po nemški ofenzivi 2. oktobra 1943. Dejansko je pustila opustošenje – preostanek Bataljona A. Vivoda je bil razpuščen, KMK pa se razdelila na manjše skupine, da je lahko obstala, vendar le do uničenja štaba 9. februarja 1945.

Ofenziva 4. novembra

V prvih dneh novembra je sovražnik koncentriral enote na meji med hrvaško in slovensko Istro. Na tem območju so bile enote: Komanda mesta Koper in Mornariški odred Koper (Hrvoji), štab 2. istrske brigade s prištabnimi enotami (Sirči) in 1. bataljonom (Abitanti) ter Bataljon Alma Vivoda (Gradin). Prišlo je do spopada med Nemci in hrvaškimi borci 1. bataljona 2. istrske brigade, kjer so bile velike izgube na obeh straneh.

Pri Bataljonu A. Vivoda je nastradala 1. četa, ki se je sicer takoj po spopadu razkropila, vendar je imela nekaj mrtvih (padlo je 7 borcev, 3 ali 4 so bili zajeti), 2. četa s štabom vred se je izmaknila, 3. četa pa sploh ni bila v obroču.

Komanda mesta Koper in Mornariški odred Koper sta se pravočasno umaknila iz Hrvojev, vendar sta bila dva borca KMK pri umiku ranjena, eden pa je bil v patroli pri Žrnjovcu zajet.

(Vir: A. Pirih, Pomlad na obali)

Ofenziva 25. novembra

Takrat so se partizanske enote zadrževale na majhnem prostoru, omejenem na eni strani s slemensko cesto Žrnjovec–Topolovec–Hrvoji–Kućibreg in na drugi strani z reko  Dragonjo. To so bile: Komanda mesta Koper med Hrvoji, Kučibregom in Dragonjo; Mornariški odred Koper pri Topolovcu; italijanski Bataljon Alma Vivoda, kjer je bil štab z dvema četa v Topolovcu, ena četa pa pri Kučibregu, in del Komande mesta Buje.

Enote so bile 24. novembra obveščene, da bo ponoči ofenziva. Sovražnik je obkoljeval s treh strani: območje po dolini Dragonje, po grebenski cesti od Momjana preko Kučibrega, Hrvojev, Topolovca in od Trseka proti Topolovcu. Nemci so prečesavali teren, kjer so naleteli na koga, so ga zajeli ali ubili. Po seznamu obveščevalcev je bilo 25. 11. ujetih 80 partizanov, od teh 5 iz KMK, 37 iz Bataljona A. Vivoda, nekaj pripadnikov Komande mesta Buje, identiteta drugih pa ni znana (najbrž ostanki hrvaškega bataljona in civilisti). Zajete so zaprli najprej v šolo v Hrvojih, od tam pa v šolo v Sv. Petru. Drugi dan so jih odpeljali v koprske zapore, od koder so pot nadaljevali v tržaški Coroneo in naprej v taborišče Dachau.

Komanda mesta Koper je imela v ofenzivi 5 zajetih borcev (od teh sta dva umrla v taborišču).

Komanda mesta Buje pa 2 mrtva in nekaj zajetih pripadnikov.

Mornariški odred Koper je ofenzivo prestal brez izgub.

Najslabše jo je odnesel Bataljon A. Vivoda, ki je bil zaradi izgube borcev, istočasno pa je bil še vedno prevelika enota za zadrževanje v takih pogojih, drugi dan po ofenzivi razpuščen. Štab Bataljona A. Vivoda je namreč, potem ko je dobil sporočilo o prihajajočih Nemcih, z dvema četama zapustil Topolovec in se spustil v gozd v grapi med Topolovcem in Žrnjovcem. Ko je glavnina zapuščala vas, se ji je priključilo 10 pripadnikov Komande mesta Buje. V jutranjih urah so Nemci bataljon odkrili in ga zajeli brez odpora. Tretja četa, ki je bila na drugem položaju, pa ni imela izgub. Naslednji dan je komisar bataljona po posvetu z drugimi starešinami, razpustil ostanek bataljona.

(Vir: A. Pirih, Pomlad na obali)

 

O poteku tragičnih dogodkov je tedaj napisal poročilo komisar bataljona Francesco Gasparini – Buch, ki se je edini rešil od štaba bataljona: »24. novembra je bataljonsko poveljstvo zvedelo, da Nemci pripravljajo prečesavanje zemljišča, na katerem je deloval bataljon. Zato smo sklenili, da ga premestimo na varnejše območje. Izbrali smo Boršt. Po prihodu v Topolovec smo po posvetih na poveljstvu sklenili ostati v tem kraju. Razporedili smo straže kot običajno. Naslednje jutro ob 7,30 je prispela vest, da so Nemci v Hrvojih, kar je povzročilo nekaj panike med borci, ki so bili razvrščeni ob potoku v soteski med Topolovcem in Hrvoji. Pridružilo se jim je tudi nekaj tovarišev Komande mesta Buje. Slišali smo strele, bombne eksplozije, regljanje mitraljezov. Pred seboj smo videli trumoma prodirajoče Nemce, ki so pregledovali grm za grmom. Slišali smo krike ranjencev in umirajočih. Naslednjega dne smo našli mrtve : bataljonskega komandanta Zara /…/ Poleg njih sta bila mrtva tudi dva pripadnika Komande mesta Buje. /…/ 3. četa, ki se je ločila od bataljona, čeprav so šli Nemci mimo nje, se je rešila v celoti. Vsi ostali so bili zajeti ali so se razhajkali. Celotna oborožitev bataljonskega poveljstva je bila zaplenjena, skupaj z arhivom in pisalnim strojem. Padlim tovarišem so Nemci pobrali čevlje. Nemogoče je ostati na tem zemljišču, razen če ne ostanemo v samostojnih skupinicah po pet do šest borcev."

(vir: Slovenska Istra v boju za svobodo)

 

V knjigi Battaglione Alma Vivoda avtorjev Paolo Sema, Aldo Sola, Marietta Bibalo je objavljeno še drugo originalno poročilo Gasparinija o dogajanjih, ki je tu povzeto:

»Ieri i tedeschi hanno catturato la maggior parte dei nostri compagni. /…/ Il compagno Leone, riuscito malgrado essere già catturato a sfuggire, fa il seguente resoconto di quello che è successo al grosso del Battaglione. Verso mezzogiorno i tedeschi che risalivano il »patoch« riuscirono ad avvistare i nostri nascosti. Una pattuglia di tedeschi già pronta per lanciare delle bombe a mano sui nostri intimò la resa. Data la posizione, dati il numero dei tedeschi, il resistere sarebbe stato il suicidio. Contro il parere del comandante, che ordinò il fuoco, gli altri forse anche perché in migliore condizione per vedere la posizione di forza e di armamento, chiesero la resa. Tutto lo armamento perduto. /…/«

/»Včeraj so Nemci zajeli večino naših tovarišev. /…/ Tovariš Leone (Romano Mammeli, op.), ki je bil že zajet, vendar se mu je uspelo rešiti, je tako povzel, kaj se je zgodilo večjemu delu Bataljona. Proti poldnevu so Nemci prihajali po potoku navzgor in našli skrite borce. Patrulja Nemcev, že pripravljena, da začne metati ročne bombe, jih je pozvala k vdaji. Glede na položaj, na število Nemcev bi odpor pomenil samomor. In kljub temu, da je komandant ukazal ogenj, so se drugi vdali, mogoče tudi zato, ker so bolje ocenili možnosti, glede na moč in oborožitev (sovražnika). Vsa oborožitev je bila izgubljena. /…/«/

25. 11. je padlo 7 pripadnikov Bataljona A. Vivoda, 37 jih je bilo zajetih in od teh je v taborišču umrlo 8 borcev.

GOR, NA VRH

 

 

Koper


Spominsko obeležje v spomin na osvoboditev Kopra

 

Obeležje padlim Koprčanom v NOB, žrtvan fašizmja in nacizma.

Obeležje padlim koprskim prostovoljcem v španski vojni, borcem proti fašizmu.

 

 

Pinko Tomažič je bil tržaški zavedni Slovenec, komunist in narodni heroj; Malo je znano,da je Pinko Tomažič že leta 1940 na Miljskih hribih zbral skupino domoljubov in komunistov ter organiziral prvo oboroženo protifašistično gverilsko ali partizansko enoto, ki pa ni začela z uporom, saj je bil 2. junija 1940 aretiran; in nato na drugem tržaškem procesu, ki je trajal med 2. in 14. decembrom 1941 obsojen na smrt. Skupaj s tovariši Viktorjem Bobkom, Ivanom Ivančičem, Simonom Kosom in Ivanom Vadnalom je bil ustreljen na strelišču na Opčinah 15. decembra 1941. To so bili prijatelji, komunisti in tigrovci saj je Pinko Tomažič dobil orožje od Danila Zelena, vlak z orožjem, ki so ga zasegli, pa je v preusmeril znani tržaški igralec Joco Turk.

Janko Premrl - Vojko, slovenski partizan in narodni heroj, je bil iz Podnanosa. Ker so Italijani požgali domačo hišo in družino odgnali v internacijo, je Vojko odšel neposredno v partizane in 3. februarja 1942 postal borec Primorske čete. Kot vodja skupine partizanov znane kot Vojkov vod, se je posebej izkazal 18. aprila v boju na Nanosu in še v osmih uspelih akcijah v naslednjih treh mesecih. Zato ga je Posebno sodišče za zaščito države v Rimu leta1942obsodilo na smrt, na njegovo glavo pa so razpisal 50.000 lir nagrade. V drugi polovici septembra 1942 se je s četo utaboril pri Črnem Vrhu, Tu sta dve desetini partizanov pod Vojkovim vodstvom napadli tamkajšnjo policijsko postojanko. Med obstreljevanjem se je Vojko dvignil, takrat pa ga je, po pričevanju soborca, v trebuh zadela krogla Po hudih mukah tega ni preživel.

Karlo Maslo-Drago, narodni heroj. je bil rojen 1912 v narodno zavedni kmečki družini na Ostrožnem Brdu v Brkinih. Bolj malo je znano, da so se v tej vasi z orožjem uprli italijanskim okupatorjem že leta 1919. Družina je dala že do prve polovice 1942. leta 6 borcev in dve borki. Septembra 1935. leta se je Karlo z begom v Jugoslavijo izognil odhodu v Etiopiji. Ko se je aprila 1937 vrnil domov, so ga obsodili na 14 mesecev zapora, ki ga je prestal v vojaškem zaporu v Gaeti severno od Neaplja. Nato je prebil dve leti in pol v osovraženi italijanski vojski, sredi decembra 1941 pa je pobegnil in se priključil prvi primorski partizanski četi.

Anton Ukmar (partizansko ime Miro), je bil španski borec, francoski in italijanski partizan, doma iz Proseka pri trstu, nato koprčan. Leta 1936 ga je KPI poslala v Španijo kjer je postal šef personalne službe v mednarodni brigadi »Giuseppe Garibaldi« in komisar čete mitraljezcev. Po umiku republikanske vojske 1939 je bil februarja 1939 interniran v taborišču Argelés (Francija), od marca 1939 do konca 1940 inštruktor pri odporniškem gibanju proti italijanskemu okupatorju v Etiopiji, 1941 se je vrnil v Pariz, je bil aretiran in interniran, a je kmalu zbežal in se pridružil francoskim partizanom. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil poslan v Ligurio, kjer je organiziral partizansko vojsko. Med drugim je bil komandant 6. operativne cone v severni Italiji, 1945 komandant Genove s provinco; ker je Genovo aprila 1945 osvobodil z enotami odporniškega gibanja, po vojni pa je pomagal puri izgradnji našega slovenskega pomorskega gospodarstva. Postalč je častni meščan Genove in Kopra.

Kazimir Renčelj je bil tudi Tržačan in eden izmed več kot sto tisoč Primorcev, ki so prvi vojni okusili italijanski nacionalizem in se morali umakniti iz svojega rojstnega kraja. V Jugoslaviji je študiral na pomorski vojaški akademiji v Gružu in postal je poročnik korvete, vendar ob razpadu Jugoslavije je prišel v italijanske zapore. Ob razpadu fašistične Italije je pribežal k zaveznikom, nato na Vis, kjer je postal načelnik štaba mornarice NOV, je tudi eden izmed osvoboditeljev našega morja, kasneje pa komandant pomorske obalne komande Trst. Po vojni je ostal v Trstu pri komisiji za vojni plen, nato je odšel kot visoki mornariški častnik na pomembne položaje v Split in Beograd.

Albert Klun (rojen 1926 v Brezovici pri Kozini), je bil borec prekomorec, vojaški časnik, zgodovinar in publicist, ki je najbolj zaslužen za pravilno ovrednotenje boja več kot trideset tisoč prekomorcev - napisal je 15 obsežnih knjig in ogromno raznih člankov. S knjigami in z vso svojo predanostjo Primorski ter svojim soborcem je prav on postavil prekomorske brigade na tisto mesto v zgodovini druge svetovne vojne, ki jim tudi gre. Čeprav je po končani vojni postal visok vojaški častnik, se je raje odločil, da ostane blizu svojih ljudm in jim posveti vse svoje delo, da odpravi krivico, ki se je godila primorskim prekomorcem, ki so ostali pozabljeni. Ta krivica je bila po njegovi zaslugi tudi odpravljena. , posredoval je sam Tito in vsi prekomorci so dobili vse pravice in priznanja.

Danilo Petrinja – Primož, partizan, graditelj Luke Koper, rojen 20. januarja 1922 leta v Petrinjah. Oče Josip je bil kot protifašist in član tigrovske organizacije v času italijanske okupacije pogosto preganjan in zaprt. Leta 1942 je bil kot italijanski državljan vpoklican v italijansko vojsko. V enaindvajsetem letu starosti se je po kapitulaciji Italije, pridružil NOB. Boril se je v istrski brigadi, pod partizanskim imenom Primož. Leta 1944 je postal član KPS (Komunistične partije Slovenije). Med drugim je skupaj, z Miklavžem Kozakom, organiziral postavitev partizanske bolnišnice v gozdu Bezgovje, nedaleč od Kozine. Preprečil je tudi poskus organiziranja bele garde v Dekanih, Krogljah, Mačkovljah in Gradinu. Tu je Gabrovica zibelka partizanstva, kjer je delovala tiskarna, ki so jo nacifašisti zaman iskali so pa strahopetno požgali večina hiš v vasi pobili nekaj domačinov številne pa odgnali v taborišča smrti. Danilo je sodeloval pri osvobajanju Kopra. Zbrali so se borci in aktivisti ter 29. aprila 1945 šli v akcijo osvobajanja političnih zapornikov, ki jo je vodil pomočnik okrožnega načelnika oddelka narodne zaščite Danilo Petrinja-Primož, Ta se je s skupino borcev državne varnosti, ki so jo sestavljali med ostalimi tudi tu prisoten Danilo Ivančič-Duško iz Gabrovice šli v zloglasne koprske zapore in rešili zapornike. Predrznost in hrabrost brez primere. Naslednji dan je 4. bataljon 18 bazoviške brigade skupaj s predstavniki okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije pripravil enoto za pohod na Koper. Nemci so se po pogajanjih odločili za predajo id so iz Kopra odpluli z ladjo. Pri tem pa jim ni uspelo razstreliti pristanišča. In prav tu je naš Danilo pričel z gradnjo novega pristanišča. Od decembra 1956 do marca 1959 je bil direktor vodne skupnosti Koper, ki je med drugim gradila Luko Koper. Med letoma 1959 in 1970, ko je bil glavni direktor Luke je doživel tudi hude čase, predvsem zaradi nasprotovanja gradnje pristanišča, ki so prihajala iz slovenske vlade.

 

 

GOR, NA VRH

 

Lopar

V tej istrski partizanski vasi je več spominskih obeležij.


 

Spominska plošča na Kultumem domu Lopar nosi ime po hrabri skojevki Akvelini Bebmič – Zdenki. Plošča je postavljena TIGROVI skupini rodoljubov protifašistov, ki je budila narodno zavest v letih 1925 do 1940. Postavila sta jo Društvo TIGR PRIMORSKE in Vaška skupnost leta 2002

bembic1.jpg

Istrska junakinja Akvelina Bembič


 

Desno: Spominska plošča na Kultumem domu Akveline Bembič . Postavljena je v spomin na ustanovitev Partizanskega momariškega odreda Koper 15. okt. 1944.

Postavljena leta 1980.


 

Na hiši št. 21 je spominska plošča postavljena v spomin na september 1944, ko je Ljudstvo vasi Lopar prvič v zgodovini svobodno izvolilo svoje predstavnike v Krajevni narodno osvobodilni odbor.

Postavljena leta 1951.


 

Spomenik na pokopališču v Loparju v spomin 5 padlim borcem, ki so tudi tu pokopani in 3 neznanim pripadnikom italijanske narodnosti.

 

»Kažeta« ali hišica pri Kavaličih, kjer je bilo 6. 10. 1944 prvo zasedanje višjega lokalnega organa ljudske oblasti, to je Okrajnega narodnoosvobodilnega odbora za okraj Lopar, kasneje Koper. (glej plišči)

S tem dejanjem je stoletja tlačeno ljudstvo slovenske Istre slednjič vzelo oblast v lastne roke. In prav Lopar je postal takorekoč prestolnica slovenske Istre. V vas so se stekale kurirske poti, skoznjo pa so prihajali predstavniki vodstva narodnoosvobodilnega gibanja.

MORNARIŠKI ODRED KOPER

 

Začetki segajo v avgust 1944, ko je Vrhovni štab narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov (PO) Jugoslavije izdal ukaz o ustanovitvi mornariških enot v obalnem pasu med Sočo in Limskim kanalom, nalogo pa zaupal majorju Janezu Tomšiču. Ta je zbral mornarje, ki so bili v partizanskih enotah v Sloveniji, in jih vključil v mornariško grupo, ki je delovala pri IX. korpusu. Ukazane naloge so bile mnogo večjega obsega kot jih je bilo mogoče v danih pogojih izpeljati, zato je bil poudarek na pridobivanju novih članov, zbiranju obveščevalnih podatkov v obalnih mestih, izvajanju sabotaž, po osvoboditvi pa vzpostavitvi pomorske upravne službe.

 

Tomšič je s svojo skupino (Franjo Rustja - Čanči, Dušan Švara - Dule, Slavko Kavšek in Franc Dermota) krenil na Primorsko sredi septembra 1944. V Loški dolini se je skupina javila štabu VII. korpusa, kjer so jih seznanili s stanjem v slovenski Istri, ki je bila tedaj operativno območje VII. korpusa. Zaradi konfiguracije zemljišča niti v slovenskem niti v hrvaškem predelu Istre ni bilo pogojev za bivanje in delovanje večjih partizanskih enot. Zato naj se zasnuje le majhna mornariška partizanska skupina.

Skupina se je nato razdelila – majorja Tomšič in Kavšek sta odpotovala v štab IX. korpusa, poročnik France Dermota pa je odšel proti Istri. Najprej se je ustavil na Sviščakih na Komandi istrskega vojnega področja (KIVP) in  zvedel, da trenutno ne more nadaljevati poti, ker so zaradi nemških del pri utrjevanju obrambne črte prekinjene z Istro vse kurirske zveze. Obveščevalno poročilo z dne 15. septembra 1944 je opisovalo tamkajšnji trenutni položaj takole: »Na obalnem območju Kopra, Izole in Pirana so sovražne izvidnice po vseh vaseh, cestah, pa celo tudi po vrtovih in gozdovih. Premiki naših kurirjev so zelo nevarni in kurirske zveze delujejo samo ponoči. Po vaseh v okolici Kopra, Izole in Pirana sovražnik mobilizira vozove in vprežno živino. Ljudstvo je prestrašeno in se otresa vsake naloge

V obdobju čakanja je pridobil še nekaj borcev, ki so nekdaj služili vojsko v mornarici. 

Končno je sredi oktobra 1944 Dermota skupaj s pomorskim kapetanom Edom Logarjem in še dvema drugima nekdanjima mornarjema odšel v slovensko Istro. Kurirji so skupino pripeljali na Komando mesta Koper (KMK), ki je bila tedaj v dolini Dragonje v bližini Topolovca. Iz poročil Dermote štabu mornariške grupe pri IX. korpusu, je možno sklepati, da je skupina prispela na KMK 15. oktobra 1944. Zaradi majhnega števila mornarjev in relativno slabe oborožitve se je skupina v celoti naslonila na KMK in dobila najprej naziv Mornariška skupina pri KMK. 

KMK in mornariška skupina sta v začetku prebivali v šotorih po raznih krajih v dolini Dragonje, včasih pa sta zahajali tudi v vasi v okolici Boršta. V poročilih srečamo vasi Boršt, Labor, Lopar, Topolovec in Koromači.

Kmalu je Mornariška skupina pri KMK po ukazu štaba IX. korpusa preimenovala v Mornariški odred Koper (MOK), vendar so bili do 23. novembra še vedno vezani na KMK, ko so se osamosvojili.

Štab IX. korpusa je istočasno z ukazom o preimenovanju izdal tudi navodila za delovanje MOK. Glede borbenih akcij je zapisal: »Vaš glavni cilj naj bo napad na sovražni promet na morju. Posebno udarjajte po sovražnikovih prevoznih sredstvih na morju. Čolne potopite ali pa jim pokvarite motorje. Sabotažna dela izvršite z borci ali pa s pripadniki našega gibanja v postojankah...«

Za pomorsko upravno službo je navodilo predvidevalo ustanovitev pristaniških zastopstev v Miljah, Kopru, Izoli, Piranu, Umagu in Novigradu. Glede kadrovske zasedbe pristaniških zastopstev je navodilo še poudarjalo, naj MOK za sedaj formira manjše udarne skupine, ki bi izvajale akcije v mestih ter bi jih kasneje zasedle in tam po osvoboditvi ustanovili luška zastopstva.

MOK je začel organizacijsko delo preko zaupnikov v Miljah, Kopru, Izoli in Piranu. Na obalnem pasu med rekama Dragonjo in Mirno, ki je tudi spadal v pristojnost MOK, pa ni deloval.

Konec novembra 1944 je v Istro prišel za političnega komisarja MOK Franc Šiška - Črto. Posebno si je prizadeval za povečanje števila mornarjev in pred koncem vojne je imel odred že šestdeset pripadnikov.

V decembru 1944 je štab MOK že organiziral obveščevalno mrežo na obalnem pasu. V bližini Milj, Kopra, Izole, Pirana je organiziral skupine 2–3 borcev-mornarjev, ki so v začetku opravljale obveščevalno službo.

Pomembno vlogo je MOK odigral pri osvobajanju istrskih obalnih mest. Udarno četo je razdelil v tri skupine, ki so jih usmerili proti Piranskemu polotoku in Izoli, tretja pa je zasedla koto nad Semedelo pri Kopru. Te tri skupine, ki so vključevale tudi predstavnike luških zastopstev, so imele naslednje naloge: uničiti sovražne mornariške postojanke, zasesti in zaščititi luške naprave ter rešiti plovne objekte v lukah pred uničenjem; ob osvoboditvi pa vzpostaviti pomorsko oblast in organizirati kontrolo nad lukami z morja in s kopnega. V poročilu, ki ga je poslal štab MOK na mornariško grupo pri IX. korpusu l. 5. 1945 je med drugim zapisal: »Mornariški odred Koper je 28. 4. očistil Izolo in pregnal okupatorja. Dne l. maja je odred zasedel mesto ter pristanišče Piran ter Portorož. V Izoli, Piranu in Portorožu je odred prevzel oblast tudi nad mestom. Isti dan so bila ustanovljena zastopništva v sledečih pristaniščih: Koper, Piran in Izola in Portorož. Podatkov za mestece in pristanišče Milje še nimamo.«

 

Povzeto po: Skupina avtorjev: Slovenska Istra v boju za svobodo, Aldo Pirih: Pomlad na obali.

 

GOR, NA VRH

 

IMG_20191013_163738_BURST1

 

 

IMG_3748.jpg

 

Marezige

Marezige so simbol prvega upora proti fašizmu v Evropi. Fašisti, ki so na vsak način hoteli prevzeti oblast, so na dan volitev 15. maja 1921 v številnih krajih po Italiji organizirali oborožene pohode v kraje, kjer so bili v premoči komunisti ali pa Slovenci. Večja skupina fašistov iz Kopra je prišla ustrahovati volivce tudi v Marezige. Pri tem so streljali in vrgli med ljudi ročno bombo. Domačini so nato zasuli napadalce s kamenjem z bližnjega zidu in tri ubili enega pa hudo ranili. Kmalu je fašistom prišla na pomoč vojska, fašisti pa so pod njenim okriljem razsajali po vasi. Pri tem je bil ubit domačin Jože Sabadin, v Čežarjih pa Josipa Boniona.

Smrt treh napadalcev so fašisti iz Kopra izkoristili za hude represalije. Oblasti so aretirale na desetine ljudi po številnih vaseh, požigali, uničevali lastnino, pretepali. Po šestih mesecih so ujeli in ubili tudi glavnega organizatorja upora Ivana Babiča – Jagra, bolj znanega z imenom Amerikanc. Pred tem je delal v Ameriki, kjer se je navzel idej svobode in komunizma.

V spomin na ta pomemben dogodek Mestna občina Koper praznuje svoj občinski praznik. V Marezigah pa je osnovna šola dobila ime po Ivanu Babiču-Jagra.

Govor Milana Kučana na proslavi 19. maj 2001: GOVOR PREDSEDNIKA RS MILANA KUČANA

Več o marežganskem uporu v knjigi: https://issuu.com/zb-koper/docs/upor

 

GOR, NA VRH

 

Osp

Ob volitvah 15. maja leta 1921 so domačini postavili več barikad, da bi preprečili prihod fašistov in na njih vzdržali dva dni. Ob tem je bil med obstreljevanjem smrtno zadet Andrej Žerjul, nato pa je zaradi posledic mučenja umrl v bolnišnici v Trstu še Andrej Vodopivec. Ko so drugi dan prišli fašisti s pomočjo redne italijanske vojske v Osp, so zažgali glasovnice in ustrelili v nogo vaškega župnika Franca Malalana, ki je skupaj z učiteljem Alojzijem Pucljem in Mladino organiziral in vodil ta odpor. Druga skupina fašistov je ob tem napadla sosednje Mačkolje in požgala nekaj hiš.

Več o teh drugih protifašističnih barikadah v Evropi (prve so bile ob spopadih z delavci leto 1919 v Trstu): Spomin na osapske barikade

V Ospu so se dlje časa skrivali razni aktivisti iz Trsta, med drugimi tudi tržaški sekretar KPI Riko Malalan in znani narodni buditelj duhovnik Virgilij Šček. Škvadristi so večkrat vdrli v to vas, vendar jih niso nikoli našli. Prišli so tudi premazati slovenske napise v cerkvi, a jih je duhovnik Franc Malalan vse tri dobesedno vrgel iz cerkve.

Med NOB so v vasi imeli NOO OF, organizacijo AFŽ.

Iz govora Miloša Ivančiča ob otkritju spomisnke plošče msg. Francu Malalanu:

»Sam osebno častitega Malalan nisem poznal, sem pa o njem veliko slišal tako doma v družini kot tudi po okoliških vaseh. Govorilo se je tudi o njegovemu prijatelju župniku Kocjanu, ki so mu, po pripovedovanju, Nemci prestrelili ličnici, osebno se pa lepo spomnim mojega učitelja verouka Rudolfa Žgurja, za katerega so mi pripovedovali, da so ga Nemci ob požigalski ofenzivi celo noč mučili v sodu mrzle vode, a ni nobenega izdal. Omeniti bi morali tudi druge, ki so tu veliko naredili in pustili, vsaj dekana Antona Petričiča, ki je tu ustanovil prvo slovensko šolo Istri, in Josipa Kompareta župnika in deželnega poslanca, ki je to vas tudi kulturno in gospodarsko prenovil.

Franc Malalan je bil iz znane zavedne slovenske openske rodbine in eden zadnjih Karlinovih duhovnikov. Andrej Karlin je bil namreč tržaško koprski škof slovenske narodnosti, ki so ga takoj po italijanski okupaciji odstranili samo zato ker je bil zaveden Slovenec. Malalan je moral že po prvi maši leta 1915 za vojnega kurata v Galicijo. Po vojni je bil poslan na svoje mirnodobno poslanstvo najprej v tržaško bolnišnico nato pa sem v Ospu,« …

»on je tu postal ne samo dušni pastir, ampak tudi učitelj, kmetijski pospeševalec, zdravnik, narodni buditelj in predvsem prijatelj ljudi.« …

»Ob dogodkih, ki so se začeli vrstiti že pred volitvami leta 1921, je postal oziroma so ga ljudje s svojim zaupanjem postavila za svojega ljudskega voditelja. Prav on je namreč s pomočjo učitelja Jereba in mladincev že 14. maja, torej dan pred dogodki v Marezigah, organiziral prvi sistem sedmih barikad proti fašistom. Naslednje jutro so se fašisti iz Milj oboroženi s puškami, bombami in bencinom pripeljali s kamionom, ki je padel v prekopani kanal. Že na tej prvi barikadi pri Križpotu, so jih naši ljudje zadržali cel dan in celo noč, vse do prihoda enote redne vojske. Kot je znano je na tej barikadi tudi Andrej Žerjul. Ko se je Malalan z oficirjem dogovoril, da fašistom ne bodo dovolili požiganja vasi, je ukazal, da umaknejo barikade in spustijo vojake v dolino. Za njimi so seveda šli tudi fašisti. Ko so prišli v vas pa so vseeno vdrli na volišče in zažgali glasovnice. Ko jim je Malalan hotel to preprečiti, so mu ustrelili pod noge in ga ranili. Takrat so tudi vdrli v nezastražene Mačkolje in tam požgali 6 stavb. Vrnili so se tudi v Osp in med številnimi odpeljanimi v zapor ter tam do smrti pretepli Andreja Vodopivca.

Te barikade so ostale manj znane od marežganskega upora, a so najbrž še bolj pomembne, saj tu ne gre za spontani odpor ampak organizirani upor ali obrambo proti fašizmu. Tu v tej dolini pa se ni končalo samo pri tem napadu.

Malan je preprečil tudi uničenje slovenskih napisov v osapski cerkvi, saj je tam zalotil tri fašiste, ki so hoteli razbiti vse slovenske napise. Pravijo, da je vse tri oklofutal in jih nato s trebuhom vrgel čez cerkveni prag. Podobno je naredil tudi med mašo na Plavjah, kamor so trije fašisti prišli motiti slovenski obred. Tudi te je pred vsemi ljudmi vrgel iz cerkve.

V vaški hiši, kjer je bil poleg prostorov društva Domovina tudi farovž, je nudil zatočišče marsikateremu preganjanemu, kar eno celo leto Virgiliju Ščeku in občasno tudi svojemu bratu Riku Malalanu, legendarnemu sekretarju tržaških komunistov. Vsi trije so legende. Kljub vsem nevarnostim so ponoči pri odprtih oknih ljudem v korajžo peli slovenske pesmi, najbolj pogosto Buči buči morje Adrijansko, tako da se jih je slišalo po vsej vasi. Moja nona mi je pravila, da se z bratom tudi pričkala o politiki, vendar za oba je skrbela ena velika duša, to je bila njuna sestra, ki se sicer gospodinjila v farovžu.

/…/ Malalan je tu v Ospu že v času fašizma, ko je to prvo slovensko šolo prevzel takoimenovani Cagaincarta organiziral skrivni dodatni pouk slovenščine. Ko se je leta 1941 vrnil iz prisilne konfinacije v Abrucih, ga takrat tržaški škofov kljub prošnjam in protestom ni pustil nazaj v Osp, ampak ga je poslal službovat v Boršt pri Dolini. Tudi tam je ostal med ljudmi zapisan kot legenda. V oddajah, ki sem jih snemal so mi pripovedovali, da je na skrivaj še vedno ohranjal slovensko besedo in pesem in celo organiziral partizansko šolo. Ljudje so mi s ponosom povedali, da je ob udoru Nemcev tudi preprečil požig vasi. Njegovo ime najdete tudi v moji knjigi Peruti tržaškega aborigina, več pa lahko preberete v Osapski roži.« …

 

 

GOR, NA VRH

 

Plavje

SPOMENIK PADLIM MED NOB

Stoji ob cesti, desno od vaške cerkve in je zgrajen v obliki piramide. Na njem je vpisanih, vklesanih 23 padlih borcev in žrtev nacifašističnega terorja.

Avtor: Zvest Apollonio

 

PLAVJE št. 37 - JAMŠKOVA DOMAČIJA: je bil kletni prostor preurejen v bunker, v katerem je delovala partizanska tehnika SNEŽNIK, od februarja do avgusta 1944.

Objekt nima obeležja.

 

Plavje:

Spominska plošča ustanovitvi krajevne organizacije OF.

Spominska plošča padlemu Senica Josipu dne 3.10.1943

 

GOR, NA VRH

.

http://www.zb-koper.si/spomeniki/plavje.jpg

Spominsko srečanje ob plošči kjer je bila ustanovljena prva krajevna organizacija OF v Istri.

Pobegi – Čežarji

Iz knjige Vlaste Beltram: POBEGI - ČEŽARJI

ZA VEČNO ZAPISANI V KRAJEVNO ZGODOVINO



 

Predvojni komunisti in antifašisti: Med najbolj aktivnimi so bili: iz Čežarjev: bratje Vatovec (Flinkovi): Albert, Ernest, Nadal, Nazarij-Lalo, Nikolaj; bratje Primožič (Gabrčani): Ivan, Peter, Nazarij in Avgust; dalje  Nazarij Vatovec (Kovačev), Ivan Vatovec (Stotolić), Nadal Vatovec (Zavajane), Jordan Vatovec, Rihard Vatovec-Riko, Peter Valentič (Lukov), Angel Peharc (Kantačiro), Narciz Vatovec, Benedikt in Danijel Bertok;

Iz Pobegov:  Avguštin Pečarič, Ciril Pečarič, Ivan in Valerij Jakomin (Ćubejci), Ferdinand Tedeško, Angel Pobega, Benjamin Pobega, Kristjan Bertok.

Španska borca: Benedikt Bertok in Nazarij Primožič. 

Prvi aktivisti OF: Iz Čežarjev: Danijel Bertok-Čerčil, Kalister Zidarič, Nazarij Bordon-Nace, Bruno Pobega-Jovo;

Iz Pobegov: Avguštin Pečarič-Orel, Mario Pobega-Jurij, Valerij Jakomin-Jelen, Ivan Jakomin-Rošo, Renato Parovel.

Rajonski, okrajni in okrožni aktivisti po kapitulaciji Italije: Iz Čežarjev: Ernest Vatovec-Amedej, Danijel Bertok-Čerčil, Nazarij Bordon-Nace, Josip Bordon (Montinjanc), Bruno Pobega-Jovo, Rozalija Bordon-Zdenka, Nela Bertok-Rožica, Roža Vatovec-Duša pa verjetno še kdo.

Iz Pobegov: Gracijela Pečarič-Nataša, Bruna Žigante-Ljuba pa verjetno še kdo.

Partizani pred kapitulacijo Italije: Kalister Zidarič in Bogomil Valentič iz Čežarjev ter Cezar Brajnik in Valerij Jakomin-Jelen iz Pobegov.

Mladinske in skojevske kurirke in aktivistke: Iz Čežarjev: Rozalija Bordon-Zdenka, Irma Zidarič-Sonja, Narciza Vatovec-Maruška, Vilma Vatovec-Danica, Nela Bertok-Rožica, Esperija Valentič, Romana Valentič pa še kdo.

Iz Pobegov: Pavla Pečarič-Volga, Gracijela Pečarič-Nataša, Justina Kocjančič-Nadja, Polda Bertok-Jelka, Argia Bertok-Magda, Bruna Žigante-Ljuba, Fiorentina Bertok-Cvetka, Jordana Bertok-Zvezda, Klelija Bertok-Zdenka, Pavla Pobega-Dunja, Mario Bertok, Norma Bertok pa še kdo.

Partizanska učiteljica: Elvira Vatovec; v Pobegih je samoiniciativno poučevala Dalija Pobega.

Aktivistke ženske zveze: Iz Čežarjev: Cilka Bertok roj. Vatovec, Ida Bertok, Roža Vatovec-Duša, Angela Vatovec in dragocena podpornica NOG Štefanija Valentič.

Iz Pobegov: Danica Jakomin-Darinka, Lidija Bertok, Justina Pečarič, Anica Pobega.

K njim je treba prišteti še vse, ki so se borili v enotah NOV in vse ki so zgubili življenje v NOB.

Več iz knjige: POBEGI - ČEŽARJI

 

 

GOR, NA VRH

 

Spomenik na katerem so vklesana imena 62 žrtev fašizma in nacizma iz Čežarjev in Pobegov.



 

Skupni spomenik za vasi Pobegi in Čežarji pred zadružnim domom ki je bil zgrajen po vojni iz kamnov koprskega zapora v katerem so bili zaprti skorajda vsi Pobežani in Čežerani. V kamnih iz katerih je zidan se še vidijo luknje v katere so bile vstavljen zaporniške rešetke.


 

Podgorje

Podgorje so stara, izredno zavedna slovenska vas nad kraškim robom, prav pod Slavnikom, malo nad ravnino nekdanjega ledeniškega jezera, s katerega je še pred sto leti burja špricala po Bržanih. Za časa Stare Avstrije so tu poleg ceste dobili še zelo pomembno železniško progo, ki je povezovala Istro z svojim naravnim severnim zaledjem. Ceste in železnice prinašajo tujce in celo osvajalce, vendar tudi delo. Tu je veliko ljudi delalo na železnici, ostali, ki se niso mogli preživeti od revne zemlje pa so kar peš hodili delat v Trst. Tam so tudi prodajali, to kar so imeli, to je drva in brinjevec. A domov so nosili samo denar, ampak tudi informacije, znanje, domoljubje in tudi ideje upora za narodne in delavske pravice. Podgorci so bili zelo dobro povezani s komunisti iz Gabrovice in znano je da so se udeležili tudi množičnega »kmečkega upora« leta 1932 proti fašističnim oblastem leta 1932. Tako so številni prišli v Koper , pa ne na demonstracije, ampak v zapore.

Italijani so po okupaciji postavili pri Podgorju zelo močno karabinjersko postojanko. Ti so hodili po vaseh, pobijali ljudi in jih prav tu spodaj pobijali in mučili, ne ve se niti točno koliko, saj je tega bilo še največ po razpadu Italije, ko so se ti fašisti udinjali Nemcem. Vem pa po pripovedovanju mame in očeta, da so tu z noži prebadali očetovega prijatelja in soborca, in rezali z njega trakove kože. O njem sem pisal v knjigi Roža osapska. O tej posebni izpostavi italijanske kulture, sta mi pripovedovala tudi Škrlj iz Brkinov in Žerjulova iz Gabrovice, ki sta nato oba nadaljevala pot do Rižarne. Njuni zgodbi sta objavljeni v knjigi Lebič

V Podgorju so kljub temu ali prav zato ustanovili tajni terenski odbor OF že julija 1942. V njem so bili Ivan Filipič-Kozak, Ivan Andrejašič-Gaber, Anton Andrejašic, Karel Andrejašič in Ivan Andrejašič-Adam.

Po razpadu Italije, so Podgorje postale zelo pomembno zbirališče partizanov. Septembra 1943 je bil tu nad vasjo Podgorje tudi del štaba l. slovenske istrske brigade. Ob oktobrski ofenzivi pa so bili tu okrog prvi boji z močnimi nemškimi enotami, ki so v strahu pred izkrcanjem zaveznikov začele česati Slovensko Istro, znani kot oktobrska požigalska ofenziva. Tu je padlo veliko novincev, tu je bil ranjen tudi moj oče, ki je imel že nekaj več izkušenj. A partizani so se kmalu pobrali in dobro so vam znane njihove akcije, tudi ob železniški progi. Zato so Nemci tu postavili zelo močno postojanko nad 500 mož, v Zabrežcu pri Zazidu 150 mož, Rakitovcu 260 mož, Črnotičah 400 mož. Prešnici 200 mož in nato naprej.

Kljub temu so se  pozimi 1943/1944 začele v Podgorju v hiši družine Poljak-Andrejašič vsak večer zbirati mladinke (bilo jih je okoli dvajset), kjer so predle domačo volno in pletle nogavice, rokavice, šale in majice in drugo toplo perilo za partizane. Zgledu mladink so sledile tudi vaške žene, tako da je to skupno delo kar dobilo ime - Mala tovarna pletenin.

 

GOR, NA VRH

 

 

http://www.geopedia.si/image/get/67949?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_21

Semedela

Osnovna šola Dušana Bordona

 

Zapis učiteljev in vtisi učencev z obiska groba domoljuba in partizana v Sansepolcru.

http://www.geopedia.si/image/get/67003?w=1253&h=677&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17b9f07a6f021dc4c9ce0035590837604d_1 

Spomenik prekomorcem v ulici 2. prekomorske bigade:

Druga prekomorska brigada NOVJ. Ustanovljena 20. 10. 1943 v partizanskem taboru Carbonara pri Bariju je štela 1150 borcev - prostovoljcev, zvečina Primorcev in Istranov. Njeni borci so sodelovali v bojih po vsej Jugoslaviji. Več kot tretjina jih je v boju žrtvovala življenje. Brigada je bila odlikovana z redom bratstva in enotnosti z zlatim vencem.

 

GOR, NA VRH

 

 Spomenik žrtvam Koprske semedelske mučilnice


Spodnji del Semedele, kjer je bila začasa italijanske okupacije med prvo in drugo svetovno vojno poleg orožniške postaje tudi mučilnica (stavba desno). V njej so mučili politične jetnike iz koprskih zaporov, mučilnica pa je bila izven zaporov oziroma mesta, da se ni slišalo krikov ob mučenju. Tu so mučili tudi Bazoviške junake. Več v knjigi V. Beltram: Koprski zapori - PUBLIKACIJE .

 


Škocjan pri Kopru:



 

SPOMENIK PADLIM ZA SVOBODO IN DRUGIM ŽRTVAM FAŠIZMA:

Blizu pokopališča ob Tribanski cesti stoji spomenik padlim borcem in aktivistom NOB in žrtvam nacifašisticnega nasilja, na katerem so vzidane 3 plošče:

I. plošča:

»Postoj, kdor mimo te privede pot!

Za rodno zemljo smo življenje dali,

v odločilnem boju svetu dokazali,

da tu živi svobodoljuben rod.«

Besede posvetilaje napisal dr. Rado Bordon.

II. plošča:

»Na tem mestu so nacifašisti zverinsko pobili 1.5.1944 slovenski mladinki

- Segulin Marijo - Miro, rojeno 30.6.1922 v Materiji in

- Bembič Akvilino - Zdenko, roj. 16.2.1924 v Loparju, kdor seme seje plod požanje in mi kri smo sejali povsod, zdaj uresničene so naše sanje rodile žlahtno seme, je svoj plod.«

III. plošča: Na njej so vklesana imena 5 padlih borcev NOV iz

Kampela in Bošamarina.

Spomenik so postavile 15.5.1974 DPO

Pokrovitelj. KS Škocjah in MO Koper

 

http://www.geopedia.si/image/get/67011?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_23

http://www.geopedia.si/image/get/67009?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_23

http://www.geopedia.si/image/get/67010?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17e6eb6d670b4336b624c7b5ce9dbdfaa9_23

 

Škofije

SPOMENIK PADLIM BORCEM IN ŽRTVAM NACIFAŠISTIČNEGA TERORJA

Stoji na Spodnjih Škofijah pred osnovno šolo in posvečenje spominu 92 padlim s širšega območja Škofij.

Vsaka žrtev ima svojo ploščico v dveh polkrožnih vrstah - stopnicah v obliki anfiteatra.

Avtor krajinske ureditve ing. arh. Vid Vremec iz Trsta, kipa : Zvest Apollonio.

Pokrovitelj:KS Škofije

SPOMINSKA PLOŠČA NA ZADRUŽNEM DOMU

Tu je postavljena v spomin padlim žrtvam v borbi proti fašizmu 1941 -1945

 

 

 

GOR, NA VRH

 

Šmarje

SPOMENIK PADLIM V NOB IN DRUGIM ŽRTVAM FAŠISTIČNEGA NASILJA:

Na trgu, nasproti zadružnega doma stoji spomenik 71 padlim v NOV in 46 žrtvam fašističnega nasilja iz Šmarij, Manžana, Kampela, Pomjana, Fijeroge, Zupančičev, Gažona, Koštabone, Puč, Krkavč, Sergašev, Grintavca in Kaveljka.

Spomenik je delo akademskega kiparja Jožeta Pohlena.

Spomenik so postavile DPO 19.5.1969.

Pokrovitelj: KS Šmarje

Jože Furlan -  spomin na napad na Šmarje

»Odporniško gibanje na Šmarskem območju se je začelo že v 20-ih in 30-ih letih, ter v 40-ih letih preraslo v oborožen upor. Tu v Slovenski Istri, se je narodnoosvobodilni boj razvijal drugače kot v drugih pokrajinah, tu se je začel že po prvi svetovni vojni ob okupacijo Istre s strani Italije, se utrdil v spopadih s fašizmom in z napadom na Jugoslavijo razmahnil v splošni ljudski odpor.   Po ustanovitvi Osvobodilne fronte v Ljubljani  in kmalu za tem še v Trstu, je bil prvi odbor  OF na istrskem podeželju ustanovljen že 1. decembra 1941 na Plavjah v sodelovanju NH Oskarja Kovačiča. Že v letu 1940 pa so na območju Miljskih hribov delovale skupine protifašistov pod vodstvom NH Pinka Tomažiča. OF so sestavljali Člani KPI, KPS, narodno obrambne organizacije TIGER in drugi protifašistično naravnani Slovenci. Odbori OF so bili enotni, prav tako je bila enotna Primorska v boju proti fašizmu in za priključitev k matični domovini, ter za socialno pravičnost.

Šmarčani ste imeli tudi svojega odposlanca, Stanka Ulčnika, ki je s še petimi iz Slovenske Istre sodeloval na zasedanju odposlancev Kočevskega zbora Slovenskega naroda, v Kočevju dne 03. oktobra 1943. Tu so delovali odbori OF, ZSM, komiteji SKOJ-a in KPS, ter odbori AFŽ Na to območje so že 13. junija 1942 prišli prvi partizani iz Brkinske čete, z nalogo navezati stike s komunisti Pomjana in Šmarij, ter okolice Kopra in vse do Milj. Patrulja je prinesla propagandno gradivo na že poznane naslove nekaterih domačinov iz Šmarij in Pomjana.

/…/

Ta slovesnost v Šmarjah je spomin na pohod 1. čete 1. bataljona Istrskega odreda proti morju in napad na karabinjerje, fašiste in Nemce v Šmarjah, 19. junija 1944, reševanje aretiranih vaščanov in maščevanje Nemcev s požigom vasi že naslednji dan, 20. junija 1944. Nacifašistična morilsko - požigalska ofenziva 2. oktobra 1943 je tu na območju Slovenske Istre prizadejala mnogo človeških žrtev, ter izropanih in požganih vasi. Tudi partizanske enote so bile razpršene, vendar so se njihova organizacijska jedra ohranila in se do konca leta okrepila z novimi borci. Ustanovljene so bife nove enote. Že 5. oktobra 1943 je bil ustanovljen Istrski odred. Iz delov 1. Istrske brigade in delov tržaške brigade tudi njen 3. bataljon, 30. novembra 1943 v Dolu pri Hrastovljah.

/…/

Napad na Šmarje se je začel 19. junija 1944 v jutranjih urah, ko se ni še zdanilo. Vas je bila obkoljena. Eden od udeležencev, še živeči borec te čete, Rafael Beržan, domačin, se tako spominja bojev za Šmarje: »Namen čete pod vodstvom Brunota in Veneta je bil obiskati Šmarje, zaradi varnosti pa smo se zatekli v okolico Padne. Tu je komandant izbral patrolo, v kateri sem bil tudi jaz kot domačin. Poleg mene še Uhan in Detiček, z nalogo, da gremo zvečer v Šmarje in javiti četi, če je kaj narobe. Utrujeni smo šli prenočiti v prostor, kjer so Klubasovi hranili drva za peko kruha. Dva sva spala, tretji paje bif na straži. Okrog tretje ure zjutraj stražar zavpije: »Pokret ! Nemci obkoljujejo vas!«. On se prebije prek obroča na poti v Padno in sporoči komandantu, da je vas obkoljena in da sta Uhan in Eljo verjetno ostala v vasi. Z Uhanom sva spala naprej. Pritečejo tri dekleta (Juština, Šklimba in Antonieta Klubas), naju zbudijo, rekoč, da so Nemci obkolili vas. Uhan seje skril na seniku od Bandela, jaz pa v prostor za cerkvenim oltarjem, kjer je spravljen lesen Kristus. Težave sem imel z duhovnikom Pišotom, ki me je poznal, a videl je, da sem oborožen, odprl je vrata in mi tudi pomagal v skrivališče, ki sem ga dobro poznal.

Nisem dolgo Čakal. Začelo je pokati iz vseh strani. Stekel sem ven in se pridružil skupini borcev, ki je jurišala proti Nemcem. "Četa, kije v razmaknjeni koloni z južne strani prispela na 100 metrov do prvih hiš, ni mogla biti še obveščena, da je v vasi sovražnik. Zato so borci na vrtovih opazili sumljive ljudi, ker je bil še mrak pa jih niso prepoznali. Namestnik komandanta bataljona in komandir čete ukažeta še večji razmak in sklonitev za poljski zid ob poti. Kmalu se oglasi prvi strel. Verjetno so bili fašisti. Četa razdeljena po skupinah z ukazom  »v priprave na juriš!«.

V treh skupinah, z močnim ognjem iz vseh orožij, so se borci prebijali in v hudem odporu od hiše do hiše obvladali vsa oporišča ter pregnali fašiste, karabinjerje in Nemce iz vasi, ter osvobodili 40 aretiranih vaščanov. Tako je četa po enournem zagrizenem boju, v katerem so se vse četne napadalne skupine izkazale z veliko drznostjo, samostojnostjo, iznajdljivostjo in medsebojnim sodelovanjem ubila fašističnega poveljnika, 7 pa tako hudo ranila, da so pozneje umrli. S tem je četa z visoko bojno moralo v odprtem boju premagala štirikrat močnejšo tribarvno vojsko, med katero se tedaj karabinjerji niso bili pripravljeni več boriti na življenje in smrt, ter se vsi skupaj podali v beg v 9 km oddaljen Koper.

Vodstvo OF je pričakovalo maščevanje, zato je ljudi poučevalo naj poskrijejo imetje in se sami umaknejo iz vasi. Ljudje so zaupali in ubogali. Že naslednji dan je prišlo iz Trsta in Opčin več kot 500 nemških esesovcev, ki so vas obkolili, jo izropali in požgali 120 hiš, ter nekaj hlevov. To je bil drugi požig za 2. oktobrom 1943, ko je bilo požganih 37 hiš, tako da je ostalo le Še 25 napol porušenih domov. Aretiranih ter odpeljanih je bilo 5 vaščanov. Kljub tem grozotam so Šmarčani ostali uporni, saj njih upor se začenja že leta 1942, ko je bil izvoljen rajonski odbor OF, v katerem so bili Avgust Štemberger, Karel Morgan in Franc Bogataj. Od splošne vstaje 1943, pa je deloval terenski odbor OF, v katerem so bili Pavel Morgan, Stanko Ulčnik in Franc Rojc. V jeseni 1943 pa je bil izvoljen Šmarski Okrajni odbor OF, v katerem je bil Stanko Ulčnik - Bogdan načelnik za gospodarstvo, pozneje pa politični sekretar OK KPS.«

 

IMG_4572

 

GOR, NA VRH

 

Socerb kastelec

Kastelec

http://www.geopedia.si/image/get/67594?w=1130&h=614&sid=ccb1cb8cba4c887756d42dae9de97d17d274228b956ab2f36fc0efe6ac141f7f_5

 

GOR, NA VRH

 

Sveti Anton

SPOMENIK PADLIM V NOB IN DRUGIM ŽRTVAM FAŠISTIČNEGA NASILJA:

Nasproti zadružnega doma stoji spomenik 38 padlim borcem NOV m 25 žrtvam fašističnega nasilja iz vasi in zaselkov Pridvor, Potok, Kavaliči, Kocjančiči, Dvori, Kortina in Pečki, s posvetilom: »Niste se trpljenja bali, smrti zrli ste v oči, vse za nas ste žrtvovali, za svobodo, lepše dni ! »

Avtor besedila je dr. Rado Bordon, spomenika pa akademski kipar Jože Pohlen.

Spomenik so postavile DPO leta 1970.

Pokrovitelj: KS Sv. Anton

 

 

NA ZADRUŽNEM DOMU

Spominska plošča vsem padlim.

»Zavest, da svet krivico bo odpravil in moč nam daje pasti za pravico«.

 

 

Sv. Anton - Kavaliči

STAVBA, V KATERI JE BILO PRVO ZASEDANJE OLO LOPAR:

Na »kažeti« okrog 400 m od zaselka Kavaliči, na mestu, kjer je bilo prvo zasedanje N00 loparskega okrajaj e vzidana spominska plošča z besedilom:

»Na tem mestu se je vršilo v neposredni bližini sovražnih postojank in pod varstvom partizanskih pušk prvo zasedanje narodnoosvobodilnega odbora za okraj Lopar - pozneje koprski okraj.«

Ploščo je postavil Občinski ljudski odbor Koper 29/11-1951.

Pokrovitelj: KS Sv. Anton in Pokrajinski muzej Koper

 

 

GOR, NA VRH

 

 

 

Tinjan

 

Tuje postavljena spominska plošča padlemu Zerbo Robertu v letu 1944 v Beli Krajini.



 

Tinjan:

V tem kraju je postavljena spominska plošča Cupin Jožefu, umrlemu leta 1945 v Mathausnu.



 

Urbanci pod Tinjanom:

Spominska plošča, posvečena Krašovec Mariu, ki je padel 8.5.1945 pri osvoboditvi Ljubljane.



 

Urbanci pod Tinjanom

Spominska plošča v spomin Zerbo Albertu, ki je padel leta 1944 pri Kočevju.

ka plošča padlemu Senica Josipu dne 3.10.1943.



 

Rižana-Bertoši

OBJEKT IN SPOMINSKO OBELEŽJE NA KRAJU SPOMINA NA USTANOVNI SESTANEK OKROŽNEGA KOMITEJA KPS ZA SLOVENSKO ISTRO IN DELOVANJE JUŽNOPRIMORSKE TEHNIKE »NAŠ DOM«:

Desno od ceste Črni Kal - Koper, okrog 500 m na hribu proti Tinjanu stoji spominsko znamenje 2 besedilom:

»Na tem kraju je bil 11/4-1943 ustanovni sestanek okrožnega komiteja KPS za

SIovensko Istro«.

»Tukaj je leta 1943 delovala Južnoprimorska tehnika »Naš dom«.

Avtor znamenja je kipar Jože Pohlen.

Spominsko obeležje je postavil aprila 1968 občinski komite ZKS Koper.

Pokrovitelj: KS Črni Kal, Pokrajinski muzej Koper


 

Vanganel

SPOMENIK PADLIM V

NARODNO OSVOBODILNEM BOJU

1941 – 45



 

Ta ogromni spomenik, delo akademskega kiparja Jožeta Pohlena, stoji pred OŠ Vanganel in je postavljen v spomin 18 borcem in Boninov, 11 borcem iz Čenturja in 9 borcem iz vasi Vanganel.



 

Posvetilo:



 

»Ni res tovariši, da ni vas več.

V nas mladi kot ste padli

ste ostali in v noči si nam

boste kot bleščeč utrinek,

kakor kažipot sijali.«



 

Ciril Zlobec



 

Skupni spomenik pred osnovno šolo v Vanganelu za Čentur, Bonine in Vanganel, na njegovem podstavku je zapisanih 38 imen



 

SPOMINSKO OBELEŽJE OB CESTI PRI JEZERU

V viharnih dneh borbe za svobodo je bil na tem mestu dne 29.3.1945 zverinsko umorjen od strani fašistov tov. Babič Josip.

Slava njegovemu spominu.

 

OBMOČJE ZABAVLJE – TRUŠKE – TRSEK MED VOJNO

 

Območje je bilo politično aktivno že med obema vojnama, med vojno pa je bilo pomembno zaradi svoje lege. Tu so potekale kurirske poti proti Skadanščini in naprej v Brkine; zadrževale so se partizanske enote – najprej 3., nato 1. bataljon Istrskega odreda in Komanda mesta Koper, ki je poleti 1944 izpeljala prav tu zadnjo veliko mobilizacijo v partizanske enote. Kraji so spadali najprej v loparski rajon, po upravni reorganizaciji avgusta 1944 pa v loparski okraj. Na območju sta bili dve partizanski šoli (Trsek, Truške-Bočaji). Pred kapitulacijo Italije je bila v Trseku nekaj časa fašistična postojanka, kasneje v Zabavljah nekaj časa nemška postojanka. Na območju so se zgodile tri večje nemške ofenzive, ki so zajele vso slovensko Istro pa tudi širše – nemška ofenziva v začetku oktobra 1943, v začetku marca 1944 in v začetku avgusta 1944.

Iz Trseka je bil doma Kristijan Kozlovič – Štefan, perspektiven aktivist istrskega in kasneje še južnoprimorskega okrožja, ki so ga ubili oktobra 1944. V Truškah je bil pomemben sodelavec osvobodilnega gibanja župnik Milko Margon.

 

Do kapitulacije Italije septembra 1943:

Prvi partizani, ki so prišli v Istro sredi junija 1942, so odšli mimo Zabavelj in Trušk v notranjost Istre.

 

Kapitulacija Italije:

13. septembra 1943 so se prebivalci iz Gračišča, Kubeda, Poletičev, Popeter, Zabavelj in Trušk udeležili velikega javnega zborovanja v Marezigah, pred tem pa so sodelovali pri razorožitvi karabinjerske postaje v Marezigah. Nazaj grede so razorožili fašiste v Trseku.

 

Nemška oktobrska ofenziva:

V nemški oktobrski ofenzivi leta 1943 ni pogorela nobena hiša, pobitih pa je bilo več ljudi – v Truškah 10, nekaj pa tudi v Trseku in Bočajih, vendar noben domačin.

 

Enote, ki so se zadrževale:

3. bataljon Istrskega odreda se je do marca 1944 zadrževal na levem bregu Rižane, med drugim tudi v Trseku in okolici. V njem je bila tudi italijanska četa, v kateri je bil namestnik komisarja Flavio Lazzarini. V začetku marca 1944 so Nemci izvedli ofenzivo, v kateri je padel Lazzarini (sam si je vzel življenje) in še 2 druga borca. Za tem se je 3. bataljon umaknil iz Istre.

1. bataljon Istrskega odreda je prišel v Istro v drugi polovici marca 1944 in se vrnil v Brkine po nemški ofenzivi 8. avgusta 1944. Zadrževal se je na širšem območju okrog Trseka, njen štab pa v samem Trseku. V nemški ofenzivi 8. avgusta proti partizanskim enotam na tem območju je bila pod Poletiči ustreljena partizanska učiteljica Cvetka Glavina, ko se je s skupino partizanov 1. bataljona Istrskega odreda umikala pred Nemci.

Iz knjige Slovenska Istra v boju za svobodo: »Navzlic spretno izpeljanemu izmikanju pred sovražnikom ni šlo brez žrtev. Med umikanjem bataljona čez Dragonjo so se komisar Franc Zorc, administrator Slavko Zupančič, kulturnik Franc Opara, kurir Marčel Pohlen in učiteljica Cvetka Glavina nekoliko zakasnili, v jutranjem mraku zgubili zvezo z bataljonom, potem pa zavili v gozd desno od poti Trsek–Poletiči. Prav tedaj, ko se je nemška kolona pomikala po poti iz Trseka proti Poletičem, so stopili iz gozda na ogled Zorc, Zupančič in Glavinova. Nemški vojaki so jih opazili in streljali proti njim. Zupančič je bil hudo ranjen v nogo, Glavinovo pa je zadel rafal iz strojnice in je bila takoj mrtva.«

Komanda mesta Koper je na to območje prišla najprej konec junija 1944, in sicer za nekaj dni v Bočaje. Julija se je iz Laborja premestila na Vršič in nadaljevala z mobilizacijo. V šoli na Kortini so opravljali zdravniške preglede za mobilizirance, kasneje pa tudi na Vršiču.

Z območja slovenske Istre in tržaške okolice je odšlo k partizanom okrog 3700 novih borcev. Novinci, ki so bili na zdravniškem pregledu potrjeni za operativne enote, so se zbrali v Truškah – na Kortini in na Vršiču. Od tod so v spremstvu zaščitne čete Komande mesta Koper, včasih pa tudi v spremstvu borcev l. bataljona Istrskega odreda, ponoči prekoračili železniško progo Kozina–Pulj ter preko Slavnika prispeli v Skadanščino. Tam je bilo zbirno mesto, kjer so podnevi počivali in dobili toplo hrano. Naslednjo noč so odšli prek ceste Trst–Reka v Brkine in dalje v razne partizanske enote na Dolenjsko, to je na območje 7. korpusa, kamor je vojaško spadala južna Primorska. Večkrat so prišli iz Istre v Brkine v eni noči, brez vmesnega počitka.

V nemški ofenzivi 8. avgusta se je Komanda umaknila v dolino Dragonje in se nato utaborila v vasici  Hrpeljce.

 

Partizanski šoli

Bili sta v Truškah (Bočaji) in v Trseku, delovali pa sta le v prvem šolskem letu (1943/44). Od jeseni 1944 je namreč sovražnik zaostril svoj nadzor s postavljanjem novih postojank po vaseh in s pogostimi kontrolami, zato so postajale razmere za celotno osvobodilno gibanje vedno slabše.

Truške: Partizanska šola je trajala do junija 1944. Poučevala sta Monika Lovrečič in Srečko Ražman, oba iz Bočajev. Učencev je bilo približno 25. Monika Lovrečič je 5. septembra 1944 skupaj z domačo mladinko v popoldanskih urah opazovala nemško enoto, ki se je bližala Truškam. Stali sta nad vasjo Bočaji. Nemci so ju opazili in začeli streljati proti njima. Moniki so prestrelili hrbtenico in verjetno ranili ledvico. Takoj so jo prenesli v domačo hišo. Odpeljali so jo v tržaško bolnišnico, kjer je 8. septembra 1944 umrla. Pokopali so jo v Truškah ob veliki udeležbi ljudstva. Bila je tajnica mladinske organizacije na vasi in partizanska učiteljica.

Trsek: Za partizanske učiteljice v Trseku so postavili tri vaške mladinke (iz Trseka in bližnjih zaselkov je bilo od 40 do 50 učencev). Poučevale so v hiši last tržaškega odvetnika dr. Josipa Agneletta, doma iz Trušk. To so bile Marija Kozlovič – Vilma, Lidija Kozlovič – Mila in Milka Kozlovič, ki jo je zamenjala Angela Kozlovič – Danica.

 

Osebnosti:

Med aktivisti je izstopal Kristijan Kozlovič – Štefan, doma iz Trseka, ki je delal v organih istrskega okrožja, kasneje je bil tudi član vodilnega organa za južnoprimorsko okrožje in je pri tem delu padel oktobra 1944 v Logu pri Ricmanjih oz. v bližini Boršta, kjer je tudi pokopan.

Njegov življenjepis je v knjigi Napredna mladina slovenske Istre 1919–1947, str. 291.

 

Cvetka Glavina je bila rojena leta 1924 v Jurki vasi pri Novem mestu, kamor je že leta 1922 emigriral njen oče, doma iz Lonjerja pri Trstu. Skupaj z očetom sta se že kmalu vključila v delo za NOG, zato so očeta zaprli že leta 1942, kasneje se je pridružil Cankarjevi brigadi in padel že marca 1943. Cvetko so Italijani obsodili na 20 let zapora in je bila zaprta v Peruggi do decembra 1943, ko so jo pripeljali v Trst, tam pa je zbežala in se vključila v NOG v slovenski Istri. Pomagala je pri razvoju partizanskega šolstva in bila partizanska učiteljica v Borštu. V nemški ofenzivi 8. avgusta 1944 je bila ustreljena pod Poletiči, kamor se je umikala skupina partizanov 1. bataljona Istrskega odreda, kateri se je Cvetka pridružila, ko se je umikala pred Nemci. Pokopali so jo na pokopališču v Trseku.

Tudi njen življenjepis najdemo v knjigi Napredna mladina slovenske Istre 1919–1947, na str. 309.

 

Milko Margon (Trst 1913–Truške 1983), po rodu iz Hrpelj, duhovnik, slovenski domoljub, aktivni podpornik osvobodilnega boja tako na Suhorju leta 1942 kot kasneje v Truškah, zato je bil preganjan od oblasti in tudi za krajši čas aretiran in zasliševan.

 

VIR:

Slovenska Istra v boju za svobodo

Napredna mladina slovenske Istre 1919–1947

Aldo Pirih: Pomlad na obali / Komanda mesta Koper

 

 

 

 

Zazid,  zanigrad

Spomenik padlim partizanom, ki so tu bili eni od prvih žrtev velike nemške požigalske ofenzive v Istri 2. oktobra leta 1944

 

GOR, NA VRH

.

Spomenik v Zanigradu, z novo ploščo iz leta 2019, ki so jo razbili vandali.

 

Žusterna Markovec

Osnovna šola Antona Ukmarja

 

 

Anton Ukmar (partizansko ime Miro) je bil italijansko-slovenski partizan in politični delavec. Rodil se je 6. december 1900 na Proseku pri Trstu, umrl 21. december 1978 v Kopru.
Po končani ljudski šoli na Proseku je naredil še dvoletno meščansko šolo v Trstu. Služboval je na železnici kjer se je vključil v delavsko gibanje. Ob vzponu fašizma se je leta 1921 včlanil v Zvezo komunistične mladine Italije nato pa v KPI. 1927 pa aretiran in odpuščen iz službe.
Sodeloval v akcijah narodnih revolucionarjev na Tržaškem in jih pridobival za enotno protifašistično fronto. Avgusta 1929 se je pred ponovno aretacijo umaknil v Ljubljano, odšel še istega leta v Pariz, kjer je pri CK KPI sodeloval v nacionalni komisiji ter pri glasilu KPI in KPJ Delo. Leta 1931 je bil delegat na 4. kongresu KPI v Kölnu, 1931–1932 je pomagal obnavljati partijske organizacije v Italiji, med leti 1932–1934 je obiskoval 1-letni tečaj leninske šole s politično prakso v tovarni Egorovo v Leningradu, od 1934–1936 pa komunistčno univerzo za ekonomsko–politične vede (KUNMZ) v Moskvi.

Leta 1936 je šel kot prostovoljec v Španijo: tu je bil sodelavec pri organizaciji obveščevalne službe ter politični komisar oddelka protiobveščevalne službe republikanske armade med špansko državljansko vojno. Postal je tudi vodja personalne službe v mednarodni brigadi (12. mednarodna brigada »Giuseppe Garibaldi«) in komisar čete mitraljezcev v bojih na Ebru Po umiku republikanske vojske 1939 je bil februarja 1939 interniran v taborišču Argelés (Francija), od marca 1939 do konca 1940 inštruktor pri odporniškem gibanju proti italijanskemu okupatorju v Etiopiji. Leta 1941 se je vrnil v Pariz, bil aretiran, interniran (Verenet d'Ariège) in zaprt (Castres) do pobega 1942, ko se je posvetil organizaciji partizanskih odredov v južnih francoskih provincah. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil poslan v Ligurio, tu postal član odbora za narodno osvoboditev, organizator partizanskih čet, 1944 je postal komandant 6. operativne cone v severni Italiji, 1945 komandant Genove s provinco; ker je Genovo aprila 1945 osvobodil z enotami odporniškega gibanja, je postal njen častni meščan. Kasneje so mu postavili tudi spominsko obeležje.

Junija 1945 se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je delal na raznih funkcijah: bil je član izvršnega komiteja KPS in odbornik slovensko-italijanske antifašistične unije (SIAU) za Julijsko krajino; 1947 izvršnega komiteja KP STO ter predsednik odbora OF za STO in Zveze partizanov. Leta 1954 se je za stalno naselil v Kopru, kjer je bil tudi član raznih družbeno političnih organizacij.

Oglejte si še druge pomnike na geopedji

http://www.geopedia.si/?params=L14705&fbclid=IwAR0w4U3G2171gviVxalIEzQG9HQ6bwPfIU5DceOOu_iNJ_k-JeyUZknOvFg#T105_L14705_x414827.81689453125_y47960.060791015625_s11_b4

 

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH